Beli dihur kot prestica, ki diši po medu objava 27. 6. 2016
O dihurjih kot eksotičnih hišnih ljubljenčkih je govora vse več, dejstvo pa je, da so te navihane živali človekov spremljevalec in delovni kolega že od davnih časov.
Malo poznano dejstvo je, da so dihurji vse bolj cenjeni "sodelavci" tako v gradbeništvu, vojski, avtomobilski industriji, pa tudi v medicini. Marsikdo me vpraša, kako to, da sem se odločila imeti dihurja kot ljubljenčka - moj odgovor je: preprosto ustreza mi. Želela sem bitje, ki bo sobivalo z mojo mačko, dovolj samostojno, da je lahko velik del dneva samo in vseeno aktivno in veselo, kadar sem doma. Sir Rufus Bumblebee je beli dihur, ki sedaj že tretje leto z menoj obiskuje vse možne kraje in ljudi; Rufus uživa v pozornosti in nežnem čohljanju, ki ga prejme od mimoidočih in obiskovalcev, a kadar ima dovolj, se zvije v klobčič in meni nič tebi nič - zaspi. Tedaj sem pa na vrsti jaz, da mu zaupanje povrnem tako, da poskrbim za njegov mir in udobje.
Njegova spontanost in želja po razvijanju vidika terapije z živalmi sta me spodbudila, da se povežem z Ambasadorji nasmeha.
Kakšno korist pa kot terapevtska žival lahko nudi dihurček?
Prvo in najpomembneje - sobivanje z živim bitjem, ki človeka jemlje kot sebi enakega - bitje v naravi. Vsaka žival, vsak ljubljenček je za človeka okno v svet. Ljudje lepo pogledamo nekoga, ki se sprehaja s psom, ki pokaže ljubezen do živali in to radi izkoristimo kot iztočnico za pogovor. In ravno to je eden izmed glavnih elementov, ki nam lahko pomagajo odpreti vrata pri zaprtem ali travmatiziranem otroku, depresivnem posamezniku ali starostniku, na splošno sočloveku. Z dihurčkom lahko načnemo temo pogovora o načinu življenja, količini spanja, igranju - je žival, ki je starejšim znana iz otroštva, mladim pa bolj kot ne iz pregovora in ravno zato odlična točka, kjer se lahko terapevtsko delo dobro razvije.
Sposobnost dihurčkov, da se zvijejo v klobčič in zadremajo, razoroži še tako napetega človeka, njihova nabritost, kadar so budni, in veselo skakljanje pa izmamijo nasmeh na še tako utrujenem obrazu.
Terapija s pomočjo živali v tujini že davno presega meje "samo" pasje družbe. V ta namen sodelujemo že z najrazličnejšimi ljubljenčki, ki tudi po značaju ustrezajo določenim ciljnim skupinam in tematikam.
Kot terapevt gre seveda tudi dihurček skozi določeno usposabljanje in mora obvladati določene spretnosti in znanja, njegov vodnik pa je odgovoren ne samo zase in za bitje, s katerim dela, ampak tudi za osebo, ki jo obišče in z njo opravlja določene aktivnosti.
Z Rufusom se veseliva obiskov, ki so pred nami - najsi bodo v vrtcih, ustanovah ali domovih - ker vem, da bodo vsi, ki so odprti do tovrstnega stika, s seboj odnesli toploto, veselje in lep spomin, na prestico, ki diši po medu.
Tekst in slike: Doroteja Stupar
Ambasadorji nasmeha v kinu objava 21. 3. 2016
Ambasadorji nasmeha smo bili v kinu kar dvakrat. 9. januarja v Kinu Dvor in 20. februarja v Mestnem kinu na Ptuju. Obakrat je bil na sporedu film Hokus Pokus Albert. Film govori o fantku, ki si bolj kot vse na tem svetu želi psa. Obiskuje bivšega soseda čarodeja, ki ima ljubkega kužka. Pogosto ga sprehaja in ... No, nič, kar v kino in si pogledat film.
Ker glavno vlogo v filmu igra kuža, je bilo skoraj logično, da so povabili na premiero filma tudi kužke. Veseli smo, da so se spomnili na nas. Prišlo nas je kar šest s štirinožci. Pa Urša, da nas je imela pod nadzorom. Ari je pripeljal Jožico, Alvin Irmo, Knut Zalo, Vili Niko, Sali Tanjo, Minec pa mene. Pred filmom nas je Urša čisto na kratko predstavila, tudi pesjani so bili veseli pozornosti pred platnom, samo Ari ni imel časa, je bila žvečka mnogo bolj pomembna. Ampak ga razumemo.
Urša predstavi člane, ki so prišli s kužki v kino
Otroke smo vprašali, ali se psov bojijo. Malo so zavili z očmi in vsi v en glas zatulili, da neeeeeeeeeeeeeee. Postavili smo pravila: vedno morajo vprašati, ali smejo božati kužke, ni vreščanja, norenja, cukanja in prerivanja okoli psov. In prav vsi otroci so to upoštevali. Kapo dol prav vsem človeškim mladičkom. Sledil je film. Oziroma, če vprašate naše pesjane, ura počitka.
Ari je vedno za akcijo
Razporedili smo se po predprostoru, otroci pa so hodili od kužka do kužka in spraševali, božali, pripovedovali, spraševali ... Urica po filmu je minila prehitro. Tako za nas kot za otroke. Čeprav so bili ti zelo pridni, jih je bilo ogromno. Malo čez šesto smo se odpravili proti domu.
Vili ali tamali seter, kot so rekli otroci
Z otroki smo obdelali številne teme. Pogovarjali smo se o tem, kaj pomeni imeti psa, kako se ga neguje, hrani, kdaj mora kuža k veterinarju, kako se zabavajo, kako je videti pasja šola ... Poučno in zabavno. Ambasadorji si želimo čim več takšnih srečanj z otroki in njihovimi predniki, saj menimo, da tako pomagamo vzgajati generacije, ki bodo odgovorno skrbele za živali in se zavedale, kaj mora početi dober vodnik psa ali imetnik drugih domačih živali.
Mini ali ta velik seter
Ob koncu januarja je prišlo še eno vabilo. Tokrat iz Mestnega kina Ptuj, kjer prirejajo Kino Vrtiček, kjer vrtijo filme za otroke in jih po projekciji še zabavajo ali podučijo o čem. Tokrat so pričarali kužke. Kar šest: Arija, Išo, Vilija, Knuta, Sali in Minija. Otroci so bili mlajši in manjši od kolegov iz Kina Dvor, ampak zato nič manj radovedni in radoživi.
Druženje je trajalo 45 minut. Otroci so tekmovali s Knutom v teku na kratke proge, Vilija so česali, Sali je iskala predmete, Ari je tudi zalajal, ko so mu tako rekli, Mini in Iša pa sta se pustila božati. Malo smo se tudi sprehodili, potem pa odšli domov. Kako smo se imeli tu, pa si lahko pogledate na filmčku, ki so ga posneli v Mestnem kinu Ptuj.
Besedilo: Neža Vilhelm
Fotografije: Domen Pal - Kinodvor
Film: Mestni Kino Ptuj
Po dolgem času objava 5. 2. 2016
Ko sem pogledala, kdaj je bil objavljen zadnji dnevnik, me je kar malo stisnilo. Skoraj eno leto se nismo nič oglasili. No, nič zato, nas boste pa zdaj raje brali, a ne? Bo treba narediti kar kratko revizijo preteklega leta, očitno.
Dogajalo se je veliko. Vsi smo imeli polne roke dela s svojimi rednimi obiski, predstavitvami, predavanji, ki jih je društvo organiziralo, pa še in še. Vmes smo si vzeli tudi čas, da smo se malo poveselili in poklepetali še o drugih stvareh.
Pa začnimo najprej z malo manj veselimi novicami. Letos je čez mavrico odšlo nekaj naših štirinogih prijateljev. Odšel je Jaka, ki je s Katarino oral ledino aktivnosti in terapij v Sloveniji. Pridružil se je ostalima ustanoviteljema, Saiju in Galu. Vedno bo z nami v številnih zgodbah in spominih, pa tudi na našem znaku. Šokirala nas je tudi novica o Berryjinem slovesu, pa tudi pujska Maggy se je zelo hitro poslovila od nas. Z nami ni več tornjakinje Žanke, njeno delo pa nadaljuje njena hčerka Viki. Kljub temu, da jih ni več tu, bodo vedno z nami. Veseli pa smo, da so bili z nami in da smo jih lahko spoznali.
Naj najprej omenim nekaj prireditev, ki smo se jih udeležili v preteklem letu. Tudi letos smo se igrali na festivalu Igraj se z mano. V lepem sončnem vremenu smo razveseljevali številne mimoidoče in navezali nove stike. F3ŽO, zapletena kratica za simpatičen Festival za tretje življenjsko obdobje, ki se vsako leto jeseni odvija v Cankarjevem domu. Kar nekaj parov se je zvrstilo na stojnici, nekaj pa je tudi prišlo predstavit društvo in delo s starostniki na oder. Šli pa smo tudi v Kino Dvor in si ogledali film Hokus Pokus Albert, seveda so si film ogledali tudi naši kužki, kasneje pa smo se družili z otroki in se pogovarjali o vsem, kar se tiče kužkov in skrbi zanje. Organizirali smo tudi izobraževanje za učitelje in vzgojitelje. Poskušali smo predstaviti primere dobre prakse pouka in ur s psom. Naše poslanstvo je tudi izobraževanje strokovnega kadra o prednosti dela s psom.
Številni pari redno obiskujejo svoje ustanove, nekateri tudi že več let. Irena in bernka Iša hodita v Dom starostnikov v Preddvor, Mišo z Viki obiskuje dom v Ribnici, Jožica je poleg Ciriusa obiskovala tudi dom v Grosupljem, Nežo pa Mini odpelje v dom na Poljane v Ljubljani. Ravno zadnjič smo klepetali in obujali spomine na naše obiske ter prijetne dogodke. Gospa je prišla na srečanje s kužkom z berglami, odšla pa mirno in pokončno brez njih. Ko je Mišo prosil gospoda, naj gre po vodo za kužka, ga je ta pogledal začudeno in mu zatrdil, da ta trenutek pa nima časa. Stanovalci, ki jih obiskuje Neža, pa na vsak način želijo hraniti Minija z zrezki, fantastično solatko, pa z vitaminčki, da ne bo tako zaspan.
Urša in Sky hodita na šolo Majde Vrhovnik in v razvojni oddelek vrtca, vrtec obiskuje tudi Mišo z Viki. V šolo hodi naša Meta in včasih vzame s seboj tudi Lizo, da ji otroci preberejo kakšno zgodbo. Program Beremo s psom se je v OŠ Dravlje odlično prijel. Tanja in Sali opravljata podobno delo na OŠ Šmartno. Meta in Tanja ter njuni pasji blondinki sta tudi fantastičen tandem pri odpravljanja strahu pred psom. O tem, kako pes govori, kaj nam sporoča in kako naj otrok ravna, sta se pogovarjali že z več otroki in bili uspešni pri tem. Otroci zdaj lahko bolj sproščeno živijo v prisotnosti psov v okolišu.
Teja in Tisa, Zala s Knutom in Ito ter Mišo z Viki obiskujejo tudi šolo Jela Janežiča, ki jo obiskujejo otroci s posebnimi potrebami. Njihovi obiski so odlično sprejeti, otroci komaj čakajo, da bodo spet lahko uživali v družbi kosmatincev in njihovih dvonogih spremljevalcev.
Irma in Alvin v CIRIUSu v Kamniku vodita projekt Pes v razredu. Otroci z različnimi motnjami v duševnem in telesnem razvoju se enkrat tedensko učijo v prisotnosti psa, ki jih motivira in na svoj način spodbuja k hitrejšemu usvajanju znanja in veščin. Otroci se razveselijo tudi obiska Jožice in Arija, ta je pravi prijazni vražiček, saj ne strpi pri miru in jim mora ves čas kazati, kaj zna.
Anita je bila prostovoljka, še preden se je pridružila oranžni bandi. Delo z Zaro je tako vključila v svoje že utečene prostovoljske dejavnosti. Obiskujeta Center starejših Črniče in vrtec Črnuče. V delu uživata, otroci so nad prijazno prinašalko navdušeni, veliko veselja pa prineseta tudi v dom starejših.
Na kratko bi bil to pregled lanskega leta. Prisežem pri vseh pasjih in mačjih dlakah, ki jih premoremo pri nas doma, da bodo dnevniki zdaj bolj ažurni. Se beremo, uživajte!
Tekst: Neža Vilhelm
fotografije: arhiv Ambasadorjev nasmeha
Ambasadorji objava 2. 4. 2015
Po dolgem času se Ambasadorji nasmeha spet oglašamo. V društvu se je ves čas nekaj dogajalo. Hodili smo na redne obiske vsak na svoj konec, priredili tečaj, kamor se je prijavilo nekaj prav finih tečajnikov in tečajnic. Že na nosu jim piše, da so iz tapravega, torej oranžnega, testa. Prestali so že tečaj, pisni izpit, hospitacije, zdaj jih čakajo še obiski pod nadzorom, potem jih pa vržemo v morje. Prepričani smo, da bodo splavali še isti hip. Poleg rednih aktivnosti nam je letos uspelo izpeljati še en del izobraževanja za učitelje in vzgojitelje. V prihodnosti pa nas čaka še nekaj imenitnih dogodkov, ki se jih že veselimo.
Končno je tako dvorna pisarka zategnila ročno, nekaj dni odspala in prišla na zamisel. Oranžna banda pa jo je podprla. Zapisovali bomo anekdote, ki so se dogajale našim članom na njihovih obiskih. Po navadi so to res hecne situacije, ki poskrbijo za salve smeha še dolgo časa. Upamo, da bomo tudi vam privabili kak nasmešek ali pa dva na usta.
Prvi sta na vrsti naši Irena in njena bernska planšarka Iša. Že nekaj let obiskujeta stanovalce v Domu starejših občanov v Preddvoru, kadar utegneta, pa se udeležita kakšne predstavitve društva ali pomagata pri tečajih.
Stanovalci doma, kamor hodita, ju že težko pričakujejo, saj vedno prineseta veliko dobre volje in razlogov za smeh. Vemo, da imajo stanovalci ogromno opravkov. Med pomembnejše spada tudi obisk frizerja. Nekoč gospa prihiti na zmenek s kužkom s čudovito novo frizuro. Rahlo nakodrani lasje ter sem in tja kak vijolčen pramen. Irena na ves glas pohvali frizuro, kako moderna da je. Gospa pa jo pogleda in reče, ja, samo toliko denarja sem imela, pa so mi samo toliko pobarvali.
Na neko srečanje je prišel gospod, ves lep in uštiman, kot da bi šel na ples. Pa ga Irena vpraša, ali ima kak razlog, da je tako čeden. Pa je rekel, da ima god. Kot se spodobi, mu je čestitala tudi Iša. In to kar nekajkrat.
Za pokušino naj bo to dovolj. Kmalu pa naprej. Lepe pirhe želimo.
Zapisala: Neža Vilhelm
fotografije: arhiv Ambasadorjev nasmeha
Ambasadorji spomladi zelo aktivni objava 22. 9. 2014
Ambasadorji nasmeha smo bili v spomladanski sezoni zelo aktivni. Naši člani so opravljali redne obiske v svojih ustanovah. Opravili smo tudi obiske pod nadzorom, še zadnji del izpita za nove delovne pare. Veseli smo, da se nam je pridružilo nekaj novih parov, ki nam pomagajo širiti nasmehe našim uporabnikom.
Sky svojo Uršo redno vozi v šolo Majde Vrhovnik. Sicer tam opravljata individualne obiske, včasih pa naredita kakšno izjemo in obiščeta tudi kakšen razred. Najbolj so simpatični obiski pri prvčkih, ki se iskreno navdušujejo in povedo, kar si mislijo.
Obiskali smo pa tudi tabor ljudi s posebnimi potrebami, ki se je odvijal v Stični. Uporabniki, ki so prišli z vseh koncev Slovenije, so bili na taboru en teden. Eno popoldne so jim čas krajšali tudi naši delovni pari. Tone je s svojo Berry prišel dvakrat, Jožica z Arijem enkrat, enkrat je pa prišla tudi Mary s svojo Choho, ki je z obiskom opravila še zadnjo obveznost in je postala prava ambasadorka nasmeha.
Obisk v Stični, foto Ambasadorji nasmeha
Irena in Viva sta se udeležili Šentovega teka. Tek je imel tudi dobrodelno noto, saj so štartnine in ostale prispevke namenili socialno šibkejšim. Irena in Viva sta delili znanje o psih mladim udeležencem teka, poskušali pa sta zabavati tudi tiste malo manj mlade.
Spomladi smo se udeležili prav posebnega projekta na OŠ Poldeta Stražišarja na Jesenicah. Imeli smo se lepo, se zabavali in naučili veliko novega ter obljubili, da pridemo še kdaj. Projekt SKK (Socialni in kulturni kapital) - Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti je vseslovenski projekt v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov pod okriljem Šole za ravnatelje Predoslje in sredstev evropskega socialnega sklada ter sofinanciranjem Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Želimo vzpostaviti in vzdrževati čim več različnih vezi z zunanjimi organizacijami in posamezniki.
V začetku junija smo obiskali starostnike v DSO Tisje, ki se nahaja na krasni lokaciji v graščini, ki je bila včasih tudi Valvasorjeva lastnina. Kljub zelo vročemu dopoldnevu sta se odlično izkazala novinka Berry in izkušeni Sky. Obisk je bil prijeten, zanimiv, klepetav in poln smeha. Obljubili smo, da še pridemo.
Obisk v DSO Tisje, foto Ambasadorji nasmeha
V letošnjem letu sta k nam prihajala vodnica psa Branka in njen kuža Ter. Ob četrtkih dopoldne nas je obiskoval Ter z Branko v vrtcu Mojca v razvojnem oddelku. Vedno smo se imeli zelo lepo in čas, ki smo ga preživeli skupaj je zelo hitro minil. Skupaj z vodnico smo se trudili, da so bile ure vedno zabavne, zanimive in poučne. Naš osnovni cilj je bil, da bi otroci izgubili strah pred psom, se ob njem sproščeno počutili in se veselili njegovih obiskov, ob tem smo se učili tudi primernega ravnanja s psom, izkazovanja in sprejemanja nežnosti, otroci so se umirili, bili bolj pozorni, se igrali in telovadili s psom, ga na vrvici vodili na sprehode ...
Naši tečajniki so se preizkusili v enoti ŽivŽav, kjer je bilo veliko otrok, željnih stika s psi. Kljub temu, da smo zaradi nevihte morali se skriti iz vrta v telovadnico, so tečajniki speljali druženje odlično!
Obiskov in lepih dogodivščin je bilo še kar precej, zato smo nekaj obiskov prihranili še za naslednji prispevek Ambasadorjevega dnevnika.
Besedilo: Neža Vilhelm
Obisk društva Verjamem vate, foto Ambasadorji nasmeha
Tanja in Sali na obisku objava 29. 3. 2014
Kislo, mrzlo marčevsko vreme nas je zadržalo v sobi vrtca. Otroci, pripravljeni na prihod psičke, so nestrpno čakali in se razveselili srečanja. Ker je bilo to zanje prvič, je Tanja prijazno in nazorno predstavila svojo Sali. Otroci so jo z zanimanjem ogledovali in z našo pomočjo poimenovali dele njenega telesa - Salinega namreč, da ne bo pomote.
Spoznali so tudi različne poze in vedenje psa. Ugotovitev otrok: Sali se ves čas smeje in miga z repom, to pomeni, da je vesela in da nas ima rada. In res je bilo tako, saj se je vsakega stika z otroki zelo razveselila.
Tanja je otrokom pokazala, kako se pravilno ponudi živali priboljšek. Pa tudi na nego živali niso pozabili. Vsakdo jo je želel počesati. Ker je njihovo početje Sali mirno prenašala, so ji dali še piškotek.
Ker se psički tudi pokakajo, so spoznali, kako pravilno poberemo za živaljo in kam damo kakec.
Sledilo je vodenje psa z dvema povodcema. Vse je potekalo mirno v zadovoljstvu psa in otrok.
Za popestritev je psička z raznimi vajami razveseljevala prisotne, navdušenju otrok pa kar ni bilo videti konca. Ob slovesu je Sali na Tanjin ukaz zalajala in se poskušala posloviti. Toda klici otrok, naj vendar še zalaja, so podaljšali poslavljanje. Tanja jim je morala obljubiti, da bo kmalu spet pripeljala psičko na obisk.
Tanja in Sali sta se odlično izkazali. Na tako majhnem prostoru sta naredili toliko, kot bi sicer zunaj na dvorišču. No, za to bo priložnost že prihodnji teden in zopet bom zraven, da vas seznanim z delom naših živali in prijaznih vodnikov.
Besedilo: Matjaž Pavčič
Ambasadorji jeseni objava 11. 2. 2014
Ja, ja, saj vem, da je že zima, ampak Ambasadorji nasmeha smo bili jeseni tako pridni, da nismo mogli čisto vsega strniti v eno poročilo, zato se oglašamo še enkrat na to temo. Osramočeno zremo v svoj popek in obljubljamo, da bomo od zdaj naprej bolj ažurni.
V začetku septembra smo se odpravili na luštno - na LUFT v Škofjo Loko. Mimoidočim smo predstavili društvo, aktivnosti in terapije s pomočjo živali. Naša borderčka Alvin in Pal sta bila pa nadvse navdušena, ker sta lahko miljavženkrat pokazala, kaj vse znata, prinesla žogice in zabavala vse po spisku. Dan je bil zelo uspešen, začinil ga je pa še izjemen štrudelj (hvala, Irma).
Vemo, da nikoli ne vemo dovolj, zato smo se tudi udeležili izobraževanja Magic Touch v Mariboru. Poleg izjemno koristnih informacij smo navezali tudi številne stike s sorodnimi organizacijami doma in v sosednjih deželah. Upamo, da bo kmalu v bližini še kakšno izobraževanje. Z veseljem se ga bomo udeležili.
Na predlog društva Tačke pomagačke se je v Narodnem muzeju v Ljubljani odvila dobrodelna dražba pod naslovom S tačko v roki. Izkupiček dražbe je bil namenjen trem društvom, ki se ukvarjamo z aktivnostmi in terapijami z živalmi - poleg Tačk pomagačk smo to še Zavod PET in Ambasadorji nasmeha. Slike za dražbo je prispevala družina Španzl - Unkovska. Lepa gesta - hvala vsem.
Ambasadorji se znamo pa tudi poveseliti. Letos smo v čisto svojih prostorih pripravili novoletno druženje, ki je bilo letos še posebej imenitno. Bili smo na svojem in obiskal nas je Božiček. Ker smo bili čez celo leto pridni, nam je prinesel darilca. Polni dobre volje smo zakorakali v novo leto. Tudi letos že rišemo nasmehe na obraze naših uporabnikov. Kaj smo počeli v začetku leta, pa v naslednjem prispevku.
Besedilo: Neža Vilhelm
Slike: Ambasadorji nasmeha
Jesenski dogodki objava 8. 11. 2013
Septembra se je začela šola. Pa tudi za oranžno bando se je počasi začelo delovno leto. Septembra smo urejali dokumente, opravljali redne letne servise (ups, letna preverjanja) in se menili z našimi ustanovami, kakšen bo režim dela v tem šolskem letu.
Udeležili smo se pa tudi kar nekaj odmevnih predstavitev in prireditev. Prva med njimi je bil Sončkov dan – prireditev, ki jo učenci in učitelji OŠ Dravlje organizirajo že vrsto let. Naša Meta M. D. uči na tej šoli in nas je letos povabila, da se predstavimo. Sobota je bila sončna, prijetno topla in vzdušje med otroki (manjšimi in večjimi) je bilo odlično. Vsi so hoteli božati naše kužke, jim pokazati policiste, nastop karateistov, Dunkin' Devilsov, jim dati piškote v pokušino. Obiskal nas je pa tudi Lipko, maskota Evropskega prvenstva v košarki, ki si je vzel tudi minuto časa, da se je fotografiral z našim Minijem.
Že čez en teden smo se odpravili v Tivoli tečt in hodit za upanje. Dogodek je organiziralo društvo Europa Donna, Slovensko združenje za boj proti raku dojk. Najprej smo delali družbo udeležencem, ki so se pripravljali na tek in hojo, potem se pa tudi sami odpravili prehodit en krog v znak podpore bolnicam in društvu.
V začetku oktobra smo se v sodelovanju z Zavodom pet odpravili v Idrijo. Siti besed smo v odlični organizaciji sorodnega društva pripravili odmeven dogodek, na katerem smo zbirali denar za tople malice okoliških otrok. Izvedli smo delavnice na temo psov, sodelovali na orientacijskem pohodi Od tačke do tačke in predstavljali aktivnosti terapevtskih živali. Ponosno lahko povemo, da smo pomagali zbrati dobrih 1200 €. Z veseljem se bomo udeležili še kakšne podobne akcije, čeprav upamo, da kmalu podobne akcije ne bodo več potrebne.
Sodelovali smo tudi na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu v Ljubljani. Na delavnicah, predavanjih in na štantu smo seznanjali zainteresirano javnost, kako lahko naše živali rišejo nasmehe na obraze starejših. Številni teh aktivnosti še niso poznali in so bili prijetno presenečeni nad tem, kar počnemo.
Konec oktobra smo v svojih prostorih dobili tudi elektriko. Tako se že veselimo naslednjega tečaja za nove delavne pare. Se vidimo!
Besedilo: Neža Vilhelm
Slike: Ambasadorji nasmeha
Kaj vse smo počeli Ambasadorji spomladi? objava 5. 8. 2013
Gasilska
Ena najpomembnejših aktivnosti spomladanskega dela je bil gotovo tečaj in izpit za nove delavne pare. O tem, kako so naši tečajniki (zdaj že člani) pridni in prizadevni, ste že prebrali - klik.
Naši delavni pari počasi zaključujejo delo v letošnjem šolskem letu. Nastopila je prav pasja vročina, pa tudi utrujenost od celoletnega dela. Sky in Urša sta delala v številnih vrtcih in šolah, Mišo z Žanko (in Viki) pri upokojencih in slepih otrokih, Joži in Ari sta obiskovala upokojence v Ljubljani, kjer delata tudi Zvone in Zoja. Iris in Sammy sta začela z delom v šoli v Lendavi, Irma in Alvin pa ves čas hodita v šolo v Kamnik. V šolo hodi tudi naša Meta, ki jo Liza uči brati (pa tudi male učence zraven). Stane in Katana sta pomagala v Kamniku. Ker je princeska Mini staknil alergijo na neke trave, je moral na bolniško, sicer je pa razveseljeval upokojence in slepe otroke. Rednega dela je bilo ogromno, a nam kljub temu ni zmanjkalo energije in volje za širjenje dobre volje tudi drugod.
Kužkotek
Najbolj ponosni smo, da nam je uspelo organizirati Kužkotek. Pravzaprav sta se zanj najbolj trudila Dejan in Neža, ki sta prevzela levji delež organizacije in izvedbe. Namen Kužkoteka pa je druženje Ambasadorjev in naših prijateljev. Organiziran je bil tudi srečelov, denar od katerega je namenjen delovanju društva. Ob tem se je seveda treba zahvaliti vsem, ki ste prispevali darilca za izvedbo (hvala tudi trgovini za ževale Dogmania). Hit letošnjega Kužkoteka je bil gotovo štiri dni star konjiček, ki se je pustil crkljati. Upamo, da bo Kužkotek postal tradicionalen in da se ga bo udeleževalo ravno prav dobrovoljnih in prijaznih ljudi.
Na povabilo Pedagoške fakultete smo študentom specialne in rehabilitacijske pedagogike predstavili aktivnosti s pomočjo živali in terapije s pomočjo živali. Dejavnosti je predstavila ena naših ustanoviteljic Katarina Kafadar, udeleženci so se pa kasneje razdelili v skupine in spoznali delo z živalmi. Takšna izobraževanja so še posebej dragocena, saj želimo ozavestiti tudi strokovno javnost o prednostih aktivnosti in terapij z živalmi.
Igraj se z mano
Predstavili smo se tudi na festivalu Igraj se z mano, ki ga (med drugimi) organizira tudi Zavod Janeza Levca. Veliko mimoidočih in udeležencev festivala se je ustavilo pri naših kužkih in spoznalo naše delo. Udeležili smo se tudi specialne razstave za bernske planšarje na Gradišču nad Stično. Berniji so nam še posebej ljuba pasma, saj je bil naš štirinožni ustanovitelj Gal ravno bernski planšar. Veseli smo, da imamo zdaj v naših vrstah spet eno predstavnico te pasme. Bili pa smo tudi Nori na kosmatince - udeležili smo se dogodka, ki ga organizira društvo Animal Angels. V Mostecu je bilo ogromno ljudi (in tudi dovolj sence za vse), ki smo jim povedali, kdo smo in kaj počnemo. Presenečeni pa so bili, da ne obiskujemo ljudi samo s psi, ampak tudi s konji in kokoškami, zajci in mačkami. Da so tudi zajci in muce čudoviti terapevti, so pa lahko ugotovili tudi sami na primeru Metinih ževali.
Fužine
Že drugo leto smo pa v sodelovanju z Gimnazijo Novo mesto organizirali delavnico Most med generacijami z nasmehom. Dijaki drugega letnika so se seznanili z običajnim delovnim dnem v domu za ostarele (Ljubljana Center), nato so si ogledali še delo s kužki. Ugotovili so, da kužki prinesejo starostnikom veliko veselja, obudijo prijetne spomine na mladost in jim polepšajo nekaj trenutkov dneva. Sledila je še kratka predstavitev društva in našega dela. Naslednji dan so se podučili še o demenci in o drugih težavah, ki tarejo starostnike.
Radi delamo, kar delamo, a vendar je zdaj čas za počitek. Ves čas imamo namreč pred očmi naše ževale in skrbimo, da jih ne obremenimo preveč. Zavedamo se, da jim mora biti delo v veselje, zato jim moramo privoščiti dovolj sprostitve, igre in počitka tudi med letom, med poletjem pa še posebej. Zato si bomo vsi skupaj privoščili dolge počitnice, da bomo septembra spet polni novih idej zakorakali v novo šolsko in delovno leto.
Aja, pa še to: nismo se zatipkali - pri nas imamo ževale in ne živali. Pač - oranžni smo in malo posebni.
Besedilo: Neža Vilhelm
Slike: Ambasadorji nasmeha
Bralna urica z Lizo in Meto v o.š. Dravlje objava 20. 6. 2013
Naša Meta še vedno hodi v šolo. In sicer v OŠ Dravlje, kjer poučuje namanjše učence. Z Lizo izvajata program READ, kar pomeni, da učenci ob Lizini pomoči pridobivajo na bralni kilometrini in samozavesti. Tako pridobivajo tudi ljubezen do živali in do knjig. Matjaž ju je ob priliki spremljal in zapisal spodnje vtise.
"Današnje srečanje je potekalo v zelo sproščenem vzdušju. Učence, vajene Lize, je čakalo presenečenje. Ko so se posedli, je psička vsakemu v gobčku prinesla darilo. Seveda zahvaljevanja ni manjkalo ...
Sledilo je skrivanje predmeta in vodenje pasje prijateljice po učilnici. Vodnica Meta je budno spremljala mlade vodnike, ki so veseli vodili psičko in jo po opravljeni nalogi nagradili s posladkom.
Dogovorili so se, da bo vsak Lizo narisal in o njej tudi kaj zanimivega napisal.
Šolsko leto se končuje, jeseni bodo morda isti učenci zopet v družbi z Lizo, če pa ne, jim bo ostal spomin na prelepo druženje in pomoč, ki jim ga je med letom dajala nadvse prijazna psička."
Tekst: Matjaž Pavčič
Foto: Meta Magister Derlink
Seminar objava 1. 4. 2013
Enkrat letno Ambasadorji organiziramo seminar, kjer 'ta stari' obnovimo znanja, ki jih potrebujemo pri našem delu, novinci se pa z njim seznanijo. Seminar je tudi krasna priložnost, da se vidimo, poklepetamo, se nasmejemo, pregledamo preteklo delo in se pripravimo na nove, prihajajoče podvige.
Letošnji seminar je presegel vsa pričakovanja. Navsezgodaj zjutraj nas je pozdravila polna predavalnica dobrovoljnih novincev, nekateri stari mački smo pa zaspano zehali po kotih in si meli oči ter komaj čakali na termosko, polno tople kave. Pa so naše šefice, ki imajo bojda inventarne številke vtetovirane na temenih, odločile, da bodo točne. In smo šli: Špela je takoj razložila, kdo je kdo v tem poslu, kako se čemu reče in kaj delamo. Sledilo je predavanje dr. Firma o prvi pomoči za živali in o zoonozah. Osnove transakcijske analize nam je podala ga. Meta Pavletič Pieri, naša Kati pa nas je spomnila, kako pripraviti sebe in našega štirinožca na obisk. Tabla je bila po predavanju okrancljana kot božično drevesce.
Po odmoru so sledili primeri dobre prakse. Naši sodelavci, terapevti, vzgojitelji in psihologi so predstavili delo z nami. Vprašanj je bilo pa toliko, da je na koncu zmanjkalo časa za tradicionalno vajo, zvano enakostranični trikotnik.
Začel se je že tečaj. Kako se imamo pa tam, pa več v naslednjem prispevku.
Tekst: Neža Vilhelm
Foto: Ambasadorji nasmeha
Smeh je pol zdravja objava 27. 1. 2013
No, to so nam predpisovale že naše babice (potem, ko so po možnosti že sedmič povedale isti vic). Ali je to res, ne vemo, vemo pa, da smeh prežene marsikatere oblake in polepša marsikak turoben dan. Za to dostikrat poskrbijo tudi naši uporabniki.
Mišo se spomni duhovite zgodbice iz svojega izpitnega obiska v domu za starejše občane v Mengšu. Spremljali sva ga Urša in Neža. Tam smo bili prvič, zato stanovalcev nismo poznali. Mišo se je predstavil, dovolil Žanki, da povoha prostor in spozna stanovalce, ki so prišli pogledat kužka in njegove ljudi oz. vodnike. Seveda je prej vprašal, če se kdo psa boji. Kakšnega velikega strahu ni bilo, neka gospa, ki je prišla v sobo z berglami, pa ni želela, da bi se ji Žanka približala. Ves čas jo je sicer pozorno opazovala, kmalu jo je tudi upala malo pobožati po repu. Kmalu jo je tudi božala. Ostali stanovalci so klepetali, se šalili in vsi nasmejani odšli na večerjo. Ob stolu 'opazovalke' so ostale bergle. Očitno je gospa pozabila, da potrebuje bergle za hojo in je popolnoma samostojno odpeketala na večerjo.
Stanovalci domov za ostarele nam dostikrat postrežejo s kakšno šalo. V domu na Poljanah pravimo, da ga dostikrat biksamo in se smejemo. Ob enem zadnjih obiskov me je gospa pocukala za rokav: Ps, ps, kdo je pa onale tamle? čukasto jo pogledam in ji rečem: Ja, vaša soseda, Rezka. (10 let že njuni sobi mejita ena na drugo). Gospa se ne pusti: Od kdaj pa to? Ji povem. Pa se gospa malo zamisli: Kako že? Ja, Rezka, a ne, ji odgovorim. Rezka, ponovim še malo bolj naglas, čisto za vsak primer. Pa se gospa začne režat kot pečen maček. Vsi smo se malo začudili, kaj jo je pa zdaj presvetlilo. Ona pa začne: Rezka se zatreska. In tako 26x.
Upam, da bomo tudi mi pri njihovih letih lahko pozabljali tegobe in se znali tako hecati in se nasmejati.
Tekst: Neža Vilhelm
Foto: Ambasadorji nasmeha
Poročilo o obisku v domu starejših Poljane 7., 13. in 20. november 2012
objava 7. 1. 2013
Tri torke v novembru sva z Arijem obiskala stanovalce Doma starejših na Poljanah v Ljubljani, kjer naju že poznajo in zelo lepo sprejemajo. Obiska se udeleži med 10 in 15 uporabnikov. Nekateri naju pričakajo že na klopci pred domom, kjer jim je najbolj zanimivo to, da Ariju obrišem tačke, preden vstopiva. Sledi pozdravljanje tistih, ki se zadržujejo v kavarnici ob vhodu, nato se napotiva v 1. ali 2. nadstropje (izmenično), kjer naju že nestrpno pričakajo stanovalci. Terapevtka Saša namreč vsak torek po nadstropjih obesi obvestilo o pasjem obisku, zato se za udeležbo ni bati. Kdor zmore, pride sam, ostale pripelje osebje.
Z Arijem pokaževa nekaj osnovnih vaj poslušnosti, nekaj trikcev, nekajkrat se sprehodiva do vsakega uporabnika, da psa poboža, mu da hrano, nekateri ga želijo krtačiti. Nekateri potrebujejo pri tem precej spodbude, saj so stare roke neubogljive, prsti okorni, nekateri občutijo tudi nekoliko strahu, čeprav ga je doslej še vsak premagal. Najlepši je občutek, ko se po začetnem nelagodju ali strahu stegne roka in pristane na pasji glavi, ko se na obrazu zariše nasmešek in včasih iskreno veselje. čeprav lahko uporabniki Ariju ponudijo le priboljške, ki jih sama prinesem s seboj, pa so nekatere gospe polne domislic, kam in kako skriti hrano, ki so jo prinesle s seboj in bi z njo želele pocrkljati psa. In potem se zgodi, da Ari ves čas obiska ovohava vedno isti žep, saj ve, da je v njem kakšna mesna dobrota. V takem primeru mu pozornost odvrnem z metanjem žoge iz blaga, ki jo - na veselje vseh - uspešno lovi v zraku in nosi nazaj, saj ve, da bo dobil priboljšek. Na teh obiskih se nam včasih pridružijo tudi svojci stanovalcev, ki so polni pohval na račun naših obiskov.
Po končanem druženju za nekaj minut obiščeva na njeno željo v sobi še gospo, ki je priklenjena na posteljo, vendar bistrega duha in zelo komunikativna in je najinega obiska zelo vesela. Pes se pri njej povsem umiri, ona pa ga boža in pripoveduje o svojih kužkih, ki jih je imela, ko je bila še doma in za katere sedaj skrbi hčerka, ki je včasih ob teh obiskih tudi prisotna.
Jožica&Ari
Tekst in fotografije Jožica Hribar
Odpravljanje strahu pred psi objava 10. 12. 2012
Naša članica Meta je s svojo psičko Lizo zelo aktivna. Poleg dela v šoli (je učiteljica razrednega pouka na OŠ Dravlje), kjer izvaja READ program, se druži z osemletno deklico, ki se grozno boji psov. Zdaj so se dobili že trikrat, deklica je pa v družbi prijazne Lize vsakič bolj sproščena in nasmejana. Meta natančno spremlja njen napredek in si zapisuje, kaj počneta na srečanjih.
Z mamico deklic sva se dogovorili, da se prvič dobimo kar pri meni doma. Z Lizo sva jih sprejeli na dvorišču. Deklica si ni upala iz avtomobila, njena sestrica pa je prišla blizu, ji dala priboljšek in jo pobožala. Šli smo na krajši sprehod, deklica je od strahu splezala očku v naročje. Del sprehoda jo je nesel, potem pa je hodila tesno za njim. Po sprehodu smo šli v stanovanje, ko je Liza ležala na tleh, se ji je deklica sčasoma približala, jo pobožala in na koncu celo položila glavo nanjo ter poslušala bitje srca.
Dogovorili smo se, da se dobimo čez 10 dni. če bo šlo, bomo poskusili brez ostalih članov družine, saj se deklica skriva za mlajšo sestrico.
Drugič se srečamo ponovno s celo družino - deklica si še vedno ni upala iz avtomobila.
Naredili smo daljši sprehod kot prvič. Po 15 minutah je deklica vodila Lizo na povodcu (skupaj z mano), vendar smo srečali dva sprehajalca z odvezanimi psi in deklica je cvilila in skočila očetu v naročje. Ko sta bila dovolj daleč je mirno držala povodec in si celo upala potrepljati Lizo po boku. Na travniku sem Lizo spustila, sestrica ji je metala žogico, deklica pa je ves čas držala očeta za roko. Lizo sem odložila na prostor, potem pa smo v skupini hodili mimo nje. Doma je bilo podobno kot prvič. Vadili smo hojo mimo psa, pri tem se je morala držati nekoga za roko. V prostoru se počuti manj varno, ker pes ni na vrvici. Ni pa tako hudo, da bi morala dati Lizo na vrvico, zato vadimo prisotnost psa v prostoru. Liza je počivala na svoji blazini, proti koncu obiska jo je že šla nekajkrat pobožati. Dogovorimo se, da se dobimo čez en teden.
Tretjič se dobimo na parkirišču. Deklica se odloči, da gre sama z nama, starši se odpeljejo. Prvič smo same! Deklico držim z desno roko, Lizo pa vodim na moji levi strani. Deklica se od strahu močno trese, pošalim se, da so jo premalo oblekli. Prizna, da jo je strah. Ko greva po cesti, po nekaj metrih bruha. Pravi, da malo zaradi vožnje z avtomobilom, bruha pa tudi, kadar jo je strah.
Malo pred travnikom, kjer vadiva, srečava par z manjšim psičkom. Ko ga zagledam, jo opozorim nanj in ji povem, da ga poznam, da je to Lizin prijateljček in naj je ne skrbi. Kljub temu se me ob srečanju zelo trdno oprime z obema rokama. Vedno, ko srečava kakšnega psa, ji rečem, naj opazuje Lizo, kako se ona takrat obnaša. Tako ji preusmerjam pozornost z neznanega psa na znanega.
Na travniku ji namignem, da bova morali Lizo spustiti, ker mora opraviti potrebo. Deklica ne želi, da bi bila Liza spuščena, vendar se dogovoriva, da ne bo prišla do nje, da jo bom prej ustavila. Raje vidi, da Liza leži na tleh. Ko se psička malo razgiba, ji ukažem prostor. Vpraša me, če jo bo povohala, jaz pa jo vprašam, zakaj tega ne mara. Pravi, da ne ve. Potem se gremo igrico - tri mišje korake naprej, pol račjega koraka nazaj, en mačji korak naprej, ... tako, da se približava psički toliko, da ji lahko povoha čevelj, gleženj, koleno. Deklica mirno prenese. Nato ji zataknem piškot za vezalke, psička se dotakne noge. Deklica ugotovi, da ji je to prijetno. Nato hodiva okrog Lize. Najprej tako, da je deklica na zunanji strani, potem se obrnem in je na notranji strani. Mirno lahko hodiva okrog nje. Predlagam ji, da bi jo slikala in naj hodi sama. Brez obotavljanja privoli. Pokažem ji tudi, kako naj ustavi Lizo, če se ji zdi, da se ji je preveč približala. Med vajami večkrat psičko in deklico pohvalim, rečem ji, da tudi ona lahko pohvali Lizo.
Narediva še nekaj vaj - poleg, sedi, prostor - tudi deklica ji ukaže in Liza jo uboga. Dobro se ji zdi, postaja bolj pogumna. Na poti domov hodi ob Lizinem levem boku. Sem ter tja jo poboža, ne da bi ji rekla.
Pripoveduje mi o prijateljicah in njihovih kužkih, ki se jih boji. Pove mi tudi, kako se je bala priti k Lizi tudi danes in da jo je bilo v avtomobilu strah. Da je kar pozabila, kako je potem fino. Vprašam jo, kako se počuti zdajle. Vesela odvrne, da zelo fino, prijetno. Rečem ji, naj zapre oči in naj si zapomni ta občutek ob Lizi. Ko se bodo drugič peljali sem, naj zopet zapre oči in naj se spomni tega občutka.
Ko se bližava domu, me sprašuje, če bomo šli v stanovanje. Še vedno se boji biti ob njej, ko je brez vrvice. Pravim ji, da nič hudega, ji bova pač pustili vrvico.
Lizo dam na prostor, deklici pa skuham čaj. Med pogovorom me vpraša, če jo lahko poboža. Seveda, sem vesela. Kadarkoli želi. Pokažem ji obesek za ključe in ji ga obljubim, če gre sama do Lize in ji da priboljšek. Preseneti me in res to naredi.
Ko iščem CD z risanko, da bi jo gledali skupaj z Lizo, pridejo dekličini starši. Deklica je razočarana, ker so že prišli. Družini pa le pokaže, koliko si že upa. Srečna je!
Mamici opišem na kratko najino delo in dogovorimo se za naslednjo soboto.
Deklica napreduje, z vsakim srečanjem bolj. Sicer dela mišje korake, ampak napreduje proti bolj sproščenemu in veselemu vsakdanu. Ponosni smo nanjo, da je že tako pogumna.
Tekst: Meta Magister Derlink in Neža Vilhelm
Fotografije: Meta Magister Derlink
Naprej ...
Terapevtski psi v razredu objava 3. 12. 2012
Naša Irma dela v CIRIUSu v Kamniku. Ambasadorji nasmeha z ustanovo že dolgo sodelujemo in opažamo zelo pozitivne rezultate pri otrocih, ki tam bivajo. Ti se psov in njihovih dvonogih spremljevalcev vedno razveselijo in se med obiskom izjemno sprostijo.
Z letošnjim šolskim letom je Irma začela bolj sistematično delati. Kaj počne terapevtski pes v razredu, je Irma opisala takole:
Vsak četrtek, ko je v razredu prisoten terapevtski pes Alvin, se skupaj odpravimo v knjižnico. Tam nas že čaka knjižničarka Mateja Perko, ki nam vedno pripravi kakšno zanimivo "pasjo" zgodbo. Učenci se udobno namestijo, nekateri na blazine, nekateri ostanejo v vozičkih. Alvin se nam pridruži na blazinah, vmes pa pregleda, če tudi fantje na vozičkih pridno sledijo vsebini.
Včasih na blazinah tudi kar zaspi. Mi se hecamo, da gremo v knjižnico, kjer se bo Alvin učil brati. Seveda pa na poti v knjižnico vedno nekdo Alvina pelje s povodcem in tukaj se držimo vrstnega reda, da koga ne spustimo. Skupaj gremo po dolgih hodnikih in na dvigalo, saj je knjižnica v drugem nadstropju. Alvin pot že dobro pozna, le v dvigalu se mu še čudno zdi, kako so avtomobili spodaj vedno manjši. Na poti srečamo veliko otrok, ki si želijo Alvina pozdraviti, tako da je naša pot v knjižnico in nazaj prava avantura.
V razredu nas vsakih 14 dni že čakajo vrstniki iz sosednjega razreda. Alvin da takrat vse od sebe, pokaže, da je pravi border z neskončno energijo in pozornostjo. Vse učence po vrsti pozdravi, potem pa že čaka, katero igro se bomo šli. Ker ravno zdaj obravnavamo čutila, smo preizkušali, če ločimo Alvinove igračke po otipu. To vsekakor ni bilo tako lahko, še posebej, saj je Alvin pozorno spremljal, če kdo ne kuka izpod preveze. In če je bil odgovor pravilen, je imel Alvin nalogo, da igračko ulovi.
Ker je Alvin že utrujen, ima po kratkem sprehodu uro odmora. Pod mizo v učilnici spremlja učno uro, pa zraven podremlje. Zadnjo uro pa spet pomaga učencem pri reševanju učnih listov, na koncu se še poigramo in poslovimo.
Takole minevajo naši četrtki. Otroci so Alvina zelo veseli, vsi so sproščeni, čakajo, da pride, nekateri mu prinašajo priboljške od domačih psov.
Cilje projekta "Terapevtski pes v razredu" dosegamo, zelo sem pa tudi zadovoljna podpore sodelavk, ki so mi pri mojem delu zelo v pomoč.
Besedilo: Irma Golob in Neža Vilhelm
Foto: Ambasadorji nasmeha
Jesen objava 26. 11. 2012
Ambasadorji se že dolgo časa nismo nič oglasili. Poleti smo med pasjo vročino počivali, jeseni smo pa začeli s polno paro delati. Imeli smo nekaj predstavitvenih obiskov, začeli smo z read programom in s programom brez strahu pred psom, nadaljevali pa tudi z rednim delom v starih ustanovah. Zelo smo bili veseli ponovnega povabila z Zavoda za slepo in slabovidno mladino, kjer smo začeli z našim delom. Zaradi teh sončkov smo pravzaprav tudi ustanovili društvo in začeli risati nasmehe na obraze ljudi, ki zanje nimajo nobenega razloga. Prav tako ob sivih novembrskih sobotah poteka nov tečaj za delavne pare. Obiskuje ga devet parov, ki napredujejo iz tečaja v tečaj.
Mišo s tornjakinjo Žanko pridno obiskuje slepe otroke, ki se navdušujejo nad njeno velikostjo, mirnostjo in dolgo, mehko dlako. Žal je Žanka trenutno na bolniški (ji želimo čim prejšnje okrevanje in vrnitev med nas), zato je vrtec Brezovica obiskala Urša s Skyjem. Ojačana zasedba Ambasadorjev nasmeha v zasedbi Sky, Urša in Mišo, je danes obiskala vrtec v osnovni šoli Brezovica in sicer skupino Lunice. Sky in Urša sta vskočila zaradi Žankine bolezni, kar pa za otroke ni predstavljalo nobene razlike, saj je Sky ista pasma, pa še bolj izkušen je.Ura je minila v spoznavanju psa, hranjenju, česanju pa tudi poučevanju otrok o tem kako se pravilno pristopi do psa. Ob tem so bili otroci še posebej opozorjeni, da v vsakodnevnem življenju ne smejo kar sami pristopit do vsakega psa in ga začeti božati.
Naši Ambasadorki Cvetka in kunčica Noska sta v začetku oktobra razveseljevali otroke v vrtcu Zelena jama, starostna skupina od 4-5 let. Poleg risbic so nam poslali še svoje vtise, ki jih je zapisala ga. Marija iz vrtca.
Cvetka in njen Stormy sta odšla v vrtec razveseljevat otroke. Večina otrok je bila izjemno pogumnih in je Stormyja tudi jahala.
Meta in Liza sta zelo pridni. Poleg bralnih uric z Lizo v šoli, kjer je Meta zaposlena, preganjata strah punčki, ki jo ta strah kar precej hromi. Pri svojem delu sta opazili že kar precej napredka.
Stane s Katano hodi k slepim otrokom, nadaljuje pa tudi delo z deklico s posebnimi potrebami. Z njo sta sodelovala lani, letos nadgrajujeta svoje lanske dosežke in se pri tem zelo zabavata.
Minčku se je pri babicah in dedkih pridružil še Ari. Dvakrat jih obišče Ari, dvakrat pa Mini. Poleg tega Mini razveseljuje še slepe otroke.
Dela je ogromno, veselja pa tudi. Obljubljamo, da se bomo pogosteje javljali in podrobno opisali naše aktivnosti, ki smo jih tu samo nakazali. Zaenkrat pa toliko. Želimo vam veliko razlogov za nasmeh. Vsak dan.
Tekst: Neža Vilhelm
Foto: Ambasadorji nasmeha
Most med generacijami z nasmehom objava 5. 6. 2012
V delavnici nas je sodelovalo 18 dijakov, osebje doma starejših občanov v Ljubljani Tabor - Poljane, predstavniki društva Ambasadorji nasmeha, posebej Neža Vilhelm, s terapevtskimi psi in psihiater dr. Peter Kapš.
Prvi dan smo obiskali oddelek za demenco v domu starejših občanov v Ljubljani, in sicer dopoldan na Taboru, popoldan na Poljanah.
Prvi del dneva smo aktivno sodelovali z oskrbovanci. Najprej smo skupaj telovadili, se igrali z balonom, plesali. Nato smo skupaj skuhali kavo in si vzeli čas za spoznavanje drug drugega. Sledile so različne vaje za ročne spretnosti, skupaj smo tudi peli. Potem smo razdelili kosilo in starostnikom pomagali pri hranjenju. Po kosilu smo izdelali plakat Gremo na morje.
Foto: Valentina Rajakovič
Sledilo je spoznavanje dela s terapevtskimi psi in predstavitev društva Ambasadorji nasmeha. Nato smo na Poljanah najprej opazovali izpite štirih kužkov za delo s starostniki in se kasneje tudi sami vključili v proces. Najbolj nas je navdušil Mini, irski seter, lastnice Neže Vilhelm, ki je vodila naše delo.
Drugi dan pa smo obiskali zasebno psihiatrično ambulanto dr. Petra Kapša, ki nam je predstavil klinično sliko demence. Reševali smo tudi dva testa za ugotavljanje demence.
Z dijaki smo vsi enakega mnenja: tovrstno povezovanje med generacijami bi bilo smiselno nadaljevati prihodnje leto ne samo v projektnem tednu, pač pa ga kot obliko avtentičnega učenja vključiti neposredno v pouk v okviru različnih medpredmetnih in timskih povezav.
Renata čampelj Jurečič
V knjižnici Pavla Golie v Trebnjem objava 22. 5. 2012
V knjižnici Pavla Golie v Trebnjem so pravi prijatelji psov - ne samo, da imajo številni zaposleni in obiskovalci kužke, ampak so pripravili tudi pasji dogodek. Povabili so nas, Ambasadorje nasmeha in nam prijazno dali možnost, da se predstavimo. Udeležba je bila kar številna, čas je pa v prijetnem pogovoru še prehitro minil. Obiskovalci so se strinjali, da lahko pridemo še kdaj.
Neža Vilhelm
Foto: Knjižnica Pavla Golie Trebnje
Dan odprtih vrat KD Sežana objava 22. 5. 2012
V deževnem vremenu je 6. maja 2012 potekala predstavitev novoustanovljenega društva KD Sežana. Pripravili so celodnevni spoznavni dan sosednjih kinoloških društev in prijateljev. Predstavili smo se tudi Ambasadorji nasmeha, krstni nastop je pa imela naša tečajnica Tanja s svojo psičko Vilmo. Suvereno sta predstavili društvo in delo v njem in imenitno zastopali oranžne barve. Kljub vetru in dežju smo preživeli izjemno zanimiv in prijeten dan.
Neža Vilhelm
Avtorja fotografij sta Borut Hočevar in Janoš Cigale
Naprej ...
Tečaj za nove delavne pare objava 22. 3. 2012
Seminar je potekal že v sredini februarja. Nekoliko nam jo je zagodlo vreme, saj je snežilo, kot da bi se Cigani tepli, kot je govorila moja babica. Nekaj predavateljev je odpovedalo svoje sodelovanje, ampak smo vseeno odlično izpeljali uvodni del šolanja za nove delavne pare. Polna predavalnica in nasmejani obrazi so nam potrjevali, da smo bili na dobri poti.
foto Ambasadorji nasmeha
Prejšnjo soboto je sijalo sonce; oranžna garda je prispela na Puhovo z nasmehi do ušes; novi tečajniki pa niso bili tako dobre volje. Niso vedeli, kaj jih čaka, zato so imeli malo trebe. A so kaj kmalu ugotovili, da ne grizemo in da smo popolnoma okolju prijazni. Kar devet od desetih parov je prišlo. Koliko laježa in skakanja je bilo na začetku; na koncu je bila pa slika obrnjena. Psi so skorajda trdno spali, njihovi vodniki so pa tudi nekoliko obmolknili in sede čakali na evalvacijo. Ja, ni kaj, šola je resna reč!
foto Ambasadorji nasmeha
Komaj smo že čakali današnjega drugega srečanja. Vodniki so bili bolj sproščeni, kužki tudi, pa tudi bolj mirni so bili, saj so se že poznali med seboj. Ker je bil dan tako lep, smo prvi del vaj opravili kar zunaj. Po odmoru se je pa nadaljevala 'tortura' v naših prostorih. Kužki so jo zelo dobro prestali, njihovi dvonogi spremljevalci pa tudi. Mi smo pa ves čas poudarjali pomen zaupanja med vodnikom in psom, spodbujanje kužkov in veselje ob delu.
foto Ambasadorji nasmeha
Veselimo se že naslednjega sobotnega dopoldneva.
Neža Vilhelm
Dom starejših občanov na Poljanah objava 22. 3. 2012
Januarja so se Mince pohabile. Napadel ga je pokrovček od sveče in mu odrezal blazinico. Seveda se je potem intenzivno smilil sam sebi (no, in meni tudi). Zato sem se na delavnico Brez strahu pred psom odpravila sama (no, saj so pomagali drugi člani Ambasadorjev nasmeha), ampak Minec je počival doma.
Potem so se začela dogovarjanja za novo ustanovo. Dom starejših občanov na Poljanah. Pa so padli torki ob štirih, kar je v redu meni (saj lahko v miru pridem iz službe po Minca in potem v dom), upokojenci pa tudi še niso preveč utrujeni in lahko sodelujejo.
Zaenkrat sva bila na obisku dvakrat in spoznala dve skupini (od treh), ki jih bova obiskovala. V prvi skupini so bili demenčni starostniki; tu smo se v glavnem božali in se spoznavali. Pa se spoznavali in se božali. O kuža! Od kod pa ti? Ja, fejst, da sta prišla. In tako eno uro. Simpatični so in veseli obiska.
V drugi skupini so bolj aktivni starostniki. Predvsem se pa zelo dobro spominjajo svojih kužkov, dogodkov, povezanih z njimi in jih tudi radi delijo z nami. In predvsem uživajo v življenju. Ni jim hudega, pravijo. Vsak dan imajo kake aktivnosti, celo koncert za osmi marec so jim priredili. Ob sončnem vremenu grejo na sprehod ali pa lenarit na vrt. Znajo uživati. Kužku skrivajo priboljške, ga kličejo sem in tja, božajo, hranijo ... Mincu pa baš težko.
Zdaj pa novim delovnim zmagam naproti, a ne, Minec?
Neža Vilhelm
Ambasadorji smo leto 2012 začeli s polnim zagonom objava 26. 2. 2012
Ob zaključku prejšnjega leta smo si Ambasadorji nasmeha zaželeli veliko energije, da bi lahko še naprej delili nasmehe, naklonjene institucije, s katerimi smo sodelovali do sedaj, uspešno izpeljan seminar (in tečaj) ter nekaj novih članov, ki bi nam bili pripravljeni deliti nasmehe tistim, ki nimajo prav nobenega razloga za to. Zavedali smo se, da nas z novim letom pričakujejo novi izzivi in nove naloge. Potihem smo upali, da nam bo uspelo.
Naš prvi dogodek je bila delavnica Brez strahu pred psom, ki smo jo pripravili v okviru Mednarodne razstave psov vseh pasem v Ljubljani. Udeležilo se je je kar precej otrok, ki so spoznavali obnašanje psov in svoje pravilne odzive. Veseli smo bili obiska otrok iz Osnovne šole Borovnica, kjer že nekaj let deluje kinološki krožek. Za našo Špelo K. je bil to prvi dogodek v oranžnih barvah. Izkazala se je odlično. Bravo, Špela K.! Drugi dan sta večje breme nosila Calli in Sky s svojima vodnicama Tadejo in Uršo.
foto Špela Korelc
Dejan je uspel realizirati veliko delo. Pripravil je prodajno razstavo slik, od prodaje katerih en delež dobimo tudi Ambasadorji nasmeha. Razstava je odprta še en teden. Veseli smo sodelovanja z vsemi umetniki. Za njihovo prijaznost smo jim iz srca hvaležni.
Priredili smo pa tudi seminar za nove delovne pare. Veseli smo bili polne predavalnice in številnih nasmejanih obrazov. Z nekaterimi se bomo srečevali tudi na tečaju z njihovimi štirinožnimi spremljevalci. Komaj čakamo 10. marca, ko bomo imeli prvič tečaj z novimi tečajniki.
foto Urša Ivanovič
Sicer pa pridno delamo v naših stalnih institucijah. Stane v CIRIUSu v Kamniku, Urša v razvojnem oddelku vrtca na Koleziji, Zvone v domu na Taboru, Tina v psihiatrični bolnišnici, Neža pa začenja z delom v domu za ostarele na Poljanah v Ljubljani.
Opažajo nas pa tudi mediji (tako virtualni kot papirnati). Tako so nas predstavili na kar dveh straneh v reviji Lady. Redno pa pišemo Ambasadorjev dnevnik na portalu www.mojpes.net. Kot vidite, imamo pa zdaj tudi čisto svoj blog.
V prihodnosti nas poleg tečaja in rednega dela čaka še nekaj zanimivih projektov, o katerih vas bomo obveščali na našem blogu, spletni strani in na zidu na facebooku.
Neža Vilhelm
Naprej ...
Dom starejših občanov, Ribnica, 16. 2. 2012 objava 25. 2. 2012
Danes sva z Katano prvič obiskala starostnike v domu starejših občanov v Ribnici. Pred odhodom sem doma Katano malo spustil, nato sva se odpravila na pot. Sam dom sva našla hitro in brez dodatnega iskanja. Ko sva prispela, so naju skozi okna opazili prvi radovedneži. S Katano sva se sprehodila okoli doma in se nato veselo odpravila na delo. Na vhodu naju je pričakala Sergeja ter naju odpeljala do skupine. Na začetku sem celotni skupini predstavil Katano in sebe. Nato sem pripravil priboljške in se odpravil z Katano predstaviti vsakemu posebej. Pogovorili smo se o njihovi zgodovini in o živalih, ki so jih imeli doma. Nekateri so se tudi malo na začetku bali Katane, a so jo proti koncu tudi že božali. Z najbolj pogumnimi sva se pa tudi odpravila na kratek sprehod po oddelku. čas nama je minil zelo hitro. Katana se je tudi zelo utrudila in takrat sva končala. Za zaključek sva pozdravila vse in se počasi odpravila proti domu.
Stane Rman
foto Sergeja Mastnak
Žanka je opravila izpit objava 14. 2. 2012
Odkar se je moj Jaka upokojil zaradi povečanega obsega dela doma (saj doma izvaja intenzivne terapije z našim dvoletnim fantičkom) , sem v društvu pristala bolj na administraciji in gnjavljenju novih potencialnih parov za aktivnosti in terapijo. Tako mi je res v veselje, da je leto naokoli in skupinica nadebudnih tečajnikov se je drenjala v dvorani. Tokrat smo dobili rotvajlerko, dve tornjakinji in dva mešanca. Pisana druščina.
Naša srečanja so bila kot ponavadi polna smeha in mahajočih repov, a je splet okoliščin prinesel na izpit le Žanko. Staro gospo tornjakinjo z veselim vodnikom Mišom. Kot inštruktorica in glavna gnjavatorka psa si ob tako mirni pasji dušici in pozitivnem vodniku nisem mogla spomniti kakšne res težke preizkušnje, ki bi bila za njiju omembe vredna. Izpit sta uspešno zaključila, Mišota čaka še teorija, kako pa smo se imeli, si poglejte na sliki.
Katarina Vertin
foto Urša Ivanovič
Obisk pri starostnikih objava 19. 12. 2011
Mini in moja malenkost sva zdaj že stalna gosta v Domu za starostnike Tabor Poljane v Ljubljani (enota Tabor). Obiskujeva ljudi z demenco, torej tiste, ki imajo težave s spominjanjem. Oblikovali sta se dve prijetni skupinici stalnih uporabnikov, ki jih z Minijem razveseliva vsak drugi četrtek. Najprej se sprehodiva do vsakega uporabnika. Ta Minija poboža in ga pozdravi, nato pa se z guvernanto pogovori o tem in onem, po navadi pokramljamo o tem, kaj so počeli in kaj je novega. Nato se morajo spomniti, kaj smo se pogovarjali, kako je kužku ime, koliko je star, kaj počne ... Pol urice mine kar prehitro, nato morava že k drugi skupini, kjer se zgodba ponovi. Sodelujeva z Zvonetom in Zojo, s katerim zamenjava skupini. Mini je zelo vesel obiskov, kar sam zavije proti Taboru in tudi v vežo stopi zelo samozavestno in veselo, saj ve, da ga čaka ogromno priboljškov in božanja. Zadnjič sva se pa odpravila v Ribnico, v najino novo institucijo. Moja prva skrb je bila, da Mini dobi pozitivno izkušnjo. Ljudje so bili prijazni, prijetni in topli. Še sonce je sijalo, medtem ko je bila v Ljubljani taka megla, da bi jo lahko rezali. Več o najinem delu v Ribnici pa ob naslednji priliki.
Neža Vilhelm
foto Ambasadorji nasmeha
foto Ambasadorji nasmeha
foto Ambasadorji nasmeha
Obisk pri slepih otrocih v Izoli objava 11. 12. 2011
Budilka je zvonila čisto prezgodaj, še posebej za vikend. Ampak obetal se je sonček in lep dan na morju. Z Mincem sva ob sedmih šibnila proti Izoli, kjer sva se najprej dobila z Nino in Ojo. Vozila sva se celo uro in pol, seter je celo pot prespal, saj se mu je zdelo popolnoma nečloveško, da ga budim tako zgodaj in se mora še vozit. No, ko je videl Ojo, je zamera za hip izpuhtela. Skupaj smo šli proti hiši, kjer do ponedeljka bivajo slepi in slabovidni malčki in njihovi starši.
Že ves dan so spraševali, kdaj bo ura devet, ko bojo prišli kužki. Pa smo prišli. Najprej je bilo treba seveda pozdraviti kužka in ga objeti, pa pobožati. In to pet do šestkrat. Potem smo pa ugibali, kdo je večji, Mini ali Oja. Pa kdo ima krajša ušesa. Pa kdo je bolj debel in kdo bolj suh. Kdo ima debelejši rep, kdo pa daljšega? Potem smo pa še iskali špangice.
In Ojo in Minija peljali malo sprehod. Lušni otroci, tako polni energije in veselja. Pa jim čisto nič ni hudo na tem svetu, zabavajo se in veseli so vsakega obiska, prijazne besede in časa, ki jim ga nameniš. Njihov optimizem je pa neverjeten in nalezljiv. Potem smo pa šli. Doma sva z Mincem samo padla v horizontalo. Revež je samo hodil pit vsake toliko. Zvečer samo kratek sprehod in obilna večerja, pa celonočni spanec. Uboge Mince so bile zelo utrujene. Saj delovno kondicijo dobiva počasi, samo vožnja ga pa še vedno ubije.
Z Redikom sva pred leti začela s prostovoljnim delom pri slepih otrocih. Res so nekaj posebnega. Sončki miceni. Sem se danes spomnila, zakaj so mi tako pri srcu. Upam, da se še kdaj srečamo. Mogoče se kdo vpraša, zakaj se vozim tako daleč samo za en obisk? Zaradi punčke, ki bi rada imela Minija za vodnika, zaradi fantka, ki se je nasmehnil po nekaj mesecih, zaradi drugega fantka, ki je zlezel iz očetovega naročja (kar je mali čudežek) in z mano peljal Minca na sprehod po vrtu. In zaradi vseh nasmejanih obrazov na koncu. Pridite šeeee, so vpili. Bomo, z veseljem, samo povabite nas in smo tam.
Neža Vilhelm
foto Nina Ahčin
foto Nina Ahčin
foto Nina Ahčin
Stane in Katana v CIRIUS Kamnik objava 9. 12. 2011
V Kamniku delujeta dva delavna para, Stane s Katano in Tina z Lunom. Domski otroci so razdeljeni v dve skupini, vsak par se odpravi v svojo učilnico, nato se para zamenjata, tako da vsaka skupina lahko spozna oba kužka. Stanetova Katana se je obiska zelo veselila. Ko je prišla v skupino, je navdušeno pozdravila vse otroke. Tudi otroci so bili zelo veseli, saj so že težko pričakovali obisk kužkov. Ko so se pomirili, so se pogovarjali o kužkih. Katani so lahko dali nekaj priboljškov, pokazala je nekaj trikcev, otroci pa so jo lahko popeljali na vrvici po sobi. Ko je prišel čas za menjavo učilnic, so Katani podali roko in jo pospremili do druge učilnice. Katana je bila že zelo utrujena, zato je ležala večji del časa, otroci pa so se ji pridružili.
čas je kar prehitro minil. Zadovoljni obrazi otrok so nama povedali, da je bil obisk več kot uspešen. Poslovili smo se in si zaželeli, da se kmalu vidimo spet.
Stane Rman
foto Irma Golob
Koper objava 11. 10. 2011
Jutro sem začel prepozno, tipično - če si rečem "sej bom vse stvari poiskal zjutraj".
In, ko nato pakiram, porabim več časa, kot sem si ga dejansko vzel na voljo.
Od doma odrinem malo čez 7h. Ko pridem v Ljubljano, pokličem Dejana, da bom čez 10 min na lokaciji, kjer bi ga moral pobrati. Tipično - ni ga bilo - in sem moral še malo čakati. Seveda ni bilo panike, ker sva imela časa še dovolj.
No, po vsej tej megli, ki se je vlekla od Trebnjega pa vse do Nanosa, sva našla ob avtocesti postajališče, kjer sva šla na kavo.
Bilo je prečudovito, zasnežen Nanos in celo sonce sva imela. Katana je na počivališču opravila, kar je morala, in si pretegnila noge od ležanja v avtu. Ko sva prišla v Koper, je bila prva naloga dobiti zastonj parkirišče in - hvala bogu - sva ga našla takoj. Naslednja naloga je bila najti lokacijo, kjer imamo svoj štant oz. "tržnico".
Itak sva v Koper zamudila, tako da je Tjaša že klicala in spraševala, kje se potikava. Na najino srečo sva lokacijo dogodka hitro našla. Na dogodku sem videl veliko ljudi z veliko psi. Tjaša s Saro, Dejan, ki je tokrat postal kurirček za kavo, in Stane s Katano smo predstavljali društvo Ambasadorji nasmeha.
Oddali smo veliko zgibank in srečali kar nekaj ljudi, ki se zanimajo za to delo. Spoznali smo tudi Portugalce, Nemce, Italijane. Družbo nam je delala tudi gospodična Zala Boštic, novinarka. Poleg nas na štantu je predstavljala revijo Kužek. Videli smo tudi prikaz Slovenske policije z dvema psoma. Prvi nemški ovčar je naredil prikaz napada z nagobčnikom, drugi (belgijski ovčar) pa brez nagobčnika, najprej na rokav in nato živi ugriz. Na lokaciji smo bili od 9h zjutraj pa vse do 15h, ko enostavno ljudi ni bilo več in so vsi sodelujoči začeli pospravljati.
Dobili smo pohvale od Jadranke Juras, Lajke, Animal Angels in še nekaj ljudi in društev. Po končanem delu sva se z Dejanom odpravila še malo po Primorski, Tjaša pa je odšla domov.
Stane Rman
DCA objava 11. 10. 2011
Prvi obisk po z Anjo po počitnicah je bil kar zanimiv. Na žalost so imeli doma nesrečo, zato sta me Anjina starša prosila, če sva lahko 30 min sama. Oče mi je razložil nekaj stvari še o Anji - če bi dobila napad - kako in kaj storiti. Nato sta se odpeljala v bolnico. Prvi test je bil kar prava preizkušnja zame in zanjo. S Katano sva jo motivirala in delala različne vaje. Med terapijo smo šli vsi trije na sprehod, saj je Katana, kljub sprehodu prej, pokazala, da je nujno oditi na potrebo. Peljala sva jo na dveh povodcih in za Katano počistila. Nato sva se še nekaj časa zabavala in raziskovala, kakšno opremo imam s sabo za Katano. Malo čez sedmo sta prišla starša z Luno (njihovo novo psičko) po Anjo in nato smo se vsi srečni in veseli odpravili - oni domov, jaz pa na sestanek.
Stane Rman
Dnevnik pišejo Ambasadorji nasmeha
|
