Sobote so bile dnevi za naše tečaje. Štiri sobote zapored smo se družili z našimi tečajniki in jim poskušali predati nekaj informacij v zvezi z delom s psi. Pare smo postavljali v raznorazne situacije, ki jih srečujemo pri delu. Pri tem smo opazovali odziv psa in pa reakcijo vodnika na obnašanje štirinožca. Po vsakem tečaju smo tečajnikom dali tudi domačo nalogo in napotke za naprej. Veseli smo bili, da so jih pridno opravljali in upoštevali navodila. Peto soboto smo potem preverili, kaj so od tečaja odnesli. Z njihovim napredkom smo bili zelo zadovoljni, še bolj pa nad njihovo zagnanostjo in dobro voljo. Njihovo veselje do dela je pa zelo nalezljivo. Seveda so tečajniki in njihovi dvonogi spremljevalci šele na pol poti. Sledijo namreč še obiski v naših stalnih ustanovah. Tu lahko pari spoznajo pravo delo, no, ga povohajo. Dobijo pa občutek, kaj njihovi kužki zmorejo in kaj je njim pri srcu. Tako se lahko usmerijo v delo, ki ga bodo opravljali - samo zadovoljen par lahko uspešno dela in prinaša nasmehe, ki potem še dolgo ne izginejo iz obraza.



Takole je pa svoje vtise o tečaju in prvih obiskih strnil naš Matjaž Pavšič:

S psičko Joni sva se lani jeseni udeležila tečaja za šolanje terapevtskih parov.
Spraševal sem se, kako bo, bom zmogel, bova zmogla? Kaj bo storila psička, ko bo videla toliko živali na enem mestu ...
Strah je bil odveč. Spoznal sem prijazne vodje tečaja: Katarino, Špelo in Uršo, ki so me s prijaznimi in spodbudnimi besedami popeljale med udeležence tečaja. Začetna zadrega je hipoma minila. Radovedni tečajniki smo se začeli spoznavati, spregovorili smo nekaj stavkov in že se je začelo delo.

Tudi Dejan je s svojim pozitivnim značajem in vedenjem spodbujal vse, ljudi in živali. Ne smem pozabiti tudi na Nežo in Staneta, ki sta s svojim delom pripomogla k uspešnosti tečaja.

čas je minil,kot bi mignil. Vsakič smo ob koncu dobili napotke za domače delo. Vsakič pa smo ob začetku novega delovnega dne preverili naše domače delo, ponovili bistveno s prejšnjega srečanja in nadgradili delo. Tako je šlo do konca tečaja.



Poudariti pa moram zavzetost in strokovnost vodij tečaja. Tudi,če je šlo kaj narobe, so to znali prikazati tako, da si kljub napakam videl možnost za napredek in uspeh. Skoraj bi pozabil na Marto, ki je na hudomušen, kar igralski način prikazala, kako poteka delo v domovih za starejše ljudi/predvsem ljudi z demenco/.

Tečajniki smo si med seboj pomagali,spodbujali in se veselili svojega in uspeha drugega terapevtskega para. Že tu se je pokazala tista čudovita lastnost Ambasadorja nasmehov: POMAGAJ DRUGEMU, SAJ BOŠ S TEM POMAGAL TUDI SEBI!



Ob koncu tečaja je bil preskus uspešnosti,ki je bil izveden profesionalno in taktno. Vsi, tudi tisti, ki nismo uspešno naredili preskusa, smo naleteli na spodbudne besede in možnost, da nekoč opravimo želeno.

Resnično pa terapevtsko delo zahteva 100 procentno zaupanje v žival. Vsakdo, ki se želi usposobiti za delovni par, bi moral imeti mentorja. Jaz sem imel to srečo, da me je Mišo povabil v šolo Utik in v Zavod za slepo in slabovidno mladino. Žanka in Mišo sta mi pokazala praktično in uspešno delo terapevtskega para. Naj mi ostali terapevtski pari ne zamerijo, ker ne pišem o njih, pišem le o tem, kar sem videl in doživel.
Druženje s člani Ambasadorjev je zame velika čast! Kjerkoli sem in nanese pogovor na pomoč živali ljudem, jim povem o humanem delu Ambasadorjev.

Še to: Z VESELJEM IN PONOSOM SEM NA OVRATNICO MOJE LJUBLJENE PSIčKE PRIPEL ZNAčKO AMBASADORJEV NASMEHA.

Matjaž Pavšič in Neža Vilhelm
Foto: Ambasadorji nasmeha
www.ambasadorji-nasmeha.si