Pes in njegova žrtev na sodišču - 2. del
Kaj smatra sodišče za učinkovito nadzorstvo nad psom, kakšne pravice ima vaš pes na lastnem dvorišču, kdo je odgovoren za psa (ni nujno, da vedno njegov lastnik), kdaj je ogrizeni sam kriv, kolikšne odškodnine zahtevajo žrtve in kolikšne jim prisodi sodišče, kaj vse je potrebno plačati tistemu, ki ga vaš pes poškoduje in še mnogo drugega.
9. primer: Pes hudo ugriznil žensko
10. primer: Pes se je zaletel v mopedista
11. primer: Pitbull ugriznil deklico in ubil njenega psa
12. primer: Pes ugriznil žensko
13. primer: Pes ugriznil deklico
14. primer: Pes ugriznil žensko
15. primer: Pes je napadel kokoš, njen lastnik pa je poškodoval psa
9. primer: Pes hudo ugriznil žensko
Dokument: VS03777
Oddelek: Civilni
Datum: 23.04.1998
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 652/96
Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotožencu, tožbenemu zahtevku proti drugotoženki pa je delno ugodilo. Razsodilo je, da mora drugotoženka plačati tožnici 496.077,00 tolarjev odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 46.077,00 tolarjev od 23.8.1993 dalje in od zneska 450.000,00 tolarjev od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, to je od 21.12.1995 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev tožničinih stroškov v znesku 49.613,00 tolarjev. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je samo drugotoženka lastnica psa, ki je 2.5.1993 zvečer na toženkinem dvorišču ugriznil tožnico v levo nogo. Ker pes ni bil privezan in je nenadoma pritekel in ugriznil tožnico, ki se je samo približala hiši, je drugotoženka v celoti odgovorna za škodo. Zaradi ugriza psa je tožnica trpela nepremoženjsko škodo, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo na 250.000,00 tolarjev za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 50.000,00 za primarni in sekundarni strah ter 150.000,00 za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Premoženjsko škodo je prisodilo v skupnem znesku 46.077,00 tolarjev in sicer 12.980,00 tolarjev za stroške zdravljenja in 44.779,00 tolarjev za prevoze na prevezovanje rane. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da se tožeča in tožena stranka oprostita plačila sodnih taks.
Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in prisojeno odškodnino znižalo za 150.000,00 tolarjev. Upoštevalo je, da tožnici ne pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ker so vse opisane težave med zdravljenjem zajete že v odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in je za vse skupaj pravična odškodnina 250.000,00 tolarjev, ki jo je za to obliko nepremoženjske škode že prisodilo prvostopenjsko sodišče. Zaradi spremembe sodbe je glede na manjši tožničin uspeh znižalo tudi znesek, ki ga mora toženka povrniti tožnici za pravdne stroške, in sicer na 16.405,00 tolarjev, za pritožbene stroške pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo preostali del toženkine pritožbe in tožničino pritožbo v celoti.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vložila revizijo drugotožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje. Predvsem ne more soglašati, da gre za izključno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj je pes ugriznil tožnico na toženkinem dvorišču, kjer ni imela kaj iskati. Na dvorišče je prišla, čeprav je vedela za opozorilno tablo "Pozor hud pes" in za okoliščino, da je pes običajno na dvorišču. V tem vidi tožena stranka tožničino soodgovornost do najmanj 50 odstotkov. Poleg tega navaja, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za strah previsoko prisojena, za premoženjsko škodo pa ni ustrezno dokumentirana. Ponovno se sklicuje na določilo 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in zatrjuje, da ji ni mogoče očitati velike malomarnosti, ker je pes ugriznil tožnico na toženkinem dvorišču, ker je na dvorišču tabla, ki opozarja na hudega psa, in ker so tožnici kot bližnji sosedi dobro poznane prilike pri toženi stranki. Za svoje izredno slabo gmotno stanje pojasnjuje, da se preživlja z družinsko pokojnino 19.700,00 tolarjev, da je stara 72 let in hodi le s pomočjo bergle. Za pridobitno delo ni sposobna, sicer pa je njeno zemljišče plazovito, stanovanjska hiša je razpokana. Ima psa in 6 kokoši, je bolna in ima stalne izdatke za zdravila, sin pa je 100 odstotni invalid in ji ne more pomagati. Plačilo odškodnine bi jo gospodarsko uničilo, medtem ko je tožnica dobro situirana in ima sodobno urejeno kmetijo s stroji in novo vinsko kletjo.
Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.
Revizija ni utemeljena.
Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja, da toženka ni ustrezno varovala in nadzorovala svojega psa. Pes ni bil privezan ali drugače zavarovan, temveč je prosto tekal naokrog in preprečeval vsak dostop do hiše. Očitno je bil pes nevaren, ker je ugriznil bližnjo sosedo, ki je normalno prišla k hiši in se ni nekontrolirano gibala po dvorišču. Zato opozorilna tabla sredi dvorišča, ki ne prepoveduje dostopa do hiše (hkrati pa ni omogočen drugačen stik z osebami v hiši), tožene stranke ne more ekskulpirati (192. in 205. člen ZOR v zvezi s paragrafom 1320 Občnega državljanjskega zakonika). Še več, popolna opustitev nadzora nad psom pomeni hudo malomarnost drugotoženke, kakor je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo drugotoženkino zahtevo za zmanjšanje odškodnine po določilu 191. člena ZOR. Kljub temu, da naš pravni red načeloma zahteva kritje celotne škode, vendarle določa primere, ko je mogoče položaj osebe, ki je odgovorna za škodo, olajšati, predvsem iz razlogov socialnega položaja te osebe, ki bi lahko zašla v pomanjkanje. Toda takšna možnost je podana samo v primeru, ko gre za zelo nizko stopnjo krivde, v danem primeru pa je bila drugotoženka hudo malomarna, ker sploh ni nadzorovala in obvladovala svojega psa.
Tudi škodo, ki jo je tožnica trpela, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenili. Znesek 250.000,00 tolarjev za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem nikakor ni pretiran, ker je tožnica trpela bolečine različne intenzivnosti skoraj 50 dni. V tem času 14 dni sploh ni mogla stopiti na nogo, redno je morala hoditi v ambulanto na prevezovanje rane, ki se je gnojila, in do konca zdravljenja, torej od 2.5.1993 do 8.7.1993 ni mogla kuhati, gospodinjiti in obdelovati vrta. Tudi odškodnina za strah v znesku 50.000,00 tolarjev je pravična, saj se je tožnica močno ustrašila, ko jo je napadel in ugriznil pes, njena zaskrbljenost za zdravje pa je bila zaradi poteka zdravljenja utemeljena. Višino premoženjske škode sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili na podlagi potrdil, zato revizijskih navedb, češ da ni dokumentirana, ni mogoče upoštevati, ker posegajo v ugotovljeno dejansko stanje, kar po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni več dovoljeno.
Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Predlog revidentke, za povrnitev revizijskih stroškov je zavrnilo po določilu prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP, ker revizija ni bila uspešna.
Vir: Vrhovno sodišče RS
10. primer: Pes se je zaletel v mopedista
Dokument: VS05788
Oddelek: Civilni
Datum: 14.02.2001
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO - ODZ
Opravilna številka: Sodba II Ips 378/2000
Besedilo
Revizija se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec do 50% odgovoren za škodo, ki jo je trpel tožnik v nesreči dne 19.11.1991. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnik padel, ko se je peljal z motornim kolesom po cesti v Plavjah, ker se je vanj zaletel toženčev pes. Ker se je zaradi padca telesno poškodoval in sedaj zahteva odškodnino za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo, je sodišče pred ugotavljanjem njenega obsega odločilo o odgovornosti z vmesno sodbo. Za toženo stranko je ugotovilo, da je odgovorna za škodo, ker je imela svojega psa odvezanega in je dopuščala, da je napadal mimoidoče, tožniku pa je očitalo sokrivdo, ker je vedel, da toženčev pes rad teče za motoristi, zaradi česar bi mu moral posvečati več pozornosti in bi moral biti bolj previden.
Ker se s tako sodbo ni strinjala nobena od pravdnih strank, sta se pritožila tako tožnik kot toženec, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.
Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je vložil revizijo toženec, ki uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga spremembo sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njegove pritožbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Po njegovem ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe; poleg tega pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nasprotje med izrekom in razlogi sodbe vidi na začetku zadnjega odstavka na 3. strani obrazložitve sodbe in sicer v besedah: "Brez dokazne podlage je trditev, da je toženčev pes napadel tožnika", saj bi morala biti potemtakem odločitev sodbe diametralno nasprotna odločitvi, ki je zapisana v izreku. To, kar sledi, pa je po toženčevem golo opravičevanje tožnikove "pozabljivosti", zaradi katere je pri vsakem od treh zaslišanj izpovedoval drugače. Tudi za nedoslednosti v zvezi s pričami očita sodišču, da jih je odpravilo z ugotovitvijo, da ni prič, čeprav je tožnik enkrat navajal, da ob nesreči niso bile prisotne, drugič pa, da nočejo pričati. Na koncu graja ugotovitev na začetku 4. strani obrazložitve, češ da je sodišče prve stopnje raziskalo dejansko stanje, kolikor je bilo v njegovi moči, da je dokazno breme res na tožnikovi strani in da tožnikova izpoved res ni konsistentna. Očitke sklene z vprašanjem, odkod torej odločitev o toženčevi soodgovornosti. Po njegovem sledi za vsako ugotovitvijo sodišča, da tožnik ni uspel dokazati toženčeve odgovornosti, razlaga nasprotnega, ki pa ni ne dokaz, ne dejstvo, marveč indic. Toda na podlagi indicev ni mogoče nekoga obsoditi, zlasti ne na podlagi časopisnega članka. Na koncu opozarja na določilo 221.a člena Zakona o pravdnem postopku in na dejstvo, da je dokazno breme na tožniku. Ker sodišče tega ni upoštevalo, mu očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, po katerem je za škodo odgovoren le tisti, ki jo je povzročil.
Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.
Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP iz leta 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.
Revizija ni utemeljena.
Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, čeprav je utemeljitev sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljiva in ne vsebuje vsega, kar je v 338. členu ZPP (1977) določeno, da mora vsebovati. Ker v njej niso navedeni predpisi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo sodbo (četrti odstavek 338. člena ZPP (1977)), je bilo sodbo težje preizkusiti. Ker pa tožena stranka te pomanjkljivosti v reviziji izrecno ni izpodbijala in ker revizijsko sodišče po 386. členu ZPP (1977) po uradni dolžnosti pazi le na kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), je revizijsko sodišče - ob poznavanju materialnega prava - odločitev vendarle preizkusilo. Iz vsebine utemeljitve sodb prve in druge stopnje namreč izhaja, da sta sodišči uporabili splošna pravila o odškodninskih obveznostih, zlasti 154. člen ZOR, v katerem je načeloma predvidena krivdna odgovornost za škodo, toda z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na 3. strani zapisalo, da je verjelo tožnikovi prepričljivi izpovedi, ki je v skladu z drugimi dokazi in iz katere izhaja, da "je toženi stranki mogoče očitati to, da je imela psa odvezanega in da le-ta ni bil zavarovan tako, da ne bi oviral oz. ogrožal ostalih", zaradi česar je pravilna ugotovitev o krivdi tožene stranke, ki ni dokazala ustreznega nadzora nad psom.
Do enakega rezultata privede uporaba par. 1320 Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki se še vedno uporablja. Ta vsebuje posebna določila za škodo, ki jo povzročijo živali, in nalaga odgovornost tistemu, ki žival redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Toženec tega ni dokazal, prav tako pa tudi ni dokazal, da bi bil tožnik pred nesrečo dražil toženčevega psa.
Tudi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, zlasti pred sodiščem druge stopnje ne. Tožena stranka namreč v reviziji ne navaja celotne vsebine misli, temveč izloča posamezne stavke iz utemeljitve sodbe pritožbenega sodišča, npr. ko na 3. strani odgovarja na tožnikovo pritožbo, da ni dokazov o tem, da bi toženčev pes napadel tožnika, nato pa revizija izpusti nadaljevanje, v katerem sodišče razloži, da je dokazano samo to, da je pes udaril v prednje kolo tožnikovega motorja. Podobno je glede spreminjanja tožnikove izjave o dogodku in pričah: tu tožena stranka iztrga stavke, v katerih pritožbeno sodišče najprej pojasni ugotovitev, nato pa odgovarja na pritožbene pomisleke tožene stranke. Toda iz celotne vsebine izhaja jasna misel, tako da revizijsko sodišče ni imelo nobenih težav z razumevanjem in je lahko preizkusilo sodbo. Iz utemeljitve sodbe je tudi razbralo, da sodišče ni sodilo na podlagi indicev, marveč je verjelo tožnikovi izpovedi, ki je bila konsistentna in katero potrjujeta tudi posredna dokaza: dogajanje po tožnikovem padcu in dejstvo, da je toženčev oče kasneje psa odpeljal od hiše.
Tudi očitek sodiščema, da nista uporabili 221.a člena ZPP (1977) ni utemeljen, ker sta po drugem sojenju zanesljivo ugotovili dejansko stanje. Pa tudi če ne bi bilo tako in bi sodišči sodili po pravilu o dokaznem bremenu, je to na toženčevi strani, ker je uzakonjeno načelo krivde z obrnjenim dokaznim bremenom, kar je bilo že pojasnjeno pri uporabi materialnega prava.
Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega jo je sodišče po 393. členu ZPP (1977) zavrnilo. Po prvem odstavku 166. člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977) zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.
Vir: Vrhovno sodišče RS
11. primer: Pitbull ugriznil deklico in ubil njenega psa
Dokument: VS03770
Oddelek: Civilni
Datum: 23.04.1998
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 33/97
Besedilo
Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:
"Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na mladoletno tretjo tožnico P. A., tako spremeni, da se prisojena odškodnina zniža za 400.000,00 SIT (na 400.000,00 SIT namesto dosedanjih 800.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.2.1996 dalje do plačila.
Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške prvostopnega postopka. V ostalem se pritožba tožene stranke, v celoti pa pritožba tožeče stranke, zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje."
Revizija tožene stranke v preostalem delu, revizija tožeče stranke pa v celoti, se zavrneta kot neutemeljeni.
O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tretje tožnice ml. P. A. in razsodilo, da ji mora toženka plačati odškodnino v znesku 800.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 7.899,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbena zahtevka prve in druge tožeče stranke. Ugotovilo je, da toženka odgovarja za škodo, ki jo je povzročil dne 11.9.1994 pes pasme pitbull. Lastnik psa je bil toženkin sin M. K., ki je bil dne 11.8.1994 priprt. V času njegove odsotnosti je za psa skrbel toženkin drugi sin M. K., ki je bil tedaj star 15 let. Toženka ni preverjala, ali sin M. ustrezno nadzoruje psa. S tem je podana njena odškodninska odgovornost po 4. odst. 165. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih ZOR). Pes se strgal z verige in se prosto gibal po okolici. Nanj je naletela tretja tožnica, ko je peljala na sprehod svojega psička. Tožnica je tedaj kljub opozorilom dveh prič pripela na svoj povodec psa pitbulla z namenom, da ga odpelje v bližino njegovega doma. Kasneje ga je odpela in spet pripela svojega psička. Po preteku 10 ali 15 minut je pitbull napadel njenega psička in ga pokončal, pri tem pa tudi tožnico ugriznil v koleno. Tožničino ravnanje, ko je začasno pripela pitbulla na svoj povodec, ni bilo v vzročni zvezi s kasnejšimi dogodki. Mladoletno tožnico je dogodek zelo pretresel. Izvedenec psiholog je ugotovil posttravmatski stresni sindrom. Hude težave, ki jih je tožnica pretrpela v zvezi s tem, je sodišče štelo kot nevšečnosti med zdravljenjem in je na podlagi določbe 200. in 203. čl. ZOR določilo odškodnino za telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT. Tretji tožnici je priznalo še odškodnino za strah v znesku 300.000,00 SIT, zavrnilo pa je odškodninske zahtevke prvega tožnika in druge tožnice ter ostale zahtevke tretje tožnice.
Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve in druge tožeče stranke ter tožene stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tretje tožnice in zvišalo odškodnino na 1,100.000,00 SIT. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o izključno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Kot napačno je štelo sodbo prve stopnje v tem, da je upoštevalo škodo, ki jo je tožnica utrpela v psihični sferi, kot telesne bolečine. Za težave v psihični sferi je zato določilo posebno odškodnino v znesku 700.000,00 SIT. Potrdilo je odškodnino za strah v znesku 300.000,00 SIT in priznalo tožnici odškodnino za telesne bolečine v znesku 100.000,00, kolikor je zahtevala. Glede zavrnitve ostalih zahtevkov vseh treh tožečih strank pa je potrdilo sodbo prve stopnje.
To sodbo izpodbijata z revizijo tožeča in tožena stranka. Tožeča stranka uveljavlja revizijske razloge po 2. in 3. tč. prvega odst. 385. čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu za prva dva tožnika, za tretjo tožnico pa, da sodbo spremeni in ji določi pravično odškodnino.
Navaja, da sodišči nista pravilno upoštevali trpljenja tretje tožnice in sta ji prisodili prenizko odškodnino, ki ji gre na podlagi določbe 200. čl. ZOR. Zaradi izgube psa je bila izredno prizadeta in ji zato pripada odškodnina, ki jo ZOR določa zaradi izgube bližnjega. Vztraja tudi pri odškodnini za kršitev pravic zasebnosti. Škoda, ki jo je pretrpela tretja tožnica, upravičuje tudi prva tožnika do odškodnine zaradi njunih duševnih bolečin v zvezi s tem.
Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da je M. K. zaupal psa svojemu dekletu in ne bratu M. Ni jasno, zakaj bi M. odgovarjal za škodo, ki jo je žival povzročila, ker ni ustrezno in učinkovito poskrbel za njeno nadzorstvo. Obsojena pa je bila toženka, ki naj bi bila po ugotovitvi izpodbijane sodbe kot mati obeh odgovorna za škodo, ki jo je z neučinkovitim nadzorstvom psa povzročil njen mladoletni otrok. M. je bil star že 15 let, zato sodišči prve in druge stopnje napačno razlagata določbo 4. odst. 165. čl. ZOR. Tožnica je soodgovorna za škodo. Psa je privezala na svojo vrvico in ga vlekla s seboj ter s tem izzvala njegovo reakcijo. Prisojeno odškodnino šteje za pretirano.
Obe pravdni stranki v odgovorih na revizijo zavračata nasprotne revizijske navedbe in predlagata vsaka zavrnitev revizije druge stranke.
Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah pravdnih strank ni izjavilo (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je delno utemeljena.
O temelju tožbenega zahtevka je odločeno pravilno. Po pravnem pravilu par. 1320 ODZ, ki se uporablja, ker novejših predpisov o tem ni, je odgovoren za škodo, kdor žival redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. V obravnavanem primeru je bil lastnik psa M. K. priprt dne 11.8.1994. Toženke tedaj ni bilo doma, ker je bila na počitnicah. Vendar se je pred škodnim dogodkom vrnila s počitnic in ugotovila, da je zaradi odsotnosti starejšega sina M. prevzel nadzor nad psom mlajši sin M. Ugotovljeno je, da je pes pasme pitbull nevaren. Zato se toženka ni smela zanesti na mladoletnega sina M. Ker je pes pač ostal pri hiši in je nadzor nad njim prevzel njen mladoletni sin M., je s tem nanjo prešla odgovornost, da bo nadzor opravljal učinkovito. To vključuje tudi skrb za to, da bi bil pes zanesljivo priklenjen ali da bi bilo sicer poskrbljeno, da ne bi mogel pobegniti in se brez nadzora gibati po okolici. Ko je pes v času toženkine ponovne odsotnosti pobegnil njenemu mladoletnemu sinu, je to vsekakor treba pripisati njeni premajhni skrbnosti glede tega, kako je poskrbljeno za nadzor nad psom. V tem je toženkina krivda, s čimer je podana njena odškodninska odgovornost po 4. odst. 165. čl. ZOR za njenega mladoletnega sina M., ki je zanemaril potrebno nadzorstvo v smislu par. 1320 ODZ. Odgovornost za nadzor nad psom je prešla nanjo od časa, ko je po vrnitvi z dopusta spoznala nastali položaj, da je namreč pes nevarne pasme ostal brez nadzora lastnika. Za dekle lastnika psa M. K., ki je tudi stanovala v isti hiši, pa je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da ni prevzela psa v oskrbo.
Iz ugotovitev obeh sodb sledi, da je psa prevzel v oskrbo mladoletni M. K. S tem je odgovornost za psa prešla na toženko. Revizijski očitek tožene stranke, da sta sodišči glede na dopolnjenih 15 let M. K. napačno uporabili določbo 4. odst. 165. čl. ZOR, ni utemeljen. Po tej določbi starši odgovarjajo za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let. Odgovornost traja do polnoletnosti, ne glede na to, da je mladoletnik z dopolnjenimi 14 leti tudi sam odškodninsko odgovoren (3. odst. 160. čl. ZOR). V takem primeru je odgovornost staršev in otroka solidarna (166. čl. ZOR) in je tožba, čeprav vložena samo proti toženki, pravilna (414. čl. ZOR).
Neutemeljena je revizija tožene stranke tudi glede zatrjevane soodgovornosti. O tem ima sodba prve stopnje dejanske ugotovitve, po katerih zaradi časovnega presledka okoliščina, da je ml. tretja tožnica pripela tujega psa na svojo vrvico, ni v vzročni zvezi s kasnejšimi dogodki. Te ugotovitve so potrjene na drugi stopnji in so dejanska podlaga tudi za revizijsko odločanje (3. odst. 385. čl. ZPP). Ker med ravnanjem tretje tožnice in nastalo škodo ni vzročne zveze, ni mogoče govoriti o soodgovornosti tožeče stranke.
Zmotno pa je bilo uporabljeno materialno pravo v zvezi z določitvijo odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica. Pravilno je ugotovljen obstoj telesnih bolečin zaradi ugriza v koleno in zaradi ranice na prstu. Ker je bilo zdravljenje zaradi pasjega ugriza zvezano z neprijetnostmi in težavami, je prisojena odškodnina v znesku 100.000,00 SIT ustrezna. Enako velja za pretrpljen strah, ki je bil po ugotovitvah obeh sodb zelo hud in je tožnici začasno povzročil resne posledice. Vse težave, ki jih je izčrpno ugotovil izvedenec dr. P. in jih opredelil kot posttravmatski stresni sindrom, so v najbližji zvezi s prestanim strahom ob dogodku, ko je pes pitbull pokončal tožničinega psička in ranil tožnico. Prisojena odškodnina za strah v znesku 300.000,00 SIT je utemeljena zato, ker je treba šteti ugotovljene tožničine psihične in čustvene težave za posledico pretrpljenega strahu. Če bi se določila odškodnina samo za strah ob dogodku, ne bi mogla doseči prisojenega zneska, čeprav je bil strah hud in je imel po ugotovitvah izvedenca obeležja panike. Upoštevajoč sprejeto sodno prakso glede odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, je prisojeni znesek utemeljen le ob upoštevanju ugotovljenih posledic, kakršne so razvidne iz izvedeniškega mnenja ter iz izpovedb druge in tretje tožnice. Na taki podlagi je revizijsko sodišče potrdilo odločitev o odškodnini za strah v znesku 300.000,00 SIT.
Sodba prve stopnje napačno šteje tožničine težave kot nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in zanje določa odškodnino v okviru odškodnine za telesne bolečine. Sodba druge stopnje pa za iste znake škode napačno prisoja odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nepremoženjsko škodo, ki jo je ugotovil izvedenec dr. P., je pravilno uvrstiti med posledice pretrpljenega strahu. Revizijsko sodišče je zato spremenilo odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovljenih psihičnih in čustvenih težav ml. tretje tožnice ni štelo za to obliko nepremoženjske škode in zato odškodnine zanjo ni priznalo. Posledica tega je znižanje odškodnine, določene na drugi stopnji, za 700.000,00 SIT.
Tretja tožnica se zavzema za zvišanje odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za priznanje odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega in zaradi kršitve pravic zasebnosti. Kar zadeva prisojeno odškodnino za strah in zavrnitev zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je stališče revizijskega sodišča obrazloženo že v zvezi z obravnavanjem revizije tožene stranke. Odškodnina po 201. čl. ZOR pa tožnici ne gre. Ta odškodnina je omejena na najožji krog sorodnikov. Po sedanji ureditvi ne šteje med pravno priznane škode niti prizadetost zaradi izgube bližnje osebe, ki ne spada med tiste, ki jih našteva omenjena določba. Sodna praksa je glede širjenja kroga bližnjih restriktivna in pozna posamične izjeme, ki pa ne odstopajo od tesnih sorodstvenih vezi. Odškodnine za izgubo živali zato nikakor ni mogoče temeljiti na tej določbi. Te vrste škode veljavno pravo ne priznava kot podlago za odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tudi sicer je treba v zvezi s postavljenimi zahtevki jasno povedati, da je mogoče tožničino nepremoženjsko škodo obravnavati v realnih okvirih in v skladu s prakso sodišč o teh vprašanjih. Ni mogoče dvomiti o hudi prizadetosti ml. tožnice zaradi dogodka samega in zaradi izgube psa, na katerega je bila močno navezana. Vendar spada izguba psa med rizike, s katerimi mora lastnik računati. Praviloma lastnik preživi svojega psa. Izgube, ki je zanj nedvomno boleča, ni mogoče obravnavati tako, kot to poskuša tožeča stranka. S tem sodišče ne podcenjuje prizadetosti tožnice, vendar mora upoštevati okvire, ki jih za nepremoženjsko škodo določajo veljavni predpisi in jih podrobneje opredeljuje sodna praksa.
Odškodninski zahtevki vseh treh tožnikov za duševne bolečine zaradi kršitve pravic osebnosti so pravilno zavrnjeni. Interesa javnih medijev, ki so dogodek sicer obravnavali z naklonjenostjo do tožeče stranke, ni mogoče šteti za kršitev pravice osebnosti. Poleg tega odgovornosti za ravnanja medijev ni mogoče naprtiti toženki, na kar pravilno opozarja sodba druge stopnje.
Prvi tožnik in druga tožnica uveljavljata tudi odškodnino zaradi lastnih duševnih bolečin v zvezi s škodo, ki jo je utrpela tretja tožnica. V tožbi to opredeljujeta kot strah, v reviziji pa smiselno kot duševne bolečine zaradi invalidnosti njune hčerke. Odškodnina za strah gre le neposrednemu oškodovancu. Tako sodna praksa razlaga določbo 200. čl. ZOR. Strah, ki ga nekdo pretrpi zaradi usode drugega, ne spada med pravno priznane temelje za odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tožnika v reviziji ne vztrajata več pri taki utemeljitvi, pač pa se sklicujeta na težko stanje njune hčerke in ga primerjata z invalidnostjo. Odškodnino za duševne bolečine iz tega naslova priznava določba 3. odst. 201. čl. ZOR samo za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti. Ta pa za tretjo tožnico ni bila ugotovljena. Izvedenec je ugotovil, da posledice pretresa po dogodku pojenjujejo, zato o invalidnosti, zlasti pa še posebno težki, ne more biti govora.
Končni izid te pravde je, da je tretja tožnica v celoti uspela s temeljem zahtevka in deloma, v manjšem obsegu z višino. Prva dva tožnika nista uspela, vendar je tožeča stranka pravdne stroške prijavila kot skupne. Tožena stranka ni uspela z ugovorom o pomanjkanju temelja in tudi ne z ugovorom o sokrivdi, v znatnem delu pa je uspela z ugovori o višini zahtevkov in o utemeljenosti posameznih odškodninskih postavk. Na ta način sta pravdni stranki deloma uspeli vsaka s svojim stališčem. Revizijsko sodišče je v zvezi s spremembo odločitve o glavni stvari na novo odločilo tudi o pravdnih stroških. Za prvostopne stroške je na podlagi določbe 2. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da jih trpi vsaka stranka svoje.
Na pritožbeni in revizijski stopnji je tožena stranka deloma uspela, vendar povrnitve pritožbenih in revizijskih stroškov ni uveljavljala. Pravdni stranki tudi za revizijska odgovora nista zahtevali povrnitve stroškov. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v skupni vlogi, ki je revizija in hkrati revizijski odgovor na nasprotno revizijo, prijavila samo revizijske stroške, ne pa tudi stroškov odgovora. O stroških revizije tožeče stranke je odločeno z izrekom o zavrnitvi njene revizije, o stroških revizije tožene stranke in obeh odgovorov pa revizijsko sodišče ni odločalo, ker niso prijavljeni (1. odst. 164. čl. ZPP).
Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odst. 395. čl. in na 393. čl. ZPP.
Vir: Vrhovno sodišče RS
12. primer: Pes ugriznil žensko
Dokument: VS03256
Oddelek: Civilni
Datum: 17.09.1997
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 283/96
Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugi toženec odgovoren za 80 % škode, ki je nastala tožnici zaradi ugriza toženčevega psa ter je naložilo tožencu, da mora plačati tožnici od 976.000,00 SIT ugotovljene škode v višini 61.810,00 SIT nerazdelno s prvo toženko, razliko 914.190,00 SIT pa sam. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženima strankama naložilo, da morata povrniti tožnici tudi stroške postopka.
Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo tako pritožbo tožnice kot drugega toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba razveljavi ali spremeni. Po revizijskih izvajanjih sta sodbi sodišč druge in prve stopnje nerazumljivi, ker sta si v nasprotju, nerazumljiv pa je predvsem sam izrek, ker iz njega ni razvidno, od katerega zneska je treba plačati obresti. Odločitev tudi po temelju ni pravilna. Revident opozarja, da je do pasjega ugriza prišlo, ker je tožnica stopila na ograjeno dvorišče, čeprav je bilo na ograji opozorilo "pozor hud pes". Pes ni bil napadalen in tožnica ni skrbno ravnala, ko je stopila na dvorišče kljub opozorilni tabli ter je sama sokriva 80 ali celo več %.
Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Iz prvega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožnici 61.810,00 SIT odškodnine, toženec sam pa 914.190,00 SIT (kar je 80 % tožničine škode) in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pri čemer tečejo obresti od zneska 32.000,00 SIT od 2.6.1992 dalje, obresti od zneska 944.000,00 SIT pa od izdaje sodbe sodišča prve stopnje to je 9.12.1994 dalje. Taka odločitev je po oceni revizijskega sodišča določna in povsem razumljiva, ker jasno odmerja višino nerazdelne obveznosti obeh toženih strank (61.810,00 SIT) in višino izključne obveznosti drugega toženca (914.190,00 SIT), nadalje pa tudi določa, od kdaj tečejo zakonite zamudne obresti od dveh zneskov: 32.000,00 in 944.000,00 SIT, pri čemer da seštevek obeh zneskov posameznih sklopov (61.810,00 in 914.190,00 SIT na eni strani ter 32.000,00 in 944.000,00 SIT na drugi strani) 976.000,00 SIT (kar predstavlja 80 % celotne tožničine škode). V skladu s takim izrekom sodbe so tudi razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje. Zato nejasnosti in nerazumljivosti, ki jih revizija očita sodbama nižjih stopenj sodišč, po oceni revizijskega sodišča ne obstajajo. To pa pomeni, da ni podana v reviziji uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Samo revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.
Po oceni revizijskega sodišča ni utemeljena revizija drugega toženca niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja sicer, da je imel drugi toženec na ograji (in ne na vratih) tablo "pozor hud pes", vendar pa je bilo še ugotovljeno, da je bila ta tabla slabo vidna (drugi toženec jo je po nastanku tožničinega škodnega dogodka zamenjal z drugo to je vidnejšo), da so bila vhodna vrata sicer ograjenega dvorišča hiše odprta in da pri vratih ni bilo zvonca. Dejansko stanje oziroma pravno relevantne okolnosti o nastanku škodnega dogodka predstavlja skupek vseh navedenih ugotovitev (in ne zgolj napisna tabla, na kateri revizija izključno gradi in ki je bila - kot je ugotovljeno - pomanjkljiva). Materialnopravna presoja spora pa je pravilna le tedaj, kadar pri odločanju upošteva vse pravno relevantne okolnosti. V tem primeru je morala biti pravna presoja opravljena po pravilu 1320 občega državljanskega zakonika (ODZ). Po tem pravilu je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren njen rejec, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo (pa ne gre za primer, ko je škoda nastala zaradi spodbujanja ali draženja živali). Za potrebno varstvo ali nadzorstvo pa je poskrbljeno, kadar je to takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Nadzorovanje psa pa mora biti prilagojeno vsaki taki situaciji, ki se jo glede na splošne razmere lahko predvidi. V tem primeru je bilo zaradi opustitve vrste ukrepov toženčevo nadzorovanje psa neustrezno, zaradi česar je pretežni del vzrokov za nastanek škodnega primera na njegovi strani. Revizijsko sodišče ob takem stanju zadeve sprejema zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je podana odgovornost drugega toženca za škodni dogodek in tožnici nastalo škodo v obsegu 80 %.
Odločitev nižjih sodišč o temelju odgovornosti drugega toženca je zato pravilna in ne pravno zmotna. V skladu s tako odločitvijo nižjih sodišč pa je tudi zaključek o velikosti tožničinega soprispevka k škodnemu dogodku in nastali škodi in ta tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti višji od 20 %.
Materialnopravni preizkus sodb nižjih sodišč zadeva tudi pravilnost priznanja posameznih oblik škode in odškodnine zanje. Glede na dejanske ugotovitve o poteku pasjega napada, prizadejanih poškodb tožnice, dolžini zdravljenja, intenzivnosti telesnih in duševnih bolečin ter njihovega trajanja, so po oceni revizijskega sodišča v skladu z določbami 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih tudi odškodnine za telesne bolečine v višini 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 480.000,00 SIT in za strah 300.000,00 SIT (materialna škoda 40.000,00 SIT pa tako ni bila sporna). Od skupaj ugotovljene škode 1,220.000,00 SIT je 80 % 976.000,00 SIT, od katere je zavarovalnica to je prva toženka dolžna plačati 5 % (od zavarovalne vsote na podlagi stanovanjskega zavarovanja) in kar znaša v tem primeru 61.810,00 SIT (kar je nerazdelna obveznost obeh toženih strank), preostalo razliko 914.190,00 SIT pa je dolžan plačati lastnik psa to je drugi toženec. Ker glede na obrazloženo ni bila utemeljena revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče revizijo drugega toženca v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).
Vir: Vrhovno sodišče RS
13. primer: Pes ugriznil deklico
Dokument: VS04031
Oddelek: Civilni
Datum: 24.09.1998
Področje: OBLIGACIJSKO PRAVO - ODZ
Opravilna številka: Sodba II Ips 458/97
Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec lastnik psa, ki je tožnico napadel 1.7.1993 in jo telesno poškodoval. Zato je toženca obsodilo na plačilo odškodnine za telesne bolečine 270.000,00 SIT in za strah 120.000,00 SIT skupaj torej 390.000,00 SIT, medtem ko je zahtevka za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti in za skaženost zavrnilo.
Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnice dosodilo tudi odškodnino za skaženost v višini 250.000,00 SIT, medtem ko je v preostalem delu pritožbo te stranke, pritožbo toženca pa v celoti, zavrnilo.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj se razveljavita obe sodbi nižjih sodišč. Ker ni lastnik psa, ki je napadel tožnico, ni odgovoren za nastalo škodo. Lastnica psa je njegova žena, psa je pripel na verigo in zahteval, da ostane pripet. Če je lastnik posestva, zaradi tega ni že rednik psa. Ob takem stanju je sodišče zmotno uporabilo pravilo 1320. paragrafa ODZ, ko ga je obsodilo na plačilo odškodnine. Sicer pa je odškodnina za telesne bolečine in za strah previsoko priznana, medtem ko zahtevek za skaženost ni utemeljen. Tvorba na desnem sencu ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Končno pa je lahko v zamudi s plačilom odškodnine za skaženost šele od razsodbe sodišča druge stopnje in ne preje.
Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Okoliščine škodnega dogodka niso sporne: toženčev pes H. je spuščen z verige na prostem napadel in poškodoval ml. tožnico. Po ugotovitvah nižjih sodišč je toženec lastnik posestva, na katerega domačiji je pes živel ter je toženec tako lastnik kot rejnik psa. Ob takem stanju sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da je toženec odgovoren za škodo, ki jo je povzročil mladoletni tožnici njegov pes.
Namreč po določilu pravila 1320 ODZ je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren njen rejec, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo (pa ne gre za primer, ko je škoda nastala zaradi spodbujanja ali draženja živali). Za potrebno varstvo ali nadzorstvo pa je poskrbljeno, kadar je to takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno konkretnim razmeram, v tem primeru razmeram na toženčevi domačiji z več družinskimi člani, katerih se je posluževal pri oskrbi in nadzorstvu psa. Zato v reviziji ponovljena okolnost, da je psa z verige le malo pred škodnim dogodkom spustila njegova hči, ne more razbremeniti toženca njegove odškodninske odgovornosti, ki jo določa že navedeno pravilo paragrafa 1320 ODZ.
Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena toženčeva revizija niti v smereh, ki zadevajo obstoj posameznih oblik škode in višino odškodnine za vsako posamezno obliko ugotovljene škode. Glede na dejanske ugotovitve o poteku pasjega napada, prizadejanih poškodb tožnice, dolžini zdravljenja, intenzivnosti telesnih in duševnih bolečin ter njihovega trajanja, so po oceni revizijskega sodišča v skladu z določbami 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) tudi odškodnine za telesne bolečine v višini 270.000,00 SIT, za strah v višini 120.000,00 SIT in za skaženost 250.000,00 SIT. Taka odškodnina ima oporo v dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč: tožnica je namreč utrpela vgriznine na levi nadlahti, odrgnine glave po pasjih zobeh, podplutbo na desni rami in krvavitev v podkožju na desnih sencih, med zdravljenjem je trpela hude telesne bolečine, srednje telesne bolečine 7 dni in zmerne 22 dni, trikrat je bila cepljena proti steklini in kirurško je bil odstranjen tumor na desnih sencih. Vprašanje vzročnosti, ki ga načenja revizija v zvezi s tumorjem, zadeva vprašanje vzročne zveze med posledicami napada psa in omenjenim tumorjem, kar je dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče načenjati v revizijskem postopku (tretji odstavek 385. člena ZPP). V celoti pa se revizijsko sodišče strinja tudi z zaključki sodišča druge stopnje, da je tožničin zahtevek utemeljen tudi iz naslova skaženosti in za katero ji je bila priznana odškodnina 250.000,00 SIT. V zvezi z zadevnimi revizijskimi izvajanji je opozoriti, da je po ugotovitvah sodišča druge stopnje ugotovil izvedenec, da so tožnici po pasjih ugrizih ostale brazgotine, ki estetsko motijo. Pri tem ni odločilno, kako je izvedenec zdravstvene stroke poimenoval nastale spremembe na vidnih delih tožničine kože, pač pa okolnost, kako se te spremembe kažejo navzven (da gre za brazgotine, ki estetsko motijo) in da oškodovanka zaradi tega duševno trpi. Ker je sodišče nižje stopnje te dejanske okoliščine, ki pomenijo objektivne in subjektivne predpostavke za obstoj škode iz naslova skaženosti ugotovilo, je utemeljeno priznalo odškodnino tudi za to obliko škode.
Odškodnina za to obliko škode kot tudi za ostali dve obliki nepremoženjske škode, je odmerjena v skladu z določili 200. člena ZOR in predstavlja pravično denarno odškodnino. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so odškodnine tako v posamični odmeri za vse tri oblike nepremoženjske škode kot v skupnem znesku ustrezno individualizirane in tudi primerljive z odškodninami za podobne škode.
Revizija ni utemeljena niti zoper obrestno odločbo pritožbenega sodišča (s katero je priznalo zamudne obresti za odškodnino zaradi skaženosti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje). Velja, da tečejo zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva odmere odškodnine na prvi stopnji. Namreč o taki škodi se sodi po dejanskem in pravnem stanju, ki sta obstajali na dan zadnje obravnave. Z odmero odškodnine pride povzročitelj škode v zamudo. Kadar pa sodišče druge stopnje na podlagi oškodovančeve pritožbe poseže v odločitev sodišča prve stopnje iz materialnopravnih razlogov, le korigira prvostopno odločitev, ki temelji na obstoječem stanju na dan zadnje obravnave. To stanje je tako pravnorelevantno tudi za odločitev, s katero se odškodnina zviša na drugi stopnji, kar pomeni, da posledice zamude nastopijo istočasno glede celotno priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Obrestna odločitev sodišča druge stopnje je zato pravilna.
Revizijsko sodišče zato zaključuje, da ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Glede na to in ker ob uradnem preizkusu ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je moralo v celoti neutemeljeno revizijo toženca zavrniti (393. člen ZPP).
Vir: Vrhovno sodišče RS
14. primer: Pes ugriznil žensko
Dokument: VS05737
Oddelek: Civilni
Datum: 07.12.2000
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 263/2000
Besedilo
Reviziji se delno ugodi ter se ob nadaljnji ugoditvi pritožbi toženca sodba sodišča druge stopnje v drugi alineji v odločbi o nepremoženjski škodi spremeni tako, da se odškodnini za telesne bolečine in za strah znižata na skupni znesek 600.000,00 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi).
Višji zahtevek za telesne bolečine in za strah ter v celoti zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti z obrestmi pa se zavrne.
Sodba sodišča druge stopnje in v potrjenem obsodilnem delu sodba sodišča prve stopnje se zato delno spremenita, tako da se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu glasi:
"Toženec F. F. je dolžan plačati tožnici A. V. 632.726,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 7.726,00 SIT od 15.4.1996 dalje do plačila in od zneska 625.000,00 SIT od 1.12.1999 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.
Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku za 2,105.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi."
V preostalem delu se revizija zavrne.
Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno
odločbo.
O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec odgovoren tožnici za škodo, ki jo je povzročil z ugrizom njegov pes ter odločilo, da mora toženec plačati tožnici 1,932.726,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo ter je razveljavilo odločbo o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti, odločitev o preostali nepremoženjski škodi pa je spremenilo tako, da je znižalo odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1,300.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo ter razveljavilo tudi stroškovno odločbo.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se tožbeni zahtevek zavrne ali pa odškodnina zniža. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je po revizijskih izvajanjih v nasprotju z nameni iz drugega odstavka 200. člena ZOR. Odškodnina za telesne bolečine je glede na vse ugotovljene okolnosti previsoka, bolečine so trajale le devetnajst dni ter odmera te odškodnine nima primere v sodni praksi. Odškodnina za strah ni utemeljena, ker je bil toženec ob dogodku poleg, pes je šolan in ga je v trenutku tudi ubogal. Napad psa je prenehal takoj, ko se je začel. Zato tožnica ni mogla biti prestrašena. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prav tako nima podlage. Zaradi ugriza tožnica ni postala invalidkinja, za sprehode pa si lahko poišče prostor, kjer ni psov. Na koncu poudarja, da se za takšne primere kot je obravnavani, običajno priznavajo odškodnine, ki so nižje od 300.000,00 SIT.
Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).
Revizija je delno utemeljena.
V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je toženčev pes skočil v tožnico in jo ugriznil v stegno, ko je ta pobožala toženčevo psičko. Toženec je bil navzoč ob dogodku in je takoj posredoval. Zaradi pasjega ugriza na levem stegnu je dobila tožnica zatem v lokalni anesteziji dva šiva, ugotovljene pa so bile tudi odrgnine na levi strani prsnega koša in na levem kolenu. V bolniškem staležu je bila od 21.2. do 22.3.1996. Zaradi slabega spanja in težkih sanj se je tožnica 28.2.1996 zglasila pri psihiatru. Na pregledu pri kirurgu je bila enkrat, enajstkrat na kontrolah in prevezih v domači ambulanti, enkrat v antirabičnem dispanzerju, antibiotike je jemala tri tedne, zaradi česar je prišlo do prebavnih motenj z diarejo in tri tedne je jemala pomirjevala, na koncu so bili odstranjeni tudi šivi. Med zdravljenjem je tožnica po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj trpela trajne hude telesne bolečine dvanajst ur in občasno hude prav tako dvanajst ur, trajne srednje močne bolečine dva dneva in občasne srednje močne bolečine tri dni, zmerne bolečine trajno tri dni in občasne deset dni. Ob napadu psa je doživela primarni strah, sekundarnega pa med zdravljenjem ran. Do trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti ni prišlo, začasno zmanjšanje pa je trajalo tri mesece do 20%. Na podlagi takih ugotovitev je bila tožnici pravnomočno priznana odškodnina za telesne bolečine v znesku 600.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 300.000,00 SIT, medtem ko je zahtevek za skaženost še odprt. Tožnici je bila priznana tudi premoženjska škoda v znesku 32.726,00 SIT.
Po presoji revizijskega sodišča sta glede na ugotovljeno dejansko stanje od pravnomočno priznanih odškodnin za nepremoženjsko škodo utemeljeni le odškodnini za telesne bolečine in za strah, vendar v nekoliko manjših zneskih od na nižjih stopnjah sojenja priznanih, medtem ko tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ni utemeljen. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženčev pes nenadoma napadel tožnico, jo podrl in ugriznil v stegno, torej da jo je telesno poškodoval, da so poškodbe terjale zdravljenje in da je med zdravljenjem tožnica trpela telesne bolečine in druge neugodnosti, kot so navedene spredaj ter da se je zaradi napada psa ustrašila in bila zatem med zdravljenjem zaskrbljena predvsem zaradi celjenja ran, je utemeljen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je tožnici nastala škoda v obliki telesnih bolečin in strahu in da ima zato pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo iz navedenih dveh naslovov. Namreč po določilu prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) gre oškodovancu pravična denarna odškodnina med drugim za pretrpljene telesne bolečine in za strah.
Ugotovljeno dejansko stanje po presoji revizijskega sodišča utemeljuje zaključek, da je tožnica trpela telesne bolečine in strah, kar jo upravičuje do ustreznih odškodnin za nepremoženjsko škodo ter so drugačna revizijska izvajanja o teh škodah neutemeljena. Ima pa revizija prav v trditvi, da je priznana odškodnina previsoka.
Odškodnina mora biti ustrezna, to je odraz ugotovljene škode to je, biti mora individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje. To pomeni, da mora biti odškodnina v vsakem posameznem primeru primerljiva tudi z odškodninami v podobnih primerih. Navedena pravna izhodišča ter ugotovitve o obsegu in trajanju tožničinih telesnih bolečin med zdravljenjem in neugodnosti, ki jih je pri tem morala prenašati, utemeljujejo po presoji revizijskega sodišča odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti v znesku 300.000,00 SIT in ne višje odškodnine, kot sta pravno zmotno ocenjevali sodišči nižjih stopenj. Odškodnina za strah pa je po oceni revizijskega sodišča utemeljena le v višini 300.000,00 SIT. Tudi ta presoja upošteva ugotovitve sodišč nižjih stopenj o obsegu in trajanju tožničinega strahu zaradi pasjega ugriza in zaskrbljenosti med zdravljenjem, na drugi strani pa tudi primerljivost te odškodnine s podobnimi primeri. Odločilnega pomena pri tej odškodninski postavki je mesto ugriza oziroma poškodbe ter dejstvo, da je bil hud primaren strah le kratkotrajen, zmeren v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja pa največ štirinajst dni. V skladu z navedenim je revizijsko sodišče na podlagi pravilne pravne presoje sodbi sodišč nižjih stopenj v odločitvi o odškodninah za telesne bolečine in za strah delno spremenilo tako, da je odškodnini za ti dve obliki škode znižalo na zneska po 300.000,00 SIT, višja zahtevka iz teh naslovov pa je zavrnilo kot neutemeljena (prvi odstavek 395. člena ZPP).
Po presoji revizijskega sodišča je toženčeva revizija utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Ta oblika škode je podana, kadar so nastopile trajne posledice po poškodbah, ki se odražajo v oškodovančevi zmanjšani življenjski sposobnosti. Ugotovitve sodišč nižjih stopenj tožničinega zmanjšanja življenjskih sposobnosti po presoji revizijskega sodišča ne potrjujejo. To, kar ugotavljata sodišči nižjih stopenj o počutju tožnice v času zdravljenja in neposredno zatem, se lahko nanaša le na škodo, ki je delno zajeta z neugodnostmi med zdravljenjem, delno pa s sekundarnim strahom oziroma zaskrbljenostjo. Po ugotovitvah postopka se je tožnica bala psov že preje in zaradi napada toženčevega psa naj bi se ta strah le še povečal. To pa naj bi se posledično odražalo predvsem v njenem omejenem gibanju (sprehodih). Toda ugotovljene okolnosti, ki naj bi izkazovale obravnavano obliko škode, glede na majhen obseg in naravo omejitve, ne utemeljujejo obstoja navedene oblike škode. Po določilu 200. člena ZOR prisodi sodišče pravično denarno odškodnino le v primerih, če ugotovi, da okoliščine primera in zlasti stopnja prizadetosti in njeno trajanje, to opravičujejo. Neznatna škoda tako ni pravno priznana škoda. Revizijsko sodišče je zato toženčevi reviziji tudi v tem delu ugodilo in izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnilo. Ta del odločitve temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP.
Revizijsko sodišče je po povedanem delno ugodilo toženčevi reviziji tako, da je tožnici priznani odškodnini za telesne bolečine in strah znižalo na zneska po 300.000,00 SIT, to je skupaj na 600.000,00 SIT, z zamudnimi zakonskimi obrestmi, presežek zahtevkov iz teh dveh naslovov in v celoti zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa je zavrnilo. Razlogi zavrnitve so razvidni iz obrazložitve, ki je podana k utemeljevanju odškodnin za telesne bolečine in za strah. Odločbo o stroških revizijskega postopka pa je v skladu z določilom 166. člena ZPP pridržalo končni odločbi, ker je bila odločba o glavni stvari delno razveljavljena že v pritožbenem postopku in bo o celotnih stroških postopka odločeno s končno odločbo.
Vir: Vrhovno sodišče RS
15. primer: Pes je napadel kokoš, njen lastnik pa je poškodoval psa
Dokument: VS04706
Oddelek: Civilni
Datum: 07.07.1999
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba in sklep II Ips 516/98
Besedilo
1. Revizija zoper odločitev o zahtevku po tožbi se zavrne kot neutemeljena.
2. Revizija zoper odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbi tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine 1.000,00 SIT za poginulo kokoš, zavrnilo pa višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za prestani strah, psihične bolečine in poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi napada psa. Z isto sodbo je delno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in naložilo toženi stranki po nasprotni tožbi plačilo zneska 31.380,00 SIT kot odškodnino za smrtno poškodovanega psa. Pri tem je upoštevalo 50% sokrivdo za nastalo škodo tožeče stranke po nasprotni tožbi, ker je pustila psa nenadzorovano tekati okrog brez nagobčnika. V nadaljevanju bosta pravdni stranki označeni tako, kot sta v razmerju po tožbi ne glede na to, ali bo govor o odločitvi o zahtevku po tožbi ali po nasprotni tožbi. Sodišče druge stopnje je spremenilo delež sokrivde tožene stranke in ga znižalo na 30% in dosodilo ustrezno višji denarni znesek odškodnine 43.932,00 SIT, ter spremenilo tek zamudnih obresti, v preostalem delu pa je pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni.
Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Trdi, da je podana napačna uporaba materialnega prava. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je šlo za velikega rjavega psa, ki je ves napadalen prišel na tožnikovo dvorišče in začel napadati in preganjati kokoši. Napadel je tožnika, ki je starejši občan, že takrat je bil ves bolan in ob nenadnem napadu psa tudi ves prestrašen. Psa ni nič ustavilo. Pes je bil ves divji in ogromen, tožnik se ga je upravičeno bal.
Sodišče bi vsekakor moralo presojati objektivno, namreč da gre za nevarno sredstvo, kar je ta pes nedvomno bil. Pes je bil svoboden, brez nagobčnika. V reviziji tožeča stranka sprašuje, kako je mogoče, da je bolj pomemben pes kot človek. Gre za to, da je pes nevarno sredstvo, ki je ogrozilo človeka, njegovo lastnino - kokoši, njegovo posest. Dogodek je bil nepričakovan, nenaden, za tožnika prav strašljiv. Tožnik oporeka presoji sodišča, da je njegov zahtevek neizkazan. Izpodbijana sodba je za tožnika vsekakor neutemeljena, nepravična in človeško gledano ne more biti sprejemljiva, zato je predlagal revizijskemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.
Revizija zoper odločitev o tožbenemu zahtevku po tožbi ni utemeljena, zoper odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi pa ni dovoljena.
A. O zavrnitvi:
Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija zgolj formalno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne razloži, v čem naj bi ta bila.
Dejanske ugotovitve postopka so bile, da je do škodnega dogodka za obe pravdni stranki prišlo 31.3.1992, ko je toženka peljala svojega psa na sprehod in ga v bližini tožnikovega dvorišča spustila z vrvice. Pes je skočil na tožnikovo dvorišče in se podil za kokošmi, kar je bil vzrok, da je ena kokoš poginila. Tožnik je neposredno potem poškodoval toženkinega psa, posledica te poškodbe je bil pogin (oziroma prisilna usmrtitev) psa. Teh ugotovitev v reviziji ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP) in predstavljajo neizpodbojno dejansko podlago revizijske presoje.
Istočasno sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili in presodili, da tožnik ni dokazal, da bi toženkin pes njega napadel in opraskal po roki ter da bi tožnik utrpel zaradi tega dogodka kakršnokoli škodo na svojem zdravju, strah ali psihične bolečine. Višine škode za poginulo kokoš in psa (1.000,00 SIT oz. 62.760,00 SIT) pravdni stranki nista grajali oziroma je bilo njunima tožbenima zahtevkoma po višini v celoti ugodeno. Odškodnino za poginulo kokoš sta sodišči dosodili na podlagi 2. odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da se povračilo gmotne škode odmeri po cenah ob izdaji sodbe, in na podlagi 1. odstavka 154. člena ZOR, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti. Pravilno sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo, saj sta ugotovili, da niso izpolnjene temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti: nastanek protipravne (pravno priznane) škode, ki je tožnik ni dokazal, in ki mora biti v vzročni zvezi z ravnanjem poškodovalca. Revizijske trditve, da predstavlja pes nevarno stvar, ni mogoče sprejeti. Domača žival ni nevarna sama po sebi, ampak lahko le taka postane zaradi izjemnih konkretnih okoliščin. V obravnavanem primeru takih okoliščin ni zaznati, posebej ob ugotovitvi, da toženkin pes sploh ni napadel tožnika, ampak zgolj preganjal kokoši po dvorišču. Drugačne revizijske trditve so nedovoljena širitev trditvene podlage, ki bi jo tožeča stranka morala uveljavljati do konca glavne obravnave.
Vse doslej navedeno pokaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in drugačni revizijski očitki niso utemeljeni, zato je bilo, kar zadeva odločitev o tožnikovem zahtevku, potrebno neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).
O zavrženju:
Tožena stranka je svoj zahtevek postavila v višini 62.760,00 SIT za izgubljenega psa in 17.240,00 SIT za izgubo stvari posebne priljubljenosti, vendar je pravnomočno ugodeno le tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za izgubljenega psa (znižano za delež sokrivde). Revizije pa ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (2. odstavek 382. člena ZPP). Revizija zoper odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi torej ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).
Zavrnitev zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajeta v izreku o zavrnitvi revizije.
Vir: Vrhovno sodišče RS
Preberite tudi primere v prispevkih:
- Pes in njegova žrtev na sodišču - 1. del
- Pes in njegova žrtev na sodišču - 3. del
|
