Kaj smatra sodišče za učinkovito nadzorstvo nad psom, kakšne pravice ima vaš pes na lastnem dvorišču, kdo je odgovoren za psa (ni nujno, da vedno njegov lastnik), kdaj je ogrizeni sam kriv, kolikšne odškodnine zahtevajo žrtve in kolikšne jim prisodi sodišče, kaj vse je potrebno plačati tistemu, ki ga vaš pes poškoduje in še mnogo drugega.

16. primer: Pes ugriznil žensko
17. primer: Pes ugriznil mopedista
18. primer: Pes pritekel pod kolesa mopedistu
19. primer: Pes gonil visoko brejo srno
20. primer: Lovec ustrelil lovskega psa
21. primer: Pes z nagobčnikom naj bi poškodoval 3 damjake
22. primer: Pes je poškodoval dve srni

---

16. primer: Pes ugriznil žensko

Dokument: VS03907
Oddelek: Civilni
Datum: 01.07.1998
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 247/97

Besedilo
Reviziji se delno ugodi ter se ob nadaljnji delni ugoditvi pritožbi toženca sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločbi o odškodnini za nepremoženjsko škodo spremenita tako, da je toženec dolžan plačati tožnici za to obliko škode skupaj 350.000,00 SIT (namesto 505.000,00 SIT), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.5.1996 dalje, v 15 dneh, medtem ko se višji tožbeni zahtevek tožnice za nepremoženjsko škodo zavrne.
Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.
Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno stroškovno odločbo.

O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec odgovoren tožnici za škodo, ki ji je nastala zaradi ugriza toženčevega psa ter mu je naložilo, da ji mora plačati 670.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 840,00 SIT za premoženjsko škodo.

Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 505.000,00 SIT, medtem ko je v preostalem delu toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, stroškovno odločbo sodišča prve stopnje pa je razveljavilo v celoti.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter je predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ali pa prisojena odškodnina zniža. V reviziji navaja, da sicer vztraja na tem, da ni pasivno legitimiran. Je pa priznana odškodnina previsoka. Tako sploh ni podlage za priznanje odškodnine za skaženost, odškodnina za telesne bolečine v višini 275.000,00 SIT je previsoka in previsoko je priznana tudi odškodnina za strah.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).
Revizija je delno utemeljena.

Glede na ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je toženčev pes pasme nemški ovčar ugriznil tožnico v desno golen, ko je prišel do njenega na vrvici vodenega psička, ker je prosto tekal zunaj in ni bil na povodcu ali ustrezno varovan, tožnica pa napada toženčevega psa ni z ničemer izzvala, je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločeno, da je toženec odgovoren za tožnici nastalo škodo. Namreč po določilu pravila 1320 občega državljanskega zakonika je v primeru, če žival koga poškoduje, odgovoren tisti, kdor jo je k temu izpodbodel, dražil ali je ni zavaroval. Kdor pa žival redi, je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Toženčeva revizija zoper odločitev o podlagi to je da je odgovoren tožnici za škodo, ki jo ima zaradi ugriza njegovega psa, glede na navedeno dejansko in pravno podlago ni utemeljena.

Delno pa je utemeljena revizija v delu, s katerim pobija višino odškodnine za ugotovljeno nepremoženjsko škodo tožnice. Sicer je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da mora biti odškodnina za nepremoženjsko škodo vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in tako imenovanimi katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa mora biti tudi primerno individualizirana. Vendar pa to stališče ni prišlo do ustreznega odraza pri odločanju o pravični odškodnini za telesne bolečine. Glede na to, da je tožnica zaradi pasjega ugriza utrpela lahko telesno poškodbo, katere medicinsko zdravljenje je bilo končano v 8 dneh, telesne bolečine pa je tožnica trpela le 15 dni in da zdravljenje ni terjalo bolniškega staleža, upoštevajoč pri tem, da je tožnica prestala le manjši operativni poseg v lokalnem omrtvičenju, da je morala 4 krat na pregled k zdravniku in da je dobila 3 injekcije proti tetanusu, predstavlja primerno zadoščenje za pretrpljene telesne bolečine odškodnina 120.000,00 SIT. Taka odškodnina za telesne bolečine je po presoji revizijskega sodišča v skladu z vsemi ugotovljenimi okoliščinami, ki so po določilu 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravno odločilne. Višja odškodnina za telesne bolečine po oceni revizijskega sodišča ni utemeljena ter je zato na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu spremenilo, višji tožničin zahtevek pa zavrnilo.

Ni pa utemeljena revizija v delu, s katerim toženec pobija odmero odškodnin za strah in za skaženost. Tožnica je namreč ob pasjem napadu po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj doživela hud strah, ki je trajal ne le do ambulantne oskrbe ran, temveč zaradi nevarnosti eventualne infekcije s tetanusom, vse do cepljenja 3. dan po poškodbi, pa tudi strah zaradi morebitne okužbe s steklino, ki je trajal vse do 2. pregleda psa 13.2.1992. Tako strah zaradi napada kot zaradi morebitne okužbe je bil intenziven in tudi časovno dolgotrajnejši, zaradi česar je tudi po presoji revizijskega sodišča na drugi stopnji odmerjena odškodnina za to obliko škode v višini 180.000,00 SIT pravilna in v skladu z določilom 200. člena ZOR.

Zaradi pasjega ugriza sta ostali na tožničini desni goleni dve manjši brazgotini, ki sta locirani na vidnih delih telesa ter gre zato po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj za manjšo vidno spremembo na oškodovankinem telesu. Tožnico spremenjen videz tudi moti. Ker sta tako podana tako objektivni kot subjektivni element, ki sta predpostavki za priznavanje odškodnine za obravnavano obliko škode, je po presoji revizijskega sodišča podana podlaga za priznanje odškodnine za skaženost, ki je z zneskom 50.000,00 SIT po višini pravilno odmerjena. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje z dosojo odškodnin za strah in za skaženost pravilno uporabili materialno pravo in da zato toženčeva revizija v tem delu ni utemeljena.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na prvem odstavku 395. in na določilu 393. člena ZPP. Ker pa je sodišče druge stopnje razveljavilo stroškovno odločbo v celoti, zaradi česar bo moralo sodišče prve stopnje celotne stroške postopka na novo odmeriti, je revizijsko sodišče pridržalo tudi odločitev o stroških revizijskega postopka stroškovni odločbi sodišča prve stopnje (tretji odstavek 166. člena ZPP).

Vir: Vrhovno sodišče RS

---

17. primer: Pes ugriznil mopedista

Dokument: VS05316
Oddelek: Civilni
Datum: 17.03.2000
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO - ODZ
Opravilna številka: Sodba II Ips 424/99

Besedilo

O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 265.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v izreku sodbe. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 37.422 SIT z zakonskimi obrestmi od 28.1.1998 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino znižalo na 125.000 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna je ugotovitev, da je toženec lastnik psa. V resnici je lastnik psa njegov sin, ki je bil v času, ko se je pes šolal, njegov vodnik. Zato je bil toženčev sin kot vodnik psa in s tem njegov "dejanski lastnik", dolžan poskrbeti za potrebno varstvo in nadzor. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker sta sodišči glede toženčeve odškodninske odgovornosti uporabili določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in to celo tiste določbe, ki se nanašajo na objektivno odgovornost, morali pa bi uporabiti pravno pravilo par. 1320 ODZ. Ob uporabi tega pravnega pravila pa bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen, saj je bil tožnik v času, ko naj bi prišlo do škodnega dogodka, v službi in tedaj psa ni mogel imeti pod nadzorom. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne v ponovno odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.
Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 254. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev obeh sodišč, ki so pravno odločilne, je v izpodbijani pravnomočni sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo namreč ugotovljeno, da je toženec lastnik psa pasme nemški ovčar, ki v času, ko je bil toženec v službi, ni bil niti v ograjenem prostoru niti privezan, zaradi česar je lahko v trenutku, ko se je tožnik pripeljal z motornim kolesom po Celestinovi ulici v Ljubljani, stekel na cesto in tam ogrizel tožnika po levi nogi. Ugotovitev sodišča, da je lastnik psa, je toženec sicer izpodbijal v pritožbi s trditvami, da je "dejanski lastnik" psa njegov sin, ki je tudi vodnik psa, vendar pa za te trditve ni ponudil nobenih dokazov. Zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih trditev ni moglo upoštevati (352. člen ZPP/77). Kolikor pa revident meni, da v postopku pred nižjima sodiščema predloženo potrdilo Kinološkega društva Ljubljana, v katerem je navedeno, da bo v šoli za mlade pse, ki je bila v teku v začetku leta 1994 (tedaj več kot leto dni pred napadom psa na tožnika - 25.5.1995), vodnik psa toženčev dvanajstletni sin, dokazuje, da je "dejanski lastnik psa" toženčev sin, pa temu mnenju ni mogoče pritrditi. Naše pravo ne pozna ločitve med lastnikom in "dejanskim lastnikom". Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) govori le o lastniku in njegovi lastninski pravici. Seveda vsebuje tudi določbe o pridobitvi lastninske pravice (20. in nasl. členi ZTLR), vendar pa "vodenje tujega psa v pasji šoli" po prav nobeni določbi ZTLR ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na psu.

Sicer pa tudi v primeru, če bi bile točne toženčeve trditve, da je lastnik psa njegov v času škodnega dogodka trinajstletni sin, njegov ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije ne bi bil utemeljen. Po določbi četrtega odstavka 165. člena ZOR namreč starši odgovarjajo za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let. Odgovornost traja do otrokove polnoletnosti, ne glede na to, da je mladoletnik z dopolnjenimi 14 leti tudi sam odškodninsko odgovoren (po tretjem odstavku 160. člena ZOR). V takem primeru je odgovornost staršev in otroka solidarna (166. člen ZOR). Tudi v primeru, če bi bil lastnik psa res toženčev otrok, bi bila tedaj tožba lahko vložena le proti tožencu (414. člen ZOR).

Revizija pa ima prav v delu, v katerem zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odgovornost tožene stranke zmotno oprlo na določbe ZOR. Kot je navedeno v izpodbijani odločbi sodišča druge stopnje, je ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, podana odškodninska odgovornost tožene stranke na podlagi pravnih pravil ODZ. Pri tem sicer zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je podana tudi odgovornost za nevarno stvar po določbah ZOR, ni odločilnega pomena. Le zato, ker je sodišče druge stopnje temelj tožbenega zahtevka utemeljilo z dvema pravnima podlagama (določbami ZOR o objektivni odgovornosti za nevarno stvar in pravnimi pravili ODZ), izpodbijana odločba sodišča druge stopnje še ni pravno napačna. Sklicevanje sodišča druge stopnje na pravna pravila ODZ je namreč pravno pravilno. Po pravnem pravilu paragrafa 1320 ODZ (to pravno pravilo pritožbeno sodišče izrečno omenja), ki se uporablja, ker novejših predpisov o tem ni, je odgovoren za škodo tisti, ki žival redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. V obravnavanem primeru je toženec kot lastnik psa in kot tisti, ki je redil (pravno pravilo par. 1320 ODZ) psa (mladoletni sin, ki ni imel lastnih dohodkov, psa ni mogel rediti), odšel v službo, psa pa pustil doma neprivezanega in mu s tem omogočil, da se je svobodno gibal ne le okoli doma, ampak celo po cesti, ki je namenjena za promet z motornimi vozili. Na cesti je tudi prišlo do škodnega dogodka. Smisel nadzorovanja psa je, da se mu prepreči, da bi koga poškodoval. Zato nadzorovanje psa v smislu pravnega pravila paragrafa 1320 ODZ vključuje tudi skrb za to, da je pes zanesljivo priklenjen ali da bi bilo sicer poskrbljeno, da ne bi mogel pobegniti in se brez nadzora gibati po okolici. Toženec ne le da ni dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo psa, ampak je bilo v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje celo izrečno ugotovljeno, da je potrebno nadzorstvo nad psom opustil, saj ga je v času svoje odsotnosti pustil nepriklenjenega in mu s tem omogočil nenadzorovano gibanje po okolici. O temelju tožbenega zahtevka je bilo zato odločeno pravilno. Revizija, ki zatrjuje drugače, zato ni utemeljena.

Višine prisojene odškodnine tožena stranka z revizijo ni izpodbijala. Zato je v tem delu revizijsko sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in je tudi primerljiva z denarnimi zadoščenji, ki so bila prisojena drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Vir: Vrhovno sodišče RS

---

18. primer: Pes pritekel pod kolesa mopedistu

Dokument: VS03049
Oddelek: Civilni
Datum: 15.05.1997
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 790/95

Besedilo
Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se razsodi:
"Tožena stranka B.in G.G. morata nerazdelno plačati tožniku ml. D. D. znesek 350.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1994 dalje ter mu povrniti 20.122,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe."
V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.
Tožnik mora povrniti toženi stranki 22.950,00 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1997 dalje do plačila.

O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo in odločilo, da trpi vsaka stranka svoje pravdne stroške. Ugotovilo je, da je pes tožene stranke pritekel pod tožnikov moped. Zaradi tega je tožnik padel in si poškodoval koleno. Tožniku je priznalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 350.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi začasno zmanjšane življenjske aktivnosti 150.000,00 SIT.
Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank in razsodilo, da morata toženca plačati tožniku odškodnino v znesku 500.000,00 SIT in mu povrniti 53.907,00 SIT pravdnih stroškov. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o nastanku škode. Znižalo je odškodnino za telesne bolečine na 250.000,00 SIT, drugi dve odškodninski postavki pa je potrdilo kot utemeljeni.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, podrejeno pa, da sodbo spremeni in odloči, da so toženca in stranski intervenient nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 350.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe Vrhovnega sodišča dalje, tožniku pa naloži, da tožencema povrne pravdne stroške. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni razveljavilo prvostopne sodbe glede na pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, da ne bo izvedlo predlaganih dokazov.

Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o predlagani stranski intervenciji. Navaja, da je tožniku napačno priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik namreč ni imel nobenih trajnih posledic poškodbe. Zamudne obresti bi smele biti prisojene od dneva sodbe druge stopnje dalje. Stroški za izvedeniško mnenje so pravdni stroški, o katerih bi bilo treba odločiti glede na uspeh v pravdi.
Revizija je bila vročena tožeči stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila, ter Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku). Revizija je utemeljena glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ustrezno glede pravdnih stroškov, v ostalem pa ne.

V sodbi druge stopnje je pojasnjeno, da bi zaradi prvostopne zavrnitve dokazov lahko prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni pa to kršitev določb postopka. Pojasnjeno je tudi, zakaj šteje sodišče nadaljnje dokaze za nepotrebne. To stališče drugostopne sodbe je pravilno in pritožbeno sodišče s tako odločitvijo ni kršilo določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je dovolilo predlagano stransko intervencijo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 2.12.1993. Zavarovalnici T. OE C. je vročilo tožbo in odgovor na tožbo ter nadaljnje vloge in odločbe ter jo vabilo na obravnave. Kot intervenienta jo je navedlo tudi v glavi sodbe. Zavarovalnica T. OE C. je z vlogo z dne 12.1.1994 vstopila v pravdo kot intervenient na strani tožencev. Pri takem stanju zadeve izostanek formalnega sklepa pri siceršnji dejanski dovolitvi intervencije ne predstavlja bistvene kršitve postopka, saj ta pomanjkljivost ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Sklep o dovolitvi intervencije ima deklaratorni značaj. Zoper tak sklep ni posebne pritožbe (3. odst. 207.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je praviloma mogoče priznati zaradi trajne okrnitve življenjskih aktivnosti. V izjemnih primerih, ko gre za znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ko so ugotovljene dovolj intenzivne duševne bolečine zaradi tega, je mogoče priznati to odškodnino tudi zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vendar v obravnavani zadevi niso ugotovljene okoliščine, ki bi opravičevale tako odločitev. Ugotovljeno je namreč, da tožnik tri mesece ni mogel telovaditi, igrati nogometa in se ukvarjati s karatejem. Po treh mesecih ni imel več nobenih posledic poškodbe. Tožnik je poleg bolečin prestajal tudi druge nevšečnosti v zvezi z imobilizacijo noge. Vendar so te težave in neprijetnosti upoštevane pri odškodnini za telesne bolečine. Ni dvoma, da je tožnik pogrešal šport in da mu je to povzročalo negativna čustva. Toda ker je šlo za sorazmerno kratkotrajno prikrajšanost in ker ostale telesne funkcije niso bile okrnjene, ne gre za take duševne bolečine, ki bi bile lahko podlaga za prisojo denarne odškodnine. Denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo je mogoče prisoditi samo, če gre za telesne ali duševne bolečine in strah znatne intenzivnosti (155. in 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). V obravnavanem primeru tožnikove duševne bolečine niso bile tolikšne, da bi bile podlaga za prisojo denarne odškodnine. Zato je bila s sodbama prve in druge stopnje tožniku neutemeljeno priznana ta odškodninska postavka. V tem delu revizija utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Kadar pritožbeno ali revizijsko sodišče spremenita prvostopno odločitev o znesku denarne odškodnine samo zaradi drugačne uporabe materialnega prava, tečejo zamudne obresti od spremenjene odškodnine od dne sodbe prve stopnje. Sodišče namreč odloča na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kakršno obstoja ob koncu dokaznega postopka. Instančna odločba upošteva razmere ob koncu sojenja na prvi stopnji. Kadar spreminja izrek o višini škode, to učinkuje od datuma sodbe prve stopnje. Zato tudi od spremenjenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo zamudne obresti od datuma sodbe prve stopnje. Eden od učinkov zakonitih zamudnih obresti je tudi valorizacijski - prisojeni glavnici ohranjajo realno vrednost. V razmerah nestabilne valute bi znesek, ki bi ga na novo določilo inštančno sodišče na podlagi razmer ob instančnem sojenju, zaradi poteka časa in spremenjenih okoliščin lahko predstavljal težko primerljivo številko z negotovim učinkom na izid spora. Zato je pravilna drugostopna odločitev, da se začetek teka zamudnih obresti ne spremeni navzlic spremenjeni glavnici. Navedene razloge je upoštevalo tudi revizijsko sodišče pri svoji odločitvi, da ne spremeni začetka teka zamudnih obresti od odškodnine, določene na revizijski stopnji.

Revizijska odločitev, s katero je spremenjena sodba druge stopnje, temelji na 1. odst. 395.čl. ZPP, odločitev s katero je revizija zavrnjena, pa na 393.čl. ZPP. Izrek o stroških postopka temelji na 2. odst. 166.čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154.čl. ZPP. Pri tem je revizijsko sodišče upoštevalo, da je tožnik uspel s 27 odstotki svojega zahtevka in mu je v tem razmerju priznalo odvetniške stroške to je 48.519,00 SIT, med tem ko mu je stroške za izvedenca priznalo v celoti, to je 54.896,00 SIT, ker so bili ti stroški potrebni ne glede na tožnikov delen uspeh v pravdi. Skupaj znašajo utemeljeni stroški tožeče stranke 103.415,00 SIT, med tem ko znaša 73 odstotkov stroškov tožene stranke 83.293,00 SIT. Po pobotanju je torej tožena stranka dolžna povrniti tožniku 20.122,00 SIT stroškov prve stopnje. Stroškovnega izreka sodbe druge stopnje revizijsko sodišče ni spreminjalo, pač pa je naložilo tožniku stroške revizijskega postopka glede na revizijski uspeh tožene stranke v znesku 22.950,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki jih je tožena stranka izrecno uveljavljala.

Vir: Vrhovno sodišče RS

---

19. primer: Pes gonil visoko brejo srno

Dokument: VS02024
Oddelek: Civilni
Datum: 18.10.1995
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 188/94

Besedilo
Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 50.000 SIT za čas od 18.4.1991 do 15.1.1992.
V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.
Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

O b r a z l o ž i t e v
V tej odškodninski pravdi je sodišče prve stopnje ob drugem sojenju razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 100.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 50.000 SIT za čas od 18.4.1991 do 15.11.1992 in od zneska 100.000 SIT od 16.11.1992 dalje do plačila in poravnati pravdne stroške prav tako z zamudnimi obrestmi od 6.7.1993 dalje. Ugotovilo je namreč, da je toženčev pes gonil srno, jo dohitel in pogrizel, ker pa je bila visoko breja je z gonjenjem povzročil takšen njen skok, da se je poškodovala. Srno je bilo zato potrebno ustreliti. Odločbo o višini zahtevka je utemeljilo na odredbi o odškodninskem ceniku.
Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, ker je v celoti sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pri čemer je menilo, da niti ni pomembno, da priča F. G. ni zaznala ogrizenosti srninega zadka. Toženec odgovarja po zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76 in 29/86 - ZVGLD) objektivno, odgovornosti pa bi se lahko oprostil le iz razlogov po 177. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).
Tožbeni zahtevek temelji na predpisanem odškodninskem ceniku, obresti pa gredo od spremenjenega zahtevka dalje. Tožbeni zahtevek ni bil prekoračen.

Tožena stranka je vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, iz previdnosti pa še podrejeno predlaga, naj sodbi spremeni tako, da toženca obsodi na plačilo 5.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti od 1.8.1990 dalje in sodbi tudi stroškovno spremeni. Trdi, da so razlogi sodb nižjih sodišč v nasprotju med tem, kar se navaja v zapisniku o izpovedbi priče F. G. in izpovedjo samo ter v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi, saj ta ni vedela nič povedati, da bi toženčev pes ogrizel srno. Sklepanje višjega sodišča, da ni pomembno, če priča ni videla ogrizenosti zadka, temelji na nedokazanem psihološkem ocenjevanju priče. Sodišče ni obrazložilo, zakaj so mnenja izvedencev tehtnejša kot zaslišanje priče, ki je videla dogodek. Nesporno kinologovo mnenje o obnašanju psa v takšnih situacijah se ujema s tistim, kar je povedala priča. Nedopusten je izrek sodbe, po katerem mora toženec plačati zamudne obresti od dveh glavničnih zneskov, kar bi bilo dopustno le pri periodičnih dajatvah. Sodišče bi lahko obsodilo toženca le po ceniku iz odredbe, ki je veljala v času škodnega dogodka, saj je sprejeto načelo, da se uporabljajo tisti predpisi, ki so veljali v času storitve dejanja.

Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu RS, vendar se javni tožilec o njej ni izjavil.
Revizija je delno utemeljena.

Očitane procesne kršitve niso podane. Pričevanje F. G. sta sodišči v obrazložitvah svojih odločb povzeli korektno po zapisniku o njegovem zaslišanju, zapisnik pa je toženec podpisal brez pripomb. Že načelno vzeto, če se en dokaz ne sklada z drugim, to ne pomeni, da gre za nasprotja med razlogi sodbe (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). O okoliščini, da omenjena priča ni opazila ogrizenosti (bodisi da ni bila pozorna na to, bodisi da ogrizenosti ni bilo mogoče zaznati, ali je takrat sploh še ni bilo), je bilo pravilno zavzeto stališče, da ta ni odločilnega pomena (bodisi da je toženčev pes obgrizel srno po zadku, bodisi da je to storila kakšna druga žival v noči po obravnavanem dogodku, ko se srna ni mogla več gibati in jo je toženec pustil nemočno ležati), ker je prišlo, kot je bilo ugotovljeno do zloma srnine medenice ob skoku, ko jo je gonil toženčev pes, zaradi česar se ni mogla več gibati. Ne gre torej za nasprotja med razlogi niti ne za to, da sodišče ni obrazložilo svojega stališča do ugotovitev zavoda za veterinarstvo in do izpovedi priče J. V., ker spričo povedanega več kot toliko ni bilo potrebno.

Ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, češ da ni obrazloženo, zakaj naj bi bila izvedenska mnenja tehtnejša kot neposredni dokaz z zaslišanjem priče, saj nižji sodišči nista dajali prednost različnim dokazom, marveč sta jih upoštevali v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) in zato ni bilo potrebno nobeno pojasnjevanje. Nobeden izmed izvedenih relevantnih dokazov ni izključeval drugega. Samovoljna je nadaljnja revizijska trditev (in povsem nasprotna s toženčevo izpovedbo, da je njegov pes "lajal, kot da goni in to ne več kot desetkrat, potem pa se je srna drla"), češ da priča G. ni zaznal reakcij psa, ko zagleda srno, kot jih je opisal izvedenec, saj je bila priča, sicer tudi lovec, povsem določna v izpovedi, da je "slišal lajanje psa, ki nekaj goni, nato pa je slišal cviljenje srne". Tudi tu torej ne gre za zatrjevano nasprotje. Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je vezano revizijsko sodišče, da je toženčev pes gonil brejo srno, ki je zato dobila takšne poškodbe, da jo je bilo potrebno pokončati, toženec, ki odgovarja objektivno (drugi odstavek 74. člena ter prvi in drugi odstavek 17. člena ZVGLD), pa ni dokazal razlogov, ki bi ga razbremenili te odgovornosti (177. člen ZOR), je v materialnopravnem pogledu pravilno razsojeno, da mora povrniti škodo (prvi odstavek 74. člena ZVGLD).

Tudi kar zadeva samo odmero odškodnine sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Velja načelo, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega (2. odstavek 189. člena ZOR). Odškodnina za škodo na divjadi se odmeri po predpisanem odškodninskem ceniku (1. odstavek 74. člena ZVLGD). Iz teh zakonskih določb izhaja, da je ob sodni odmeri odškodnine potrebno uporabiti odškodninski cenik, veljaven na dan sojenja (seveda, če je tožbeni zahtevek temu prilagojen), kar sta nižji sodišči tudi storili z uporabo odredbe o odškodninskem ceniku za povračilo škode na divjadi (Uradni list RS, št. 52/92). Tako ni mogoče sprejeti revizijskega stališča, da bi bilo potrebno uporabiti cenik, veljaven na dan škodnega dogodka, ker se "v modernem pravu uporabljajo le tisti predpisi, ki so veljali v času storitve dejanja". Povedano nedvomno velja na področju kazenskega prava, ne pa na področju odškodninskega prava. Dasiravno ima tarifirano odmerjanje, za kar gre takrat, ko je potrebno določiti odškodnino na podlagi predpisanega cenika in torej v nasprotju z načeli ZOR o višini škode 185., 189., 190. člen), tudi elemente civilnega kaznovanja, pa gre pri odškodninskih cenikih le za način izračunavanja odškodnine, ki mora upoštevati razmere (predpise) ob sojenju (drugi odstavek 189. člena ZOR).

Iz razloženega pa po drugi strani izhaja, da sta nižji sodišči nepravilno obsodili toženo stranko tudi na plačilo obresti od zneska 50.000 SIT, kolikor bi znašala odškodnina po ceniku iz leta 1991, ki je veljal pred zdaj veljavnim cenikom. Zamudne obresti gredo namreč tožeči stranki le od zneska po zadnjem veljavnem ceniku in to od trenutka, ko je upnik spravil dolžnika v zamudo s tem, ko je spremenil tožbeni zahtevek tako, da ga je po višini prilagodil veljavnemu ceniku. Prav ima revizija, ko poudarja, da je novo postavljeni glavni zahtevek nadomestil prejšnjega in zato obresti, ki so akcesorne narave, ne gredo tožniku od prejšnjega, nadomeščenega zahtevka.

Revizijsko sodišče je tako reviziji le delno ugodilo in sodbi spremenilo, kot je to razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 395. člena ZPP), v ostalem pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe pa ni terjala spremembe v stroškovni odločitvi nižjih sodišč, ker je uspeh tožene stranke minimalen (tretji odstavek 154. člena ZPP), vrhu tega pa sprememba posega delno le v obrestni del, ki je stranske narave (primerjal drugi odstavek 35. člena ZPP). Pravkar navedena razloga sta tudi narekovala odločitev, da trpi revident sam svoje stroške v zvezi z revizijo.

Vir: Vrhovno sodišče RS

---

20. primer: Lovec ustrelil lovskega psa

Dokument: VS00226
Oddelek: Civilni
Datum: 17.03.1993
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 582/92

Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da mora toženec tožniku povrniti škodo zaradi ustreljene psice. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji zatrjuje, da sodišče v konkretnem primeru ni upoštevalo vseh okoliščin primera in podzakonskih aktov, kot so statuti LD, pravilniki in posameznih navodil. Toženec je dobro vedel, da gre za lovskega tožnikovega psa, ki je imel vsa potrebna cepljanja in preglede. Lovci bi, v primeru, če je stališče drugostopenjskega sodišča pravilno, lahko streljali pse vsevprek po lovišču. Nemogoče je namreč vedeti, kdaj je pes na lovu ali pa se giblje nenadzorovan po lovišču. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, kako je toženec vedel, da se tožnikov pes giblje nenadzorovano po lovišču, saj bi se njegov gospodar lahko nahajal v bližini ali v primerni oddaljenosti. Poleg tega je toženec sam trdil, da je streljal kar tako, čeprav je tožnik prepričan, da je toženec dobro vedel, kaj je streljal. Nekontrolirana uporaba strelnega orožja pa ima za posledico objektivno odgovornost.

Toženec je ravnal nepravilno in protipravno, saj mu je dobro znana lovska etika, lovska kinologija in vsa pravila o streljanju psov v lovišču. Revident se nadalje sklicuje na mnenje komisije za lovsko kinologijo pri Lovski zvezi Slovenije, ki ga je k reviziji priložil, ter na predpis o preizkušanju lovskih psov na živi divjadi in odstrelu klateških psov, ki je bil ustrezno objavljen. Celo za nelovske pse je bilo sprejeto stališče, da za vsak prenagljen in neupravičen odstrel lovec disciplinsko odgovarja. Lovski pes pa je zaščiten in se ga ne sme odstreliti.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.
Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je dne 19.1.1991, ko je pogrešil svojo psico (bel resasti istrski gonič), ob 17 uri psico spustil, da bi se malo razgibala. Ko je v tožbi utemeljeval, zakaj naj bi njegovo psico ustrelil prav toženec, je navedel, da je sledove psice našel v bližini mrhovišča, ki ga je uporabljal toženec, ter da je toženec tistega dne na mrhovišču streljal okrog 21 ure. Te njegove trditve so se v dokaznem postopku izkazale za resnične, saj je sodišče ugotovilo, da je toženec tožnikovo psico ustrelil tega dne okoli 21 ure na mrhovišču ob toženčevi preži, torej v lovišču. Tožnik se zato v reviziji neutemeljeno sklicuje, da toženec ob ustrelitvi psice ni mogel vedeti, ali morda njen gospodar ni v bližini in ali psica ni morda na lovu, saj je sam zatrjeval, da je psico spustil, da bi se malo razgibala. Odveč je v takšni situaciji odgovarjati na vprašanje trditvenega in dokaznega bremena glede okoliščin, ki opredeljujejo, kdaj sme psa v lovišču pokončati lovski čuvaj, član lovske družine oziroma strokovni delavec organizacije, ki upravlja lovišče, in kdaj to pravilo ne velja za lovske pse (1., 2. in 3.odst. 17.čl.Zakona o varstvu, gojitvi ter upravljanju lovišč (Ur.l.SRS 25/76 -29/86).

Dejstva, ki izključujejo protipravnost toženčevega ravnanja, je zatrjeval že tožnik sam. Grajana uporaba materialnega prava v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje pa tudi ne pomeni, da je izključena protipravnost pri vsaki ustrelitvi lovskega psa v lovišču, npr. tudi pri lovu. Sodišče druge stopnje je materialno pravo uporabilo na uvodoma opisano ugotovljeno in zatrjevano dejansko stanje.

Presoja toženčevega ravnanja po določilih ZOR o objektivni odgovornosti (173. čl.in nasl. ZOR) v konkretnem primeru ne prihaja v poštev, ker je določilo 17. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi v razmerju do omenjenih določil ZOR specialni predpis. Prav tako na izključitev protipravnosti toženčevega ravnanja v zakonu ne more vplivati morebitno drugačno opredeljevanje tovrstnih ravnanj v pravilih lovske kinologije in pravilnikih lovskih družin. Odločitev sodišča druge stopnje je tedaj materialnopravno pravilna. Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Ker stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (154., 155. in 166. čl. ZPP).

Vir: Vrhovno sodišče RS

---

21. primer: Pes z nagobčnikom naj bi poškodoval 3 damjake

Dokument: VS04398
Oddelek: Civilni
Datum: 10.03.1999
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO - ODZ
Opravilna številka: Sodba II Ips 61/98

Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Tožena stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

O b r a z l o ž i t e v
Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan povrniti škodo, ki jo je povzročil njegov pes, in mu mora izročiti tri živali - damjake samce, stare pet let, ali mu plačati njihovo premoženjsko vrednost v višini 400.000,00 SIT, ter mu povrniti tudi znesek 101.600,00 SIT iz naslova poškodovane ograje, z zamudnimi obrestmi od 7.10.1994. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je tožnik pritožil in sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik v reviziji opozarja, da je bil v ogradi toženčev pes, drugih psov in divjih mačk pa v ogradi ni bilo. Sklicuje se na mnenje izvedenca, ki je dejal, da damjaki lahko preskočijo mrežo zaradi napada psa, prav tako pa je mogoče, da tudi šolan pes napade druge živali. Tožnik tudi opozarja, da jeleni niso bili pogrizeni v stegna, kar kaže na to, da jih niso napadli psi brez nagobčnikov. Višje sodišče se, po mnenju tožnika, ni izreklo o vseh teh navedbah v pritožbi. Tožnik v reviziji navaja, da se je višje sodišče zavedalo, da dejansko stanje ni popolnoma ugotovljeno, vendar je očitek tega naslovilo na samega pritožnika, ki naj bi predlagal novega izvedenca v pritožbenem postopku. Tožnik meni, da je v postopku sodeloval izvedenec, ki je sam sebe označil kot lečečega veterinarja, kar je v nasprotju s tem, kdo je lahko v konkretni zadevi izvedenec. Tožnik tudi meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati mnenja kinološkega društva, ki je šolalo psa, ker je tako mnenje pristransko. Sodišči sta po mnenju tožnika tudi kršili določbe Zakona o obligacijskih razmerjih.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena ZPP poslalo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na revizijo toženec navaja, da je bil veterinar v postopku zaslišan kot priča in ne kot izvedenec. Toženec ponovno poudarja, da je pes nenapadalen in je nosil nagobčnik zato, da se ne bi grizel, ker je imel poškodovano kožo. Toženec trdi, da ni res, da jeleni niso bili pogrizeni v stegna in opozarja, da hoče tožnik z zatrjevanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka doseči spremembo ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.
Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista bistveno kršili določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno povzelo vse izpovedi prič in natančno utemeljilo, zakaj šteje določena dejstva za dokazana in druga ne. Sodišče je na predlog tožene stranke (219. člen ZPP) vpogledalo v mnenje kinološkega društva in kot pričo (in ne kot izvedenca) zaslišalo veterinarja, ki je pregledal toženčevega psa. V skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je uveljavljeno v 8. členu ZPP, je sodišče oba dokaza ocenilo v povezavi z drugimi dokazi, tudi v povezavi z izvedenskim mnenjem. Zato, da pri prostem ocenjevanju dokazov ne bi prihajalo do pristranskega gledanja in bi to povzročilo napačno sklepanje o pravno relevantnih dejstvih, vsebuje ZPP celo vrsto določb, ki omogočajo preizkušanje dejanskih ugotovitev. Tožeča stranka je na podlagi teh določb v pritožbi zahtevala od sodišča druge stopnje, naj preizkusi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je na podlagi navedb tožene stranke preizkusilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in ocenilo, da so pravilne. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje pri tem ni kršilo določb ZPP. Revizijsko sodišče je tudi po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Z vsemi ostalimi navedbami tožnik skuša doseči spremembo na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče presoja, ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo na podlagi dejanskega stanja, kakršnega sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta pa ugotovili:
- da so tožencu med 6.10. in 7.10.1994 poginili trije jeleni,
- da je en jelen obležal v ogradi, trije jeleni so pa preskočili ograjo, pri čemer si je eden zlomil tilnik, drugega je povozil avto, tretji pa se je zatekel k bivšemu lastniku,
- da je imel jelen, ki je obležal v ogradi, odprt trebuh in je bilo v ogradi precej krvi,
- da je toženčev pes 7.10.1994 ležal v tožnikovem ograjenem prostoru ob mrtvem jelenu, ki je bil last tožnika in je imel na gobcu nameščen nagobčnik,
- da je bila ograja na enem mestu poškodovana in dvignjena navzgor,
- da pes z nagobčnikom ne more odpreti trebuha jelenu niti s topimi kremplji raztrgati tkiva živali,
- da je psa po dogodku pregledal veterinar in da pes ni bil vznemirjen, temveč miren,
- da smrti jelena, ki je obležal v ogradi, ni povzročil toženčev pes, temveč vsaj dva ali več psov brez nagobčnika,
- da je toženčev pes v ogrado prišel kasneje, ko je zavohal kri,
- da je toženec opustil nadzor nad psom.

Po pravnem pravilu paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) je "v primeru, ko žival koga poškoduje, za to odgovoren tisti, ki jo je k temu izpodbodel, dražil, ali zanemaril jo zavarovati". Sodišče je ocenilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je škodo povzročil toženčev pes. Zato je odločilo, da njegova opustitev nadzora nad psom ni v vzročni zvezi s škodo, ki jo je utrpel tožnik. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo navedeno določbo ODZ, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče je ocenilo, da stroški odgovora na revizijo niso bili potrebni za pravdo, zato je na podlagi 1. odstavka 166. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Vir: Vrhovno sodišče RS

---

22. primer: Pes je poškodoval dve srni

Dokument: VS04028
Oddelek: Civilni
Datum: 24.09.1998
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Opravilna številka: Sodba II Ips 429/97

Besedilo
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov revizijskega postopka se
zavrne.

O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da mora plačati tožnici 100.000,00 SIT odškodnine, kolikor ji je nastalo škode zaradi prisilnega zakola dveh srn, ki ju je poškodoval toženkin pes. Toženka je bila obsojena tudi na plačilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba razveljavi. Po revizijskih izvajanjih mora sodišče glede na določilo 82. člena ZPP ves čas paziti ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravna stranka in ali je pravdno sposoben. Pri tem opozarja na zakon o varstvu okolja, ki ureja način podeljevanja koncesij na naravni dobrini, kamor sodijo tudi divje živali. Sodišče bi moralo uradoma ugotoviti ali je tožnica sploh lahko stranka v tem postopku. Tudi ni ugotovljeno, da je sporna škoda res storjena v lovišču, ko sta bili vendar obe srni najdeni v naselju. Sodišče tudi ni ocenjevalo časovnega zaporedja dogodkov, ki so pomembni za ugotovitev ali je mogel sporno škodo povzročiti toženkin pes. Ni izključeno, da so škodo povzročili drugi to je potepuški psi. Toženkin pes tudi ni bil zaloten pri gonjenju divjadi. Po določilu 7. člena ZPP pa mora sodišče po resnici ugotoviti vsa sporna dejstva, od katerih je odvisna odločitev in sem sodi tudi vprašanje ali je mogel toženkin pes zaradi starosti in betežnosti sploh poškodovati obe srni.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnica, da naj se revizija zavrne.
Tožnica je upravljalka lovišča, ki obsega več tisoč hektarov lovnih površin in poškodovani srni sta živeli v tem njenem lovišču.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP). Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da predstavlja zamenjano poimenovanje strank v razlogih sodbe sodišča prve stopnje pomoto, ki jo navedeno sodišče lahko vsak čas popravi. Ker se mu je pri tem primeril pomoten zapis člena ZPP, ki govori o popravi sodbe - 324 namesto pravilno 342 - taki razlogi objektivno res ne morejo biti nerazumljivi.

Določilo 82. člena ZPP govori o procesnih predpostavkah, ki zadevajo sposobnost biti stranka, procesno sposobnost in podobno. V zvezi s tožečo stranko navedene predpostavke niso bile sporne, saj ima položaj lovske družine, po določilu prvega odstavka 6. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list RS, št. 25/76 - naprej ZL) pa so lovske družine pravne osebe. Če je imela toženka kakšne pomisleke o obstoju spornih predpostavk na strani tožnice, bi lahko uveljavljala posebne procesne ugovore, ki bi jih morala tudi konkretizirati. Med postopkom pa ni navedla nobene take okoliščine, zaradi katerih bi bila lahko vprašljiva aktivna legitimacija tožnice (tako v procesnopravnem kot materialnopravnem oziru). Zadevne revizijske razloge lahko revizijsko sodišče oceni le za pavšalna izvajanja, ki ne morejo povzročiti procesnih učinkov. Enaka ugotovitev velja za tista revizijska izvajanja, ki omenjajo obveznosti sodišča po določbi 7. člena ZPP. Navedeno določilo uzakonja pravila, ki naj bi omogočila, da sodišče pride do dejansko in pravno pravilne odločitve. Kar toženka v zvezi s kršitvijo navedenega procesnega določila navaja v reviziji, predstavlja njene pomisleke v dokazno presojo sodišč nižjih stopenj (ko se sprašuje ali je bil njen ostareli pes sposoben poškodovati obe srni, ne upošteva pa ugotovitve sodišča, da je lovec videl njenega psa, da je preganjal srno, da je toženka tega psa privezala tik pred prihodom lovca na njen dom in je zatem lovca še prosila, da psa v zvezi s spornim dogodkom ustreli). Revizijsko sodišče ugotavlja, da niso bile v postopkih pred sodiščema prve ali druge stopnje zagrešene uveljavljene kršitve, samo pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijska izvajanja, ki zadevajo kraj najdenja obeh poškodovanih srn, način in kraj poškodbe, ugotovitev, da je obe srni poškodoval toženkin pes ter sploh okolnosti v zvezi s škodnim dogodkom, posegajo v dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano in ki jih v revizijskem postopku ni mogoče pobijati tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, da je toženkin pes preganjal v lovišču in ranil obe srni tako, da ju je bilo potrebno zaradi izkrvavitve prisilno zaklati, je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča v materialnopravnem pogledu pravilno razsojeno, ko je bilo odločeno, da mora toženka povrniti škodo, ki jo je povzročil njen pes. Namreč po določilu drugega odstavka 74. člena ZL odgovarja lastnik lovski organizaciji za škodo, ki jo na divjadi v lovišču povzroči njegov pes. Odgovornost lastnika psa je po sodni praksi objektivna, toženka pa odgovarja za celotno nastalo škodo, ker se ni razbremenila odgovornosti do škode po določbah 177. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tudi višino odškodnine sta sodišči nižjih stopenj pravilno odmerili. Odškodnina za škodo na divjadi se odmerja po predpisanem odškodninskem ceniku (prvi odstavek 74. člena ZL). Po teh določbah se mora uporabiti odškodninski cenik, ki je veljaven na dan sojenja. Po ceniku, ki ga vsebuje odredba o odškodninskem ceniku za povračilo škode na divjadi (Ur. list RS, št. 52/92), znaša odškodnina za srno v znesku 50.000,00 SIT. Ker sta bili v tem primeru uničeni dve srni, znaša skupna škoda 100.000,00 SIT kot sta to pravilno zaključili sodišči druge in prve stopnje. Revizijsko sodišče glede na povedano zaključuje, da sta sodišči nižjih stopenj v celoti pravilno uporabili tudi materialno pravo in da zato revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. V celoti neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče moralo zavrniti (393. člen ZPP).

Ker tožničin odgovor na revizijo vsebuje le med postopkom iznešene navedbe, z njim nastalih stroškov ni mogoče oceniti za procesno potrebne stroške postopka. Revizijsko sodišče je zato stroškovni zahtevek tožnice, nanašajoč se na revizijski odgovor, zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).

Vir: Vrhovno sodišče RS

---

Preberite tudi primere v prispevkih:
- Pes in njegova žrtev na sodišču - 1. del
- Pes in njegova žrtev na sodišču - 2. del