K pisanju tega članka me je spodbudil dogodek na pasji razstavi v Ljubljani. Če si ob tem še osebno prizadet, začneš o stvareh globlje razmišljati z različnih zornih kotov.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Beybo, našo neapeljsko mastifko, je napadel samec nemške doge. Žal je Beyba naš prvi mastino, ki se ne zna pretepati, zato se sploh ni branila in je dobila kar nekaj poštenih ugrizov, preden so jo izpod zob pobesnelega psa rešili prisebni razstavljalci. Hvala.

V navodilih organizatorjev razstav piše: "Med razstavo morajo biti vsi psi na vrvici, ostri pa morajo nositi nagobčnik. Lastnik psa je odgovoren za škodo, ki jo povzroči njegov pes."

Vsak dan se srečamo z nešteto škodljivimi klicami, ki bi lahko prodrle v naše telo in povzročile bolezen. K sreči ima zdravo telo proti tem klicam učinkovito obrambo, ki je pri živalih in človeku zelo podobna. Če namreč v telo vdre povzročitelj določene bolezni, npr. virus ali bakterija, se začne pred njim braniti tako, da izdeluje protitelesa. Ta skupaj z različnimi obrambnimi celicami in posebnimi snovmi pomagajo uničiti škodljive klice in telesu ozdraveti.

Žal je okužba z naravnim povzročiteljem lahko za žival usodna, saj o bolezen dostikrat zelo izčrpa in poškoduje različna telesna tkiva, v mnogo primerih pa se lahko konča tudi s smrtjo hudo prizadete živali. Vse to lahko preprečimo s cepljenjem.

Kaj je cepljenje?
Pri cepljenju s cepivom vnesemo v telo oslabljenega ali mrtvega povzročitelja bolezni in tako spodbudimo nastanek odpornosti proti tej bolezni. V večini primerov je odpornost dovolj močna šele 10 do 14 dni po prvem cepljenju, traja pa različno dolgo (od nekaj mesecev do enega leta ali več, kar je odvisno od bolezni, vrste cepiva, zdravstvenega stanja živali, njene starosti in pasme). Pri odrasli živali je treba cepljenje v ustreznih časovnih presledkih ponavljati, mlado žival pa je zaradi protiteles, ki jih je dobila od matere, treba cepiti večkrat.

Večinoma tudi še danes učenje psov temelji na fizični prisili. V svetu so se že okrog leta 1960 začele pojavljati nove oblike, ki so izključevale grobost, v Sloveniji pa pred letom 1990 ne moremo govoriti o humani vzgoji in šolanju psov. Danes govorimo o dveh osnovnih delitvah vzgoje in šolanja, in sicer na trde in mehke metode. Vsaka osnovna usmeritev vsebuje več različic, pojavljajo pa se tudi kombinacije trdih in mehkih metod. Začetki mehkih metod v Sloveniji so se pojavili v pasji šoli Gali, delno že v letu 1992, celotni procesi vzgoje in šolanja brez fizične prisile pa so se začeli marca 1994, ko smo popolnoma izključili tradicionalen način prisiljevanja psov v zaželene položaje.

Razlika med trdo in mehko metodo je velika. Učenje s fizično prisilo kaznuje psa glede na neželeno vedenje. Vodnik kaznuje psa tako, da ga preseneti z nečim neprijetnim, največkrat je to bolečina. Tako učenje se naslanja na fizično ravnanje s psom in zato po teh metodah psa ne moremo učiti brez povodca in ovratnice na zateg. Pri mehki oz. prepričevalni metodi vodnik nagrajuje psa glede na želeno vedenje, "kaznuje" pa ga tako, da mu nagrado odtegne. Prepričevalna metoda dopušča psu, da si sam po svoji volji in želji izbere obliko vedenja. Kadar mu rečemo na primer "sedi", je njegova odločitev ali se bo usedel, obstal ali se ulegel. Edina "prisila", ki jo v tej metodi uporabljamo, je ta, da bomo nagradili psa le, če se bo usedel, vse druge oblike vedenja pa bodo "kaznovane" tako, da pes ne bo dobil želene nagrade.

HIŠNA ČISTOČA

Zelo je pomembno spoznanje, da je odvisnost vašega psa od vas zelo velika in da potrebuje veliko ljubezni in pozornosti. Pohvale in ljubkovanja bodo zadostila njegovi potrebi po ljubezni in naklonjenosti, vzgoja oz. učenje pa bo zadovoljilo njegovo potrebo po pozornosti.

Mladiča moramo naučiti opravljanja potrebe izven hiše oz. stanovanja. Mladiči so znani pivci in jedci in kar je prišlo v želodec, mora tudi nekje ven. Nadzorovati moramo količine, ki jih mladič zaužije, da bomo lahko nadzorovali tudi njegovo iztrebljanje. Obrok mu pustimo približno 10 minut in v tem času lahko poje in popije kolikor hoče. Nato hrano odstranimo do naslednjega obroka. Prvih pet dni učenja moramo mladiča približno 10 minut po obroku peljati ven in potem še vsako uro oz. po vsaki zaužiti tekočini, po vsaki igri ali večjem razburjenju. Naslednjih pet dni peljite mladička ven po obroku in potem še vsako uro in pol. Na vsakih pet dni podaljšajte čas med sprehodi za pol ure. To delajte toliko časa, dokler ne boste psička peljali ven samo še po vsakem obroku.

Če ste si kupili mladega psa, se je zgodilo nekaj, kar se je že milijonkrat, kljub temu pa je enkratno in zanimivo. Dve različni vrsti, pes in človek, si gradita vez, ki je globoka in odvisna od obojestranskega razumevanja in ki je ne najdemo nikjer v naravi.

Vi in vaš mladič bosta skupaj ustvarila to čudovito vez. Želim vam, da bi jo zgradila najbolje, kot jo le lahko. Vaš mladič je prinesel s seboj vse predispozicije. Vi se morate, če gre za prvega mladiča, potruditi, da vam bo to uspelo. Želim vam predstaviti pomembnejše osnove, da se boste upali spustiti v odkrivanje pasjega sveta, kot so ga odkrivali že naši davni predniki.

Na pasji strani se ni veliko spremenilo, če lahko domnevamo, da ste si kupili zdravega, normalno razvitega malega razgrajača. Pri nas, na strani človeka, pa se je veliko spremenilo. Čeprav še nikoli ni bilo toliko znanstvenih dognanj na temo 'pes', kot jih je danes, ve presenetljivo veliko lastnikov psov zelo malo o svojem štirinožnem spremljevalcu. To pa se mora spremeniti, drugače se bodo argumenti in nasprotovanja 'sovražnikov psov' v družbi povečali.

Sledite mi torej del poti na začetku in verjemite mi, da ni težko razumeti osnov ter da se je vredno potruditi, kajti skupno življenje bo trajalo mnogo let.

V našem klubu si prizadevamo za t.i. "učenje brez fizične prisile". To po domače pomeni, da psa marsičesa naučimo brez uporabe brc, udarcev, zateznih ovratnic, ovratnic z bodicami, potegov za ušesa, tolčenja s palico (psa namreč), pa tudi skoraj brez tega, da se psa med učenjem sploh dotaknemo. Učenje brez prisile je namreč po novejših znanstvenih dognanjih zelo uspešno, vaje si pes dobro zapomni in jih rad izpolnjuje.

Prav gotovo vas bodo mnogi, oj premnogi "super vele pametni" sosedi, znanci ali sorodniki skušali prepričati, da je psa nujno potrebno fizično grobo nadvladati, sicer te pes kot gospodarja ne spoštuje, ipd. v nedogled.

No, zagotavljam vam, da obstaja kup strokovne literature, ki taka starinska in zaostala razmišljanja, popolnoma zavrača !

Na splošno velja, da za vsako dejanje, ki ga pes opravi in nam je všeč, nagradimo. To lahko storimo tako, da veselo izrečemo določeno besedo (npr. "Priiiiden!"), psa potrepljamo, mu damo piškotek, lahko pa se s psom po dobro opravljeni vaji (npr. "Sedi") poigramo z njegovo najljubšo igračko.
To je vsem bolj ali manj jasno.

1. Uvod:

Opis pasme veliki švicarski planšarski pes, VŠPP – malo znane pasme v Sloveniji – sem si izbral za seminarsko nalogo, ker sem tudi sam želel izvedeti čim več podatkov o psih, ki jih ljubkovalno imenujejo "SWISSY". Pri nas jih je v rodovni knjigi trenutno 30. Doma imam samico te pasme in že marsikaj vem o njej, še več pa sem izvedel ob zbiranju podatkov in pisanju te seminarske naloge.
Hotel sem priti do dna tudi boleznim, ki najbolj ogrožajo to pasmo, kot je kolčna displazija, ki je najpogostejša in najnevarnejša bolezen VŠPP.

V prvem delu seminarske naloge sem se vrnil v preteklost VŠPP-jev, kjer navajam, kdaj so bili prvič opisani in nekaj drugih zanimivosti iz zgodovine tega psa. Opisal sem lastnosti in splošni videz pasme.

V drugem delu moje naloge raziskujem vzroke in posledice nastanka displazije kolkov, ki ima izvor v nepravilnem križanju te pasme, s katerim so skušali doseči specifičen izgled zadnjega dela telesa psov za razstave in tekmovanja. Na ta način so skoncentrirali gene, ki so deformirali kolčni sklep.

Pomemben del naloge je tudi terapija in zdravljenje te bolezni. Dobil sem podatke, ki so me zelo presenetili, saj so raziskave pokazale, da so terapije z zdravili večinoma močno škodljive za živali zaradi stranskih učinkov. Tako v razvitejših državah uporabljajo pri zdravljenju živali alternativne veje veterinarske medicine.

Moj pes ima težave s sporazumevanjem z drugimi psi. Težava se pojavi le, ko se pes na povodcu srečuje z drugimi psi v soseski. Posledica tega je, da je pes vse manj na sprehodih, ker se je nemogoče izogniti drugim psom v okolici.

Zakon učenja pravi, da kar nagrajujemo, ostaja in se krepi z vsako nagrado in česar ne nagradimo več, počasi izgine.
Vsakič, ko sprehajate psa in ima pes priložnost, da se vznemiri ob približevanju drugega psa, se bo vedenje, ki ga NOČETE, okrepilo prav tako, kot bi psa namenoma tega učili.

Torej, upoštevaje zakone učenja, lahko zdaj storite marsikaj, da napotite vašega psa k uspehu. Problema se lahko zelo uspešno lotite s pomočjo klikerja. Kliker deluje kot "znak", kot fotografski posnetek, da natančno sporoči psu, kdaj dela nekaj prav. Na ta način nam ni treba popravljati psa za napačne stvari. In korekcije so zadnje, kar potrebujete v tej situaciji.

Kaj smatra sodišče za učinkovito nadzorstvo nad psom, kakšne pravice ima vaš pes na lastnem dvorišču, kdo je odgovoren za psa (ni nujno, da vedno njegov lastnik), kdaj je ogrizeni sam kriv, kolikšne odškodnine zahtevajo žrtve in kolikšne jim prisodi sodišče, kaj vse je potrebno plačati tistemu, ki ga vaš pes poškoduje in še mnogo drugega.

16. primer: Pes ugriznil žensko
17. primer: Pes ugriznil mopedista
18. primer: Pes pritekel pod kolesa mopedistu
19. primer: Pes gonil visoko brejo srno
20. primer: Lovec ustrelil lovskega psa
21. primer: Pes z nagobčnikom naj bi poškodoval 3 damjake
22. primer: Pes je poškodoval dve srni

Dedne bolezni oči (kot so progresivna retinalna atrofija, očesne mrene, glavkom, retinalna displazija) so eden glavnih dednih zdravstvenih problemov, ki se danes pojavljajo pri skoraj vsaki pasmi psov in tudi pasma ameriški koker španjel ni izjema. Vsak vzreditelj, ki želi vzrejati kvalitetno tudi po zdravstveni plati, daje svoje pse redno testirati na te bolezni, marsikje pa so ti testi eden od pogojev za pridobitev vzrejnega dovoljenja.

Testi, ki dajo negativne rezultate pri starših niso garancija, da bodo zdravi tudi mladiči, je pa zato manjša verjetnost za obolelost le-teh in edini način, da se pojav teh obolenj zmanjša s tem, da se obolelih psov ne uporablja za nadaljnjo vzrejo. Zato priporočam vsem bodočim lastnikom ameriških koker španjelov da: