V okviru koordiniranega nadzora nad internetno prodajo psov in mačk, katerega pobudnica je Evropska Komisija, smo na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin na spletnem portalu bolha.si naleteli na spodnji oglas, ki je namenjen spletni goljufiji.
Oglas:
Imeti belgijca
Vzreditelji se pogosto srečujejo z raznimi vprašanji in željami potencialnih kupcev psov. Pred nakupom psa ni nobeno vprašanje neumno ali odveč. Spraševati in pričakovati odgovore morajo tako kupci kot vzreditelji. Več, kot kupec o pasmi in psih sprašuje in bolj odkrite ter natančne odgovore kot dobi od vzreditelja, več je verjetnosti, da se bo pri izbiri pasme, vzreditelja in mladiča odgovorno, pravilno ter v dobro vseh odločil. Dober vzreditelj bo tudi sam imel nešteto vprašanj, na katera bo od kupca želel direktne odgovore in bolj kot bo kupec odkrit, boljši dom lahko vzreditelj za mladiča iz svoje vzreje izbere. Oba pa morata biti pripravljena na zavrnitev.
Na Urško Dolenc, vzrediteljico belgijskih ovčarjev, sta se pred kratkim obrnila dva potencialna kupca, ki so jima belgijci iz njene vzreje zelo všeč in ju je zanimalo, kdaj bodo mladiči v njeni psarni Canis Aemona spet na voljo. Med temeljitim izpraševanjem je ugotovila, da oba iščeta 'družinskega' psa, aktivnega spremljevalca na sprehodih in pri aktivnostih njunih družin, nekoga, s katerim bi preživeli vse svoje proste ure ...
Obema je povedala, da se ji belgijec za njiju ne zdi primerna pasma, ker ...
Več v nadaljevanju.
Jana Pahovnik
Vse fotografije © arhiv Urške Dolenc
Slovenske živalovarstvene organizacije, ki se prvenstveno ali le občasno ukvarjajo z 'reševanjem' psov iz Bosne in Srbije, so tiho. Slovenski aktivisti so tiho. Njihovi podporniki so tiho. Vsi vedo, kaj se dogaja 'tam', a so tiho. Tiho so o vsakodnevnem dogajanju, tiho so o smrti petih bosanskih psov v pregretem avtomobilu v romunskem Aradu, ki bi morali z ilegalnim transportom in verjetno ponarejenimi dokumenti odpotovati v Anglijo 'v novo življenje' (klik). Tiho so o rednih transportih iz Bosne čez Romunijo, Madžarsko in naprej na zahod, pa tudi o transportih čez ali v Slovenijo. Tiho so o boleznih, dvojnih čipih, ki niso nikamor vpisani, o odstranjevanju čipov, o ponarejenih dokumentih. Tiho so o dogajanjih v 'pansionih', o tisoče evrov mesečno pobranih donacij za to, da so psi med čakanjem na posvojitelje in transport pogosto nabasani v kleteh, drvarnicah, kletkah ali gajbah, z minimalno hrane in brez druge oskrbe. Tiho so ... Menda edino oni vedo, kako je 'tam'. Pa so tiho.
Tiho so tudi, ko se sem pripeljani in stravmirani psi v novih domovih ne znajdejo, ko pobegnejo in jih nihče ne išče, ali ugriznejo in jim nihče ne pomaga, ko jih posvojitelji spustijo 'v gmajno' ali oddajo v zavetišče, kjer so vse življenje ulične svobode vajeni reveži zaprti v boksih in zanje ni posvojiteljev.
Spregovorijo takrat, ko objavljajo krvave slike, video posnetke in zgodbe skupaj s paypal ali TRR podatki za nakazila donacij. Pa takrat, ko je po njihovem mnenju treba napasti vse, ki smo kadarkoli podvomili v 'reševanje' jugo psov. In takrat, ko razkazujejo svojo 'transparentnost' z objavo računov in spiskov o porabljenih sredstvih ter dokazujejo svojo uspešnost s slikami 'iz krasnih domov'. Ter, seveda, spregovorijo tudi takrat, ko govoričijo o preprodajalcih in šteparjih posameznim pasmam podobnih psov brez rodovnikov ter lastnikih slovenskih zavetišč kot krivcih za vse slovenske zavetiške in druge pasje ter živalovarstvene težave.
Tistih, ki prihajajo v Bosno in Srbijo živalim v pomoč in ki ponujajo preverjeno učinkovite dolgoročne rešitve (Dogs Trust, SVSP, ...), ne marajo, ker delajo le po določenih mestih in ne povsod, ker imajo s seboj študente in dijake, ker sodelujejo z oblastmi in zavetišči, ker ... Radi imajo le tiste, ki brez vprašanj in pripomb odpirajo svoje denarnice. In tiste, ki brez vprašanj in pripomb posvajajo ... Pa tiste, ki jim vzklikajo "najboljši ste!"
Če se boste prebili skozi vse informacije v nadaljevanju, boste bliže spoznanjem, zakaj je tako.
vir Barnaby Longdog - fighting against illegal dog importing
Čestitamo vam ob posvojitvi vašega novega družinskega člana!
Kot veste, je vaš psiček eden tistih, ki so jih zasegli na mejnem prehodu Fernetiči. Mladički s Fernetičev najverjetneje prihajajo iz ti. pasje farme ali pasje tovarne. Za takšne pse so značilne določene vedenjske in zdravstvene težave. Da bo življenje z vašim novim štirinožnim prijateljem čim lepše in da boste dobro pripravljeni na morebitne izzive, smo za vas pripravili nekaj kinoloških informacij in nasvetov. Upamo, da vam bodo v korist.
Kaj je pasja farma in kakšne so njene posledice?
Cilj ljudi, ki se ukvarjajo s pasjimi farmami je samo en - dobiček. Rejcem takih psov je vseeno za dobrobit psov, ki živijo v izjemno slabih pogojih. Njihova prehrana je slaba, prav tako niso deležni nobene veterinarske oskrbe. Živijo v majhnih, umazanih kletkah in zunanjega sveta ne vidijo. Tako okolje je zelo stresno in nezdravo. Mame in mladiči iz pasjih farm so zato pogosto bolni in okuženi s paraziti.
Mladič 's Fernetičev'
Foto © Zavetišče Horjul
"37 pasjih mladičev, od tega 2 x 'frenči', 4x 'zlati prinašalec', 3x 'čivava', 28x 'pudelj'. Zaseženi italijanskemu državljanu 5. 3. 2017 na Fernetičih. Trdi, da jih je prevzel v Ljubljani. Glede na stanje psov ob zasegu in nekaterih drugih indicev menimo, da gre za mladiče iz puppy milla (pasje tovarne, o.p.) iz Madžarske, Romunije, Bolgarije ... Ob zasegu so bili stari od 3-5 tednov, 10 od njih še niti incizivov (tamalih zobkov) ni imelo."
Na videz suhoparno sporočilo, ki pove vse. Ne dogaja se nekje v preteklosti in daleč čez lužo, temveč zdaj in tukaj. Čeprav so bili ti pasji mladiči očitno le v tranzitu in namenjeni zahodnemu trgu, je realnost, da 'pasemske pse brez rodovnikov' iz pasjih tovarn dnevno kupujejo tudi slovenski kupci.
Avtorica zgodbe in fotografij je Sara Berginc.
Zgodba je bila na mojpes.netu prvič objavljena 1. 2. 2006.
Kakšni terierji, kakšni ovčarji, kakšni špici in čivave? Pes mora biti pes!
Takšen, da padeš skupaj, ko ga vidiš! Takšen, da onemiš od spoštovanja, ko mu zahromi v grlu, kot v motorju 8-valjnika! Takšen, da pozeleniš od zavisti v želji, da bi se drugega konca vrvice oprijemala tvoja roka!
Pa naj rečejo, da je to mrcina, zlodej, bik, ... Ne, to niso nikakršne žaljivke! Prej izrazi zavisti, spoštovanja in strahu pod tujim imenom, bi rekla na kratko. Ja! To so prave sanje.
Ampak, ker sem po horoskopu kozorog, sem menda nagnjena k realnemu pogledu na svet. Verjetno se zato nikoli ne bi odločila za mogočnega kavkazca ali še mogočnejšega pirenejskega mastifa, pa čeprav se topim ob njunem izgledu in še bolj ob njunem značaju. Od nekdaj občudujem takšne pse in še bolj ljudi, ki jih LAHKO imajo. Kakšen karakter! Kakšna odločnost! En sam nepravilen korak in že si le še lutka v šapah 80-kg molosa. Moč vredna vsakega spoštovanja. Preden se zaveš, te ovije okrog prsta in te spremeni v ... butlerja! Kakšna škoda, da so ti psi namenjeni le redkim izbrancem, včasih pomislim. Izkušnje in znanje niso dovolj, človek mora biti rojen za takega psa. Čutiti mora, da ga lahko obvlada edinole z umom, nikoli z roko, nikoli fizično. Da se ujame z njim, da zna določiti mejo in reči Ne. Ampak tisti pravi Ne. Ne, ki se prime in ne odplava mimo kot papirnata ladjica.
Ah, obsojena sem na mile pse, si priznam takoj nato ... Na take, ki so bolj ali manj sami nagnjeni k podrejanju, ki neradi ugovarjajo ali se postavljajo zase, ki so nekje za tabo ali pod tabo in venomer pazijo, da se ne bi spotaknil obnje. Ampak ne ... Tudi to ni zame! Rabim vsaj kanček izziva! Hočem trmoglavost, samosvojost, nagajivost, ki me bo spravljala ob živce in mi nudila neizmerno zadovoljstvo ob drobnih zmagah v bitkah "Kdo bo koga". Čeprav ne bo neizmerne odločnosti, ki bi me ob popuščanju krmila dobesedno odplaknila s krova, bo zvita nagajivost, ki mi bo vsake toliko dala vedeti, da nikoli ne bo povsem moja in samo zame. Da me bo nemalokrat ravnodušno ignorirala, spet drugič izzivala iz varne razdalje in se režala mojim neuspešnim in
neprepričljivim povabilom. A na koncu bo še zmeraj ob meni in nikoli nad mano ali pod mano, tudi če se bom neštetokrat vdala ali neštetokrat zmagala.
Takšen je lahko samo novofundlandec. Hvala bogu, da sem obsojena nanj!
A rabim sploh kaj napisat ...
Ja, izbiram tudi po izgledu in barvi
"Zakaj ne posvojiš psa iz zavetišča?" je pogosto vprašanje, ki ga prejemam. "Primeren lastnik si za takega psa, ki ima morebitne vedenjske težave, ker imaš veliko izkušenj in znanja. Pa še rešiš ga."
Z navedenim se popolnoma strinjam. Prav tako z veseljem odgovorim na tako vprašanje. Všeč mi je, da ljudje posvajajo. Tudi sama imam posvojenega muca iz zavetišča Gmajnice, ki ga nikakor ne bi dala nikomur. Muc s čudovitim karakterjem, ki se rad boža in nima strahu pred mojim psom. Poleg tega je prijazen do moje male hčerke.
Vendar včasih vprašanje o posvajanju preide mejo in izgubi naravo vprašanja. Postane že obtoževanje in poskuša vzbujati krivdo. Sledi mu pojasnilo ali namig, zakaj kupujem in ne posvajam. S tem menda podpiram vzrejo, ki ta svet še bolj trpa s potencialnimi živalskimi brezdomci. Svojega načina življenja ne vsiljujem nikomur in posledično ne želim pritiskov name s strani drugače mislečih. Pa ni važno, kakšno poslanstvo so si zadali.
Brez podatkov o pasji materi ni enostavne registracije mladiča
So pasjim manipulantom šteti dnevi?
Vse se začne pri psicah, kotitvah, mladičih, nakupih, posvojitvah ... Če vas kot kupca do sedaj ni zanimalo, kdo je, kje je in kako ravnajo s pasjo materjo mladiča, ki ga kupujete ali posvajate, bodo to sedaj najpomembnejši podatki, če boste želeli, da bo začetek vašega skupnega življenja s psom pozitiven, brez upravnih in inšpekcijskih postopkov ter brez bolečih kazni za vaš žep. Konec je izgovarjanja na to, kaj vse 'morajo' početi prodajalci, vzreditelji in drugi. Vsak kupec in/ali posvojitelj psa je dolžan kupiti in/ali posvojiti psa odgovorno, torej po predpisih in z vso zahtevano dokumentacijo.
2. alineja 3. odstavka 6. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-UPB3), ki določa, da mora pristojna veterinarska organizacija ob prijavi psa v centralni register psov vnesti tudi podatke o izvoru psa, če je ta skoten po 1. januarju 2015, je z začetkom tega leta stopila v veljavo. V Sloveniji so se tako že skotili prvi mladiči, za katere bodo lastniki morali ob registraciji navesti tudi številko mikročipa njihove matere.
3. člen novega Pravilnika o označevanju in registraciji hišnih živali določa, da mora biti vsak pes označen z mikročipom najpozneje do dopolnjenega tretjega meseca starosti, za namen premikov izven Slovenije ali pred prvo spremembo lastništva pa že pred dopolnjenim tretjim mesecem starosti.
Do sedaj ste sicer lahko brezbrižno prevzeli psa brez dokumentov na parkingu lokalne bencinske pumpe, ga prešvercali od bog ve kod, ga posvojili direktno iz sosedove štale ali enostavno obdržali najdenčka. Zdaj je s takim početjem verjetno za vedno konec. Psa, skotenega v Sloveniji po 1. 1. 2015, ne boste mogli registrirati brez težav, če ne boste imeli podatkov o njegovi materi, za registracijo uvoženega psa potrebujete spremljajoče veterinarske dokumente, najdenčka pa morate 'prijaviti' v zavetišču.
foto arhiv mojpes.net
Po kaj naj gredo kupci psov na pasjo razstavo?
Vedno sem presenečena, ko pride na mojpes.net kdo vprašat, katero pasmo naj si kupi. Ponavadi opiše, kako mora pes izgledati in kaj želi z njim početi. Nekateri mu naštevajo razne pasme in pasemske skupine, drugi predlagajo posvojitev v zavetiščih ali pri društvih, vsi pa opozarjamo, kaj vse je treba vložiti v psa, da se, ko odraste, morda vklopi v življenjski slog lastnika ... In potem nas naravnost 'sezujejo' izjave novincev, da so si ogledali slike in opise predlaganih pasem na netu in ja ..., "ta ali oni bi pa res bil tapravi". Včasih celo pričakujem izjavo, da bo izbrana pasma res pasala k budilki na nočni omarici.
Nakup psa ni hec, zato tudi iskanje informacij ne sme biti omejeno samo na gledanje slik na internetu, ki mu sledi dvig telefona in klic na oglas z 'bolhe'. Predsodke pred kinološkimi prireditvami bi morali vsi kupci psov za vedno pustiti daleč zadaj. Kdor namerava v svoj dom pripeljati psa, se mora nehati pretvarjati, da na razstavi ni mogoče izvedeti ali videti nič pametnega. Po informacije o pasmah je treba oditi tudi tja, kjer je več psov na kupu, da vsaj vidite, kako predstavniki kakšne pasme v resnici izgledajo in kakšne so razlike med njimi. Če razmišljate o psu, pojdite za začetek na pasjo razstavo, kjer je ponavadi nekaj sto predstavnikov različnih pasem in starosti. Imeli boste kaj videti in imeli se boste s kom pogovarjati. Naj bo vaša prva pasja razstava nekje na odprtem in ne v dvorani. Obisk ene razstave, na kateri boste nabrali informacije, ki jih potrebujete za iskanje pravega psa zase, ne pomeni, da bi morali postati stalen obiskovalec pasjih razstav.
Evropska razstava psov 2010, Celje, foto arhiv mojpes.net
Psa bi. Posvojenega. Odraslega, že malo umirjenega. Ampak dovolj klovnaste narave oz. pasme oz. mešanice, da bo razigran, norčav veseljak in bo znal pokazat, da se življenje zajema s ta veliko žlico. Nekaj dovolj velikega in robustnega, kar ne bo izpustilo kosmate dušice, če se vanj po nesreči zaleti otrok. Hm, kaj lovskega? Do zdaj nam je šlo s pol-lovko sanjsko ... Mogoče pa tudi ne - odrasel pes iz druge roke, po možnosti vzgojen za lov - to pomeni povodec in sledna vrv za večino trenutkov, mogoče celo za (skoraj) vedno. Še se spominjam, kako so pri prejšnji v začetku otroci frčali naokrog, ko se je dolga sledna vrv začela bliskovito pomikati po svoje, meni pa je zmanjkovalo rok. Kaj pa bokser? A obstajajo taki, ki se ne slinijo in nimajo sploščenega nosa? Hecam se ... Karakter je prima. No ja, v bistvu pasme ne potrebujem, čisto mirno lahko živim s pisano mešanko z vseh vetrov, ki je karakterno blizu mojim pričakovanjem. Nekaj veselega, posrečenega, ki zmore z mularijo in mačkami. In da ji je življenje v užitek, ker jaz se hočem igrat! Ah, pa še dlaka - za mojega, ki je noče - baje mora biti kratka. Dragi, bi kitajskega plešastega psa, al' kaj je že tisto? S prepričevanji se nikamor ne premaknem. No, pa naj bo kratka. Težko živim brez psa, zato me ne gane posebej, če je roza-zelen ali pa kratkodlak. Naj ti torej bo, dragi mož ...
foto P.M.
Jana. Vse pravice pridržane.