Kako je živeti z novofundlandcem?

[Jana]

Fragmenti, misli, dejstva, resnice in manj resnične resnice o življenju z mojim psom

Kakšni terierji, kakšni ovčarji, kakšni špici in čivave? Pes mora biti pes!
Takšen, da padeš skupaj, ko ga vidiš! Takšen, da onemiš od spoštovanja, ko mu zahromi v grlu, kot v motorju 8-valjnika! Takšen, da pozeleniš od zavisti v želji, da bi se drugega konca vrvice oprijemala tvoja roka!
Pa naj rečejo, da je to mrcina, zlodej, bik,... Ne, to niso nikakršne žaljivke! Prej izrazi zavisti, spoštovanja in strahu pod tujim imenom, bi rekla na kratko. Ja! To so prave sanje.
Ampak, ker sem po horoskopu kozorog, sem menda nagnjena k realnemu pogledu na svet. Verjetno se zato nikoli ne bi odločila za mogočnega kavkazca ali še mogočnejšega pirenejskega mastifa, pa čeprav se topim ob njunem izgledu in še bolj ob njunem značaju. Od nekdaj občudujem takšne pse in še bolj ljudi, ki jih LAHKO imajo. Kakšen karakter! Kakšna odločnost! En sam nepravilen korak in že si le še lutka v šapah 80-kg molosa. Moč vredna vsakega spoštovanja. Preden se zaveš, te ovije okrog prsta in te spremeni v... butlerja! Kakšna škoda, da so ti psi namenjeni le redkim izbrancem, včasih pomislim. Izkušnje in znanje niso dovolj, človek mora biti rojen za takega psa. Čutiti mora, da ga lahko obvlada edinole z umom, nikoli z roko, nikoli fizično. Da se ujame z njim, da zna določiti mejo in reči Ne. Ampak tisti pravi Ne. Ne, ki se prime in ne odplava mimo kot papirnata ladjica.

Ah, obsojena sem na mile pse, si priznam takoj nato... Na take, ki so bolj ali manj sami nagnjeni k podrejanju, ki neradi ugovarjajo ali se postavljajo zase, ki so nekje za tabo ali pod tabo in venomer pazijo, da se ne bi spotaknil obnje. Ampak ne... Tudi to ni zame! Rabim vsaj kanček izziva! Hočem trmoglavost, samosvojost, nagajivost, ki me bo spravljala ob živce in mi nudila neizmerno zadovoljstvo ob drobnih zmagah v bitkah "Kdo bo koga". Čeprav ne bo neizmerne odločnosti, ki bi me ob popuščanju krmila dobesedno odplaknila s krova, bo zvita nagajivost, ki mi bo vsake toliko dala vedeti, da nikoli ne bo povsem moja in samo zame. Da me bo nemalokrat ravnodušno ignorirala, spet drugič izzivala iz varne razdalje in se režala mojim neuspešnim in
neprepričljivim povabilom. A na koncu bo še zmeraj ob meni in nikoli nad mano ali pod mano, tudi če se bom neštetokrat vdala ali neštetokrat zmagala.
Takšen  je lahko samo novofundlandec. Hvala bogu, da sem obsojena nanj!


A rabim sploh kaj napisat...

Dan D

Kakšno srečo sem imela! Izmed vseh sem potegnila tisto pravo! V prvem poskusu!
Kot bi igrala igro na srečo. Vse kar sem vedela o novofundlancu je to, da je lep in prijazen, da ima rad otroke in da rad plava. Novofundlanec, kako je lep! Neštetokrat sem prebrala skop opis v edini enciklopediji, ki mi je bila na voljo in preletavala fotografije v neki reviji o psih. Takrat je bilo že vse odločeno. Po oglasu iz časopisa smo se odločili za samčka, nerodovniškega, ker "je rodovnik pač samo...papir," sta se strinjala oba starša. Ni mi bilo mar za rodovnik, hotela sem psa, ki bi ga lahko sprehajala, skrbela zanj, se z njim igrala...

In smo šli, jaz, oče in očetov prijatelj na topel poletni dan ob koncu pouka leta 2000 v hribovsko vasico blizu Litije. Kako rada se spomnim noči pred tem jutrom in vožnje polne pričakovanja. Ob prihodu nas je pozdravil ogromen bernardinec, ki se je pozneje izkazal za bolj slabega čuvaja, flegmatika, katerega smisel življenja je bilo očitno nastavljanje rokam, katerim koli že. Moje so se kar pošteno nagarale, saj sem imela dlani vse črne od neprestanega gladenja ne preveč čiste dlake. In potem hlev, mislim, da je bil v njem konj, in prvo, česar se dobro spomnim. Ženska je dvignila najprej enega malčka in ga odložila nazaj rekoč, da je teta. Nato je zgrabila drugega: "Ti pa si stric!" je dejala. Moj Taro - edini bratec med še preostalima dvema sestricama! Sledilo je pomenjkovanje, nasveti, napotki, vendar se ničesar ne spominjam. Pravzaprav ne vem, če je takrat moje uho sploh kaj ujelo, saj se je vse moje dojemanje sveta v tistih trenutkih prelilo v oči, ki so kot prilepljene tičale zdaj na tem, zdaj na onem psu. Ženska je dvignila malo črno kepo in mi jo potisnila v naročje: "Glej takole, da ne pade." Bil je težji, kot sem pričakovala in ulovila sem se, da nisem klecnila naprej. V tistem trenutku sem občutila mešane občutke spoštovanja, strahu in zadržanosti. Mar se mali sploh zaveda, da se mu življenje za vedno spreminja?
Občutki ob slovesu so se razpotegnili še na vožnjo proti domu. Ne vem, česa me je bilo bolj strah, tega, da ne bi znala pomiriti cvilečega bitja v kartonasti škatli ob meni ali ugotovitve, da morda sploh ne znam ravnati z malim kužkom...

"No, uzem ga vn, a se ga bojiš al ki?" se je oglasil oče, po tem, ko sem mladička samo zadržano trepljala po vratu in glavi. Nisem želela več razmišljati. Potegnila sem ga na kolena. Odejica v škatli je bila že mokra. Polulal se je. Zvijal se je in plezal po meni, silil zdaj proti volanu, zdaj proti tlom in neprestano spuščal smešne, skorajda mijavkajoče glasove. Sedaj mu je bilo že jasno, da mame na bo videl nikoli več.
Na poti smo se ustavili v neki gostilni. Malega Tara sem odnesla s seboj in ga ves čas stiskala v naročju, kar ni bilo lahko. Ljudje so se ozirali in se smehljali. Kar glejte, saj gledate MOJEGA psa!
Spomnim se besed očetovega prijatelja: "Tale bo imel najraje tebe! Že vidim!"
Noben horoskop še ni bil resničnješi kot ta napoved.                                                                       
                                 
Tistega dne je novofundlanec postal novofundlanDec. Dan D!   



Prva lekcija

Prvi dan se je zaključil s solzami, saj sem le s težkim srcem pustila Tara samega na terasi. Prvo noč, čisto samega. Grozno! Videl nas je skozi steklo in praskal in cvilil je, vse zaman, Oče je vztrajal pri vzgoji, ki je pred trinajstimi leti že delovala pri meni. "Pust ga, bo že dal mir! Sam more ugotovit, de kuskanje (cviljenje) nč ne pomaga!" In imel je prav. Mali se je hitro pomiril in vso noč ni bilo slišati enega samega glasu.
Zjutraj sem se zbudila z občutkom, kakršnega imam ponavadi na božično jutro. Oblekla sem se in stekla na teraso. Mali se me je razveselil in takrat sem vedela, da v pasjem svetu zamerljivost ne obstaja, razen, če sami tako hočemo. Počistila sem kakce in lužice in ga takoj peljala na sprehod. Morala sem preizkusiti, kako je sprehajati SVOJEGA psa. Rečem vam, izvrstno!   


Tukaj sem doma...Kobarid, Soča...

Srečnica, kar dve senci imam!

Taro je ostal Taro samo nekaj dni, morda teden, morda tudi dva, ne spominjam se. Ogled filma z zlatim prinašalcem po imenu Shadow je botroval spremembi imena. "Taro se sliši pretrdo, preostro, to je ime primerno nemškemu ovčarju," sem razmišljala. Odločila sem se, da bo Shadow. To ime zveni mehko in prijetno in poleg vsega povzema kužkovo črnodlakost - senca. Pozneje sem ugotovila, da je izgovorjava besede shadow preveč podobna besedi dol, seveda v našem narečju. Šedou in dou... preveč podobno. Mladiček bi utegnil vse pomešati. In je postal Šado. Do danes še nisem srečala drugega psa z imenom Šado, kar je seveda izvrstno. Naj navedem le, da sem bila nemalo šokirana, ko mi je neka bivša sošolka povedala, da je pred leti njena teta imela novofundlandko z imenom Šada. Kakšno naključje!
Čeprav Šado zveni precej drugače kot Shadow, je soseda le uspela dešifrirati to nenavadno ime. Od takrat dalje ob njenem obisku vedno slišim vzklike: "Ma kaj lajaš, Senca! A me ne poznaš?!"
Zdaj imam kar dve senci, ki se me skoraj vedno držita. Če je le sonce!   



Operacija Peščeni vihar

Mladiči ne smejo hoditi po stopnicah, ker lahko dobijo neko hudo bolezen, zaradi katere se jim obrabijo kolki. Dislazija ali diplazija... kakšna beseda.
Displazija, sem ugotovila kasneje. Mojemu malemu že ne bi privoščila nobene bolezni, še najmanj te displazije. In tako sem ga tovorila po dvojni porciji stopnic, pred vsakim sprehodom, pred vsakim lulanjem (če mi ga je uspelo zasačiti), pred vsakim tem in onim, kar pa kmalu ni bilo več mogoče. V samo parih mesecih se je tako razpotegnil, da ga s svojimi trinajstimi leti niti približno nisem več mogla dvigniti, kaj šele nositi.
- Torej bo lulal na terasi!
Rečeno storjeno!

Mama je iz kmetijske trgovine privlekla vrečo peska za mačji WC. S tem smo Šadu v kotu terase napravili prav lično stranišče. In sedaj čakanje in čakanje in čakanje. ...... In čakanje.
"Aha, Šado se pripravlja...!" Hitro sem skočila ponj in napravila natanko tako, kot piše v knjigah. Postavila sem ga v pesek in čakala s polnim žepom hrenovke, da se polula. Pa nič!
Gledal me je kot tele v nova vrata in ko mu je vse skupaj že malce presedlo in je z vzdihom to tudi jasno izrazil, se je kar sam spravil iz škatle. Še preden sem se dobro ozrla, je bila na sredi  terase velika luža. Vedela sem, da ne smeš takoj obupati in sem čakala na naslednjo priložnost.
Takoj, ko se je postavil v svoj tipični "sklece-delam" položaj, sem ga pograbila in postavila na sredo mačjega peska.
"Zdaj te ne spustim, dokler ne opraviš!" In sem spet čakala in čakala in čakala... Ampak mali se ni in ni hotel polulati. Trmoglavo je sedel na pesku in očitno je bilo, da mu ni jasno, kaj pravzaprav hočem. Kasneje so morala terasna tla prenesti še eno lužo več. In še eno in še eno in še eno...
Tako se je neslavno in dokončno zaključila operacija Peščeni vihar.

Don't worry, be happy!

Mineval je november. Naj povem, da je točno 20. novembra 2000 Šado dopolnil šest mesecev, on šest mesecev starosti, jaz in moja mama pa štiri mesece brisanja lužic in pobiranja kupčkov. Nismo iznašli načina, kako mu dopovedati, da se po terasi ne lula in ne kaka. Kljub sprehodom in izhodom je bilo izločkov še vedno dovolj. Mama je za nameček ugotovila, da je imeti mladička, ki dobiva pravo dlako, ob sušečih se oblačilih prava nočna mora. Padla je odločitev, ki je razblinila vse moje sanje o tem, da bo pes živel na terasi in se nemara kdaj pretihotapil še v stanovanje.
"Šado gre na dvorišče! Sej se bo mel lepo, pa še več prostora je," so bile besede, s katerimi se je končala debata o Šadovem domovanju.
Pričakovala sem, da bo Šado novico sprejel z veliko odpora in upiranja, a na nenadno selitev se je odzval tako ravnodušno, kot da se ga zadeva sploh ne bi dotikala. Takoj sta se mi v glavi zasvetila dva razloga za to: Ali je očetova prva lekcija delovala za vse življenje in ga spremenila v pokornika ali pa je bilo vse skupaj del njegove novofundlandske flegmatične narave. Kakorkoli že, tisti dan in nekaj naslednjih dni sem se poskušala poistovetiti z Bobom Marleyem in njegovo skladbo Don' worry, be happy! Ob tem sem spoznala, da imata novofundlandec in reggae veliko skupnega. Predvsem pa miselnost v stilu DON'T WORRY, BE HAPPY!


Mimo gre...

Vrtnar samouk

Nikoli ne bom popolnoma doumela, zakaj mladi psi tako slabo prenašajo zelenjad zraven sebe. Čeprav moram priznati, da nikoli nisem poskusila, kako je z zobmi trgati najlepše cvetove in s kremplji razpraskati stebla, zato se bom komentiranja teh nenavadnih nagonov raje vzdržala. Šado ni bil izjema, čeprav je nekaj časa kazalo tako. Ko se je preselil na dvorišče, je postalo jasno, da je njegovi navidezni vrtnarski nenadarjenosti botrovalo zgolj pomanjkanje rastlinjadi na terasi. Sleherna lončnica in gredica se je pod njegovo taktirko spremenila v nerazločne raztreseni solati podobne kupčke, ki so ležali povsod po dvorišču.
Seveda so se njegove skrite strasti do rastlin razživele samo zjutraj, ko je bil sam svoj kralj in kralj dvorišča. Mamo je takšen nasilen uboj njenega truda in veselja do vrtnarjenja udaril naravnost v srce.
Sporazumeli smo se, da Šado potrebuje pesjak. Oče je v sili zagradil prostor okrog ene izmed kleti, v kleti pa sem jaz Šadu pripravila ležišče. Tako je bil volk sit in koza cela.


Samouki vrtnar

Okno v svet!

Bleščeč modem se je končno pridružil vsej ostali računalniški ropotiji.
Povezava vzpostavljena!
P-E-S    Klik!
D-O-G    Klik!

Le kako se reče novofundlandcu po angleško? Kje že imam tisto knjigo...!? Aha!
N-E-W-F-O-U-N-D-L-A-N-D  D-O-G  Klik!
Koliko podatkov! Črke sem skozi mesece, ki so se prevesili v leto, dve, tri dobesedno srkala kot goba. Novofundlandec ni samo prijazen in velik, je še marsikaj drugega. Vleče vozičke, skače iz helikopterja... Newfi, newfie, newfy, newf....njuf, njufko, njufek. Kako prisrčna okrajšava tega dolgega imena.
In koliko fotografij! Kar pet psov ima ženska na eni izmed njih. Jaz bi tudi!
Jaz BOM tudi!


To ni fotomontaža!

Drsanje? NE, hvala!

Rodovnik! Ko se mi je dokončno posvetilo, kakšna je njegova naloga, sem se lotila prevzgoje staršev. Nemogočo nalogo sem si zadala, saj se mi nikakor ni uspelo ubraniti izstrelkov o zdravih kmečkih psih BREZ rodovnika, o nekoristnosti rodovnika, o neuporabnosti rodovnika, o predragi ceni rodovniških psov, o vprašljivem zdravju rodovniških psov... Kako me jezi, ko se venomer in venomer ponavlja ista in ista zgodba, kot raztrgan trak: nakup nerodovniškega psa in nato opravičevanje za ta nakup z izgovorom, da gre osel pač samo enkrat na led. Kaj je na tem ledu tako posebno lepega, da je sploh treba iti nanj? Morda me vse to tako boli, ker me spominja name in na mojo zgodbo in sedaj bi rada staršem dopovedala, da je drsanje sila nevaren šport. Če ne drugega si lahko razbiješ nos ali trtico. Auč!

Zakaj neki se le obremenjujem s starši, ko pa je Šado moj prvi in zadnji pes kupljen z njihovim denarjem, se včasih vprašam. Mama že nekaj časa sanjari o bernskem planšarju, nerodovniškem...
Uspelo mi bo, saj vem, da mi bo!

Hvala bogu, moja drsalna kariera je bila sila uspešna. Šado je zdrav in razen manjših zdravstvenih težav, povezanih z izpadanjem dlake, vnetjem kože, ušes, ga do danes ni doletelo nič hujšega. In je njufko, netipičen, a vendar njufko. Naučila sem se ljubiti svojo pasmo in seči v bistvo rodovnika kolikor globoko sem lahko stegnila roko. Ljubezen do psa (pa naj bo to Šado, Fifi, Muri, Floki) se začne lahko kjerkoli, ljubezen do pasme pa le tam, kjer se preneha led.
Drsala pa ne bom nikoli več! Zame so padci in zlomi drugih drsalcev več kot zadosten razlog za to.