... za Pupo in vse druge "sivčke"

Kongres FCI, novembra 2012 v Budimpešti, je bil za nemške doge posebnega pomena, saj je bil na njem sprejet nov FCI Standard št. 235 za pasmo nemška doga. Ena od pomembnejših sprememb v prenovljenem standardu je bila uvrstitev sivih harlekinov (merlov) med priznane barve, točneje med harlekine. S tem merle obarvanost ne pomeni več neprave, izločitvene barve in sivim harlekinom so se odprla vrata na razstavne podije in v vzrejo.

Pa se je to zgodilo?
V večini držav da, nekje takoj, nekje malo pozneje. Ne pa v Sloveniji. Brezbrižen odnos prejšnjih vzrejnih komisij je sive harlekine puščal tam, kjer so bili. Na obrobju, med drugorazrednimi, med nezaželenimi (slednje seveda ne velja za številne vzorne skrbnike teh "nebodigatreba").

Celje, 30. september 2016

Lepo urejeno vadbišče KD Celje je bilo na sončen dan zadnjega dne v septembru prizorišče EuDDC vzrejnega pregleda (Körunga). EuDDC je Evropsko združenje nacionalnih klubov za nemške doge.

To ni bil prvi Körung v organizaciji Slovenskega kluba za nemške doge (prvi je bil 23. 8. 2013 v Slovenski Bistrici), je pa poseben po tem, da tokrat nismo potrebovali gostujočih sodnikov, temveč ga je klub izpeljal s svojima sodnikoma. Dvema slovenskima sodnikoma za nemške doge je bila v letu 2016 ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev in opravljenem usposabljanju podeljena potrebna EuDDC akreditacija.

24. maja 2013 je Kinološka zveza Slovenije prejela dopis Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin in Strokovno mnenje Veterinarske fakultete o križanju nemških dog harlekin barve. V dokumentih jasno piše, da "je paritev osebkov nemških dog barvnega vzorca harlekin praksa, ki je v nasprotju z določili Zakona o zaščiti živali in jo je mogoče razumeti kot enega od prepovedanih dejanj, navedenega v sedemnajsti alineji prvega odstavka 15. člena omenjenega zakona".

Kinološka zveza Slovenije in Klub za velike pasme in molose, kamor vzreja nemških dog uradno še spada, javnosti, vzrediteljev, lastnikov in bodočih kupcev nemških dog ni obvestila o tem, da je parjenje nemških dog harlekin med seboj prepovedano. Vseeno je, ali takemu mnenju nasprotujemo ali se z njim strinjamo, neizpodbitno dejstvo je, da se že od decembra 1999 v Sloveniji ne bi smelo pariti nemških dog harlekin med seboj, ker je to z zakonom prepovedano. Pa se je vseeno to počelo, po neuradnih podatkih kar 18-krat. Za vsa ta legla so bili izdani uradni dokumenti Kinološke zveze Slovenije, vsi mladiči so dobili rodovnike, nekateri psi iz teh, prepovedanih paritvenih kombinacij, imajo vzrejna dovoljenja in se z njimi vzreja naprej ...

Kratka kronologija dogajanja od novembra 2012 do oktobra 2013:

datum	dogajanje	podrobnosti / povezava
november 2012	Glasilo Kinolog, objavljen članek S. Pörš, Iz vzreje ... Real Blue - 100% "Valvasorka".	članek (.pdf)
26. 11. 2012	I. Rac poslal dopis predsedniku KZS, mag. Kavčiču, z opozorilom na nepravilnosti pri vzreji nemških dog.
11. 12. 2012	Odprta tema na mojpesForumu: Stranpoti pri vzreji nemških dog.	mojpesForum
december. 2012 in januar 2013	Objava člankov na internetu: I. Rac: Odgovorna vzreja pri nemških dogah I. Rac: Zakaj je paritev harlekin x harlekin prepovedano ravnanje? J. Pahovnik: Zakaj gori pri nemških dogah rdeča luč? I. Rac: Nesnaga v genetskem "nahrbtniku"	Odgovorna vzreja ... Zakaj je paritev ... Zakaj gori ... Nesnaga v ...
januar 2013	Glasilo Kinolog, objavljen članek I. Rac: Odgovorna vzreja pri nemških dogah, z uvodnim komentarjem Uredništva glasila Kinolog. Uredništvo glasila Kinolog je zavrnilo objavo člankov I. Rac: Zakaj je paritev harlekin x harlekin prepovedano ravnanje? in Nesnaga v genetskem "nahrbtniku".
februar 2013	Glasilo Kinolog, objavljen članek Uredništva v sodelovanju z mednarodno sodnico Andrejo čučnik: Iz vzreje - Kam vodi vzreja nemških dog?	članek (.pdf)
24. 5. 2013:	KZS je po elektronski pošti prejela dopis UVHVVR in Strokovno mnenje Veterinarske fakultete o križanju nemških dog harlekin barve.	mnenje VF (.pdf) dopis UVHVVR (.pdf)
5. 6. 2013:	I. Rac je poslal mail sporočilo mag. Kavčiču z zahtevami po rešitvah.	email sporočilo (.pdf)
20. 6. 2013:	Sestanek komisije za strokovna vprašanja (Höefferle, M. Kavčič, Ž. Fon-Zidar),  prisotni še Š. Šinko, I. Rac, K. Dermol in mag. Kavčič. Sprejet sklep, da problematiko obravnava Delni zbor sodnikov za velike pasme in molose ter da se pridobi pravno mnenje o dopisu UVHVVR.
15. 9. 2013:	Zasedanje delnega zbora sodnikov za velike pasme in molose s sklepom, da se za nemške doge izvoli Državna vzrejna komisija (DVK).
oktober 2013:	Poziv Nadzornega odbora KZS (NO) po predaji dokumentacije o zadevi "nemške doge". Odgovor mag. Kavčiča na očitke NO KZS v zvezi z nemškimi dogami in zahteva NO KZS po komentarju. Komentar na odgovor mag. Kavčiča na očitke NO KZS v zvezi z nemškimi dogami - I. Rac: Odprto pismo predsedniku KZS.	odgovor mag. Kavčiča (.pdf) odprto pismo predsedniku ... (.pdf)

V svetu psov določena "pravila" odpovedo. Npr. črno x črno ni nujno črno, je lahko rumeno. Ali škarjast ugriz x škarjast ugriz ni nujno škarjast ugriz, je lahko predgrizavost. Trčimo v dedovanje, ki ima svoja, pri nekaterih lastnostih dokaj dobro raziskana in ekzaktna pravila.
Nemške doge so zaradi 5 priznanih barv in takorekoč 3 "podpasem" znotraj pasme (pasemskih različic) vzorčni primer omenjene odpovedi. Vsaj kar se barv tiče, zato prav pri proučevanju barv dobimo najbolj nazoren vpogled v razsežnosti potencialne genetske polucije.

Pri barvah se vse suče okoli pigmenta - vrste pigmenta, njegove količine in njegove razporeditve. In pigment je nekaj, kar človeško oko zaznava, tudi v odtenkih. Zato nam dobro poznavanje genetike barv zgolj z opazovanjem in analiziranjem videnega omogoča dokaj verjetno sklepanje na genotip določene živali, sklepamo lahko "za naprej", torej predvidevamo, kaj se lahko pripeti ob nadaljni reprodukciji take živali, pa tudi sklepamo "za nazaj", torej predvidevamo, kaj se je dogajalo oziroma kako je do določenega genotipa prišlo. Osnovna barva kožuha, njeni odtenki, barva oči, smrčka, sluznic, krempljev, velikost, oblika, barva, čistost in razporeditev beline in lis, ... pa še kaj, razkrijejo veliko. Analiza sorodnikov sliko še nadalje zbistruje, bolj široko je analiza zastavljena, bolj jasna je slika. Velikokrat se lahko zgolj s tem orodjem odkrije "izvornega onesnaževalca" ali celo utemeljeno posumi v verodostojnost rodovnika (tudi v zelo zapletenih primerih). Vsekakor pa je genetska analiza (DNA analiza) tista, ki daje odgovore na vsa vprašanja in razjasnjuje vse dileme.

Problem barvne genetske "onesnaženosti" se pri nemških dogah najmočneje in v vsej svoji razsežnosti izpostavi pri harlekinski vzreji. Tako pri dovoljeni (harlekin x črna iz harlekin) kot pri nedovoljeni (harlekin x harlekin).

Ekstremni primer je hipotetična paritev dveh genetsko onesnaženih harlekinov, se pravi harlekinov, ki sta prenašalca alelov za modro in/ali rumeno barvo. Hipotetična zato, ker je v paritev harlekin x harlekin v konfliktu vsaj z živalovarstveno zakonodajo in v Sloveniji naj na njo že dobro desetletje ne bi naleteli. Morebitne "umetnike" pa pri taki paritvi (dveh genetsko onesnaženih harlekinov) narava lahko "nagradi" z izjemno pestrostjo barvnih podob. In poskrbi tudi, da vrelec teh "izjemnih barvnih stvaritev" ne presahne, v kolikor vsi deležniki, vključeni v tako početje, ne bi doumeli svarila.


foto arhiv SloDDC

Vzreja ni hec, temveč odgovorno početje. Odgovorno najprej do psice in mladičev, ki jim s svojo odločitvijo odpremo vrata v svet, potem tudi do kupcev. V zvezi z vzrejo so postavljena osnovna formalna pravila in tista, ki jim pravimo 'zdrava pamet'. Pri nekaterih pasmah jih v skrbi za dobrobit pasjih potomcev kreatorji zaostrujejo še dodatno. Ena od pasem, pri kateri je zaostritev pravil več kot nujna, so tudi nemške doge. O pravilih, ki naj bi veljala tudi pri nas, je Rac pisal v članku Odgovorna vzreja pri nemških dogah, o razlogih za njihovo ostrino pa v članku Zakaj je paritev harlekin x harlekin prepovedano ravnanje. V obeh je izpostavil oboje - vzreditelje, ki jih iskanje eksteriernih idealov ne sme pripeljati čez rob, ter kinološko stroko, ki je dolžna vse poskuse iskanja bližnjic preprečiti.

Marsikdo, ki problematike pobliže ne pozna, se verjetno sprašuje, čemu kar naenkrat toliko vika in krika. Od daleč je videti kot podlaga za vpitje le en zapis, objavljen v uradnem glasilu KZS in s tem tudi le eno leglo. Od blizu je žal zgodba veliko širša, naravnost grozljiva. Ne samo zato, ker ne gre le za eno leglo, temveč tudi zato, oz. zato še veliko bolj, ker je tako postopanje očitno vpeljano kot del sistema in stalna praksa, ki je ni naša kinološka stroka v nobenem trenutku in na noben način omejevala ali kakorkoli regulirala.


Foto arhiv mojpes.net, slika je simbolična, posneta 2005

Priporočljivo je imeti s psico vsaj eno leglo, so poznavalsko priporočali skrbnikom Astrine mame, črne rodovniške labradorke. čeprav se v njihovi družini niso nameravali ukvarjati z vzrejo, so priporočila vzeli resno, s psico opravili vzrejni pregled in našli primernega samca. Ne dolgo za tem so imeli doma 6 malih črnih rodovniških kepic, ki so se pod nadzorom mame psice lepo razvijale.

Odgovorno so skrbeli zanje, vendar se potek dogodkov kmalu ni več odvijal po načrtih: mladički so pred prvim cepljenjem zboleli za pasjo kugo. Kljub slabi prognozi in pesimizmu veterinarja so se odločili za zdravljenje in mladičkom je uspelo. Zdravi in oskrbljeni so pričeli iskati nove domove, kjer se je ponovno zapletlo. Zainteresiranih za nakup mladega črnega rodovniškega labradorca je bilo mnogo manj, kot so pričakovali.

Odločili so se obdržati enega samčka, ostalim mladičem pa najti nove domove. Zadnjo psičko so kljub rodovniku in vsem stroškom, ki so jih imeli do tistega trenutka z leglom, podarili posvojitelju, ki naj bi lepo skrbel za svoje pse.

Prakticiranje paritvene kombinacije harlekin x harlekin spada v Sloveniji med prepovedana ravnanja od decembra 1999, ko je zakonodajalec v Zakonu o zaščiti živali opredelil, kaj prepovedana ravnanja so. Od takrat dalje tovrstne paritve niso več problem zgolj nacionalnih kinoloških pravil in kinološke etike. Od leta 1999 dalje lahko govorimo o spoštovanju ali nespoštovanju nacionalne zakonodaje. Velja tako za "vzrejne praktike" kot tiste, ki tako prakso legalizirajo. Vede, nevede, hote, nehote, ... ni pomembno. Zakoni veljajo tudi za nepismene in kršitev je kršitev, storjena naklepno pa tudi kaznivo dejanje.

Paritvena kombinacija harlekin x harlekin spada med prepovedana ravnanja z razlogom.
Ta razlog tiči v dveh harlekinom svojstvenih genih - H (H modifikator) genu in M (merle) genu. Oba sta, seveda skupaj in v svoji heterozigotni obliki (Hh in Mm), odgovorna in "zaslužna" za značilno in le dogam lastno harlekinsko obarvanost. V svoji homozigotni obliki (HH in MM) pa sta oba letalna (oziroma subletalna), torej potomstvu izrazito nenaklonjena.

genotip harlekina: HhMm
aleli v gametah: HM, Hm, hM in hm

harlekin (HhMm) x harlekin (HhMm)
	HM	Hm	hM	hm
HM	HHMM	HHMm	HhMM	HhMm
Hm	HHMm	HHmm	HhMm	Hhmm
hM	HhMM	HhMm	hhMM	hhMm
hm	HhMm	Hhmm	hhMm	hhmm

Dedna katarakta pri staffordshirskih bulterierjih
Dedno katarakto so kot dedno bolezen pri staffordshirskih bulterierjih ugotovili že v poznih 70. letih prejšnjega stoletja. Obolelim psom se mrena razvije na obeh očeh že v zgodnji starosti, vendar pa sama bolezen ob rojstvu ni prisotna, zato očesni leči mladiča izgledata normalno. Mrena se pojavi šele po parih tednih ali mesecih in se razvije v popolno katarakto, ko ima pes 2-3 leta. Takrat prekrije oči in pes oslepi.

Mutacija oz. sprememba genskega zapisa se je verjetno spontano razvila pri posameznem psu, ki je svoje gene prenesel naprej in tako se je z ostalimi geni dedovala iz generacije v generacijo. Pri tej okvari gre za avtosomno recesivno dedovanje, kar pomeni, da morata biti za psa, obolelega (affected) za dedno katarakto, prisotni 2 kopiji mutiranih genov (ena od samca in ena od samice). Psom, ki imajo samo eno kopijo mutiranega gena, druga pa je normalna, pravimo prenašalci (carrier). Ti psi ne kažejo obolelosti, vendar lahko svoje mutirane gene prenesejo na potomce. Kadar se dva navidezno zdrava prenašalca parita med seboj, bo v leglu 25% (povprečno) mladičev obolelih (affected), 25% jih bo zdravih (clear), preostalih 50% mladičev pa bo prenašalcev (carrier).

Nemške doge niso v dobri koži, kar velja tako za državo izvora Nemčijo kot za vse druge države, vključno s Slovenijo. Brez dvoma prekratka življenska doba in intenzivna genetska onesnaženost (oziroma posledice le te) sta prepoznavni značilnosti pasme. Pri genetski onesnaženosti so nepravilne obarvanosti še najmanjši problem, saj razen v primeru paritev harlekin x harlekin, harlekin x merle ali merle x merle ni znanstveno podkrepljenih povezav z obolenji ali hibami. Regulativa je pri barvah nedvoumna, težave so predvsem zaradi človeških slabosti.

Resničen problem za doge je v genetsko prenosljivih boleznih ali genetsko pogojenih predispozicijah zanje (npr. DCM, kolčna in komolčna displazija, dilatacija želodca, Wobblerjev sindrom, novotvorbe, ...) in hibah (entropij, ektropij, zobne in ugrizne anomalije ...), kjer je "kolateralna škoda" neprimernih ravnanj lahko zelo huda, boj proti njim pa mnogo težji. Tu regulativa pasmo ščiti precej slabše.

Za genetsko onesnaženost nemških dog vsaj nekoliko tičijo vzroki še v času, ko je bilo "mešanje" barv dovoljeno (v Nemčiji npr. do 1933 leta, drugje po Evropi še precej dlje) in posledični onesnaženosti genetskega poola pri vseh barvah, v novejšem času pa predvsem v neodgovornih zablodah in bolestnih ambicijah posameznikov, eksperimentiranju z barvami in tipi, ponarejanju rodovnikov, prikrivanju informacij ter izigravanju pravil in "pokrivanju" le-tega marsikje v dogaškem svetu. Pri tem morebitna ohlapnost regulative in "voljnost" strokovnih organov, kjerkoli že, vzrediteljev ne odvezujeta odgovornosti. Pri vsakem dejanju navsezadnje ostane vzreditelj sam s svojo vestjo. In njegova odgovornost se tu prične in njegovo odgovornost je potrebno presojati le po njegovih ravnanjih.

... oz. ali so vzrediteljem naloženi povsem nepotrebni stroški?

Pred dnevi sem dobila od ene od vzrediteljic dopis, ki ga je poslala na Kinološko zvezo Slovenije (KZS) že 19. julija 2011, vendar pravi, da do danes ni prejela ne odgovora in ne pojasnil.

Vzrediteljica je med drugim napisala tudi tole:
"Po pravici povedano, ne vidim smisla tetovirnega referenta, razen da mu moram plačati pot do sem in bogvedi kaj še - torej dodaten strošek. Leglo si je že ogledal in prav lahko bi ugotovil že takrat, če psi niso pasemski. Prav tako menim, da bi kartončki KZS morali biti pri meni ob čipiranju - tako bi si prihranila plačilo dvojnih potnih stroškov - še enkrat veterinar, pa še ponovno tetovirni referent (da jih prinese sem?)"

Njena vprašanja in pripombe sovpadajo z ostalo konfuzno situacijo ob neusklajenih pravilih KZS z veljavno zakonodajo in veterinarskimi pravili, med katerimi so tudi členi Pravilnika o strokovnem delu KZS (v nadaljevanju PSD, sprejet 2. aprila 2004), ki se nanašajo na KZS referente in njihove naloge. V Sloveniji se je od 3. julija naprej pričela uporabljati Uredba (ES) št. 998/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003, po kateri je kot veljavna metoda označevanja živali navedeno označevanje z elektronskimi mikročipi (transponderji), ki omogoča enostavno povezavo z ustreznimi potnimi listi živali, in iz česar sledi tudi Sklep 3/12-2010 z 12. seje Komisije za strokovna vprašanja (KSV) KZS, dne 1. in 22.12.2010, potrjen na 12. Seji UO KZS, 24.2.2011, ki pravi: "V Kinološki zvezi Slovenije bomo na mikročipiranje pasemskih psov prešli s 16. junijem 2011, kar je tudi zahteva, zapisana v direktivi Evropske unije. Od tega datuma naprej bodo morali biti mikročipirani vsi mladiči še pred oddajo novim lastnikom."