Tekst in fotografije Andreja Frankovič

Jagi je bila v 2. polovici junija (2014) na dopustu, pravzaprav je zbirala centke za Horjulčke. In v bistvu ji je šlo super; res je idealna treking kuža in če še plašna ne bi bila, bi bilo že čisto kičasto.

V ponedeljek, 16-ega, torej dan po azilaški olimpijadi (tj. izredno zabavnemu zaključku pasje šole z dodano vrednostjo) in dober teden pred 1. obletnico lanskega popotovanja od LJ do TS, nas je naš zlati taxist (vlaki iz Sežane v Ljubljano po žledolomu namreč še vedno ne vozijo ) zgodaj popoldne odložil v Ljubljani, v Šentvidu, kjer je bil šest let in pol tudi naš dom. Za nedoločen čas smo se brez gledanja na uro enostavno prepustili rumenim puščicam, školjkam, cestam, kolovozom in stezicam višarske smeri Jakobove poti. Midva s ca. 13 kg na hrbtih , Jagi pač solo.





Pot vodi od Ljubljane (vse smeri Jakobove poti v Sloveniji imajo stično točko na gradu) do sv. Višarij (Mt. Lussari) nad Trbižem v Italiji, ki so že stoletja znana kot romarski kraj in zdaj tudi smučarsko središče s 25 km prog. Dolga je ~160 km. Peš različica poteka takole in tudi mi smo ji sledili z le manjšimi odstopanji (klik na sličice za povečanje):









Trasirana je tako, da "obišče" vse Jakobove cerkv(ic)e na določeni relaciji. No, prva je bila že v Stanežičah, od tam pa smo se čez Golo Brdo po sicer zaradi podrtega drevja še vedno zaprti planinski poti vzpeli na Katarino (Topol).

Zaslužena pavzica s prvimi razgledi ...

g



Za cerkvijo na Katarini je skoraj navpičen breg, na katerem se pasejo zelo radovedne in luštne kozice.



Še malo više pa je se je odprl pogled na Ljubljano . Panorama je sicer vremenu primerna , a se ne smem pritoževati, saj so bile temperature in za oblaki skrito sonce naravnost idealni pogoji za naše početje.



Jakob nad Katarino je zelo priljubljena izletniška točka. Verjetno smo bili ravno zato prvič čisto na vrhu . 360 stopinj razgleda, reees lušten kraj. Pa še zakladek je tam.




(pogled proti severu)


(pogled proti jugu)

In nekje tu pri zadnjih hišah na Katarini se nam je do vrha Jakoba pridružil tudi simpatičen štepsl, miniaturen labradorček.



Mlad, zelo igriv, presenetljivo negovan, strašno vztrajen z vabili Jagi k igri in ravno dovolj plašen, da sem ga pred nadaljevanjem poti brez težav poslala domov. Jagi bi ga že prej.



S Katarine je bilo treba sestopiti v dolino Ločnice (Trnovec), pa nadaljevati nekaj časa po cesti v smeri Sore pri Medvodah in potem spet gor, kakopak (v tako ozki dolini ni kaj dosti izbire ). Tokrat proti Osolniku. Tudi ta pot je bila uradno zaprta zaradi podrtega drevja in če je bila tista na Katarino že zelo dobro očiščena, smo se tukaj kar naplEzali, naplAzili in naovinkarili. Priznam, da je predvsem plazenje pod debli/vejami z velikim nahrbtnikom sila nerodno početje. Še dobro, da se ga da sneti s hrbta!



Nekje sredi pobočja (praznih ) borovničevih grmičkov in praproti, kjer je mrgolelo tudi klopov , nama je dala Jagi očitno vedeti, da ima dovolj, saj se je delal že mrak. Pa smo postavili prvi tabor. Padli dol, a je verjetno samo Jagi dobro spala. Seveda sva imela s sabo zanjo extra debel armafleks in flis odejico, da je imela skoraj tako udobno ležišče kot doma. No, midva malo manj.



Sredi gozda smo se zbudili v vlažno, a sončno jutro . Pravzaprav sva ga oba komaj čakala , ker nama je bilo po 123. obratu in iskanju udobne(jše)ga položaja ter posledično prebuditvi že vsega dovolj. Malo se bo treba še prilagoditi na asketske spalne okoliščine, pa improvizirati "nove"/boljše blazine za pod glavo. Ampak na to bomo mislili zvečer.

Če pri hribih česa ne maram, je to strm klanec že takoj na začetku poti, da se ne moreš prej nič razhodit in malo ogret. Seveda je bil začetek drugega dne prav tak. AMPAK. Le par metrov višje nad "taborom" so se začele tudi borovnice , ki jih seveda ne moreš kar ignorirat.

Malo pod vrhom Osolnika je naša pot zavila proti SV, proti Škofji Loki, in kmalu smo se znašli na grebenu, pod katerim si je nekdo postavil sanjsko hiško s fenomenalnim razgledom proti Gorenjski (v zadnjih letih sva med iskanjem novega doma zelo izostrila "lokacijske senzorje", tako da začneva v trenutku izvajat "postopke vživljanja" v življenje na nekem kraju).


No, a ni lepo?

Do Škofje Loke se je zdelo samo še strmo navzdol, saj je bila že na vidiku, skoraj na pladnju tam spodaj med drevesi, a glej ga zlomka , vmes so se menda kar sproti dvigovali neki novi kuclji . V življenju so pač vzponi in padci, tako da tudi pot ne more biti premica. Če bi si želeli skrajšati "muke", pa se je za pomoč dobrohotno ponudila zelena lepotička. Kako lepa goba je to!



Pa smo šli raje še nekajkrat gor-pa-dol in se končno znašli neposredno nad hišami škofjeloškega Puštala.



To mesto imam res rada , fajn srednjeveški štimung je tam, tako pravo mesto-muzej, ki skriva nešteto zanimivosti, za katere pa tokrat ni bilo časa.





Čeprav sem mislila, da sem v Škofji Loki videla že skoraj vse, sem se tokrat prvič znašla na Hudičevi brvi ... Zgodba pripoveduje, da so Puštalci tu zgradili most zato, da bi ušli nagajanju hudiča. Prevračal jim je brod, ko so hodili v mesto prodajat glavnike . Glavnikarstvo je bilo namreč zelo razširjena obrt.



Firbarjeva hiša je dobila ime po hišni dejavnosti - firbarstvu oziroma barvarstvu. Do začetka 20. stoletja so tu barvali in sušili laneno platno.



V Homanovi hiši na mestnem trgu je kavarna in slaščičarna. Pod košato lipo, posajeno l. 1934 v čast pokojnemu kralju Aleksandru (ker pa je večina meščanov ni marala, so pošiljali otroke tja opravljat malo potrebo, da bi se posušila, pa so jo očitno le spodbujali k rasti ), sem si privoščila happIlly coffee brake ter se tako na daljavo pridružila sicer tradicionalnemu ponedeljkovemu kolegiju. V bistvu sem že zjutraj sanjarila, kako bo fino v Loki na trgu spiti eno dobro kavo (neko motivacijo pač moraš imeti in glede na to, da je bila kava na splošno redka dobrina ... ), sploh pa bi bilo super, da bi bili tam enkrat do pol dvanajstih - in točno se je izšlo!



Ampak bilo je res kratko in sladko, s poudarkom na kratko, pa smo že maširali dalje. Mimogrede, tudi v Škofji loki imajo že zelo starega Jakoba. Okrog njega pa trenutno rijejo z mehanizacijo na polno. Ko srednji vek sreča 21. stoletje ...

Jagi je izkoristila bolj ali manj vse potočke na poti, da si je malček osvežila tačke in naredila kak požirek. V spremstvu, seveda.



Pot med Škofjo Loko in Crngrobom je luštna, ležeren sprehodek, večinoma po gozdu, blažen mir. Tam smo srečali tudi starejši, že malce betežen par, ki se ni mogel načuditi naši odpravi. Tomaža sta še "spustila mimo", ko pa sta videla, da sva otovorjena oba, pa še z Jagi, je gospo že zelo skrbelo.

"Ja kam pa greste, ko imata take nahrbtnike?"
- "Na Višarje."
"Kako ... a kar skoz peš?!"
- "Ja."
"Pa to ne morete peš, saj to je v Italiji!"
- "Ja, ja, nič zato, bomo šli kar peš."
"Joj, pa to je daleč, saj boste umrli!"
- "Gospa, brez skrbi, vse bo v redu."
"Joj, peš, tako daleč, umrli boste!" (Že v odhodu, ko jo je gospod malo podrezal . Bogve če ni začela kar molit za nas. )

Pa smo še kar tu.

Ampak siesta v Crngrobu je bila vseeno dobrodošla. Kot se za znameniti kraj spodobi, smo najprej ošvrknili enega najpomembnejših umetnostnih spomenikov pri nas. Pravzaprav so se nama kar malo prikazovali prizori iz filma Cvetje v jeseni (romanje v Crngrob, Janez kupi Meti lectovo srce ... še pomnite, tovariši? ).


Ogromna freska sv. Krištofa na zvoniku.


Novogotsko vhodno stebrišče z znamenito fresko sv. Nedelje.

Potem pa smo se zavlekli v miren, razgleden kotiček na vzhodni strani cerkve, pohrustali klasično pohodniško kosilo, nakar je nadležno pokanje z bližnjega strelišča Slovenske vojske dva člana odprave kar malo uspavalo. Ne, mene ne . Obljuba dela dolg, zato sem se medtem javila na forum .



Zaspanca



Nad cerkvijo se je naša pot vzpela še za slabih 300 višinskih metrov navzgor proti Planici, Čepuljam in Javorniku - tj. vasem na grebenu zahodno od Kranja. Na prvem sedlu, kjer se je končala gozdna pot, so nas pričakale klopce in sveža tekoča voda. Jagi pa je našla nekaj, kar ji je bilo res pisano na kožo - dobesedno.



Kdo jo najde?

Na zadnjem neimenovanem vrhu, sosedu verjetno večini dobro poznanega Jošta nad Kranjem smo se instinktivno ustavili, malce bolj zgodaj, kot bi bilo nujno. Kot se je izkazalo naslednje jutro, se je začela pot čisto malo naprej strmo spuščati v dolino proti Zgornji Besnici in na tistem pobočju bi bilo skoraj nemogoče najti primeren prostor za naš hotel 1000*. Po drugi strani pa je bilo do doline kar malo predaleč za preostanek dneva. No, skratka, idealen prostor. Povsem raven, nič ga ni bilo potrebno čistiti, še odlagalne police so bile na voljo.


Jutranja masaža

Ponoči sem se med poslušanjem okoliških zvokov nekajkrat zbala, da se bo kakšna srna med tekom zaletela v šotor, kar verjetno ne bi bilo najbolj prijetno . Ali divjad vidi ponoči, v trdi temi? Tudi ena manjša žverca se je smukala v bližini in verjetno tuhtala, kaj je zdaj to v njenem revirju. Ampak mislim, da smo bili drug za drugega popolnoma nemoteči.

Pod Joštom smo že bolje spali in zato precej dlje , tako da smo tretji dan startali šele okrog desetih (in že čez dve uri bemtili nad vročino in sončno pripeko, ko smo v dolini ostali brez zavetja gozda). "Z Jošta" so nas rumene puščice torej usmerile navzdol proti Zgornji Besnici.


Pogled iz doline nazaj, proti Joštu.

V vasi imajo eno najbolj kičastih oz. pisanih kapelic, kar sem jih videla. Pa tudi zelo prijetno senco pred spominsko vežico in pokopališče z vodo (pohvalno, očitno so sprejeli nek skupen dogovor glede velikosti in oblike napisnih plošč na grobovih, ker so bile že kar nenavadno enotne za naše sicer "nek se vidi razkoš" razmere). Z vsem spoštovanjem do pokojnih, ničesar jim nismo ukradli, samo ca. 5 l vode. 1.5 l sva imela za Jagi, ki sicer potuje "na hlape", pa še 3.5 l za naju. Kljub temu se je kak dan zgodilo, da je šlo že na tesno, če je dolgo ni bilo kje natočit.



Za zadnjimi hišami v Zg. Besnici je teren dobesedno "odrezan", pod previsom pa je polno čemaža . Sezona je seveda že mimo, a nekaj uporabnih listkov sva še uspela nabrati za popestritev malice. Čisto na dnu doline pa smo dosegli železniško progo Ljubljana-Jesenice, ob kateri teče Sava. Na mostu čez potoček, ki se je nedaleč stran skoraj zagotovo zlival vanjo, sem na mali leseni kapelici opazila naravno Jakobovo školjko - pokrovačo še iz nekih drugih časov.



Makadamska cesta nas je ob železnici pripeljala vse do Ovsiš in Podnarta. Tu naredi Jakobova pot ovinek do Podbrezja (ker imajo tam pač Jakoba ), kamor smo bili namenjeni "na kavo in pod tuš" h kolegici Aleksandri in njenemu dragemu, pa seveda njunim pasjemu lepotcu Donu in mačji klapi. čakalo nas je še nekaj vročih kilometrčkov precej prometne in zato tudi zoprne asfaltne ceste - žal smo spregledali oznake, ki bi nas vsaj določen del peljale po bližnjici.

Kakorkoli, našli smo se in sprejeti smo bili kot visoki gostje, za kar smo našim zlatim , nadvse gostoljubnim gostiteljem res zelo hvaležni. Počutili smo se fenomenalno in res upam, da nismo bili preveč nadležni.

Vprašanje o tem, ali se samo stuširava, spijemo kavo in gremo dalje, je bilo kmalu preteklost, čeprav šele sredi popoldneva in čeprav smo tisti dan hodili samo kakšnih 5 ur, z dvemi daljšimi pavzami vred. Sva se kar hitro vdala v usodo, enostavno preveč fajn je bilo . Za celih 21 ur. Tudi Jagi se ni čisto nič pritoževala, saj so bile zaloge pasjih dobrot neusahljive.

Donči je demonstriral, kako mu, revežu, ne privoščijo večje postelje (preselil se je v tisto, ki je bila prinešena za Jagi ... ) … Njegove črne mačkice, ki imajo res pravo kraljestvo , pa se na žalost niso hotele preveč izpostavljati objektivu.



Še dokaz, da je mojstrovina zveste članice mojpes.net-a in slikarske mojstrice mameF na častnem mestu.



Aleksandra mi je (med drugim) profesionalno namešala b-o-ž-a-n-s-k-i koktejl, ki je očitno takoj prijel (moški del je pil pivo, dolgčas za fotkat ).



Za božansko večerjo (če še niste, morate poskusiti, kako dobra je /nadzemna/ koleraba na žaru!) je poskrbel vrhunski žaropek.



Za lažjo prebavo nas je peljal tudi na dolg večerni sprehod . V Podbrezju imajo med drugim zelo lepo obnovljen tabor, sicer dobro viden z avtoceste, a kaj, ko se vedno peljemo samo mimo, pa še to ne počasi .

Verjetno ni treba posebej omenjati, da nam tem za debate še do danes ne bi zmanjkalo , kot tudi tega ne, kako dobrodošel je bil tuš, da o postelji ne govorim. To je bil vsekakor najboljši spanec na poti.

Jagodi je bilo seveda takoj vse jasno, od tega, kje je "naša" soba, do tega, katera je njena postelja, na kateri se spi do jutra, potem pa seveda ... obredna masaža eno "nadstropje" višje .



Jutranja kava se je "malo zavlekla", pa pozneje na Brezjah smo morali spiti še eno za slovo. Čez Peračico (znano po samomorih ) nas je gostiteljica namreč prešvercala, saj naju je po natančni študiji zemljevida in predvidene poti uspela prepričati, da je ta košček poti med Podbrezjami in Brezjami čez Ljubno povsem neugoden in brezvezen, čeprav kratek. Domačinki je pač treba verjeti, kajne! In tako smo naredili "kompenzacijo" za ovinek iz Podnarta v Podbrezje. Pošteno!

Po takorekoč celodnevnem dopustu in regeneraciji smo bili tako rekoč spet na začetku. Večinoma naravnost, brez posebnih vzponov ali spustov, so nas oznake "sprehodile" od Brezja do vasi Mošnje, pa potem pod avtocesto na drugo stran, po prijetni cestici do Radovljice.

Tu sem imela nujen opravek: najti čevljarja! Že drugi dan zvečer sem namreč opazila, da na mojem desnem čevlju zeva velika luknja. Kar tako na celem, zraven šiva. Naslednji dan, po spustu v Zg. Besnico, je bila luknja že skoraj dvakrat daljša (kakšnih 5 cm) in upravičeno me je zaskrbelo, da ob takem tempu rasti luknje čevelj ne bo več prav dolgo zdržal. Smola pa taka. Ampak vsaj sreča je bila na naši strani. V Radovljici JE čevljar in tisto popoldne JE bil na voljo. Poklicala sem ga še v času, ko je bila delavnica zaradi deljenega urnika zaprta, razložila situacijo in milo prosila za urgentno rešitev. Na srečo moj rešitelj (ki je bil v praksi potem ženskega spola) tudi ni bil tako daleč. Težje je bilo najti čim cenejšo in čim lažjo zasilno obutev - japanke . Kdo bi si mislil, da ta gumijasta reč, ki te ožuli že, ko jo pogledaš, lahko stane celih 28 evrov . No, dobila sem ene za 17, naj jim bo, v sili hudič muhe žre. Če bi vedela, da bom na čevelj počakala kar pred vrati, si seveda niti slučajno ne bi delala dodatne prtljage. Ampak pričakovala sem daljše popoldansko cepetanje po mestu.



Okrog dveh mi je gospa v čevljarski delavnici najprej rekla, da mora na sestanek in da bo čevelj MOGOČE lahko zašila do 18 h, ko zaprejo. Ojoj, spet ne bomo prišli nikamor več danes, pa še niti dobro začeli nismo, groza! A naj raje kar tvegam s takimle čevljem, pa gremo probat srečo na Bledu? Ampak zvečer bo tudi tam vse zaprto, bogve, kaj bo jutri ... Verjetno sem naredila tako nesrečen izraz na obrazu, da bi se me še kamen usmilil. Gospa je hitro spremenila barvo glasu in povprašala, kam gremo in od kod prihajamo. Se obrnila na peti in že vihtela čopič z lepilom. Čez kakšnih 15, 20 minut je bil moj čevelj temeljito zašit. Mojstrico bi najraje objela in prelupčkala, a sem ji raje pustila skoraj dvojni znesek že itak smešno nizkega računa. Povedala mi je, da je včasih veliko hodila v hribe, da je bila 3-krat na Triglavu, a zaradi umetnega kolka ne more/sme več. Ampak ima jih 80! Kakšna frajerka! Vsaj 15 manj bi ji pripisala ... Naročila je še, da zmolimo na Višarjah en očenaš zanjo in že je ni bilo več.



Lepo staro mestno jedro Radovljice je bilo precej tiho in prazno (Italijani pa so seveda povsod ), ko smo se na žalost samo sprehodili mimo ter nadaljevali navzdol do Save in ob njenem desnem bregu po makadamski cesti proti Bledu.




Razgled s "savske terase", na kateri leži Radovljica, proti zahodu ... Julijce je bilo zelo lepo videti, a je bilo sonce za optiko male kompaktne napravice pač prehudo.

Savo bi "morali" prečkati že prej, pa smo jo šele pod Ribnim (če prav štejem, stoji v tej vasi že 5. Jakob na poti), ker se nama je tako zdelo bolj praktično . Kot nalašč sva prav tam srečala oskrbnika Jakobove poti, ki sta nama takoj povedala, da sva "zgrešila". No, tokrat nalašč. Gospod se je ravno vrnil s 16-dnevnega pešačenja od doma do Međugorja v BIH . Sem ga seveda vprašala, ali je tekel . Pravi da ne, ima pa to "olajševalno okoliščino", da še vode, ki je najbolj nujna in obenem najtežja, nosi zelo malo s sabo , kaj šele vso ostalo kramo. Malo sem se potolažila, da nam potemtakem niti ne gre tako slabo. (Priznam, da se včasih jezim na Tomaža, ker se mi zdi naše vode in predvsem njene teže preveč, ampak se potem hitro spomnim, kako je GROZNO, ko ti je zmanjka , sploh če je zelo vroče ali pa da se izkaže, da boš še vse do naslednjega dne brez ... pa pes mora tudi piti in ima seveda prednost.) Presenetila me je tudi izjava o nesprejemljivosti spanja na tleh, česar od pohodnika res ne bi pričakovala. Se je pa gospe dejstvo, da lahko s šotorom prespiš kjerkoli, vendarle zdelo zelo priročno. No, koncept pohajkovanja s psom jima ni bil niti malo blizu in se sploh nisva kaj dosti trudila pojasnjevati, da te v naši deželici s psom ne vzamejo ravno povsod, ker sem hotela čimprej zamenjati debato in pozabiti gospodov predlog, da "psa pač pustiš zunaj". Japajade! Hvala za koristne napotke za naprej, ampak mi smo z dveh različnih planetov in tudi naši motivi za hojo so (sklepam in "voham") precej različni. Pa srečno!

Tako smo primaširali do Blejskega jezera. Še nikoli ni bilo tako lepo kot tokrat in dejstvo, da gre za turistično meko, naju, presenetljivo, sploh ni motilo - je pa res, da smo se tam znašli med tednom, pred sezono, pa v center niti nismo šli. Nič kremšnite. Pač pa ...





Bilo je božansko! Ampak Jagi , ta zlata kuža, ki se v hipu pospravi pod mizo in niti ne veš, da jo imaš s sabo, je dobila skledo vode, še preden naju je kdo vprašal, kaj bova! 10 pik! Bled mi bo postal še všeč!



No, saj je lep, nič ne rečem , sploh ob sončnem zahodu.







Ostala sta nam le še dva kilometra ob južni in zahodni obali jezera do blejskega kampa. Velik, z vso mogočo dodatno ponudbo in udobjem, pa presenetljivo poln - samih tujcev. A parcele so dovolj velike, da se niti Jagi ni počutila ogrožena s strani neprijateljev z avtodomi, prikolicami itd.



Pa lahko noč !



Peto jutro se je začelo s počeno plastično zaponko na ledvenem pasu, ki je za pravilno nošenje nahrbtnika in razbremenitev ramen še kako pomemben. Stric Murphy, seveda. Ko sem Tomažu pred trgovino izročila vrečko pravkar kupljene hrane, mu je zdrsnila iz rok in kozarček marmelade je SEVEDA padel točno na zaponko. Pa sta bila oba razbita. Nauk: rezervno zaponko je treba imeti s sabo, tista doma ti čisto nič ne pomaga.

Malo smo bili nejevoljni, a je bilo po zajtrku pred neko zapuščeno hišo strahov ob jezeru že veliko bolje. Poslovili smo se od Bleda in se vzpeli do Zg. Gorij, tam skočili na kavo in se spustili spet navzdol v Krnico, v dolino Radovne, ki je stisnjena med planotama Mežaklo in Pokljuko.

Najprej sta nas pozdravila mlin ...





... in zraven mostu čez Radovno sredi vode tudi tale nenavadna kapelica.



Tu smo se skoraj do večera poslovili od civilizacije. Še nekaj kilometrov smo drgnili po asfaltu , potem pa se nas je neskončna ravna cesta usmilila z makadamom. Kakšno veselje, ko so pripeljali nasproti motoristi in se je v daljavi za njimi kadilo! Dolina je super za sproščen in popolnoma nenaporen kolesarski izlet , ca. 15-kilometrsko pešačenje pa se malček (no, precej) vleče .



Popestrili smo ga s kosilom ob reki ...



... počitkom v bližini ostankov Smolejeve domačije v Srednji Radovni (požgana je bila l. 1944, ko so nemški okupatorji iz maščevanja požgali tamkajšnje domačije, pri čemer je umrlo tudi 24 domačinov, od dojenčkov do starcev. Njihova imena so izpisana na obeležju v obliki dlani.);



... pa ogledom tehničnega spomenika, Psankove žage in mlina, ki sta delovala ob visoki vodi od časov Marije Terezije do 70. let 20. stol.;



... in ogromne, kakših 500 let stare in 25 m visoke Gogalove lipe s premerom več kot 2 metra, pri kateri nas je pozdravil tudi velik, a prijazen in le na prvi pogled strog čuvaj domačije . Ne vem sicer, kakšne volje je pozimi, ko v to res ozko dolino kar dva meseca ne posije sonce.



V Zgornji Radovni se dolina končno razširi, makadamsko cesto spet zamenja asfalt in prva hiša v strnjenem delu vasi je gostilna . Čez joto ga na takem pohodu pač ni.





Na strmem, čeprav kratkem klancu do Kosmačevega prevala si naposled vesel, da ni treba poganjati pedalov , čeprav bi že za dolg spust navzdol proti Mojstrani kolesa spet prav prišla.

Planinski muzej bo počakal na kakšno drugo priliko.



Morala sva se odločiti, ali nadaljujemo proti Gozdu-Martuljku ali zaključimo tu. Zahvaljujoč pametni tehnologiji in stričku Googlu sem ugotovila, da kampa v Gozdu-Martuljku že nekaj let ni več, od Mojstrane naprej po dolini pa si nekako nisva znala predstavljati, kje bi našla kaj primernega za naš tabor. Tako smo jo mahnili v kamp v Dovje. Na zemljevidu tako blizu, po cesti pa ... tudi, a se zadnji kilometri pač vedno vlečejo. Vsaj dež je počakal, da je bil šotor že skoraj postavljen, zjutraj pa je sonce tudi dovolj zgodaj napelo moči, da je posušilo našo streho.

V Dovjem smo bili po hladni deževni noči nagrajeni z umitim sončnim jutrom , jaz pa še posebej s klepetom ob kavi s sošolko s faksa . V slovo nam je pomahal sam Jakob Aljaž .







Od Mojstrane pa vse do Belopeških jezer in Trbiža v Italiji je speljana priljubljena Kolesarska pot Jureta Robiča, ki poteka po trasi nekdanje železniške proge in je v celoti asfaltirana. Železniške proge, vsaj običajne, nimajo strmih klancev, tako da jih tudi na tej trasi ni. Krasen, nenaporen kolesarski izlet , pravzaprav že od Bleda naprej. Pridemo enkrat s kolesi, peš pa verjetno zlepa ne več.

Ta in še naslednji dan smo se številnim kolesarjem na omenjeni trasi vse do vznožja Višarij pridružili tudi mi , izjema je bil le krasen in še kako dobrodošel obhod med Gozdom-Martuljkom in Kranjsko Goro. Oh, priznam, prav res ni bilo zabavno . Slabih 40 km trdega, stopala ubijajočega asfalta, in Jagi, ki se zelo boji kolesarjev . Za piko na i je prav tisti konec tedna tu potekala kolesarska dirka. Tekmovalci so bili namenjeni v isto smer kot mi, tako da so nas dohajali (in "presenečali") izza hrbta. Sonce tudi ni varčevalo z gretjem. Ampak mi se seveda nismo dali!

Jagi je z veseljem večkrat izkoristila mrrrzlllo hidroklimo, ki je na srečo tekla v bližini.



Motivacija, da v danih okoliščinah čim prej pridemo čim dlje, je bila toliko večja . Verjetno niti ni slabo, da dolgo sploh nisva vedela, da se bomo kolesarske steze znebili šele na finalnem vzponu na Višarje.

V Gozdu-Martuljku smo si privoščili odmor za kosilo, med katerim mi je nadležni cucek neke brezbrižne in (očitno) precej udomačene gostje malček dvignil pritisk ... predvsem njegova (ne)skrbnica, ki ga je non-stop glasno klicala, kot bi se plošča pokvarila, ORI, ja Ori, Oriiiii, Oooooriiiii, mali razvajenec pa seveda ni slišal ničesar. Še nemško govoreča gosta pri sosednji mizi sta se začela norčevati na ta račun, a nekateri pač ne spregledajo. Kakorkoli že, imeli smo čisto dovolj dela sami s sabo, da bi se ukvarjali s takimi brezupnimi primeri.

Ženska intuicija nas je na drugem koncu vasi spet pripeljala na našo školjkasto pot, tokrat makadamsko, pa potem na gozdno stezico, ki se je vila malo gor in malo dol. Pravi balzam, čeprav samo do Kranjske Gore. Tam si je Tomaž upravičeno nadejal nakup nadomestne zaponke za svoj bočni pas, ki v obstoječem stanju na žalost njegovih ramen ni mogel opravljati svoje funkcije , a je bil lov za novo zaponko kljub nekaj obiskanim trgovinam žal neuspešen. V Gozdu-Martuljku sva se ob tabli za čevljarja celo šalila, češ, "lej ga, tudi tukaj je eden, ampak zdaj ga ne rabiva več" ... 3-krat lahko ugibate, kam so naju poslali v specializirani trgovini s planinsko opremo v Kranjski Gori ...

Nesrečno usodo smo utapljali v kavi in sladoledu.



Zdrznila sva se, da bi naslednji dan morali priti do cilja, ki se je v tisti že kar pozni popoldanski uri sicer zdel še prekleto daleč. Pred odhodom me je mami v šali vprašala, kdaj se dobimo na Višarjah, zato sem "zlobno" sklenila, da bom zapečkarico držala za besedo. Pa še nahrbtnike bi lahko pustili v avtu, da jih ne bi bilo treba nositi na vrh in zamenjavo za tisto nesrečno zaponko bi nam lahko prinesli od doma. Pa zapeljali bi nas lahko "okrog vogala" in čez prelaz Predel na slovensko stran, v Log pod Mangartom ali nekam ... kar bi nam peš sicer zagotovo vzelo cel dan in to po cesti. Na-a. Kup argumentov, skratka . Na moje nemajhno presenečenje smo bili zvečer že dogovorjeni, da se naslednji dan okrog poldneva dobimo pri spodnji postaji žičnice na Višarje.

"Več te kolesarske avtoceste prehodimo danes, manj bo treba jutri." - Mantra za preostanek dneva.

Mimo kranjskogorskih smučišč ...



... pa naprej proti Podkornu in Ratečam ...



... in končno čez mejo v Italijo!





In tako naprej skoraj do mraka, ko so se mi (seveda ožuljeni ) podplati že precej smilili. Divje kampiranje pri naših zahodnih sosedih je sicer prepovedano, ampak ... no, postlali smo si v gozdu na pobočju nad kolesarsko stezo v bližini kraja Bela Peč/Fusine (znanem po Belopeških oz. Mangartskih jezerih). Komarji so nas bili neskoooončno veseli , tako da sva morala med pobegom v šotor izvajati skoraj tako stroge preventivne ukrepe kot pred leti v tropskem pasu v Avstraliji. Ampak je uspelo ! V notranjosti šotora ni bilo nobenega nepovabljenega gosta, le zrak je bil nekoliko zadušljiv !



Ponoči me je tlačila mora, da psi ne smejo z gondolo na Višarje. Sicer pa nas ni nihče preganjal in tudi komarji so do jutra očitno obupali. Ob misli na neusmiljene asfaltne tire, ki nas spet čakajo, smo bili tudi mi že malo nejevoljni.



Ampak časa za jamranje pač ni bilo , tako da smo bolj ali manj tiho maširali dalje. Še dobre tri ure, samo še 12 km asfalta , pa smo na vznožju Višarij v Žabnicah. Ne preostane nam drugega kot spopasti se s tem vragom.

Sonce je neusmiljeno žgalo, sence pa je bilo vse manj, saj smo se bližali "civilizaciji". Skakali smo z leve na desno, pa z desne na levo, kot kure, ki ne vedo, po kateri strani se hodi . Vsak meter sence je bil dobrodošel, sploh za Jagi.



Na nekdanji glavni železniški postaji v Trbižu/Tarvisiu je še vse tako, kot bi tam še pred kratkim vozil vlak. Od čakalnice do perona in svetilk. Na fotografiji je sicer videti vse mirno in prazno , v resnici pa je nedelji primerno mrgolelo ljudi, sploh družin z majhnimi otroki, ki so se učili šofirati s koleščki.



Nadaljevali smo v enaki maniri, dokler se na levi oz. južni strani ni končno izrisal tisti težko pričakovani prizor višarske romarske cerkvice, ki sodi med najstarejše, najvišje ležeče in najbolj priljubljene ... Pa se je takrat še zdelo, da gondola vozi gor že "čisto na koncu sveta", spodnje postaje pa sploh ni bilo videti. Jagi je zahtevala počitek in senco, tako da sva ji morala vmes privoščiti še en zaslužen dremež.

In končno . Spodnja postaja višarske gondole. Senca, hlad, voda, WC ... pa še naše domače "obiske" smo prehiteli vsaj za 15 minut.



Ko smo takole čakali neposredno nasproti vstopne postaje, kjer so se ljudje vkrcavali in izkrcavali, se nama je podilo po glavi vse sorte. Ampak ne, nisva si zaželela, da bi se peljala gor . Predvsem sva bila presrečna, da je konec asfaltne kolesarske steze. Po stari romarski poti "Za mlini" iz 14. stoletja je do vrha 2.5 h ne ravno nedolžnega klanca in skoraj 1000 m višinske razlike, a naj bo kakorkoli že, samo da je konec tirov. Na vrh bomo prej ali slej prišli, ubiti podplati gor ali dol; Kraševci smo znani po trmi , želela sem si le, da bi imeli senco. Ob enih popoldne se res ne hodi v hribe, sploh pa ne pri več kot 30-ih ⁰C .

Odložili smo prtljago , mali sprehajalni pasji nahrbtnik je bil za vodo več kot dovolj. Tomažev oče se nama je pridružil peš, moja starša in tašča pa so se peljali z gondolo. Pa seveda žogarica Fani in po razmisleku tudi Jagoda, predvsem zaradi vročine . Da so v gondolskih kabinah dobrodošli tudi psi, seveda sploh ni vprašanje, zanje je vožnja celo brezplačna in tudi nagobčnik ni potreben . Dobrodošli v Italiji!





Naši turisti so bili na vrhu v 12-ih minutah ...



Pohodniki pač v 2 urah in pol.





Čisto čisto na vrhu pa eno samo veselje.



Zadnje metre se seveda spodobi preteči.



To je to! Uspelo nam je!







Priznam, da sem imela na koncu cmok v grlu in solzico v očeh . Od sreče .
Nagrajeni smo bili s 360 stopinj razgleda na 1766 m v sončnem vremenu








Kako pa najdeš svoje sopotnike - turiste na zelo obiskanem vrhu, ki niti ni tako majhen, ima več lokalov, trgovinic, cerkev ... brez uporabe telefona? Pokličeš Fani! Takoj mi je odgovorila tam nekje spodaj pod senčniki, kjer smo se jim pridružili na kosilu. Prijazna natakarica v nadvse simpatični ljudski noši nama je postregla z najboljšo lazanjo v zadnjih letih in jabolčni zavitek, ki bi se lahko kosal celo s tistim nepogrešljivim z azilaške olimpijade, ki sem jo omenila čisto na začetku.





Sicer pa so simpatične hišice, nanizane v ozki ulici ob cerkvi, obnovljene v taki podobi, kot so bile nekoč, vključno z leseno strešno kritino. Na žalost mi je zmanjkalo časa za potikanje naokrog in fotografiranje , ampak gor je res lepo, menda še lepše, kot sem imela v spominu z izleta pred ca. 20-imi leti.





Tu se je "uradni del" našega potepanja zaključil. V dolino smo se peljali kar vsi . Vremenska napoved za naslednje dni je bila slaba, zato se za nadaljevanje po hriboviti Poti miru z začetkom v Logu pod Mangartom nisva odločila. Izkazalo se je, da sva imela prav .

Še enkrat smo dokazali, da s skupnimi močmi zmoremo več. Navijači so naju res zelo pozitivno presenetili , zato upam, da bodo za, da še kdaj kaj podobnega ušpičimo , čeprav bi bilo seveda idealno, da pomoč sploh ne bi bila več potrebna …