Tekst in fotografije Andreja Frankovič
Naš zgodnjepoletni dopustek je bil malo hecen, praktično zastonj , ampak zelo intenziven . Na državni praznik sva si na rame obesila vsak svoj (pre)težek nahrbtnik, Jagi na srečo ni bilo treba nositi, pa smo šli, po slovenski Jakobovi poti od Ljubljane do Trsta, ca. 140 km. Nič kaj romarsko , pa vseeno je bilo časa za "srečanja s samim seboj" in z bolečimi nogami več kot dovolj ... pohodniško, na easy, brez časovnih ali relacijskih določil . Šotor je bil z nami in spali smo lahko tako rekoč kjerkoli . Glavna skrb je bila oskrba z vodo. Razen žeje se da vse potrpeti.

Do zadnjega dne ni bilo jasno, ali bomo sploh kam šli in kdaj, tako da o kakših pripravah ni bilo ne duha ne sluha ... pa se bolje skoraj ne bi moglo iziti.

Jagi je hrabro prestala svojo prvo, slabi dve uri trajajočo vožnjo z vlakom na relaciji Sežana - Ljubljana. Z nagobčnikom smo malo sleparili. Sprevodnik je vprašal, ali potrebujemo povratno karto, pa sem mu pojasnila, da bomo šli nazaj kar peš. Sploh ni dojel .



Najprej naju je peljala na kavo in k najboljšemu sosedu po nekaj zalog hrane, saj je bila v nahrbtniku samo zanjo. Ljubljane, pravi, ne pogreša.



In smo šli ... za rumenimi puščicami in školjkami.

G

čez Barje ...





... do Notranjih Goric (geometrično središče Barja), kjer sta se Jagi in MrSD odločila, da počakata vlak za domov.



Ampak smo se na Ljubljanskem barju še zelo zabavali . če smo imeli prej kar velik odpor do te prostrane ravnine, ki ji ure in ure ne bo videti konca, nas je prav prijetno presenetilo.








(Nekdanja struga Ljubljanice, ki naj bi jo preusmerili že Rimljani.)

Pred Bevkami smo po kakih 22 km padli dol, prvič. Jagi je prvi dan verjetno najbolj manjkalo spanje; potem je že pogruntala, da je pametno oddremati kakšno kitico tudi med pavzami čez dan. Ful je bila pridna pohodnica, najboljša možna spremljevalka .





V vlažnem in malo meglenem jutru smo naslednji dan odpeketali proti Vrhniki.

Na Blatni Brezovici nas je pozdravil parček ponijev …



… in zelo dobrodošla destinacija - pokopališče.



Pa kozolci ...



Dobili smo tudi idejo za novo (moderno) ograjo pri etnološko zanimivi stari hiši.



Avtocesta mimo Vrhnike z žabje perspektive - čez ta most se sicer voziva vsak dan v službo in domov.



Po drugi (in predzadnji) pošteni kavi na poti ter edinem uradnem kosilu smo se po Cankarjevem Klancu povzpeli do Sv. Trojice.





Med Vrhniko in Logatcem je pot najslabše označena, pa opis v vodniku in slika na zemljevidu nista najbolj usklajena, tako da smo se nekajkrat izgubili in dodali kak kilometer, dva, tri. Okolje pa kraaasno. Potem ko nas je pozno popoldne ujel še dež, smo se na hitro utaborili tik pred industrijsko cono v Logatcu. Kako se fajn spi, če rahlo dežuje in škreblja po šotoru!





Ker se nama ni več dalo iskati poti skozi gozd (morda bi šlo v tretje rado, a ...), smo do začetka Napoleonovega drevoreda v Logatcu odmaširali kar po magistralni cesti (zelo zoprno zaradi številnih tovornjakov, a na srečo kratko). Travniki ob cesti skozi drevored so bili pokošeni in Jagi se je mešalo od sreče .



Še ena kava in obnova zalog, pa čim prej skozi Logatec v varno zavetje notranjskih gozdov . Smer: Planina pri Rakeku.

Kosilo in siesta pod (neuporabnim) razglednim stolpom nad Planinskim poljem ... tu smo žal pozabili Jagičin sveti gral, piskajoči jajček. (Najde Jagi kdo na fotki? Košnja bi bila zanjo pogubna. )



Smreka



Planinsko polje! Tokrat s povsem novega zornega kota (sestopili smo v vasico Jakovica na SZ delu; pogled proti Javornikom).



... in moja čudežna (vroča) kava, skuhana brez ognja.



Voda. Morda je bila kapnica, a nič ne de. Še smo tu .



Prvotni plan je bil, da bi prespali na Planinskem polju ob Unici, z malo nostalgije (tja smo namreč zelo radi zahajali zlasti poleti na sprehode s kopanjem), pa oprali kako cunjo, a je proti Planini tako ogabno smrdelo (tega tu kljub številnim obiskom še nikoli nismo doživeli), da smo dobesedno ušli na Planinsko goro, pa čeprav je to po večurni hoji pomenilo še vzpon na 780 m za lahko noč.

Na koncu prvega klanca "mesto duhov" (ruševine cerkvice) za inspiracijo.



Na vrhu pa sončni zahod . In vetrc za sušenje "spalnice". Lokacija? Pod lipo za cerkvenim obzidjem. V zavetju. V družbi polha in srnjakov.



In zjutraj dalje. Najprej navzdol.



Strmica pod Petričevim hribom, zanimiv "Spomin od vojske 1918". Jagi noče gledat v pravo smer.



Pozdravili smo tudi za moje pojme enega najlepših ali vsaj najbolj pravljičnih gradov pri nas - Predjamo.



Dobre pol ure dlje skozi kraaaasen spokojen smrekov gozd, v Šmihelu pod Nanosom, je lično urejeno počivališče za norce naše vrste. In končno čisti zobje pa par opranih kosov perila (sicer je malo hecno, da hodi človek naokrog s spodnjicami, obešenimi na nahrbtniku, a tako pač je).



Nanos, here we come. Diši že precej domače .



V Stranah pred cerkvico rasteta znameniti tisi, zaščiteni kot naravni spomenik. Starejša je ocenjena na 540 let.



Rastejo pa tudi mačke. Tukaj pa hitro zmoliš eno, da so vsaj te že S/K.



In potem pride Veliko Ubeljsko, pa spet malo zmede s puščicami/vodnikom/zemljevidom, zato izberemo četrto, svojo pot "kar nekam". Pod Nanosom smo pa ja že skoraj doma . Našla in že tudi "pospravila" sva krasen plac za šotor, kjer ne bi bila v napoto nikomur, Jagi se je že ugnezdila, ko se lučaj stran pojavi najprej kosilnica in potem še kmet z grabljami. "Ni problema, vi kar uživajte," pravi.



Jagi obožuje svojo prenosno spalnico .



Predzadnji dan smo dolgo spali ; pozdravilo nas je umito, sončno, sveže jutro. Po obredu pospravljanja prtljage pride seveda na vrsto zajtrk (če je kaj na zalogi ).




In po t. i. rimski cesti vzdolž zahodnega pobočja Nanosa dalje, vse tja do Vipavske doline. Škržati so bili glasni, visokim temperaturam primerno. Na tegale sem se skoraj usedla , pa je glasno opozoril nase. Poziral je v nedogled, smo ga prestavili na palčko in prenašali okrog v iskanju boljše svetlobe za fotkanje.



Pri znanem obcestnem koritu, kjer je tudi moj oče v svoji mladosti napajal konja med svojimi rednimi vzponi na "Goro" (na nanoški planoti so pridelovali zelje in seveda kosili), smo se oborožili z vodo (božanski okus ima!) in "hidroklimatizirali" Jagi.



Pa smo primaširali tudi do sv. Miklavža oz. Nikolaja, male simpatične cerkvice s konca 17. stoletja, ki stoji neposredno pod skalami (Podraške Ture). Vsaj vrh zvonika se vidi tudi iz doline, npr. z vipavske hitre ceste. Edino na tem delu poti smo srečali skupinico ljudi, ki je imela isto smer (dnevni izlet do cerkvice, sicer smo bili ves čas na poti povsem sami.



Za cerkvico se skriva "penzion pod skalco" . Ker malo visi, gospodična ni in ni našla pravega položaja za počitek (spodaj na travi je bilo že preveč "izpostavljeno", saj so bili omenjeni dnevni pohodniki tačas pri maši), zato je bilo treba narediti malo "škarpe". če imaš posteljo povsod s sabo, to ni noben problem.





V dolino smo se spustili med cvetočim rujem (jeseni je bolj zanimiv, kajne); da ne bi bilo preveč dolgčas, smo pot pomotoma spet malček podaljšali proti severu.



Na drugi strani hitre ceste nas je pričakal priročen potoček. Hidroklimatizacija, drugič .



Pogled na prehojeno pot (pogled nazaj proti Nanosu) daje motivacijo za naprej



Točka "nič" v Podragi pri Podnanosu. Od tu na Štjak (Vrhe = hribovita meja med Vipavsko dolino in Krasom) je bil namreč označen prvi del Jakobove poti v Sloveniji, l. 2009.



V podraškem potočku se je kopal vaški freelancer. (Menda pa smo videli tudi modrasa. Kačo s kljukastim vzorcem zagotovo.) Mislim, da so se mu odprla nebesa, ko je srečal Jagi. No, pa tudi mene je bil kar vesel.





Zgodba o črno-belem Fedru

Torej, gospodiča Fedra (zakaj sem mu dala tako ime, vam bo kmalu jasno) smo srečali v Podragi, kjer se je hladil v potoku. Prvi stik z Jagi je bil tak, da je bilo totalno navdušenje izključno enostransko, kakopak. Pa je obupal in odtaval. Pozneje se nam je spet pridružil in sem si seveda mislila, OK, pač spuščen vaški cucek, bo šel malo z nami, potem pa nazaj domov. Seveda sem se pritoževala nad neodgovornostjo skrbnikov, a ni bilo žive duše nikjer. Pes pa na srečo neškodljiv. Imel je ovratnico, nikakor ni izgledal zapuščen. Pa smo šli v klanec ... vzpona je bilo kakih 350 m, on ga je naredil vsaj dvakrat. Gor, dol, levo, desno, markiral je kot nor, toliko je imel dela, jezik do tal, a se ni ustavil niti za trenutek. Med krajšo pavzico mu je Jagi privoščila celo nek zametek pasje igre. Fedr jo je kot en klovn na vse mogoče načine vabil k igri, a kaj ko Jagi tako rada igra vlogo neosvojljive damice. In tako vse do vrha, kjer smo se odločili postaviti šotor, saj se je že mračilo. Pesjana sem po poti skušala spoditi domov, a se ni pustil motiti (ah, kdo bi mi verjel, da mislim resno .) Postavljanje tabora se mu je zdel totalen žur. Jagi je odtekla z njim še krog ali dva, potem pa ga je spet podila stran in čakala kot kup nesreče, da postaviva šotor, da se bo lahko zatekla vanj. Tisti večer se ni več prikazala ven.

Fedru namenoma nisva ponudila niti enega priboljška, še manj večerje, kanček vode je spil Jagi, več je ni dobil, ker sva je imela vsega skupaj samo še kak dcl ali dva, tudi midva sva ostala žejna . Bila sva prepričana, da se bo ponoči vrnil domov, lačen in žejen. Priznam pa, da sem mu snela ovratnico, ko sem opazila, da mu je že občutno pretesna, pa na zadnji luknji. Da mu čim prej kupijo novo!

Malo smo se še crkljali, norc je bil navdušen nad prinašanjem palic, igral bi se do onemoglosti, izredno dobro pa je poznal in tudi upošteval "ne". Nobenega drugega ukaza, tega pa.

In takole je stražil Jagi cel večer ...



Na istem mestu sem ga našla tudi zjutraj. Ponoči sva ga sicer slišala, da je nekaj dirjal naokrog, a zjutraj je bil tam. Glede na to, da so na tem območju kar gosto poseljeni divji prašiči, smo imeli očitno zelo dobrega čuvaja ...

In kaj zdaj? Casanova bi šel z nami, sem prepričana . On se je že pustil "posvojiti". Prav veliko možnosti itak ni bilo, odločila sva se, da ga spodiva proti domu. Prvič je prišel nazaj k meni iskat potuho, potem pa ga na moje veliko presenečenje in olajšanje ni bilo več. Res je mučno poditi psa, ki ti je v bistvu simpatičen, zelo naklonjen in ga imaš morda celo raje kot njegov skrbnik, ampak ... mislim, da je bila to v dani situaciji še najboljša opcija. Da bi se izgubil, ni bilo bojazni. Srečno, Fedr!

Tako se je začel še zadnji, najdaljši dan popotovanja ... Vrhe (Štjak) – Trst s krajšim ovinkom domov . Fotk je bilo čedalje manj, ker naj bi na domačem terenu že vse poznali (mhm ). Ko se s Štjaka spustiš v dolino Raše (ne pomnim, da bi ta potok kdaj videla teči po strugi , a dejansko je bilo v tej dolini nekoč veliko mlinov) in se na drugi strani spet dvigneš, si namreč na Krasu.

Za dobro jutro razgled proti Vipavski dolini in Novi Gorici



V Štjaku sva končno naletela na eno osamljeno, neobrano češnjo (res ne razumem, kako lahko pustiš tako bogato obloženo drevo nedotaknjeno ), ki je bila glede na žejo in že davno prebavljeno kosilo prejšnjega dne zelo dobrodošla poslastica.

Na steni cerkve sv. Jakoba nas je pozdravil stari relief s prepoznavno školjko na "čeladi". Ta fotka je tudi na vodniku po slovenskem Caminu .



Krasne panoramske razglede proti Krasu sva kar posnela, da se je slišalo tudi spokojnost jutra. Rajsko, res. In potem nič kaj prijeten spust po "priložnostnih stezicah", ob katerih bi se dalo kak mesec prej nabirati šparglje , v Rašo, pa na drugi strani spet navzgor do razglednega Avberja. In še približno ura hoje po kraški gmajni, kjer smo naleteli na tole smrdeče gobje čudo, ki bi ga prej pričakovala v morju.



Pa smo bili že v Tomaju in takoj pod njim v domačih revirjih. Jagi se je OčITNO videlo, da je prepoznala svoj teren . Najprej se je razgledala naokrog, je naredilo klik, postala je razigrana in šla hitro dvakrat pomarkirat (ona sicer ne markira).

In če sem prejšnji večer mislila, da se bomo oglasili na kavi doma enkrat pozno popoldne, smo bili še za opoldansko kosilo prezgodnji. Tako da sva si lahko privoščila celo razvrat v obliki tuša. Jagi pa predvsem dolg lepotni spanec.

Šele okrog 15 h smo krenili dalje proti Trstu. S tako rekoč vso prtljago vred, prepričani, da bomo še enkrat prespali na poti, saj se nama ni zdelo realno, da bi prišli do cilja. Jagi nas je kar malo presenetila, ko se niti malo ni upirala, da gremo naprej.

Na poti je bil samo še en hrib(ček), znameniti utrjeni Repentabor, ki se ga res splača obiskati, če greste kdaj mimo (čisto do vrha se da pripeljati tudi z avtom ).



Trst in morje sta se zdela že čisto na dlani, ampak do namakanja nog nas je vseeno ločilo še ca. 10 km . Vse do cilja pa samo še asfaltna cesta . Na srečo v nedeljo zvečer, ko res ni veliko prometa. Do Opčin, od koder vozi v Trst tudi znameniti tramvaj, smo nameravali poiskati kotiček za prenočevanje ... pa smo se kar prehitro znašli pred prvimi hišami. Kaj zdaj? Malo pred osmo zvečer je padla odločitev, da gremo do cilja, češ, "naj nas tisti ubijajoči klanec v Trst raje dotolče danes kot jutri zjutraj" ). Preden se znoči, bomo dol! Začel se je marš na Trst, dobesedno . To je bila daleč najhitrejša etapa na poti.

Pri obelisku, tik preden se začne tržaška vertikala, sem uspela še dvakrat škljocniti, medtem sta mi Jagi in MrSD že skoraj pobegnila.





Po poti sva se včasih vprašala, kaj če naju ponoči obiščejo divji prašiči, na Krasu jih imamo sploh zadnja leta res ogromno, a je bil strah odveč. In potem nas njegovo kruljenje pozdravi v Trstu . Na eni strani klanca večstanovanjske hiše, na drugi gozdiček (in okrog njega druge hiše) ... ko se je pujs oglasil, pogledam dol v grmovje, kjer se je zadovoljno pasel. Ne veš, ali bi se režal ali zbežal. Dejstvo je, da je v bližini Trsta neko gojišče in pred nekaj leti so jim prašiči ušli, policija jih je lovila celo po AC. Očitno jih je zunaj ograj ostalo dovolj, da so se namnožili, tako da ni čudno, da srečaš divjega prašiča tudi v mestu. Slikovnega dokaza sicer nimam.

In tako smo končno simbolično namočili tudi noge v (ful premrzlo) morje.





... in na Barcoli (tj. tržaška riviera) počakali »"taxi" za domov.



Buen camino do naslednjič!
Trio adijo