Dom za okrušeno pasjo dušo

Ko sta se našli Najkovo in moje srce, sem za dobrodošlico domov, povzela Najkove misli namenjene prejšnjemu, neodgovornemu, lastniku. Verjetno se ne bi prav dosti razlikovale od tistih, ki bi jih napisal Najk sam, če bi jih seveda lahko.

Torej:

Gazda! Ali kako naj ti sploh rečem?

Danes sem prvi dan doma! Doma! To izgleda tako, da ima bela kocka vrata, okna, ima dimnik, veš, ima tudi tla, ki so gladka. Ima vodo, ima hrano, doma je tudi mehak kavč, ima lučke in pozimi ima kamin, da ne zebe. Poznaš kaj od naštetega?

Ko so me dobri ljudje pripeljali v zavetišče, sem le upal lahko, da bo še kdo tako prijazen. Lahko sem spal v plastični posodi, lahko sem vsak dan jedel, niso me brcali, niso mi želeli slabega in ti si lahko le zamišljaš, kako je to krasno, ko te roka tudi poboža. Tudi vodo so mi dali, svojo malo sobo sem imel, o čemer verjetno ti ne veš nič.

In vem, vsega dobrega je enkrat tudi konec. Mislil sem, da me peljejo odvreči stran. Mene in petnajst drugih galgov, ko so me naložili v eno malo plastično kocko, a ko sem jih, migajoč se v temi tovornjaka, slišal, kako se pogovarjajo, sem pomislil, da me morda le ne bodo zavrgli, me obesili, okamenjali, me obglavili … Morda me pa spuste nazaj, morda bom spet lovil zate, se ponižno in upajoč na prijazno besedo, puzal po tleh, a bom živel in poskušal živ tudi ostati. Ne, odpeljali so me daleč stran od tebe in zato, veš, jim bom večno hvaležen.

Pot je bila dolga, noge so bolele, bil sem kdaj malo žejen, malo lačen, lulal bi, pretegnil moje suho telo, a sem čakal, upal, poslušal, malo sem se bal … Upal znova! Kilometri so bežali, minevali so en za drugim.

Svetloba je malo pokukala skozi plastične rešetke malega boksa, malo oplazila smrček in uho, me požgečkljala, prebudila, mi prišepnila, da moram vstati. Napočil je trenutek, ki ga ti ne boš nikoli razumel!

Gneča, glasba, glasovi, gromki smeh in tihe solze, vonji, šepet, poki in lajež …

“Kam, ne, ne ne, kam me boš dal? Jaz nočem ven, mene je strah, zelo zelo strah! Ne me stiskat, ne me spustit, ne me gledat, ne tako delat, hočem nazaj! Bom ubogal, lovil in se tresel, bom skušal preživeti, bom jedel le tu in tam, res! Samo daj me nazaj!”

Obstal sem na robu tovornjaka, strmeč v množico, begajočega pogleda in tresočih tačk. Po kuža pred mano je nekdo prišel. Ah … Tudi jaz bi šel domov. Mislil sem: “Če preživim, bom umrl malo kasneje, morda jutri, ko vse to mine. Samo, da se malo odžejam, lulat me hudo in vse me boli!”

Veš, klicali so: “Keiko, Keiko” in le ugibal sem lahko, če morda mislijo mene, saj zate ime ne obstaja! Etiketa, značka, okrasek, ki ga zagotovo ne zaslužim.

“Ja, jaaa!”, sta kričali, mahali in tekli nasproti! Želel sem zbežati, se skriti, a noge niso ubogale. Me je nekaj vleklo naprej, mi govorilo, da naj malo počakam, naj stojim tam in se umirim.

Takrat sem jo videl! Prišla je! Zdaj je tu! Tukaj je! Veš, me je pogledala, kot me ni še nihče. Njene oči so bile velike, lica v potokih solz! Videl sem, kako mi šteje noge, gleda rep in brazgotine, ki jih nisi zdravil. Videl sem, kako me čaka, na obrazu sreča in dvignjen ponos. Vedel sem, da ne pričakuje več, kot lahko ponudim, vedel sem, MOJA JE!

Ovratnica, ki je nikdar nisi kupil le zame, je bila varno zapeta, dekleta so se smejala, tisti za mano me je prižemal v objem, končno dvignil in me spustil dol, tja k njej, ki je strmela vame.

A ti veš, kako je, če se čas ustavi? Veš, kako zgleda sončni vzhod in zahod hkrati. Si že kdaj slišal žvrgolenje ptic v jasnem pomladnem jutru? Poznaš vonj novega in nedotaknjenega, ki je le zate? Veš, kako nežno diši sreča? Vse to in zagotovo še veliko več! V istem trenutku! Obmirovala sva. Stiskala me je v naročje, njene solze po risale pot po prašnem kožuščku barve granita, ki ga ti nisi nikdar opral. Bila je nežna. Moja! Zašepetala je: “Lep si!” Bila je tam, ko sem jo potreboval. Si bil ti?

Zdaj sem sit. Opran. Doma. Diham zrak, ki ga ti ne zaslužiš in vem, kako izgleda mavrica. Veš ti?

Še to: Imam ime in pravijo mi Najk.

Katarina P. Herček
12. julij 2012