Kako je živeti

Opomba avtorja: Pred vami je resnična zgodba, ki se je odvijala med našim potovanjem po Siciliji.

Sicilija, Petrosino, julij 2003

Nimam imena. Sem le ena od tistih, za katere ni nikomur mar. Le ena od tistih, ki se potikajo po ulicah in brskajo po smetnjakih. Le ena od tistih, ki pripadajo hkrati vsem in nikomur.

Sem ena od tistih, ki nikoli ne vidijo ovratnice ali povodca, pesjaka ali nagobčnika, tistih, katerih gibanje ni omejeno z ograjami, tistih, ki nikoli niso sami doma, ko čakajo lastnike, da pridejo iz službe.
Ljudje pravijo, da smo svobodnjaki, vendar pa je ta svoboda le navidezna. Naša življenja niso lahka in naše potepuške zgodbe se skoraj vedno končajo prezgodaj in tragično, pogosto pod kolesi kakšnega avtomobila ali pa zaradi prevelike podhranjenosti za vedno zaspimo v senci kakšne palme ali grma.
Sem ena redkih, ki jim sploh uspe dočakati to starost.

Imam 8 mesecev.

Oglašam se vam v zvezi s problematiko angleških in španskih hrtov v Evropi in po svetu. Ti psi nedvomno spadajo med bolj nenavadne, izjemne - saj so poleg tega, da sodijo med najstarejše pasme, tudi najhitrejši psi na svetu. Iz tega razloga so se v preteklih stoletjih po Evropi (in kasneje ZDA) pojavila hitrostna tekmovanja greyhoundov, ki so se še posebej razširila in popularizirala v 20. stoletju z uvedbo umetne (elektronske) vabe, za katero po progi tečejo psi. Vsekakor je pogled na poosebljeno eleganco hrtov v teku lep, manj lepo in prijetno pa je življenje teh atletov zunaj tekaških prog (ki so bodisi stadioni (disciplina tracking) ali pa poligoni, postavljeni v naravi (disciplina coursing).

Tekmovanja so v tem času še vedno precej priljubljena v Veliki Britaniji, na Irskem in Španiji ter v Združenih državah Amerike, kjer so jim iz državnih blagajn preko ministrstev za šport ter sponzorjev namenjene velike količine finančnih sredstev. Ta denar pa je le v manjših odstotkih namenjen samim psom - večina je porabljenega za vzdrževanje dirkališč, organizacijo tekmovanj ter seveda - za polnjenje žepov vodilnim osebam. S tekmovalnimi psi se ravna izjemno nehumano. Dirkališča (ali včasih posamezniki), ki tekmujejo z njimi, pse smatrajo le kot sredstvo za pridobivanje denarja in ne kot čuteče živo bitje. Večinoma jih imajo lastniki v lasti veliko - gre za nekakšne hleve z nanizanimi 'celicami' na levi in desni strani, postavljene v več 'nadstropij'. Njihovi domovi so beton in kovinske rešetke. Prehranjujejo jih z izjemno nekakovostno hrano, na izločanje potrebe pa so vodeni enkrat dnevno. Tekmujejo od svoje mladosti (stari pribljižno pol leta), pa do največ šestega leta starosti. Večina psov po merilih ljudi po drugem/tretjem letu ni več primerna za tek (saj morda ne dosežejo več hitrosti 65 km/h, ampak le malce manj). Tekmovalno neprimerni psi večinoma končajo obešeni po drevesih, utopljeni, odvrženi v jaške, s prelomnljenim tilnikom ali celo odrti. Da bi dosegali dobre rezultate, so s strani 'vzgojiteljev' večkrat pretepeni.

Zdi se nemogoče, da bi nekdo lahko kužka zamenjal za deblo in ga malo obtesal s sekiro, pa vendar je tako. Samo da to še zdaleč ni bilo nenamerno, temveč se je nekdo prav potrudil. Njegove poškodbe so bile tako hude, da so se mnogi spraševali, kako to, da sploh še živi, nekateri pa celotni zgodbi niso mogli verjeti in so mislili, da je izmišljena. Včasih je res težko doumeti, kako zloben in neizprosen je lahko človek, in koliko energije in kreativnosti je pripravljen porabiti za povzročanje škode in bolečine drugim ljudem ali živalim. In res je verjetno lažje verjeti, da je vse skupaj - rane in kuža - izmišljeno, grda laž, kot pogledati v oči kruti resnici. Pa vendar je vse še kako res.

Ninku je "nekdo" namerno s sekiro odbil polovico lopatice in ga pustil, da se je znašel po svoje. Dokler seveda niso Ninku, kot že toliko živalim do sedaj, priskočili na pomoč ljudje, ki jih takšno trpljenje ne pusti neprizadetih. Kot že tolikokrat se je tudi pri Ninku zaradi njegovih grozljivih poškodb najprej zastavljalo vprašanje, kaj bi bilo zanj bolje - kužka odrešiti in ga evtanazirati ali ga nekako operirati in mu omogočiti dostojno življenje.

Ker se je spet zbrala prekaljena ekipa, je bilo nemogoče kar naenkrat mogoče, kuža je bil operiran, dobre duše so poskrbele za finančno plat njegove operacije, Polona pa za dolgotrajno pooperativno nego in socializacijo.

Iz kužka, ki je bil že zapisan smrti, je nastal pravi pobalin, ki uživa v igranju nogometa in ki ni izgubil zaupanja v ljudi. Po vsem, kar je pretrpel, je to pravi čudež.

Ninko ima že dolgo svoj dom.

Nadzor nad svojo živaljo spada v osnove odgovornega skrbništva vsakega lastnika psa. Poskrbite, da bo vaš pes čipiran in da bodo v bazi podatkov pri veterinarju (preverite v Centralnem registru psov) vaši kontaktni podatki vedno ažurni. Pes naj ima vedno na sebi ovratnico, na kateri naj bo obesek z vašo ažurno telefonsko številko. Tako vam bo lahko že najditelj javil, da ima vašega psa, sicer pa veterinar ali osebje zavetišča za živali po odčitanju mikročipa in preverjanju podatkov v CRP.

Ker pa nesreča nikoli ne počiva, se vsakomur lahko kdaj zgodi, da svojega psa izgubi.

Kaj je potrebno opraviti takoj?

Najprej sami preiščite območje, kjer se je pes izgubil, oz. območje, kjer bi se po vaših predvidevanjih lahko zadrževal.

foto © arhiv mojpes.net

"Polonaaaaa! Kje je Avš'" je zadonelo že z vhodnih vrat čez celo halo iz grla človeškega bitja, ki ga je v množici ljudi in psov zaradi majhnosti najbrž težko sploh opaziti brez sledenja temu, od kje kričanje prihaja. "Glej ga, trbovca, kako se dere že na vratih!" je sicer potiho, a vendar dovolj glasno pripomnila Polona, ko je na vhodu zavetišča v Lahovem pri Cerknici prvo minuto po končani akciji odvzema psov zagrmelo kot le kaj. "Ja, ja, saj je tukaj! Bog pomagaj, kako tale teži!" Levo in desno nepregledna množica kužkov vseh vrst in velikosti, ki glasno prosijo za dotik. Prijazno prigovarjanje, obupen trud, da se obdržiš na nogah ob oglušujočem huronskem odzivu kosmatih bitij na božanje, in vendarle švigajoče beganje pogleda v iskanju še posebej enega izmed njih. S sodelavko Mojco, ki mi je sledila, sva se prebijala skozi človeški in pasji direndaj. Odrivajoč druge levo in desno je Polonina podoba postajala vse bližja in večja. In potem sem ga zagledal. In se hip zatem z dotikom prepričal, da je res tam in da je pravi. Mojca ni mogla verjeti svojim očem, da so se mi ovlažile oči, ko sem ga končno našel.

S tem tragičnim dogodkom bi vas rada opozorila na nekatere živali, ki nimajo tako srečnega življenja kot jaz ali vi. Zgodba je pomembna, saj menim, da jo lahko doživi vsak, ki prodaja mladičke psov ali mačk.

Komaj pred dvema mesecema, vendar po dveh letih ponavljajočih se pritožb sosedov in članov Ibizian hound Club of the US (ameriškega kluba za ibiške hrte op.p.) se je končala usoda 57 živali (37 mačk, dva afganistanska hrta in 18 ibiških hrtov). Gospa, o kateri je govor, je vzrejala več kot 20 let. Pred nekaj leti je imela eno vrhunskih siamk v Ameriki in prav tako vrhunskega ibiškega hrta. Dolgo je bila spoštovanja vredna vzrediteljica, za mnoge, ki ji verjamejo, pa je to še danes.