Kaj storiti? : Kaj storiti, ko najdemo žival?
Kaj storiti, ko najdemo žival?
Problematika izgubljenih, zapuščenih in najdenih živali (psov, mačk in drugih živali) v Sloveniji je zelo pereča. Vsak dan se cel kup živali samih potika okrog, mnoge se poškodujejo na cesti ali jih namerno poškoduje človek, mnoge zbolevajo za nalezljivimi in drugimi boleznimi, psi brez nadzora svojih skrbnikov spravljajo v strah mimoidoče ...
Tukaj bomo govorili predvsem o psih in mačkah, saj so takšne "najdbe" najpogostejše. Zakon o zaščiti živali za obe vrsti (in tudi za druge hišne živali) zapoveduje nadzor in če bi se vsi držali zakonov, zapuščenih in izgubljenih psov in mačk ne bi bilo. V Sloveniji poznamo samo mačke kot prostoživeče, psi pa so vsi tako ali drugače lastniški. Prostoživeče mačke se po zakonu na stroške lokalnih skupnosti (beri: občin) polovi, sterilizira/kastrira, označi (odreže del uhlja) in spusti tja, kjer so bile ujete, psov pa se ne spušča nazaj, temveč jim zavetišča iščejo stare ali nove skrbnike. Rešitev te problematike je v doslednem označevanju psov in mačk z mikročipi (psi: zakonska obveznost skrbnikov za vse pse, kotene po 1. 1. 2003, mladiče se čipira ob prvem cepljenju proti steklini, ko je mladič star tri mesece; za mačke se čipiranje uvaja ter gradi baza podatkov, ni pa še zakonsko obvezno) in kvalitetni bazi podatkov. Vendar, ker zadeve ne gredo hitro, oz. gredo izjemno počasi, k čemur izdatno pripomorejo uradne službe s svojim slabim nadzorom in prebivalci z zelo neodgovornim odnosom, se vsak dan srečujemo z izgubljenimi in zapuščenimi psi in mačkami.
Poškodovani živali smo po zakonu dolžni pomagati, kot če bi šlo za poškodovanega človeka. Zato pozivam vse, da se ne obračate stran, če kje vidite poškodovano žival, temveč ji pomagajte, kot to narekuje zakon in vaša vest. Prav tako smo dolžni ukrepati ob vsaki najdbi živali, ki ob sebi nima skrbnika.
Vse prebivalce Republike Slovenije nas zavezuje veljavna zakonodaja.
Cela vrsta odgovornih služb pa se mora po službeni dolžnosti in zakonodaji ukvarjati z zapuščenimi živalmi: Veterinarska uprava Republike Slovenije in njeni uradni veterinarji (prej veterinarski inšpektorji), Center za obveščanje, Policija in njeni policisti na terenu, Zavetišča za živali, Veterinarsko higienska služba, občinski uradniki ...
Izgubljena oz. zapuščena žival je vsaka, ki ob sebi nima svojega skrbnika. Velja tako za pse kot tudi za mačke.
Kaj storiti, ko najdemo nepoškodovano žival?
- Žival poskusimo zadržati (mačka ujamemo in damo v transportni boks ali nekam, od koder nam ne more pobegniti in v čemer ga bomo lahko transportirali v zavetišče ali v čemer bo lahko počakal na prevoz v zavetišče; psa poskusimo privezati na vrvico, da nam ne uide).
- Na številki 112 pridobimo podatek (s telefonsko številko), katero zavetišče za živali je pristojno oz. v katero občino spada področje, na katerem smo našli žival.
- Pokličemo v zavetišče, jim povejmo vse o najdbi (kdo, kje, v kakšnem stanju je žival) in se z njimi dogovorimo za morebiten naš prevoz živali v zavetišče, v kolikor je to mogoče, ali pa zadržimo žival na varnem, dokler je iz zavetišča ne pridejo prevzeti. Iz zavetišča morajo po zakonu priti po nepoškodovano žival v 24 urah od naše prijave. Bodite konstruktivni in kooperativni, ne prerekajte se z zavetiškim osebjem, temveč poskusite v dobro živali najti skupno rešitev, ki bo za žival najboljša. V kolikor gre pri prevzemu za nepravilnosti (zavetišče se ne odzove, ne pride po žival, ne želi pomagati živali ...), podajte prijavo z dokazili Območni veterinarski inšpekciji.
- Če je pes ali maček na cesti in predstavlja nevarnost v prometu, ali je pes sicer videti nevaren in ga ne upate zadržati, pokličite že takoj na začetku Policijo na 113. Po zakonu so se dolžni odzvati, po potrebi poklicati zavetišče in dežurnega uradnega veterinarja, da s ceste odstranijo nevarno žival. Pomaga omemba možnosti stekline, saj se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj steklih lisic tudi po urbanih naseljih. Vsekakor se ne delajte preveč pogumne in sami ne lovite nevarnih živali, prav tako ob reševanju živali s cest ne spravljajte v nevarnost sebe in drugih ter ne ovirajte prometa. Za tako reševanje je pristojna Policija.
- V kolikor najdeno žival (mačka ali psa) peljete domov, vam nihče ni dolžan povrniti nobenih stroškov in žival postane po osmih dneh od najdbe vaša last, torej tudi vaša polna odgovornost, ne glede na to, kje in kako oglašujete, da ste žival našli. Samo zavetišča so pristojna za nastanitev in oskrbo najdenih živali, zato lahko vse v zvezi s tako najdbo delate v dogovoru z njimi.
- Občina, kjer ste žival našli, je dolžna plačati določene stroške oskrbe te živali, vendar ne vam, temveč samo pristojnemu zavetišču. Če občina stalnega dogovora z zavetiščem nima, se mora o ustreznem ukrepanju (kam peljati žival ...) odločati za vsako žival posebej.
- Če kljub vsemu ne veste, kaj storiti, se povežite z najbližjim društvom za zaščito živali, ki vam bo pomagalo z nasveti o ustreznem ukrepanju. Vsekakor društvo ni pravi naslov za nastanitev živali, lahko pa v dogovoru s pristojnim zavetiščem najdejo ustrezno začasno rešitev za posamezno žival.
- Zavedajte se, da je prijava najdene živali (psa in mačke) zavetišču vaša zakonska obveza, zato to storite vsakokrat, ko naletite na žival, ob kateri ni skrbnika.
- Nikakor se ne pustite po telefonu ali osebno odpraviti temu ali onemu uradniku. Plačujemo jih davkoplačevalci in svoje delo so dolžni opraviti profesionalno in v dobro živali in vas. Na to jih spomnite, ko se zaplete. Če vseeno kaj ne gre, zahtevajte nadrejenega (vsak ima kakšnega šefa).
Zavedajte se svojih pravic, predvsem pa pravic živali, ki si same ne morejo pomagati. Zato v njihovem imenu zahtevajte od ustreznih služb vse, kar so dolžni storiti po zakonu in uradni dolžnosti. Zavedajte pa se tudi svojih dolžnosti, zato ukrepajte tudi sami vedno, ko je to potrebno.
Kaj storiti, ko najdemo poškodovano ali bolno žival?
Ob vsaki najdbi poškodovane ali bolne živali moramo biti nadvse previdni in poskrbimo za lastno varnost, saj žival v bolečini reagira povsem nagonsko in nas lahko krepko ugrizne ali opraska, kar še ne pomeni, da je popadljiva ali na splošno nevarna. Psu lahko kar s povojem iz prve pomoči poskusimo poviti gobec, da ne more ugrizniti, šele potem ga premikajmo. Tudi pri poškodovanem mucu velja previdnost, saj bo uporabil kremplje in zobe, še posebej ob bolečinah. Pri mucah si pomagamo s kakšno odejo, brisačo ..., v katero ga zavijemo.
- Takoj pokličemo na številko 112 (Center za obveščanje), da nam povedo, katero je pristojno zavetišče za živali ali kje dobimo dežurnega uradnega veterinarja, v kolikor občina, na katere območju smo žival našli, nima pogodbe z nobenim od zavetišč za živali. Zavetišče za živali mora po zakonu imeti organizirano 24-urno dežurstvo, za dežurnega uradnega veterinarja je pa že po imenu jasno, da mora biti na voljo nepretrgoma.
- Če poškodovana žival ovira promet oz. predstavlja kakršnokoli nevarnost na cesti, takoj pokličemo Policijo na 113 in opišemo primer ter lokacijo.
- Živali nudimo prvo pomoč, jo pazljivo odmaknemo s cestišča (v kolikor je to mogoče in ni nevarno za nas ali za žival) ali jo kako drugače zavarujemo, da se ne poškoduje še bolj, oz. da kam ne pobegne. Zavetišče se mora po zakonu odzvati (beri: priti po poškodovano žival) v največ štirih urah.
- Če dobimo podatke (ime in telefonsko številko) zavetišča za živali, pokličemo tja in povemo, kaj in kje smo našli ter ostale podatke, ki so za hitro reagiranje zavetišča potrebni. V zavetišču nam bodo na podlagi vsakega posameznega primera povedali, kako naprej: ali počakamo ob živali do prihoda osebja iz zavetišča, ali sami peljemo žival v veterinarsko ambulanto, ki jo predlaga zavetišče. Vse naše početje mora biti v dogovoru z zavetiščem za živali.
- Če se na telefonsko številko v pristojnem zavetišču za živali nihče ne oglasi, pokličemo nazaj na številko 112 in povemo, da odziva ni, ter zahtevamo posredovanje dežurnega uradnega veterinarja (pazite, to ni lokalni veterinar, ki vam cepi psa, temveč uradni veterinar, kot se po novem imenujejo bivši veterinarski inšpektorji). Ponekod se zna zaplesti in vam bodo morda rekli, da ne vedo, kaj v takem primeru in da niso pristojni - zahtevajte uradnega veterinarja, sicer vam naj dajo na telefon svojega nadrejenega. Zagotovo bo zadeva takoj stekla tako, kot zahteva zakon - uradni veterinar bo odredil, kaj z živaljo, kam in kdo jo mora transportirati in kdo veterinarsko oskrbeti.
- Vse zgoraj našteto velja za pse in mačke.
- V kolikor želite na vsak način rešiti žival takoj (lahko gre za neodzivnost uradnih služb, lahko za hudo poškodbo, ki ne dopušča čakanja, ali pa bi želeli sami rešiti zadevo, ste samoplačnik veterinarskih stroškov. V dogovoru z veterinarsko ambulanto in s posamezno občino se včasih da dogovoriti za plačilo stroškov prve pomoči živali s strani občine, vendar to ni pravilo in na to se ne zanašajte. V vsakem primeru najprej poskusite doseči posredovanje pristojnega zavetišča, saj je to edina prava in zakonska pot.
Kaj storiti, ko najdemo mačje ali pasje "dudarje"?
"Dudar", in pasji in mačji oz. strokovno sesni mladič je tisti, ki ni sposoben jesti sam. Nekateri (predvsem mladiči večjih pasjih pasem) začnejo jesti oz. poskušati drugo hrano sami že od 18. dne dalje, vsi - in pasji in mačji mladiči, pa od tretjega tedna in pol starosti. Sesni mladič je torej tisti, ki ni sposoben pojesti trdnejše hrane od mleka ali npr. keksolina brez pomoči stekleničke oz. naravne mame.
Mačje in pasje "dudarje" pogosto najdemo zavezane v vrečah in odvržene ali pa gre za mladiče poginule mačke ali psice. Vsak, ki ima psico ali mačko brejo, se mora zavedati, da je protizakonito mladiče odvzeti in zavreči, kot je protizakonito dopustiti, da mačka ali psica koti mladiče, ki jih niste želeli in načrtovali. Če se mladiči že skotijo, jih je treba skupaj z njihovo materjo odgovorno oskrbeti in ko so dovolj stari (psi po Pravilniku o zaščiti hišnih živali 8 tednov, mačke pa 12 tednov), mladičem poiskati odgovorne skrbnike, mater pa sterilizirati.
V kolikor najdemo pasje ali mačje sesne mladiče:
- Nemudoma pokličimo za pomoč in nasvete najbližjega veterinarja. Nikar ne čakajmo, da bodo mladiči sami kaj pojedli, saj nam bodo shirali in poginili. Običajno potrebujejo takšni mladiči takojšnje ukrepanje in oskrbo in ne čakanja na odziv uradnih služb.
- O najdbi obvestimo pristojno zavetišče in/ali občino.
- Naše nadalnje ravnanje je odvisno od odziva zavetišča in veterinarja. Ne jemljejo v vseh slovenskih zavetiščih v oskrbo sesnih mladičev, temveč je večinoma evtanazija takih mladičev ustaljena praksa, čeprav Zakon o zaščiti živali prepoveduje usmrtitev zdravih živali. S sesnimi mladiči, ki jih najdemo, verjetno ni zdravstveno nič narobe, le premladi so, da bi sami jedli in da bi brez pomoči preživeli. Zelo malo možnosti za rešitev sesnih mladičev je na območjih (beri: v občinah), kjer pogodb z zavetišči nimajo oz. tam, kjer društva za zaščito živali ne pomagajo, kot tudi tam, kjer veterinarji ne podpirajo rešitve sesnih mladičev.
Kaj storiti, ko najdemo mrtvo žival?
- Pokličemo na pristojno Veterinarsko higiensko službo (telefonske številke so TUKAJ).
Kaj storiti, ko vemo za kolonijo prostoživečih mačk?
- O lokaciji in številu mačk obvestimo pristojno zavetišče za živali, društvo za zaščito živali ali občino, ki pokriva območje.
- Ne hranimo prostoživečih mačk brez dogovora z zavetiščem ali društvom za zaščito živali, dokler niso mačke kastrirane in sterilizirane, saj s tem povzročamo, da se število mačk veča.
- Ne lovimo mačk sami in jih ne nosimo k svojemu veterinarju, saj bomo plačnik vseh storitev sami. Ne računajmo na kooperativnost občine, ki je sicer dolžna plačati stroške kastracije in sterilizacije prostoživečih mačk, brez da bi to počeli v dogovoru z njimi.
- Po "prijavi" lokacije prostoživečih mačk bodimo kooperativni za pomoč prostovoljcem pri obveščanju o gibanju teh mačk, o hraniteljih (če so), o stanju v koloniji (obolele ali poškodovane mačke ...).
- Čeprav prostoživeče mačke v vašem okolju niso vaša skrb, ste dolžni ustrezno ukrepati - obvestiti pristojne.
- Vsako samoiniciativno reševanje problematike prostoživečih ali lastniških mačk v smislu pobijanja, zastrupljanja, preganjanja ... je protizakonito in se šteje za mučenje živali. Zaradi takega početja ste lahko kazensko preganjani. Vsako tako početje s strani drugih oseb ste dolžni prijaviti.
Ne delajte ničesar na svojo roko, čeprav boste med telefoniranjem sem in tja izgubljali živce. Samo tako, da bomo vsi delovali v skladu z zakonodajo in po veljavnih protokolih, bomo kaj uspeli spremeniti v dobro živali. Če bomo najdene živali samoiniciativno sprejemali v svoj dom in o njih ne obvestili pristojnih služb, se ne bo premaknilo nič, saj take živali za "statistike" ne obstajajo in uradne službe imajo vse podlage za zanikanje obširnosti problematike zapuščenih, izgubljenih in prostoživačih živali. Ob vsaki najdbi zapuščene živali (zapuščena žival je vsaka, ob kateri ni njenega skrbnika) ne imejmo pred očmi samo reševanja konkretne živali, temveč tudi celotne problematike. Nikakor ni sprejemljivo, da ne izvajate vsega zakonsko določenega v primerih, ko bi morala žival v vam neljubo zavetišče. Zavedajte se, da vsa zavetišča v Sloveniji delujejo po isti zakonodaji, torej vse zavezujejo enaki predpisi in v kolikor opazite, da je kakšen predpis kršen, prijavite to brez pardona na ustrezno območno enoto Veterinarske uprave RS. Samo tako bo oskrba živali v vseh zavetiščih po zakonskih normativih, ki so naravnani v odgovorno oskrbo živali.
Predlagam, da za začetek poizveste, katero zavetišče za živali je pristojno za območje, kjer živite. Njihovo dežurno telefonsko številko si shranite za primer, da najdete kakšno žival, saj se boste s tem izognili nepotrebnemu klicanju in poizvedovanju, ko bo za žival že potrebno ukrepanje.
Prav tako ne škodi, če imate shranjeno številko Območnega urada VURS-a, kjer živite. Ta pride lahko prav, ko se vam v času uradnih ur v pristojnem zavetišču nihče ne javi ali se kako drugače ukrepanje zaplete. Uradni veterinar je po zakonu dolžan ukrepati, zato se nikakor ne pustite odpraviti na hitro ali brez ustreznih rešitev za žival. Ne pustite se prepričati, da ste vi dolžni za najdeno žival poskrbeti. Res je pa, da boste ob najdbi porabili nekaj energije za pridobivanje ustreznih odgovorov od uradnih služb. Naj vam to ne bo pretežko, kadar rešujete življenje, pa čeprav psa ali mačka. S tem, ko ga spravite s ceste, niste samo zadostili predpisom, temveč predvsem rešili žival morebitnih poškodb ali celo smrti, ljudi in ostale živali pa morebitnih nesreč, napadov in prenosljivih bolezni, ki bi jih ta žival povzročila.
Ob reševanju posamezne najdene živali, naj gre za poškodovano ali nepoškodovano, bodite pozorni na postopke in odzivnost uradnih oseb. Vsako nepravilnost prijavite pristojnemu veterinarskemu uradu, ob tem navedite svoje podatke in zahtevajte varstvo teh podatkov (po uradni dolžnosti uradni veterinar ne sme izdati identitete prijavitelja, vendar ne škodi, če ga v prijavi na to opozorite) ter odgovor o ukrepih. V kolikor odgovora ne boste zahtevali, vas niso dolžni obvestiti, kaj so ukrenili v zvezi s prijavljenim primerom. Gre tako za neodzivnost zavetišča, kot za neustrezno ravnanje uradnega veterinarja, občinskih uslužbencev, policistov ... Vedite, da od zavetišča za živali nimate pravice zahtevati podatkov o ukrepih, ki so jih izvedli potem, ko so žival sprejeli.
Še enkrat želim opozoriti, da vsa zavetišča za živali v Sloveniji delujejo po isti zakonodaji, se pa razlikujejo med seboj po kvaliteti oskrbe in še marsičem. Vsekakor so vsa zavezana k nudenju vsaj zakonskih minimalnih pogojev pri oskrbi živali, ki so v njihovem varstvu. To, da nekatera zavetišča bolje, nekatera pa slabše skrbijo za svoje varovance, ne sme in ne more biti razlog, da se predaji živali v posamezno zavetišče izogibate. Na ta način se stanje ne bo nikoli izboljšalo, ob neprijavah neprevilnosti bodo posamezna zavetišča dalje lahko delala slabo ali celo v nasprotju z zakonodajo. Zato ste dolžni prijavljati vse nepravilnosti, ki jih ob komunikaciji z zavetišči zasledite. Po zakonu pa ste dolžni najdeno žival predati v zavetiško oskrbo pristojnega zavetišča ali tistega, ki ga odredi občina, v kateri je bila žival najdena. Le tako se bo nivo oskrbe živali v slovenskih zavetiščih lahko dvigoval v prid živali.
Prav tako se ne pustite pregovoriti občinskim uradnikom, da v vaši občini problemov z zapuščenimi psi in mački ni. V vsaki občini so. Tudi od vas in vaše angažiranosti je odvisno, kako se bo problematika reševala v bodoče. Še enkrat - vi ste dolžni ob najdbi zapuščene živali obvestiti pristojne, le-ti pa so dolžni problem rešiti. Za vsakega psa in za vsakega mačka.
Ne obračajte se več stran!
Jana Pahovnik
23. 4. 2009
Zakonodaja:
- Zakon o zaščiti živali (ZZZiv-UPB2)
- Pravilnik o zaščiti hišnih živali
- Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali
- Zakon o veterinarskih merilih skladnosti (ZVMS)
- Kazenski zakonik (KZ-1-NPB1)
- Zakon o policiji (ZPol-UPB6)
- Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN-UPB1)
- Zakon o lokalni samoupravi (ZLS-NPB3)
Dogovorjene objave:
<< nazaj |
Jana. Vse pravice pridržane.