piškotki | informacije - pomoč | cenik za uporabnike | popusti za člane | naročilnice | cenik za oglaševalce | splošni pogoji
Domov
Domov
o psih pasme galerija koledar pomagajmo forum pasji faq trgovina
Prijava
Uporabnik:
Geslo:
 
Kdo je tukaj?
Člani: 0 | Gosti: 27
več...
 

ISSN 1581-3258
2000-2016 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Vzreja psov : Torej, vzrejali bi radi?
Dodal/a jana 5.3.2006 1:31:18 (11971 prebrano)

Torej, vzrejali bi radi?
Tekst in foto Aleš Medvešek, 2005

Pričujoči sestavek je plod osebnih beležk, ki sem jih ustvaril med prebiranjem in študijem kinološke literature, na osnovi pogovorov s kolegi vzreditelji, ki so mi vzor in koristni sopotniki v vzreji; na osnovi relevantnih internetnih virov; ter nenazadnje na osnovi lastnih mnenj, ki sem si jih ustvaril po določenem času, odkar se kinološko udejstvujem - sam sem zelo "mnenjski" človek in imam mnenje skoraj o vsem, sploh o temah, ki zadevajo pse. Obenem so na mnogih premisah, zapisanih v tekstu, osnovani tudi vzrejni pravilniki v nekaterih državah.

Namenjam ga lastnikom in ljubiteljem psov, ki jih zanima tematika vzreje, ali zgolj ljudem, ki se šele odločajo glede lastništva psa, saj jim lahko nudi oporo pri odločitvi za pravega vzreditelja, od katerega bodo dobili svojega psa. V prvi vrsti pa ga namenjam novincem, ki so se odločili, ali pa se še odločajo, da bodo stopili na težavno pot vzreje pasemskih psov, saj jih želim vsaj delno usmeriti v smer, v katero so hodili in hodijo odlični vzreditelji preteklosti in sedanjosti, ki so nam vsem vzor. Hkrati bom opozoril tudi na nekatere deklinacije, "sovražnike", ki prežijo na vzreditelja na vsakem koraku njegove poti od začetka, pa dokler ne zapre svojih vzrejnih knjig in preneha z vzrejo.

Zavedam se, da pričujoči sestavek predstavlja zgolj vznožje ogromne gore informacij in znanj, ki bi si jih moral nabrati, še preden pristopi k vzreji vsak, ki je kadarkoli pomislil na to, da bi paril svojega psa ali psico. A kljub temu, da v njem nisem mogel zajeti vseh vidikov vzreje in prikazati vseh, tako privlačnih kot tudi temnih plati in pasti, ki prežijo v tej dejavnosti, upam da vam bo koristil pri vašem ukvarjanju s psi, pri ustvarjanju vašega lastnega splošnega pogleda na kinologijo in vzrejo samo, ter vas spodbudil k razmisleku o tem, ali ste primerni, da se z njo pričnete ukvarjati; ali pa vas bo morda od nje odvrnil, ter vam s tem omogočil, da vzreji s svojim ne-delovanjem storite prav tako koristno dejanje. Zavedanje meja lastne nesposobnosti je v kinologiji in življenju cenjena lastnost, ki jo žal, premorejo le redki.



Ko se pričnemo odločati o tem, da bi svojo psičko ali psa parili, si moramo najprej zastaviti nekaj bistvenih vprašanj: Ali želim s tem kaj prispevati k ohranjanju pasme ter utrditvi dobrih lastnosti v njej? Kaj želim doseči s parjenjem svoje živali? Kaj želim izboljšati v korist pasme? Je vzreja nekaj, kar si želim početi na dolgi rok, ali mi predstavlja zgolj zabavno izkušnjo v življenju, ki bi si jo rad privoščil enkrat ali nekajkrat, ne glede na posledice?

Mnogo (po nekaterih podatkih AKC gre v ZDA za več kot ¾, podobno stanje pa velja najverjetneje tudi za Evropo) ljudi, ki se odloči, da bo parilo svoje pse, se na žalost odloča za vključitev v to vejo kinologije iz precej banalnih razlogov.

Nekateri želijo izboljšati življenjski standard, nekateri želijo svojim potomcem prikazati čudež življenja, nekateri pa želijo zaradi zaljubljenosti v lastnega psa, in ker jim je všeč njegova osebnost ali izgled, spraviti na svet še več njemu podobnih primerkov. Seveda ob tem zanemarjajo dejstvo, da morda njihov ljubljenec ne ustreza standardom, ki ločujejo odgovorne vzreditelje od dvoriščnih rejcev. Večina teh "rad-bi-vzrejal" ljubiteljev se ne sprašuje o tem, ali bodo s svojim dejanjem prispevali k ohranjanju in izboljševanju pasme. Ne zanima jih, ali bo morda kdaj mladič njihove vzreje ali njegov potomec, kljub neprimernosti uporabljen v vzreji in ne zanima jih, če s svojim dejanjem dolgoročno prispevajo k deklinaciji pasme, povečanju števila brezdomnih psov, ali kaki podobni tragediji pasjega sveta. Večina jih s tem vprašanjem opravi in samega sebe ter svojo lahkomiselno odločitev za vzrejo opraviči zelo na lahko. Svojo bodočo, na neracionalni odločitvi temelječo vzrejo primerjajo s kapljico v morje, a se ob tem ne zavedajo, da se bo njihova kapljica v nekaj letih lahko nakapljala v lužico, ter skupaj s kapljami ostalih, njim podobnih razmnoževalcev psov, v morje. V tem so si povsem enaki z "dvoriščnimi rejci", kot posplošeno imenujemo rejce nerodovniških psov.

Odločitev za vzrejo mora biti zavestno izvršeno dejanje, z dovoljšnjo mero samospraševanja, ter iskrene želje po lastnem prispevku k ohranitvi in utrjevanju kvalitet pasme, ki jo nameravamo vzrejati. Kdor se za vzrejo odloči iz povsem čustvenih razlogov, bi se moral vprašati, ali je to odlika odgovornega človeka. Vzreja je tvegano početje, ki prinaša človeku zadovoljstva in skrbi. V njej ni prostora za čustvene odločitve in ravnanja. Slednja si lahko privoščijo vzreditelji zgolj tedaj, ko se ob interakciji s svojim psom prelevijo v "navadnega" lastnika. Odgovorna vzreja in odgovorno lastništvo psa zahtevata od vsakega človeka predvsem čistost misli, ter odločanje na osnovi razumskih, ne pa čustvenih postavk - kar ne pomeni zanikanja pomembnosti dejstva, da je odgovoren vzreditelj enako zavezan tudi morali in etiki. V vzreji osebna naklonjenost do posameznega psa nikoli ne sme biti razlog, da bi z njim vzrejali ali ga vključili v svoj vzrejni program kot partnerja našim psom. Pravica do prostega razpolaganja s svojo lastnino (kar pes je), nikomur ne daje pravice, da bi zaradi njegove nepremišljene in neodgovorne odločitve za vzrejo (pa najsi gre za lastnika samca ali samice), trpel en sam pasji mladič, ne glede na to ali se je skotil pri njem ali pa pri nekom, ki bi pri njem kupil psa in morda nadaljeval "verigo" parjenja, ali pa morda pri nekom, ki mu je zgolj "posodil" svojega plemenjaka za paritev. Vsak vzreditelj bi se moral zavedati tega, da bo vsako njegovo dejanje pustilo dolgoročne posledice v pasmi, pa naj bodo še tako minimalne in najsi zadevajo še tako majhno število psov.



Eno od prvih znanj, ki bi jih novinec rabil nujno osvojiti, je poznavanje lastne pasme. Njene morfološke značilnosti, zgodovino, glavne mejnike v razvoju ter pse, ki so zaznamovali pasmo. Moral bi poznati njen temperament in odlike ter slabosti. Dobro poznavanje lastne pasme je osnova vsake vzreje.

Vsak, ki se odloči, da bo svojega psa paril, bi moral dobro poznati njegove prednosti in pomanjkljivosti. Dobro bi moral poznati podatke o prednikih in imeti čimveč podatkov o njihovem zdravstvenem stanju. Poznati bi moral najmanj štiri generacije prednikov, ter čim več njihovih kvalitet in napak, ter vedeti, kako so svoje gene prenašali na potomce. Prav tako bi moral vedeti oz. si priskrbeti čimveč tovrstnih podatkov o potencialnih partnerjih za svojega psa, pa najsi bo samec ali samička. Lastniki samcev bi nikoli ne smeli podcenjevati svoje vloge v vzrejnem procesu in bi o svojem psu morali razpolagati s prav toliko podatki kot lastniki psic. Konec koncev so samci tisti, po katerih se ocenjuje potomstvo, čeprav vemo, da k temu enakovredno prispevata oba starša.

Zbiranje vseh podatkov in oblikovanje vzrejnega načrta v celoto torej ni preprosto opravilo in da bi opravili svojo prvo nalogo, moramo temu opravilu posvetiti kar nekaj časa in energije. Obiskovanje razstav, kjer se lahko pogovorimo s kolegi vzreditelji, so obvezno orodje - še posebej z izkušenimi, odgovornimi vzreditelji, ki so vzredili več legel in zatorej razpolagajo z večjim številom informacij o psih, ter predvsem o psih svoje vzreje. Prav tako so razstave priložnost, da nam psa, potencialnega kandidata za vzrejo, ocenijo sodniki - če so strokovnjaki za pasmo, toliko boljše. Po drugi strani, skozi daljše razdobje razstave omogočajo vzreditelju, da lahko videva na njih tudi potomce psov, ki jih pozna od prej in si tako širi vedenje o posameznem psu.

Poznavanje standarda, ter pravilno tolmačenje le-tega, je naslednje orodje, ki ga je absolutno potrebno obvladati. Pogovori s strokovnjaki v stroki, opazovanje sodnikov in njihovega dela ter primerjanje svojih opažanj, pogovor z izkušenim vzrediteljem, so le nekatere od poti do poznavanja standarda. Razvijajte svoje oko in si oglejte čimveč primerkov svoje pasme, njihove prednosti in pomanjkljivosti, ter svoja dognanja preverjajte s standardom.

Prebiranje pasemske in kinološke literature, vedenje o drugih pasmah, širjenje znanja na splošno, je prav tako eno od bistvenih opravil, ki jih mora opraviti bodoči vzreditelj. Vsaj tisti, ki si je odgovoril na vprašanje "ali želim v vzreji kaj izboljšati?" pritrdilno, bi moral delovati po teh načelih.



Znanja z drugih področij niso zanemarljiva. Vsakdo, ki se želi ukvarjati z vzrejo, bi si moral za to, da bi uspešno udejanjal svoj namen prispevati k ohranitvi ter izboljšanju pasemskih značilnosti, do potankosti priti na jasno z nekaterimi osnovami genetike, ter biti seznanjen z vsemi bistvenimi genetskimi faktorji, ki vplivajo na kakovost vzreje neke pasme, pa naj bo to genetika barv ali pa poznavanje gensko osnovanih težav v pasmi. Poznati bi moral kongenitalne in somatske anomalije in bolezni svoje in drugih pasem, ter vzroke in genetsko podstat zanje. Poznati bi moral področje pasje reprodukcije vključno s porodništvom, ter neonatalne nege, saj mu bo teoretska zaslomba močno koristila takrat, ko bo pri kotitvi ali v leglu naletel na težave, ter bo znal pravilno oceniti resnost položaja in ukrepati bodisi sam ali s strokovno veterinarsko pomočjo.

Tudi področje ortopedije, ter na splošno anatomije psa, je eno od področij, s katerimi bi se morali spoznati in bistvena znanja osvojiti vsi, ki se želijo ukvarjati z vzrejo. Fizika gibanja, motorika psa, poznavanje skeletnih značilnosti pasme (predvsem glave, kot tiste, ki v veliki meri definira večino pasem) in načina delovanja njegovega telesa, so le nekatera področja, ki so prav tako pomembna.

Po vsem naštetem, bi moralo biti vsakomur jasno, da je sam vstop v vzrejo že zaradi množine znanj in izkušenj, ki si jih mora lastnik psa nabrati, še preden ga pari, dolgotrajen proces. Nekatera od njih pa bi prav tako moral poznati vsak odgovoren lastnik psa, ne zgolj kandidati za vzreditelje in vzreditelji sami. Marsikdo neučakano prehiteva dogodke, se kot mnogi še prehitro zaplete v prve pasti in morda nikoli ne dojame, da je zašel s prave poti, ter se zato nanjo nikoli več ne vrne. Vstop v vzrejo je podoben osvajanju ljubljene osebe. V njen objem je potrebno pristopiti s potrpljenjem in iskreno željo, da bi jo spoznali z vsemi njenimi krepostmi in slabostmi. Vzreja je poroko vedno obetajoča ljubica, ki ljubi zveste in grobo zavrača lahkoživce, a si na koncu pusti prstan nadeti le redkim. Obenem pa jim cel čas zakona daje vedeti, da ločitev nikoli ni izključena. Tisti ki jih sprejme, v zakon vstopijo kot izkušeni partnerji, ki si do konca prizadevajo ohraniti zakon zdrav in trajen. Izkušen vzreditelj je tisti, ki ga ljubica sprejme za moža prostovoljno, ker si je njeno naklonjenost priboril z vztrajnim in nezlaganim dvorjenjem, ne pa tako, da si je nevesto ugrabil kot roparski vitez. Izkušenega in odgovornega vzreditelja ne opredeljuje ne število legel in ne dolžina staža v vzreji. Opredeljuje ga pravilna pot, po kateri stopa v vzreji cel čas svojega delovanja. Ta je le pot razuma, ter kritičnega, nezamegljenega pogleda nase in na rezultate svojega dela. Je le pot nenehne želje po osebni rasti in večnega tešenja žeje po znanju.

Ko si je novinec izgradil osnovno znanje, ter si odgovoril na osnovna vprašanja, ponavadi naleti na prve ovire. Prva in najnevarnejša, na vsakem koraku prežeča nevarnost, je psarniška slepota. Je bolezen, na katero niso imuni niti izkušenejši vzreditelji, še posebno tisti, ki so v življenju že vzredili kakega odličnega predstavnika svoje pasme. Ljudje ki jih je zadela psarniška slepota, so na tujih psih sposobni najti cel kup napak, medtem ko so pri svojih psih zmožni (marsikdaj tudi pretirano) poveličevati zgolj njihove kvalitete, ter popolnoma zanemariti vsako misel na to, da bi lahko njihov pes imel kakšne nepravilnosti. Novinci, ki so zadeti od nje, so povsem nesposobni ločiti med svojo naklonjenostjo do psa in realno sliko tega istega primerka pasme. Mnogi celo pot, ki jo opravijo, preden se spravijo k vzreji, opravijo z namenom, da bi parili svojo žival. Večina jih že v začetku stopi v past in nova znanja ter izkušnje izrabijo za potrjevanje "kvalitete" svojega psa, namesto da bi to znanje uporabili za to, da bi svojo vzrejno bazo ocenili realno in "z glavo", ter morda ugotovili, da je bolje začeti vzrejo z boljšo vzrejno bazo; se ozreti po ustreznejšem psu, prvega pa vzrejno upokojiti.



Edino zdravilo za to vrsto slepote je torej nenehno samospraševanje in nenehna skeptičnost do samega sebe kot vzreditelja. Kdor zmore premagovati to bolezen, je na poti k temu, da postane dober vzreditelj. Kdor je ne zmore, pomeni grožnjo kvalitetni in odgovorni vzreji in lahko povzroči na dolgi rok veliko škode. Pa naj gre za vzreditelja z veliko psi, ali pa za nekoga, ki premore zgolj enega; vzreditelja z dolgoletnim stažem v vzreji ali novinca.

Naslednja past, ki preži predvsem na mlajše vzreditelje (pa tudi tisti z daljšim stažem niso imuni nanjo), bazira na globini njihovega poznavanja pasme in psov v njej ter poznavanju vzrejnih principov, ki naj bi v vzreji vodili k dobrim rezultatom in vzreditelju omogočili, da bo imel kvalitetno leglo. Manjše, ko je tovrstno znanje, več je možnosti, da bo leglo "papirni tiger", kar pomeni, da bo vzreditelj deloval po načelu, da množina prvakov in "velikih psov" v rodovniku zagotavlja kvaliteto legla ter povečuje možnosti, da bo v leglu "kapitalec", ob tem pa pozablja, da bo leglo prav lahko tudi "stranska škoda". Mnogi novinci se z velikim žarom opredeljujejo glede vzrejnih tehnik in tistim, ki prisegajo zgolj in izključno na tehniko linijskega parjenja, zadostuje že dejstvo, da pričakovani rodovnik mladičev v čim večji meri vsebuje enega prednika, ki so si ga sami postavili za vzor in ideal pasme.

Ob naštetem mnogo vzrediteljev (ne samo začetnikov) popade tudi tako imenovani "sindrom velikega plemenjaka", če vzreditelja vodi enaka misel, kot vodi gornje primerke - misel, da bo prvak s svojimi geni in osebno odličnostjo že sam po sebi prispeval k izboljšanju njegovega vzrejnega materiala.

Vsem "naštetim pacientom" oz. žrtvam pasti je skupno to, da parijo rodovnike. Zgolj papirno parjenje in parjenje titul, brez upoštevanja vseh ostalih faktorjev, pa ni nikakršna formula za uspeh. Prav nasprotno, večinoma se izkaže za katastrofalno. Rodovniki so polni mrtvih psov, od katerih jih vzreditelj mnogo, ali pa, če je novinec, nikoli ni mogel videti na lastne oči ali videti njihovega potomstva. A mora na koncu, ko se o paritvi odloči, pariti in na svet spraviti žive pse.



Ena od pogostih napak, ki jih počno vzreditelji pri iskanju informacij o prednikih svojega psa je, da se prehitro zadovoljijo z osnovnimi podatki o njih. Podatki o barvi oči, kožuha, ugrizu, višini, številu potomcev, ki so dosegli prvaštvo in slika prednika v osebnem albumu so večini dovolj, da svoje iskanje informacij usmeri na zbiranje le-teh, o naslednjem predniku. Pasemske knjige so polne podatkov o velikih psih iz preteklosti in podatkov o tem, kako so z nekim potomcem dali pečat pasmi ter jo s svojo prisotnostjo v rodovnikih današnjih psov temeljito zaznamovali. In vendar nam podatek o tem, da je "CH. Najlepši Pes" tudi "CH. Reproduktor Pes", pove zgolj to, da je nekoliko njegovih potomcev doseglo šampijonski naziv, ne vemo pa nič o tem, ali morda ne gre le za peščico od stotin potomcev, ki jih je zaplodil slednji in ki morda v večini pomenijo povprečno ali podpovprečno potomstvo v primerjavi z njihovimi maloštevilnimi odličnimi sorodniki po očetu. Obenem pa ti isti nepomembni primerki morda prav zaradi sorodstvene povezanosti s "Ch. Najlepšim psom" močno "genetsko onesnažujejo" naš vzrejni material, saj vemo, da svet ni popoln in da so morda prav med vzreditelji psov v rodovniku našega psa bili tudi takšni, ki so si naredili "papirnega tigra". Pa čeprav v deseti generaciji prednikov. Podatek o "Ch. Najlepšem Psu" nam ne pove, koliko od njegovih potomcev je bilo zdravih in koliko od njih je prizadela kakšna bolezen, ki je genetskega izvora in ki bi se lahko pripisala njemu ali nekemu od njegovih prednikov. Podatek ne pove ničesar o dolgoživosti njegovih potomcev, o njihovih reprodukcijskih zmožnostih, njihovem temperamentu in značaju. Slike in skopi statistični podatki ne ustvarjajo realne slike in zgolj razpolaganje s temi podatki ne sme biti nikoli zaključek brskanja po drobovju rodovnika psa, če je vzreditelj svojo nalogo vzel resno. V iskanje se je treba zakopati globlje. Razgovori s starejšimi vzreditelji, ki so nekatere od teh psov poznali in morda z njimi tudi parili, so odličen vir podatkov in informacij. Več kot je virov, bolj čista je podoba, ki jo ima vzreditelj o vzrejnem materialu, s katerim dela.

Obenem se mora vzreditelj, ko do obisti preišče rodovnike in si odgovori na večino vprašanj v zvezi s predniki pričakovanega legla in starši, zavedati, da bo pravilnost svoje odločitve moral še posebej temeljito preverjati pri svojem leglu, ter da bo moral mladiče zaradi relevantnosti podatkov, ki mu bodo nudili oporo pri nadaljnjih vzrejnih načrtih, slediti. S tem, da jim najde ustrezne domove, odgovorne lastnike, ki neplemenskih živali ne bodo uporabljali za vzrejo, plemenske pa na vzrejo ustrezno pripravili in evalvirali; lastnike, ki bodo vzreditelju omogočili, da pridobi informacije o napredku in zdravstvenem stanju mladiča, bo ustvaril pogoje za ustvarjanje lastne informacijske baze o svoji vzreji.

Mnogo vzrediteljev pade na tej točki. Nekateri zapadejo v "psarniško slepoto" in povratnih informacij lastnikov ne zmorejo ustrezno filtrirati, in predvsem v primeru, ko se v njihovi vzreji pojavi težava pri potomcih, niso zmožni sprejeti dejstva, da se tudi najboljšim dogajajo "lopi", ter se iz tega kaj naučiti, namesto da bi se do tega vedli ignorantsko. Na kritike njihove vzreje s stran kolegov gledajo kot na metanje polen pod noge in namesto, da bi jih gledali kot blagohotne smerokaze, ki kažejo nazaj, v smeri prave poti. Drugi zapadejo v drugo skrajnost in vsako odstopanje od najvišje odličnosti štejejo kot napako svoje vzreje in so do sebe in svojih rezultatov ter psov, ki so te rezultate ustvarili, pretirano strogi. Tako dejanje je samodestruktivne narave in povzroči zgolj to, da nikoli zadovoljni vzreditelj v iskanju ideala opazi, da je ostal brez psov, saj noben ni bil nikoli dovolj dober. Kritična zmernost je boljša kot pikolovsko iskanje napak ter nezmožnost, da bi videl in si priznal tudi kvalitete. Tudi ti na kritike in pohvale kolegov gledajo s skepso, ki izvira iz starega reka: "Ne boj se, ko ti pljuvajo psa. Na pravi poti si. Ko ti ga hvalijo, je čas za paniko". Odgovorni vzreditelji so odgovorni ljudje, ki so v prvi vrsti pripravljeni z grajo ali pohvalo pomagati kolegu, saj vedo, da lahko le s skupnimi močmi vzrediteljem uspe služiti njegovi visokosti psu.



Vzreja je torej zahteven hobi. Ker vključuje živa bitja, ki so človekov spremljevalec že tisočletja in ki so v popolnosti odvisna od nas, je nujno vzreja tudi odgovoren hobi. Vzreditelj je za svoje delo in svoj "izdelek" moralno odgovoren od dne, ko se odloči, da bo paril njegove starše, pa do dne, ko pes za vedno zapre oči. Je stvarnik in angel varuh. Je vila rojenica in žal, včasih tudi angel smrti. Ko v vzrediteljevem življenju pride trenutek, ko sem mora odločati o življenju ali smrti mladiča, katerega preživetje je brez človekove intervencije vprašljivo, ali pa o življenju in smrti mladiča s prirojeno napako, ki mu sicer omogoča da funkcionalno preživi, a je njegovo bodoče življenje in zdravje polno neznank glede zdravja, nastopi največja preizkušnja. Takrat je odgovoren vzreditelj zaradi odgovornosti do ostalih mladičev v leglu, odgovornosti do njihove matere, in nenazadnje do mladiča, ki ga v zdravstvenem pogledu najverjetneje tudi v prihodnje ne čaka svetla bodočnost, prisiljen prestopiti mejo človeškega v sebi in se odreči želji po ohranitvi nemočnega življenja v korist kvalitete življenja legla. Kdor tega racionalizma ne premore, mora resno razmisliti o tem, ali je primeren kandidat za vzrejo. Osebno menim, da je to eno prvih vprašanj, s katerimi bi moral opraviti vsakdo, še preden se odloči, da bo vzreja postala njegov hobi. Življenje ni nekaj, s čimer bi se smeli igrati neodgovorno, pa "čeprav" gre za živali. Sledenje razumski etiki je edina prava pot v tem pogledu, ko je potrebno sprejeti tudi težke odločitve, ne glede na starost psa. Obenem to velja tudi za vsakega odgovornega lastnika, ne zgolj vzreditelja, vendar mu v primeru, da je psa dobil pri enako odgovornem vzreditelju, le ta trdno stoji ob strani, medtem ko je sam v tovrstnih primerih osamljen.

Tako. Odločitev je vaša. Ste prepričani, da ne bo problem nekaj let preživeti s tistim blaženo trpečim občutkom zaljubljenca preden končno ne osvoji izbranke? Ste prepričani, da boste lahko osvajali zadržano in z enako naklonjenostjo sprejemali njene čare in slabosti? Ste prepričani, da svojega samčka še nekaj časa ne boste pustili k psičkam, katerih lastniki vas vdano moledujejo, da bi naskočil njihovo psico, ker si o njegovi vzrejni vrednosti in potencialu niste povsem razjasnili vsega? Ste prepričani, da boste lahko še nekaj časa vdano v usodo odganjali vaške snubce izpred vhodnih vrat, ko bo vaša psička z moledujočim pogledom prosila za mladičke in hlepeče silila k samcem v času, ko bo najbolj vroča - zato, ker ne glede na njen pravi čas še ni pravi čas ZA VAS? Ker se imate še marsikaj za naučiti? Potem dobrodošli med snubce.

Ste ugotovili, da ta ljubica ni za vas? Odlično. Snubci vas bomo za odločitev poskušali po naših najboljših močeh nagraditi z vašim naslednjim štirinožnim prijateljem, ko ga boste iskali. Morda ste s to odločitvijo za pse naredili več, kot marsikateri, ki se imenuje vzreditelj, oz. se je nepremišljeno vključil v vzrejo. Kot sem dejal v uvodu, je zavedanje meja lastne nesposobnosti vrlina, ki je tudi v kinologiji redko prisotna, a cenjena.

Za mojpes.net pripravil Aleš Medvešek
Tekst je avtorsko zaščiten. Vsako kopiranje, ki ni v skladu s pogoji uporabe spletnega portala mojpes.net, je prepovedano.


Preberite vse članke avtorja:
  • Konstitucija in tipi konstitucij
  • Torej, vzrejali bi radi?
  • Pravi lastnik (po Santijevo)
  • Smo osveščeni potrošniki?
  • Zgodovina pasme nemški bokser
  • Zakaj je potrebno šolati svojega bokserja
  • Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
    Premium pet - Trgovina s srcem za male živali
    Hrana za pse Happy dog
    Zavetišče za živali Horjul
    Kupujete psa z rodovnikom?
    Kdo je kraševec? width=
    Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije
    Zakon o zaščiti živali (uradno prečiščeno besedilo) (ZZZiv-UPB3)
    domov | o psih | koledar | galerija | pasme + oglasi | pomagajmo psom | forum | pasji faq | trgovina | informacije - pomoč | splošni pogoji

    2000-2016 Jana. Vse pravice pridržane.
    Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
    splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
    Strežniki Netis.