Razno : Odnos moderne družbe do živali
5. ZAKLJUčEK
Ker sem tudi sama prostovoljka društva za pomoč živalim in ljubiteljica živali, mi je bilo raziskovanje odnosa moderne družbe do živali pravi izziv.
Moj namen je bil, da predstavim nekaj najbolj krutih dejanj moderne družbe in mislim, da sem uspela v ospredje postaviti primere namernega fizičnega mučenja živali, ki so za ljudi ponavadi najbolj nerazumljivi in šokantni. Prepričana sem, da se prav s predstavitvijo takih konkretnih in realnih primerov, lahko izboljša odnos ljudi do živali. Slike mučenih živali marsikoga pretresejo in morda prav zato začnejo razmišljati drugače, spremenijo svoje mišljenje in dojamejo, da so tudi živali živa bitja. Nič manj pa ni kruto življenje prostoživečih živali, ki so prepuščene same sebi in so 24 ur dnevno izpostavljene raznoraznim nevarnostim. Tukaj pa so tudi živali, ki se rodijo preprodajalcem oziroma tistim, ki svoje psice razmnožujejo z enim samim ciljem - zaslužiti čimveč denarja.
Sama sem mnenja, da bi se vse različne oblike mučenja živali, lahko preprečile s kaznovanjem vseh tistih, ki kršijo zakon. Prvotni problem pa je že v sami zakonodaji, ki je precej pomankljiva. Dejstvo je, da se živali med seboj razlikujejo, tudi vsak laik ve, da je razlik med psi in mački veliko. Precej razlik pa je tudi med posameznimi pasmami psov. Zavedati se je treba, da pes majhne rasti potrebuje drugačen bivalni prostor kot pes večje rasti. Dober primer so tudi hrti, ki so precej specifična pasma, saj nimajo skoraj nič podkožne maščobe, zato vsekakor niso primerni za bivanje v zunanjih neogrevanih pesjakih.
Ker nikoli ni vse negativno, sem predstavila tudi ravnanje ljudi, ki za svoje živali dobro skrbijo. Marsikdo je mnenja, da lastniki živali s skrbjo zanje skorajda pretiravajo. Moje osebno mnenje pa je, da se je s svojimi ljubljenčki potrebno čimveč ukvarjati, to pa je lahko igra doma, primerno dolgi sprehodi ali pa obiskovanje tečaja agilityja ali drugega pasjega športa. Prav tako spodbujam vzgojo psov in mačk, saj le tako lahko lastnik in žival uživata v skupnem življenju. če bi vsi lastniki psov le-te tudi vzgajali, bi bilo mnogo manj nesreč (ugrizov, napadov in podobno), ki so popolnoma nepotrebne. Veterinarske storitve omogočajo, da so naše živali zdrave in lahko živijo dlje. Spodbujam sterilizacijo in kastracijo prostoživečih živali, saj je le-teh mnogo preveč in novi mladiči niso zaželeni.
Nekaj pozornosti sem namenila tudi vprašanju, kako živali lahko pozitivno vplivajo na ljudi oziroma jim koristijo. Poiskala sem nekaj zanimivih raziskav, iz katerih sem črpala podatke. Psi in mačke so ljudem včasih predstavljali drugačne koristi kot danes, ko o živalih vemo mnogo več.
Dotaknila sem se tudi slovenske zakonodaje, ki je kar velik problem. Vemo namreč, da so zakoni precej pomankljivi, kršitve pa se ne sankcionirajo ustrezno. Žalostno je, da v Sloveniji za živali ni poskrbljeno tako kot bi moralo biti in niti ni videti, da bi se stanje spremenilo na bolje, saj vplivneži nimajo posluha za prošnje prostovoljcev, ki so z živalovarstveno sceno seznanjeni najbolje.
Informacije in podatke sem iskala v raznoraznih knjižnih in spletnih virih, za pomoč pri raziskovanju posameznih elementov odnosa moderne družbe do živali pa sem prosila Jano Pahovnik, ustanoviteljico spletnega portala mojpes.net, Polono Samec, vodjo Zavetišča za živali Horjul, Dani in Martina Simončiča, ustanovitelja ene izmed prvih slovenskih pasjih šol, prostovoljce društev za pomoč živalim in druge, ki so mi bili v veliko pomoč. Seminarsko nalogo mi je lektorirala Manca Ratkovič, absolventka slovenistike.