| Seminarska naloga pri splošni maturi ODNOS MODERNE DRUŽBE DO ŽIVALI Avtor: Martina Lah
Mentor: Blaž Mršič, prof.
ESIC Kranj – Gimnazija
Kranj, 2008/2009
[objava na mojpes.netu: 31.8.2009]
KAZALO VSEBINE
1. Uvod
2. Odnos Slovencev do živali
2.1. Mučenje živali v Sloveniji in tujini
2.1.1. Primeri namernega fizičnega mučenja živali
2.1.2. Prostoživeče živali
2.1.3. Preprodajalci živali
2.2. Vzorna skrb za živali
2.2.1. Pasji športi
2.2.2.1. Agility
2.2.1.2. Rally Obedience
2.2.2. Vzgoja
2.2.3. Lepotne in veterinarske storitve
2.2.3.1. Sterilizacija in kastracija
2.2.3.2. Evtanazija
2.3. Živali kot korist ljudem
2.3.1. Psi reševalci
2.3.2. Psi kot pomoč slepim in drugim bolnikom
3. Zakonodaja na področju zaščite živali
3.1. Delovanje zavetišč in društev za živali
3.2. Delovanje Veterinarske uprave
4. Anketa
5. Zaključek
6. Viri
7. Priloge
1. UVOD
Kot prostovoljka Žverce, Društva za pomoč živalim Škofja Loka-Kranj in velika ljubiteljica živali, sem se lotila raziskovanja odnosa moderne družbe do živali. Osredotočila sem se predvsem na pse in mačke kot hišne ljubljenčke, saj mi je to področje najbližje. Predstaviti želim nasprotji, ki sta se izoblikovali v moderni družbi. Na eni strani je dandanes veliko mučenja živali, zato bom v ospredje postavila različne oblike mučenja in tudi predstavila konkretne primere. Večji del poglavja o mučenju živali bom namenila namernemu fizičnemu mučenju živali, omenila pa bom tudi prostoživeče živali, ki jih je v Sloveniji precej veliko, prav tako je veliko tudi preprodajalcev živali.
Na drugi strani pa je v moderni družbi vse več lastnikov živali, ki zanje vzorno skrbijo. V poglavju, namenjenemu tej temi, bom najprej odkrivala kakšna je vzorna skrb za živali in nato predstavila nekaj dejavnosti dobrih skrbnikov živali. Predstavila bom pasje športe in primerno vzgojo živali ter lepotne in veterinarske storitve za živali, ki so v porastu. V okviru veterinarskih storitev bom predstavila sterilizacijo in kastracijo ter evtanazijo, saj so to posegi, ki jih veterinarji opravljajo najpogosteje.
Nekaj pozornosti bom namenila tudi vprašanju, kako lahko žival koristi človeku in se pri tem opirala na strokovne raziskave. Natančneje bom predstavila pse reševalce in pse, ki pomagajo slepim in drugim bolnikom.
Predstavila bom tudi zakonodajo na področju zaščite živali, saj prepoveduje marsikaj, kar je bilo v preteklosti ljudem samoumevno. Društev in zavetišč za živali je tudi v Sloveniji vse več, zato se bom poglobila v njihovo delovanje: kakšna je njihova primarna naloga, kako skrbijo za svoje varovance in podobno, pozanimala pa se bom tudi o tem ali spoštujejo zakone oziroma natančneje Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali. Raziskala bom delovanje veterinarske inšpekcije, ki naj bi nadzirala delovanje zavetišč za zapuščene živali in tudi posamezne lastnike živali.
Naredila bom tudi anketo, za katero upam, da mi bo pokazala čimbolj natančne rezultate o tem, kakšen je odnos Slovencev do živali. Zavedam se, da anketa ne more biti popolnoma točna, zato se bom poleg nje oprla tudi na statistične podatke in informacije ljudi, ki mi bodo strokovno pomagali pri raziskovanju odnosa moderne družbe do živali.
2. ODNOS SLOVENCEV DO ŽIVALI
Splošno gledano je odnos Slovencev do živali še vedno slab. Kljub temu, da živimo v 21.stoletju, še vedno naletimo na vasi, kjer so psi priklenjeni na verigo, nimajo pokritega bivališča in dostopa do hrane in vode.
Odnos ljudi do živali je odvisen predvsem od starosti, kraja bivanja in izobrazbe. Opaziti je, da imajo najslabši odnos do živali v Prekmurju in na Koroškem. Dokaz za to so dejavnosti Društva za zaščito živali Pomurja, ki aktivneje deluje od leta 2008. Lotili so se velikega projekta, in sicer so na pomoč priskočili psom v romskih naseljih, kjer za živali nikakor ni dobro poskrbljeno.
Slika 1: Primeri neprimerne oskrbe psov v Pomurju (vir: http://www.mojpes.net/forum)
Seveda pa tudi v drugih predelih Slovenije zlahka naletimo na slabo oskrbo živali in mučenje. Za njihovo dobro se trudijo društva in zavetišča za živali (več o tem v poglavju Zavetišča in društva za živali), ki ozaveščajo ljudi in živali in jih rešujejo iz nemogočih razmer. Žalostno pa je, da je dobrih posvojiteljev premalo in vsekakor manj, kot je zapuščenih živali, ki potrebujejo nove domove.
Za slabo stanje na tem področju smo krivi ljudje sami. če opazimo mučenje živali ali neprimerne pogoje, v katerih bivajo, smo to dolžni prijaviti veterinarski inšpekciji. Žalostna je zgodba psička Groma, ki je petnajst let bival na seniku, kamor mu je lastnik metal hrano, torej ni imel nikakršnega stika z ljudmi. Po petnajstih letih življenja v nemogočih razmerah, so pristojni končno izvedeli zanj. Odvzela ga je Polona Samec in sprejet je bil v Zavetišče Horjul. Ker je bil psihično in fizično preveč bolan, so ga morali usmrtiti. če bi sosedje, ki so vedeli, da je psiček tam, njegovega lastnika prijavili prej, bi imel Grom srečnejše, daljše in bolj zdravo življenje.
Dobri skrbniki živali so torej žal še vedno v manjšini (več o tem v poglavju Vzorna skrb za živali). Žalostno je, da niti država sama skrbi za živali ne daje večjega poudarka. če bi se mučenje in slaba skrb za živali strogo kaznovalo, kot je določeno v zakonu, bi se odnos ljudi do živali najverjetneje izboljšal.
2.1. MUčENJE ŽIVALI V SLOVENIJI IN TUJINI
Splošno znano dejstvo je, da je mučenja živali tako v Sloveniji, kot tudi v tujini izjemno veliko. če pogledamo na spletne strani društev in zavetišč za živali, opazimo vse več primerov mučenja živali, pri tem pa je zanimivo, da so ljudje celo vse bolj domiselni. če so včasih ljudje žival v vrečah vrgli iz vozečega vozila, so danes njihova dejanja še bolj kruta. Društva in zavetišča za živali so velikokrat priča sestradanim, ustreljenim živalim, z vrvjo privezanim na drevo sredi gozda in tako dalje. Vse večkrat pa se zgodi, da ljudje fizično poškodujejo žival, na primer s sekiro, lopato, kosilnico in podobnim. Zdi se, da človeška domišljija ne pozna meja. Dandanes pa je tudi vse več preprodajalcev živali, ki svoje živali mučijo s prekomernim razmnoževanjem.
Kljub temu, da se društva in zavetišča za živali dnevno trudijo z ozaveščanjem ljudi, zaenkrat še ni čutiti, da bi to imelo kak pozitiven učinek. Društva in zavetišča se namreč še vedno vsakodnevno srečujejo z mučenimi in zapuščenimi živalmi. Velikokrat slišimo, da je Slovenija dobro razvita država, odnos Slovencev do živali pa je v večini žal še vedno slab. Mnogokrat se zgodi, da živali trpijo tudi zato, ker ljudje, ki vedo v kakšnem stanju živijo, mučenja ne prijavijo.
Mučenja živali pa je tudi v tujini veliko. Za začetek bi rada predstavila nekaj primerov mučenja v tujini.
• Psička Mamba, ki jo je prevzela poljska organizacija za pomoč psom tipa bull po tem, ko je popolnoma zanemarjena prišla iz enega od poljskih zavetišč.
Slika 2: Psica Mamba prej in potem (vir: http://www.mojpes.net/forum)
• Psica Zuza, pasme mastiff, ki bi morala imeti 60-70 kilogramov, a jih je ob najdbi imela le 26. Živela je na verigi, brez zavetja, hrane in vode, ležala je na betonu in zato so se ji naredili veliki otiščanci.
Slika 3: Močno shujšana psica Zuza (vir: http://www.mojpes.net/forum)
2.1.1. PRIMERI NAMERNEGA FIZIčNEGA MUčENJA ŽIVALI
Namernega fizičnega mučenja živali je v Sloveniji veliko. Konkretne primere sem poiskala v Zavetišču za živali Horjul. V omenjenem zavetišču večkrat dokažejo, da so mogoči celo čudeži, a seveda nekaterim živalim ob najdbi ni več pomoči.
• Moro, pes brez gobčka
Moro je pes, ki je bil suh in zapuščen najden na božični večer leta 2006. Zaradi hude poškodbe gobčka in ušesa, so ga nameravali evtanazirati, a je imel preveliko voljo do življenja. Na Veterinarski fakulteti so operirali zdrobljene kosti in zamašeno nosno votlino, in tako Moro danes živi popolnoma normalno življenje. Moro je žrtev krute človeške roke, ki ga je namerno poškodovala.
Slika 4: Pes Moro ob najdbi (P.Samec)
Slika 5: Moro po oskrbi (P.Samec)
• Muca povožena s kosilnico
Kljub trudu mladi breji muci ni bilo pomoči, bila je evtanazirana. Neznani človek jo je povozil s kosilnico.
Slika 6: S kosilnico povožena muca (P.Samec)
• Pes Ninko ostal brez lopatice
Ninko je pes, kateremu je neznani človek namerno odsekal del lopatice. Po operaciji uporablja vse štiri tačke.
Slika 7: Pes brez lopatice (P.Samec)
• Pasji mladiči mrtvi najdeni v smetnjaku
Tri dni stari pasji mladiči zapakirani v vrečo za smeti odvrženi v smetnjak.
Slika 8: Mrtvi pasji mladiči (P.Samec)
2.1.2. PROSTOŽIVEčE ŽIVALI
Slika 9: Zapuščen pes (P.Samec)
Prostoživeče so tiste živali, ki nimajo lastnika, so zapuščene in tako prepuščene same sebi. Za zapuščene živali morajo poskrbeti zavetišča za zapuščene živali (več o tem v poglavju Delovanje zavetišč in društev za živali).
• Prostoživeča psica z mladiči
Tipičen primer prostoživeče psice je Leska, ki je bila skupaj z mladiči najdena v leseni baraki, kamor se je zatekla.
Slika 10: Prosto živeča psica z mladiči (P.Samec)
• Dudarji
Dudar je ime, ki ga uporabljamo za pasje in mačje mladiče, ki so premajhni, da bi sami poskrbeli zase, njihova mati pa jih je zavrgla. Dudarje je potrebno hraniti po dudi in zanje skrbeti 24 ur na dan.
Slika 11: Dudar (P.Samec)
V Sloveniji je po podatkih Veterinarske uprave 203 312 psov (na dan 25. 10. 2008), predvideva pa se, da jih je vsaj še enkrat toliko neprijavljenih, torej takih, ki niso letno cepljeni. Uradno so v Sloveniji kot prostoživeče priznane le mačke, psi pa ne.
2.1.3. PREPRODAJALCI ŽIVALI
Množična “produkcija” psov je vse pogostejša. Mnogo ljudi želi zaslužiti s svojimi psicami in jih zato nekontrolirano razmnožujejo. Tako je na svetu vse več živali, ki niso rodovniške in so velikokrat tudi hudo bolne. Marsikdo se sploh ne zaveda, da kupuje bolnega psa, katerega mati je verjetno izmučena, sestradana in bolna. Te živali so zanemarjene, čeprav za javnost izgleda drugače. Živali umirajo mlade - zaradi bolezni ali zaradi strela, ki jim ga namenijo, ker se niso več sposobne razmnoževati. Neodgovornim preprodajalcem pasji mladički predstavljajo le prodajno blago.V njihovem interesu je, da služijo denar, za gluhost, displazijo kolkov, slepoto in podobne bolezni psov pa jim je vseeno.
2.2. VZORNA SKRB ZA ŽIVALI
Mučenja živali je veliko, hkrati pa se je potrebno zavedati, da je tudi ljudi, ki za svoje živali vzorno skrbijo, veliko. Vzreditelji psov in mačk, ter prostovoljci, ki se ukvarjajo z živalmi in se trudijo za njihovo dobro, kot vzorno skrb za živali navajajo:
• hranjenje s kakovostno hrano,
• primerna vzgoja,
• veterinarska oskrba po potrebi,
• skrb za bivanje v varnem okolju,
• zadostno ukvarjanje z živaljo
• in podobno.
Slika 12: Sožitje maček, pes (P.Berce)
Vse več je živali, ki lahko živijo v stanovanju, oziroma jim nudimo bivanje v izoliranih pesjakih in poznavalci živali trdijo, da to vsekakor ni mučenje, pač pa jim tako omogočimo, da lahko živijo varno, na toplem, v prostorih kakršne potrebujejo. Velikost pesjaka oziroma drugačnega bivalnega prostora je tudi zakonsko določena (več v poglavju Zakonodaja). Dandanes živali spijo na kavču in postelji, imajo veliko igrač, ob kakršnikoli zdravstveni težavi ji lahko pomaga veterinar, vozimo jih k frizerjem, da uredi njihove pričeske. Veliko lastnikov psov pa svoje ljubljence zaposli s pasjimi športi in jih vzgaja s pomočjo vodij pasjih šol.
2.2.1. PASJI ŠPORTI
Pasji športi so med lastniki psov vse bolj priljubljeni, saj na ta način skrbijo za rekreacijo ter zdravje sebe in psa. če psa vključimo v športni tečaj, je to odličen način, da ga razmigamo in da odvečno energijo pametno izkoristi. Najbolj poznan pasji šport je vsekakor agility, poznamo pa tudi rally obedience, flyball (preskakovanje ovir z žogicami), ples s psom, skijoering (tek na smučeh s psom), dog trekking (premagovanje dolgih razdalj: 40-120 kilometrov) in mnogo drugih.
"Udejstvovanje v pasjih športih je dobro tako za psa kot lastnika. Med učenjem in delom pes razvija in krepi svoje telo, zvišujejo se mu umske sposobnosti; nauči se sodelovanja z vodnikom, podrejanja vodnikovim željam, postaja vedno bolj vodljiv in neproblematičen v odnosu do drugih in okolja. Ob pravilnem učenju, delu in vodenju pes uživa, brez težav prepušča vodilno vlogo človeku, saj lahko skupno z njim zadovolji vse svoje potrebe ter izkoristi svoje naravne danosti." (Dani Simončič, Pasja šola in posvetovalnica Gali).
2.2.2.1. AGILITY
Slika 13: Agility (vir: medmrežje)
Agility je tako rekreacija, kot tudi zabava, tekmovanje in druženje. Z agilityjem se pri nas in po svetu ukvarja vse več ljubiteljev psov, saj je to odličen način ukvarjanja s psom. Lastnik psa skupaj s psom teče mimo zaporedno postavljenih ovir in z različnimi slušnimi ter vidnimi ukazi usmerja oziroma vodi psa tako, da kar najbolj natančno in hitro premaguje ovire. Agility je sicer ena redkih kinoloških športnih disciplin, v kateri lahko sodelujejo tako rodovniški psi kot tudi mešančki. Na tekmovanjih v agilityju lahko sodelujejo psi, ki so starejših od petnajst oziroma osemnajst mesecev. Na vseh uradnih tekmovanjih, razen kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v agilityju, lahko povsem enakopravno sodelujejo tudi psi brez rodovnika.
2.2.1.2. RALLY OBEDIENCE
Rally obedience je mlada kinološka disciplina, ki je namenjena vsem psom in vodnikom, ki jih veseli šolanje poslušnosti. Ta disciplina vsebuje preko sedemdeset vaj poslušnosti. Na tekmovanju sodnik izbere od 15 do 19 vaj, ki jih razporedi v progo, označeno s tablicami in stožci. Poleg natančnosti pri izvedbi vaj se upošteva tudi čas nastopa, saj je delo omejeno na tri minute. Pri šolanju je poudarek na čim bolj natančni in dinamični izvedbi vaj in tekočem povezovanju le-teh.
2.2.2. VZGOJA
"V svetu so se že okoli leta 1960 začele pojavljati nove oblike vzgajanja živali, ki so izključevale grobost, v Sloveniji pa pred letom 1990 ne moremo govoriti o humani vzgoji in šolanju psov." (Dani in Martin Simončič, Pasja šola in posvetovalnica Gali).
Mehke metode vzgajanja so pričeli uvajati prav v njuni pasji šoli, delno že v letu 1992, celotni procesi vzgoje in šolanja brez fizične prisile pa so se začeli leta 1994, ko so popolnoma izključili tradicionalen način prisiljevanja psov v zaželene položaje. Dani in Martin Simončič razlagata, da učenje s fizično prisilo psa kaznuje glede na neželeno vedenje, vodnik ga navadno preseneti z bolečino. Pri mehki oziroma prepričevalni metodi pa vodnik psa nagrajuje glede na želeno vedenje. Prepričana sta, da na ta način naučeno ostane v psu za vedno, uboga povsod in ne le na vadbiščih.
"Vzgoja psov je vsekakor pomembna in vzgoja psa se mora pričeti prvi dan, ko ga pripeljemo domov. Vzgoja je temelj dobrega sobivanja človeka in psa ter dobra podlaga za morebitno kasnejše resnejše šolanje." (Dani in Martin Simončič, Pasja šola in posvetovalnica Gali).
Vzgajati je potrebno tudi mačke, a seveda na drugačen način kot pse, kljub temu pa nekateri svoje mačje ljubljenčke vzgajajo s klikerji. Mačke je potrebno navaditi na opravljanje potrebe v mačjem stranišču, odvaditi jih je potrebno praskanja po pohištvu in podobno, da lahko z nami živijo v stanovanju.
2.2.3. LEPOTNE IN VETERINARSKE STORITVE
V zadnjih letih so se na tržišču pojavile raznorazne lepotne storitve za živali. Frizerji za pse (in tudi mačke) tako danes niso več nič nenavadnega. Predvsem dolgodlaki psi in mačke so večkrat potrebni striženja in marsikateri lastnik živali se odloči, da ga bo na poseg odpeljal k strokovnjaku, ki mu uredi "pričesko". V pasjih in mačjih salonih ljubljenčke skopajo, ostrižejo, razčešejo, postrižejo kremplje in očistijo ušesa in zobe. V zadnjem času pa na trg prihajajo tudi knjige o masaži psov in mačk, obstajajo pa celo tečaji, da se te veščine lahko naučimo. Pes je navajen na masažo in na telesne stike vse od rojstva, saj mu psica do tretjega tedna starosti masira trebušček in tako skrbi za redno uriniranje. In zato naš štirinožni prijatelj, če je le pravilno socializiran, pogosto nedvoumno pokaže, da so mu naši dotiki všeč. Seveda le, če smo si zaupanje svojega psa zaslužili oziroma pridobili. Naš pes se z glavo in z drugimi deli telesa rad podrgne ob naše noge, nam položi glavo na kolena in čaka, da mu dotik vrnemo, se pravi, da ga pobožamo, potrepljamo, stisnemo k sebi ..." (Breda Kralj, Masaža psov). Lastniki živali, ki jim je pomembno zdravje in udobje svoje živali, se tako poslužujejo tudi te metode, da poskrbijo za njihovo zadovoljstvo in dobro počutje.
Veterinarske storitve, kakršne poznamo danes, so nam na voljo šele nekaj let. Pred leti so usmrtili mnogo več živali kot danes (več v poglavju Evtanazija). Včasih živali niso zdravili, pač pa so jih poslali v smrt. V sodobni družbi pa je opaziti, da je zdravljenja živali vse več. Veliko je živali, ki so jim zaradi neozdravljive poškodbe odstranili oko, tačko, uho, rep ali drug del telesa. Take živali lahko živijo popolnoma normalno življenje, prav tako tudi živali, ki imajo kakšno neozdravljivo bolezen, kot je levkoza. če mačke, ki živijo z levkotično mačko, niso cepljene, obstaja nevarnost, da bi prav tako dobile to bolezen, v nasprotnem primeru pa ni nobenega strahu in tako tudi levkotični mački lahko živijo v mačji družbi. Dejstvo je, da je vse več bolezni ozdravljivih in da svojim živalim lahko omogočimo vse daljše življenje. Je pa res, da so veterinarske storitve precej drage.
2.2.3.1. STERILIZACIJA IN KASTRACIJA
Sterilizira se samice, kastrira pa samce. Sterilizacija je operacija, pri kateri se odstrani jajčnike in maternico do materničnega vratu. Pri kastraciji se prereže mošnjo in odstrani moda, ter zašije podkožje in kožo. Glavna prednost operacije (tako kastracije kot sterilizacije) je, da se žival ne goni več in ne more več imeti mladičev, hkrati pa se tudi bolj držijo doma. Zaradi umiritve hormonov pri samicah ne prihaja več do navidezne brejosti z zatekanjem mlečnih žlez, prav tako pa je močno zmanjšana verjetnost, da se pojavi tumor mlečnih žlez. V določenih primerih je sterilizacija nujna, in sicer pri tumorjih na maternici, mlečnih žlezah in rodilih, kroničnem vnetju ali gnojenju maternice, nasilni paritvi z večjim samcem.
Nekoč so ljudje mislili, da se psico ali mačko lahko sterilizira šele po prvi gonitvi, kar pa danes ne velja več. Predvsem ljudje z vasi oziroma tisti, ki živijo na kmetiji, se tega še vedno držijo, sicer pa se mačko in psico lahko sterilizira že pri približno šestih mesecih. Tudi samce se lahko kastrira pri isti starosti.
Sterilizacija in kastracija sta na klinikah za male živali rutinski operaciji, potekata pa pod narkozo. Kožni rez navadno ni večji od desetih centimetrov. Šive odstranijo približno deset dni po operaciji, žival pa je po prebuditvi iz narkoze kmalu na tačkah in se počuti popolnoma zdravo. V zelo redkih primerih ima sterilizacija lahko negativne posledice. Pri približno petih odstotkih steriliziranih psic v prvih dveh letih po operaciji pride do nehotenega izpuščanja urina, k temu pa so nagnjene predvsem psice večje rasti. Pri dolgodlakih psicah pa lahko pride do simetričnega izpadanja dlake. Oba omenjena problema se lahko reši z estrogenskimi preparati. Po sterilizaciji se lahko poveča telesna teža, kar pa se preprosto reši z večjo količino gibanja in nizkokalorično hrano.
Sterilizacijo in kastracijo se spodbuja predvsem pri prostoživečih živalih. Društva za zaščito živali si prizadevajo, da bi poseg opravili na čimveč prostoživečih živalih in tako preprečili nezaželena legla. Zavetišča za živali pa morajo poseg opraviti na vseh živalih, ki jih oddajo (več o tem v poglavju Delovanje društev in zavetišč za živali). Rodovniških živali se navadno ne sterilizira in kastrira, predvsem kadar jih parimo in razstavljamo. Psice z rodovnikom se sterilizira, ko zaradi starosti ni več primerna za vzrejo, saj se s starostjo veča nevarnost nastanka tumorja na mlečnih žlezah in vnetja rodil. Sterilizacija in kastracija nerodovniških živali se spodbuja, saj s tem preprečimo nerodovniška legla in hkrati poskrbimo tudi za boljše zdravje živali.
2.2.3.2. EVTANAZIJA
Evtanazija je humana neboleča usmrtitev živali, ki jo izvede veterinar. Živali, ki so neozdravljivo bolne ali trpijo zaradi starosti, jih je povozil avto in poškodbe ni mogoče pozdraviti, se lahko evtanazira. Prav tako je dovoljena evtanazija živali, ki so nevarne za okolico. Zakon pa ne dovoljuje evtanazije zdrave živali, a se to, po besedah prostovoljcev društev za zaščito živali, vseeno dogaja. Veterinar mora zavrniti vsakogar, ki na evtanazijo pripelje zdravo žival, in najti drugo rešitev. Tisti, ki spoštujejo zakon, zdravo žival torej dajo v posvojitev. Ker ustrelitev živali ali podoben način znebitve ni dovoljen, je na voljo evtanazija, ki ni kazniva, če se seveda evtanazira bolno žival. človek, ki bi se rad znebil svoje živali, naj bi jo oddal v nov dom in ji ne škodoval oziroma po nepotrebnem vzel življenja.
2.3. ŽIVALI KOT KORIST LJUDEM
Živali so za ljudi lahko koristne. Predvsem v preteklosti so ljudje pse uporabljali za lov, bili pa so tudi spremljevalci ovc na paši. Tega je v sodobnem življenju manj, še vedno pa se pogosto dogaja, da pes ljudem predstavlja čuvaja. Mačke so že od nekdaj znane kot lovilke miši in prav iz tega razloga na nekaterih kmetijah še danes najdemo večje število mačk.
Živali lahko ljudem koristijo tudi na zdravstvenem področju. Predvsem psi naj bi pripomogli k zdravljenju otrok, osamljenih ljudi ter ljudi, ki trpijo zaradi stresa. Dr. Alan Beck iz univerze v Pennsylvanii trdi, da je igra s psom najnaravnejše zdravilo proti stresu. Daljše študije, ki so jih opravili na Nacionalnem inštitutu za zdravje v ZDA, so pokazale, da s psi govorimo nežneje kot z ljudmi, tudi izraz na obrazu je bolj sproščen in tudi dotikamo se ga nežneje. Raziskave, ki so jih opravili v Avstraliji, so pokazale, da so pri lastnikih psov dejavniki tveganja za srčne in krvožilne bolezni mnogo manjši kot pri tistih, ki niso lastniki psov. človek, ki ima psa, naj bi bil manj izpostavljen srčnemu infarktu, predvsem zato, ker se je s psom večkrat na dan potrebno sprehoditi. Newyorška profesorica biologije Erika Friedmann je celo ugotovila, da je pes dober terapevt tudi po srčnem infarktu. Leto dni po preživelem infarktu je obiskala več pacientov in ugotovila, da je pri lastnikih psov možnost preživetja kar štirikrat večja. Veliko zdravnikov pse in mačke priporoča kot "medicinske sestre". Dr. Sandbach pravi, da je živalska družba za bolnike zelo zdravilna in da se tako zelo hitro krepita samozavest in življenjska volja, prisotnosti depresije pa ni. Tudi raziskave v domu za ostarele, ki sta jih izvedla ameriški psihiater Michael McCulloch in avstralski znanstvenik Jim Eve, so pokazale, da se oskrbovanci v domovih, kjer je dovoljeno imeti domače živali, ne počutijo več zapostavljene. Zanimivo je tudi odkritje ameriškega raziskovalca, ki trdi, da lastniki živali zdravnika obiščejo za 21 odstotkov manj in da ameriške družine poročajo o zabavi in sreči, po tem ko so kupili domače živali.
2.3.1. PSI REŠEVALCI
Reševalne pse šolajo na ruševinah, novogradnjah in drugih težkih terenih in brezpotjih. Reševalni psi so lahko vsi srednje veliki psi, ne glede na pasmo, tudi mešanci. Pomembno je, da pes ni agresiven do psov in ljudi, da ne preganja divjadi, da ga ne motijo druge živali in da je psihično stabilen. Zaradi težjega gibanja po ruševini in ovirah so manj primerni zelo veliki in težki psi. Vodniki reševalnih psov se od leta 1992 udeležujejo tekmovanj reševalnih psov. Leta 2005 je bilo v Sloveniji na seznamu 164 aktivnih vodnikov reševalnih psov. V letih od 1991 do 2005 je bilo v Sloveniji opravljenih 351 izpitov vseh stopenj iskanja v snežni plazovini. Uspešno je bilo opravljeno 465 izpitov iskanja v ruševini in 222 izpitov iskanja pogrešanih oseb. Vodniki so skupaj opravili 2149 izpitov vodnikov.
2.3.2. PSI KOT POMOč SLEPIM IN DRUGIM BOLNIKOM
Psi so lahko dobri vodniki slepih in odlični prijatelji bolnikov z epilepsijo, obolelih za rakom, Parkinsonovo boleznijo itd. Do psa vodnika slepih je upravičen človek, ki mu je ostalo manj kot en procent vida. Oseba, ki zaprosi za psa vodnika slepih, mora najprej opraviti psiho-fizične teste, veterinarska inšpekcija pa si ogleda okolje, kjer bo pes živel, kako bo zanj poskrbljeno in podobno. Psa se načeloma izbere že v leglu in se ga namensko vzgaja že kot mladička. Ko je star leto dni, spozna svojega bodočega lastnika in takrat se začne resno šolanje, ki je precej drago. Psa je potrebno naučiti, da se mora vsemu, kar moti hojo - luknjam, stopnicam, oviram na tleh ali v zraku, vsemu, kar je povezano s prometom, - izogniti tako, da ne ogroža sebe in svojega vodnika.
Psi lahko zaznajo bolezni in so odlični terapevti. Psi lahko zaznajo rakava obolenja, prenizek nivo sladkorja v krvi in še marsikaj. Veliko psov je izšolanih tako, da zaznajo nekatere kemične procese, ki se v človeškem telesu dogajajo pred epileptičnim napadom in zato lahko opozorijo nanj. S pravilnim šolanjem, nam pasji ljubljenčki lahko močno olajšajo življenje.
3. ZAKONODAJA NA PODROčJU ZAŠčITE ŽIVALI
V Republiki Sloveniji zaščito živali določa že ustava, ki v 72. členu določa, da morajo biti živali zaščitene pred mučenjem. Zaščito živali pa nadalje urejajo Zakon o zaščiti živali ter številni podzakonski akti.
Zakon o zaščiti živali je krovni zakon s področja zaščite živali in določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali, in podobno. Ljubitelji živali pa pogosto opozarjajo, da nista dovolj natančna oziroma se ne izvajata dovolj dobro.
Po Zakonu je zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnem koli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali, lokalnih skupnosti in države.
Zakon natančno določa mučenje živali. To je vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju. Tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali je smatrana kot mučenje.
Najpomembnejša določila Zakona o zaščiti živali:
Skrbnik živali mora živali zagotoviti bivališče, hrano, vodo, svobodo gibanja in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. Zagotoviti mora dovolj prostora, če je privezana ali zaprta, svetlobo, toploto, higieno in ločeno nastanitev nezdružljivih živali (7. člen Zakona o zaščiti živali).
Primer neupoštevanja tega člena zakona so hrti, ki so v gozdu pri Kranjski Gori zaprti v neogrevanih pesjakih, njihov lastnik pa ni bil kaznovan, kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da krši več členov zakona. Neogrevani pesjaki zanje niso primerni, saj nimajo skoraj nič podkožne maščobe. Pesjaki, v kakršnih živijo, pa tudi sicer niso primerni, saj niso pokriti in tako psi trpijo na snegu, poleti pa na vročem soncu.
Skrbnik hišnih živali mora z zagotovitvijo osamitve, kontracepcije, sterilizacije ali kastracije živali preprečiti rojstvo nezaželenih živali. Skrbnik mora z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici. Skrbnik psa mora na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu (11. člen Zakona o zaščiti živali).
če bi se skrbniki živali držali tega določila, bi bilo manj brezdomnih živali in prav zato se zavzemajo društva in zavetišča za živali, ki vse živali sterilizirajo in kastrirajo.
Skrbnik živali mora pravočasno zahtevati veterinarsko pomoč in oskrbo bolnih ali poškodovanih živali, veterinarsko pomoč pri porodih, kadar je potrebna, in ustrezno nego bolnih, poškodovanih in onemoglih živali (18. člen Zakona o zaščiti živali).
člen, ki se pogosto ne upošteva:
Mladičev ni dovoljeno odvzeti od psice pred dopolnjenim devetim tednom starosti (21. člen Pravilnika o zaščiti hišnih živali), od mačke pa pred dvanajstim tednom starosti (31. člen Pravilnika o zaščiti hišnih živali).
3.1. DELOVANJE ZAVETIŠč IN DRUŠTEV ZA ŽIVALI
Zavetišča za zapuščene živali zagotavljajo potrebno veterinarsko pomoč zapuščenim živalim in ulov, prevoz, namestitev in oskrbo živali v zavetišču. Pomembno je, da živali najprej namestijo v karanteni, kjer so ločene od drugih živali. Pred oddajo živali sterilizirajo in kastrirajo. Živalim nato poiščejo skrbnike oziroma jih oddajo v nov dom. Zagotovitev zavetišča je lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba, pri čemer mora biti na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču. Imetnik zavetišča je lahko občina (tako zavetišče je Zavetišče Gmajnice, lastnik Mestna občina Ljubljana) oziroma vsaka pravna ali fizična oseba (tako zavetišče pa je Zavetišče Horjul, lastnica Polona Samec), ki izpolnjuje predpisane pogoje. Vse stroške v zvezi z zapuščeno živaljo plača dosedanji skrbnik živali, če ni s predpisi določeno drugače. če skrbnik živali ni znan, oziroma če lastnika živali ni mogoče ugotoviti, krije stroške imetnik zavetišča oziroma občina, kjer je žival najdena, če ni zagotovila zavetišča. Zapuščeno žival se namesti v zavetišče na območju občine, kjer je bila najdena, oziroma v zavetišče, s katerim ima ta občina sklenjeno pogodbo. Žal pa vse občine tega nimajo urejenega in za živali, najdene na njihovem območju, nočejo povrniti stroškov, ki jih mora tako kriti zavetišče samo. Zakon dovoljuje, da zapuščene živali, ki jih ni možno oddati, po 30 dneh od dneva, ko so bile nameščene v zavetišču, usmrtijo. Žal večina zavetišč to dejansko izvaja in usmrtijo mnogo živali, ki bi nov dom morda dobile že naslednji dan. Dejstvo pa je, da mora vse stroške, ki nastanejo po 30-dnevnem roku, kriti zavetišče samo. Registriranih zavetišč za zapuščene živali je v Sloveniji enajst.
Društva za zaščito živali pa aktivno delujejo na področju zaščite živali in navadno tudi organizirajo izobraževanja o zaščiti živali.
3.2. DELOVANJE VETERINARSKE UPRAVE
Veterinarska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju VURS) je organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Opravlja upravne naloge in inšpekcijsko nadzorstvo na področju veterinarstva v Republiki Sloveniji. Med pomembnejšimi nalogami VURS-a so skrb za izvajanje predpisov o veterinarstvu in zagotavljanje izobraževanja na tem področju; možnost prepovedi uporabe določenih škodljivih snovi in zdravil; spremljanje gibanja živalskih kužnih bolezni v državi in v tujini in obveščanje vseh zainteresiranih v Sloveniji in tujini. Opravlja tudi inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov in mednarodnih pogodb, ki se nanašajo na veterinarstvo v Republiki Sloveniji, zaščito živali pred mučenjem, varstvo pred kužnimi boleznimi živali in zagotavljanje varstva prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi glede obveznosti veterinarske službe pri preprečevanju in zatiranju zoonoz ter drugo.
Letno poročilo VURSA za leto 2007 pa daje natančnejše podatke o dejanskem stanju. Nadzor na področju zaščite hišnih živali kaže na veliko stopnjo neskladja ugotovljenega stanja s predpisi, saj je bilo število planiranih pregledov glede na nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za hišne živali preseženo za 1353%. Najizrazitejše neskladje je v primeru nadzora odgovornosti imetnikov hišnih živali glede varnosti, saj je bil v 63 % ugotovljen prekršek. Neskladja na področju nadzora nad zaščito hišnih živali so posledica opustitve odgovornosti.
Tabela 1: Podatki VURS-a o opravljenih pregledih
4. ANKETA
Da bi izvedela kako ljudje sprejemajo živali in kakšen je njihov odnos do njih, sem izvedla anketo. Na spletu mi je odgovore posredovalo 220 ljudi, od tega 143 žensk (65 odstotkov) in 77 moških (35 odstotkov). Na vprašanja so mi odgovarjali ljudje iz cele Slovenije,
Tabela 2: Število anketiranih po regijah
različnih starosti,
Tabela 3: Starost anketiranih
ter z različno izobrazbo.
Tabela 4: Izobrazba anketiranih oseb
Večina anketirancev živi v hiši na deželi (40 odstotkov), nekaj manj pa v bloku (35 odstotkov), ostali živijo v hiši v mestu (15 odstotkov) oziroma na kmetiji (10 odstotkov).
Društva in zavetišča za živali pozna 45 odstotkov vprašanih, ki so tudi navedli nekaj društev in zavetišč, ki jih poznajo. 40 odstotkov vprašanih društev in zavetišč finančno ali materialno nikoli ne podpre, 35 odstotkov jih podpira občasno, ostali redno.
65 odstotkov vprašanih meni, da so ljubitelji živali, med vprašanimi pa je 75 odstotkov lastnikov živali. Anketiranci so v povprečju lastniki dveh mačk in enega psa. Največ ljudi, 35 odstotkov, se je za žival odločilo, ker so si kot družina želeli imeti žival. 26 odstotkov anketiranih pravi, da so jo rešili iz zavetišča, čemur pa ne moremo reči natanko tako, saj navadno živali iz zavetišč ne rešujemo, pač pa jim ponudimo novo priložnost. 24 odstotkov vprašanih je žival našlo na cesti in je nato ostala pri njih, ostali pa so jo dobili za darilo, jo kupili, ker so jo želeli otroci ali zato, da bi jim (pes) pazil hišo, ko jih ni doma. Razveseljivo je, da je zadnje omenjenih malo, saj se živih bitij ne kupuje za darilo, niti jih ni primerno kupiti otrokom, ki niso zmožni skrbeti za žival. Razveseljivo je tudi dejstvo, da več kot polovica vprašanih (65 odstotkov) svojo žival sprejema kot družinskega člana. Kar 89 odstotkov anketiranih se strinja, da so veterinarske storitve predrage, od tega 70 odstotkom ljudi ni škoda denarja za svojo žival. Anketiranci v povprečju mesečno porabijo med 20 in 50 evri za svojo žival, 15 odstotkov vprašanih pa več kot 100 evrov.
Zanimalo me je tudi, če imajo zaradi svoje živali ljudje kakršnekoli težave s sosedi. Razveseljivo je, da je kar 67 odstotkov vprašanih odgovorilo, da težav s sosedi nimajo nikoli, občasne težave ima 21 odstotkov vprašanih, ostali pa redne.
Le nekaj več kot polovica anketiranih (53 odstotkov) ima svojega psa kastriranega oziroma psico sterilizirano, medtem ko je odstotek steriliziranih oziroma kastriranih mačk skoraj 20 odstotkov večji (71 odstotkov). Dodatno sem raziskala ali je kastriranih in steriliziranih več rodovniških mačk in psov ali mešancev in ugotovila, da ima ta poseg opravljen kar 92 odstotkov psov mešancev, medtem ko je odstotek operiranih rodovniških psov le 25 odstotkov.
Večina mačk (53 odstotkov) živi izključno v stanovanju, izhod ven pa jih ima 31 odstotkov, ostali živijo izključno zunaj. Med tistimi, ki nimajo izhodov oziroma imajo redke izhode v zunanje okolje, jih kar 89 odstotkov lahko leži na kavču in postelji in tako svoje lastnike spremljajo v vsakem delu dneva.
Tudi večina psov (48 odstotkov) živi skupaj s svojimi lastniki v stanovanju, 29 odstotkov pa jih biva v pesjaku, a imajo dostop v hišo. Ostali bivajo izključno v pesjaku. Tudi med psi je velik odstotek tistih, ki imajo dostop do kavča in postelje, in sicer 75 odstotkov.
Pred izvedbo ankete sem postavila nekaj tez, rezultati ankete pa so jih v večjem delu potrdili.
1) Ljudje niso dobro seznanjeni z živalovarstveno sceno.
Dokaz za to so odgovori na naslednja vprašanja:
Graf 1: Menite, da je v Sloveniji dovolj dobro poskrbljeno za zapuščene živali?
Graf 2: Ste mnenja, da inšpekcija in policija dovolj dobro opravijo delo v primeru prijave?
Graf 3: Poznate pravilnik in zakon o zaščiti živali?
Večina ljudi je mnenja, da je za zapuščene živali v Sloveniji dobro poskrbljeno in da tudi policija ter inšpekcija svoje delo opravljata uspešno. Resnica je žal drugačna in tega se žal zaveda manj kot polovica anketiranih. Prav tako pa je kar 40 odstotkov vprašanih na vprašanje Menite, da so kazni za kršitelje, mučitelje dovolj visoke, odgovorilo, da ne vedo. 35 odstotkov ljudi je odgovorilo, da so kazni dovolj visoke, kar pa najverjetneje ne drži, saj bi bilo mučenja živali najverjetneje manj, če bi bile kazni dejansko nižje. Dober dokaz za to, da ljudje niso dobro seznanjeni z živalovarstveno sceno pa je to, da pravilnik in zakon o zaščiti živali pozna le 30 odstotkov anketiranih.
2) Ljudje nimajo dobrega odnosa do živali.
To je razvidno iz odgovorov na naslednja vprašanja:
Graf 4: Kako sprejemate ljudi, ki so kdaj zavrgli mladiče svoje mačke/psice?
Žalostno je, da le 30 odstotkov vprašanih obsoja ljudi, ki zavržejo živali, ostali pa to opravičujejo s staromodnimi izgovori, da vzreja mladičev preveč stane in podobno. Nezaželenih mladičev ne bi bilo, če bi ljudje poskrbeli za sterilizacijo in kastracijo, posledično pa bi bilo tudi zavrženih živali manj.
Graf 5: Kaj bi storili, če svoje živali zaradi selitve, bolezni ipd. ne bi mogli obdržati?i>
10 odstotkov anketiranih bi se odločilo za najbolj kruto možnost, če svoje živali ne bi mogli več obdržati (torej bi jo ustrelil lovec ali pa bi jo peljali daleč od doma ter tam spustili). 26 odstotkov ljudi je malenkost manj krutih, a tudi evtanazija ni dovoljena, če je žival zdrava. Tudi to, da žival odpeljemo na kmetijo, ni vedno najboljša rešitev, saj se živali tam množijo in jih je kmalu mnogo preveč. V primeru, da živali ne moremo obdržati, je najboljša rešitev, da jo odpeljemo v zavetišče za zapuščene živali, kjer moramo plačati za njeno 30-dnevno oskrbo ali pa jo sami oddamo v nov dom, pri tem pa nam pomaga društvo za zaščito živali. Za najboljši možni rešitvi bi se odločilo 41 odstotkov anketiranih.
3) Ljudje še vedno ne razumejo pravega pomena sterilizacij in kastracij.
To potrjujejo odgovori na naslednje vprašanje:
Graf 6: Kaj menite o sterilizaciji in kastraciji?
Kar 75 odstotkov anketiranih še vedno staromodno meni, da je sterilizacija greh, da svoji živali s tem jemljejo nekakšne užitke in podobno. Mišljenje, da mora psica/mačka imeti vsaj eno leglo, je zastarelo, saj to ne drži. Žalostno pa je, da je kar 15 odstotkom ljudi problem denar, saj ne bi smeli gledati na to, ko gre za zdravje živali, še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da 4 odstotkov vprašanih ne ve kaj sterilizacija oziroma kastracija sploh je.
4) Ljudje za svoje živali še vedno kupujejo hrano slabše kvalitete.
To potrjuje raziskava hrane, ki jo ljudje kupujejo za svoje živali.
Graf 7: Kakšno hrano kupujete za svojo mačko?
Najslabše je, če živali ne jedo kupljene hrane, pač pa le ostanke in doma pripravljeno hrano. 3 odstotki ljudi so odgovorili, da njihove mačke ne jedo kupljene hrane. Kar 66 odstotkov ljudi za svoje mačke kupuje hrano slabše kvalitete, slabih 37 odstotkov ljudi pa svojim mačkam privošči kakovostno hrano, ki je dobra za njihovo zdravje.
Graf 8: Kakšno hrano kupujete za svojega psa?
Najslabše je, če živali ne jedo kupljene hrane, pač pa le ostanke in doma pripravljeno hrano. 7 odstotkov ljudi je odgovorilo, da njihovi psi ne jedo kupljene hrane. Več kot polovica anketiranih (51 odstotkov) svojim psom kupuje hrano slabše kvalitete, kvalitetno hrano pa kupuje 42 odstotkov anketiranih, ki tako poskrbijo za zdravje svojih psov.
5. ZAKLJUčEK
Ker sem tudi sama prostovoljka društva za pomoč živalim in ljubiteljica živali, mi je bilo raziskovanje odnosa moderne družbe do živali pravi izziv.
Moj namen je bil, da predstavim nekaj najbolj krutih dejanj moderne družbe in mislim, da sem uspela v ospredje postaviti primere namernega fizičnega mučenja živali, ki so za ljudi ponavadi najbolj nerazumljivi in šokantni. Prepričana sem, da se prav s predstavitvijo takih konkretnih in realnih primerov, lahko izboljša odnos ljudi do živali. Slike mučenih živali marsikoga pretresejo in morda prav zato začnejo razmišljati drugače, spremenijo svoje mišljenje in dojamejo, da so tudi živali živa bitja. Nič manj pa ni kruto življenje prostoživečih živali, ki so prepuščene same sebi in so 24 ur dnevno izpostavljene raznoraznim nevarnostim. Tukaj pa so tudi živali, ki se rodijo preprodajalcem oziroma tistim, ki svoje psice razmnožujejo z enim samim ciljem - zaslužiti čimveč denarja.
Sama sem mnenja, da bi se vse različne oblike mučenja živali, lahko preprečile s kaznovanjem vseh tistih, ki kršijo zakon. Prvotni problem pa je že v sami zakonodaji, ki je precej pomankljiva. Dejstvo je, da se živali med seboj razlikujejo, tudi vsak laik ve, da je razlik med psi in mački veliko. Precej razlik pa je tudi med posameznimi pasmami psov. Zavedati se je treba, da pes majhne rasti potrebuje drugačen bivalni prostor kot pes večje rasti. Dober primer so tudi hrti, ki so precej specifična pasma, saj nimajo skoraj nič podkožne maščobe, zato vsekakor niso primerni za bivanje v zunanjih neogrevanih pesjakih.
Ker nikoli ni vse negativno, sem predstavila tudi ravnanje ljudi, ki za svoje živali dobro skrbijo. Marsikdo je mnenja, da lastniki živali s skrbjo zanje skorajda pretiravajo. Moje osebno mnenje pa je, da se je s svojimi ljubljenčki potrebno čimveč ukvarjati, to pa je lahko igra doma, primerno dolgi sprehodi ali pa obiskovanje tečaja agilityja ali drugega pasjega športa. Prav tako spodbujam vzgojo psov in mačk, saj le tako lahko lastnik in žival uživata v skupnem življenju. če bi vsi lastniki psov le-te tudi vzgajali, bi bilo mnogo manj nesreč (ugrizov, napadov in podobno), ki so popolnoma nepotrebne. Veterinarske storitve omogočajo, da so naše živali zdrave in lahko živijo dlje. Spodbujam sterilizacijo in kastracijo prostoživečih živali, saj je le-teh mnogo preveč in novi mladiči niso zaželeni.
Nekaj pozornosti sem namenila tudi vprašanju, kako živali lahko pozitivno vplivajo na ljudi oziroma jim koristijo. Poiskala sem nekaj zanimivih raziskav, iz katerih sem črpala podatke. Psi in mačke so ljudem včasih predstavljali drugačne koristi kot danes, ko o živalih vemo mnogo več.
Dotaknila sem se tudi slovenske zakonodaje, ki je kar velik problem. Vemo namreč, da so zakoni precej pomankljivi, kršitve pa se ne sankcionirajo ustrezno. Žalostno je, da v Sloveniji za živali ni poskrbljeno tako kot bi moralo biti in niti ni videti, da bi se stanje spremenilo na bolje, saj vplivneži nimajo posluha za prošnje prostovoljcev, ki so z živalovarstveno sceno seznanjeni najbolje.
Informacije in podatke sem iskala v raznoraznih knjižnih in spletnih virih, za pomoč pri raziskovanju posameznih elementov odnosa moderne družbe do živali pa sem prosila Jano Pahovnik, ustanoviteljico spletnega portala mojpes.net, Polono Samec, vodjo Zavetišča za živali Horjul, Dani in Martina Simončiča, ustanovitelja ene izmed prvih slovenskih pasjih šol, prostovoljce društev za pomoč živalim in druge, ki so mi bili v veliko pomoč. Seminarsko nalogo mi je lektorirala Manca Ratkovič, absolventka slovenistike.
6. VIRI
• SPADAFORI, Gina. PSI ZA TELEBANE. Pasadena, Ljubljana, 2007.
• ZIDAR, Miroslav. O PSIH. Klub za vzrejo športnih in službenih psov, Ljubljana, 1973.
• KRALJ, Breda. MASAŽA PSOV. Ara, Ljubljana, 2008.
• J. Pahovnik. ZAKAJ RODOVNIŠKI PSI NISO ZASTONJ, URL: http://www.mojpes.net (27.2.2009)
• N. čok. ALI SEM PRIPRAVLJEN NA PSA, URL: http://www.mojpes.net (27.2.2009)
• M. Štrukelj. UMIRAJO ZA DENAR, URL: http://www.mojpes.net (27.2.2009)
• J.Pahovnik. NERODOVNIŠKI, ZAKAJ PA NE, URL: http://www.mojpes.net (27.2.2009)
• D. Baumann. PES KOT TERAPEVT, URL: http://www.mojpes.net (27.2.2009)
• D. in M.Simončič. MODERNA VZGOJA IN ŠOLANJE PSOV, URL: http://www.mojpes.net (27.2.2009)
• D. in M.Simončič. PASJA ŠOLA GALI, URL: http://www.mojpes.net (27.2.2009)
• B.N. KASTRACIJA PSICE DA ALI NE, URL: http://www.mojpes.net (27.2.2009)
• T.Lekan. PSI REŠEVALCI, URL: http://www.mojpes.net/forum (28.2.2009)
• http://www.mojpes.net/forum (27.2.2009 - 29.3.2009)
• http://www.rtvslo.si/blog/polona-samec (18.12.2008 - 31.12.2008)
• http://www.zavetisce-horjul.net (27.2.2009-29.3.2009)
• http://www.pesjanar.si/forum (3.3.2009)
• http://www.whiskas.si/articles (3.3.2009)
• http://www.agility-slo.net (4.3.2009)
• http://www.kd-krim.si/rally.htm (4.3.2009)
• http://www.njena.si/dom/hisniljubljencki (4.3.2009)
• http://www.vurs.gov.si (27.2.2009-29.3.2009)
• Zakon o zaščiti živali
• Pravilnik o zaščiti hišnih živali
7. PRILOGE
• Anketa
|
