V Republiki Sloveniji zaščito živali določa že ustava, ki v 72. členu določa, da morajo biti živali zaščitene pred mučenjem. Zaščito živali pa nadalje urejajo Zakon o zaščiti živali ter številni podzakonski akti.
Zakon o zaščiti živali je krovni zakon s področja zaščite živali in določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali, in podobno. Ljubitelji živali pa pogosto opozarjajo, da nista dovolj natančna oziroma se ne izvajata dovolj dobro.

Po Zakonu je zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnem koli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali, lokalnih skupnosti in države.

Zakon natančno določa mučenje živali. To je vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju. Tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali je smatrana kot mučenje.

Najpomembnejša določila Zakona o zaščiti živali:
Skrbnik živali mora živali zagotoviti bivališče, hrano, vodo, svobodo gibanja in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. Zagotoviti mora dovolj prostora, če je privezana ali zaprta, svetlobo, toploto, higieno in ločeno nastanitev nezdružljivih živali (7. člen Zakona o zaščiti živali).

Primer neupoštevanja tega člena zakona so hrti, ki so v gozdu pri Kranjski Gori zaprti v neogrevanih pesjakih, njihov lastnik pa ni bil kaznovan, kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da krši več členov zakona. Neogrevani pesjaki zanje niso primerni, saj nimajo skoraj nič podkožne maščobe. Pesjaki, v kakršnih živijo, pa tudi sicer niso primerni, saj niso pokriti in tako psi trpijo na snegu, poleti pa na vročem soncu.

Skrbnik hišnih živali mora z zagotovitvijo osamitve, kontracepcije, sterilizacije ali kastracije živali preprečiti rojstvo nezaželenih živali. Skrbnik mora z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici. Skrbnik psa mora na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu (11. člen Zakona o zaščiti živali).

če bi se skrbniki živali držali tega določila, bi bilo manj brezdomnih živali in prav zato se zavzemajo društva in zavetišča za živali, ki vse živali sterilizirajo in kastrirajo.

Skrbnik živali mora pravočasno zahtevati veterinarsko pomoč in oskrbo bolnih ali poškodovanih živali, veterinarsko pomoč pri porodih, kadar je potrebna, in ustrezno nego bolnih, poškodovanih in onemoglih živali (18. člen Zakona o zaščiti živali).

člen, ki se pogosto ne upošteva:

Mladičev ni dovoljeno odvzeti od psice pred dopolnjenim devetim tednom starosti (21. člen Pravilnika o zaščiti hišnih živali), od mačke pa pred dvanajstim tednom starosti (31. člen Pravilnika o zaščiti hišnih živali).

3.1. DELOVANJE ZAVETIŠč IN DRUŠTEV ZA ŽIVALI

Zavetišča za zapuščene živali zagotavljajo potrebno veterinarsko pomoč zapuščenim živalim in ulov, prevoz, namestitev in oskrbo živali v zavetišču. Pomembno je, da živali najprej namestijo v karanteni, kjer so ločene od drugih živali. Pred oddajo živali sterilizirajo in kastrirajo. Živalim nato poiščejo skrbnike oziroma jih oddajo v nov dom. Zagotovitev zavetišča je lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba, pri čemer mora biti na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču. Imetnik zavetišča je lahko občina (tako zavetišče je Zavetišče Gmajnice, lastnik Mestna občina Ljubljana) oziroma vsaka pravna ali fizična oseba (tako zavetišče pa je Zavetišče Horjul, lastnica Polona Samec), ki izpolnjuje predpisane pogoje. Vse stroške v zvezi z zapuščeno živaljo plača dosedanji skrbnik živali, če ni s predpisi določeno drugače. če skrbnik živali ni znan, oziroma če lastnika živali ni mogoče ugotoviti, krije stroške imetnik zavetišča oziroma občina, kjer je žival najdena, če ni zagotovila zavetišča. Zapuščeno žival se namesti v zavetišče na območju občine, kjer je bila najdena, oziroma v zavetišče, s katerim ima ta občina sklenjeno pogodbo. Žal pa vse občine tega nimajo urejenega in za živali, najdene na njihovem območju, nočejo povrniti stroškov, ki jih mora tako kriti zavetišče samo. Zakon dovoljuje, da zapuščene živali, ki jih ni možno oddati, po 30 dneh od dneva, ko so bile nameščene v zavetišču, usmrtijo. Žal večina zavetišč to dejansko izvaja in usmrtijo mnogo živali, ki bi nov dom morda dobile že naslednji dan. Dejstvo pa je, da mora vse stroške, ki nastanejo po 30-dnevnem roku, kriti zavetišče samo. Registriranih zavetišč za zapuščene živali je v Sloveniji enajst.

Društva za zaščito živali pa aktivno delujejo na področju zaščite živali in navadno tudi organizirajo izobraževanja o zaščiti živali.

3.2. DELOVANJE VETERINARSKE UPRAVE

Veterinarska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju VURS) je organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Opravlja upravne naloge in inšpekcijsko nadzorstvo na področju veterinarstva v Republiki Sloveniji. Med pomembnejšimi nalogami VURS-a so skrb za izvajanje predpisov o veterinarstvu in zagotavljanje izobraževanja na tem področju; možnost prepovedi uporabe določenih škodljivih snovi in zdravil; spremljanje gibanja živalskih kužnih bolezni v državi in v tujini in obveščanje vseh zainteresiranih v Sloveniji in tujini. Opravlja tudi inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov in mednarodnih pogodb, ki se nanašajo na veterinarstvo v Republiki Sloveniji, zaščito živali pred mučenjem, varstvo pred kužnimi boleznimi živali in zagotavljanje varstva prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi glede obveznosti veterinarske službe pri preprečevanju in zatiranju zoonoz ter drugo.

Letno poročilo VURSA za leto 2007 pa daje natančnejše podatke o dejanskem stanju. Nadzor na področju zaščite hišnih živali kaže na veliko stopnjo neskladja ugotovljenega stanja s predpisi, saj je bilo število planiranih pregledov glede na nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za hišne živali preseženo za 1353%. Najizrazitejše neskladje je v primeru nadzora odgovornosti imetnikov hišnih živali glede varnosti, saj je bil v 63 % ugotovljen prekršek. Neskladja na področju nadzora nad zaščito hišnih živali so posledica opustitve odgovornosti.


Tabela 1: Podatki VURS-a o opravljenih pregledih