Nemški ovčar nekoč in danes

Deutscher Schäferhund – German Shepherd
Dog · 1. FCI skupina – Ovčarski in pastirski psi (razen švicarskih planšarskih psov)

Opis

1. FCI skupina – Ovčarski in pastirski psi (razen švicarskih planšarskih psov)

V svoji več kot stoletni zgodovini, odkar je Max von Stephanitz davnega leta 1899 v rodovno knjigo Društva za nemške ovčarje – SV vpisal prvega nemškega ovčarja po imenu Horand von Grafrath, je nemški ovčar postal in še vedno ostaja najbolj priljubljena in najbolj razširjena pasma psov.

Tako občutimo globoko spoštovanje do vseh predstavnikov te pasme, ki danes opravljajo službo v dobro človeka in družbe – iščejo mine, eksploziv, ali delajo kot reševalni psi, pri čemer izkoriščamo njihove izostrene čute, njihova inteligenca in čuječnost pa jim omogočata opravljanje tudi številnih drugih nalog; morda najpomembnejša naloga sodobnega nemškega ovčarja pa je, da je kot čudovit, zanesljiv in inteligenten spremljevalec vir veselja v tisočih družinah.

Horand von Grafrath SZ1 je za von Stephanitza utelešal tip idealnega, univerzalno uporabnega delovnega psa.

Pasma nemški ovčar izhaja iz petih skupin psov, ki so z medsebojnimi parjenji v bistvenem dale temelje pasme. To so bili psi iz hanauske psarne Wachsmuth, z znanim turingijskim vzrejnim parom Rolandom in Courage, psi iz frankfurtske psarne Sparwasser z vzrejnim parom Greifom in Lotte, turingijski in würtemberški ovčarski psi in psi iz rodu Krone, s prav tako turingijskim vzrejnim parom Maxom in Sali von der Krone.

Z določitvijo pasemskega standarda in s počasnim uvajanjem načrtne vzreje se je skušalo doseči večjo enotnost predstavnikov pasme kar zadeva anatomsko gradnjo in tudi značaj. Razstave in podelitve naziva zmagovalec (Sieger) so bile namenjene predvsem temu, da se vzrediteljem in ljubiteljem predoči vzrejni cilj, ki ga je nakazoval že obstoječi standard. Ta je predstavljal rdečo nit, po kateri naj se vzreditelji orientirajo. Kmalu sta se nato v desetih generacijah oblikovali dve liniji (Horand von Grafrath – Alex von Westfalenheim – Erich von Grafenwerth in na drugi strani Horand von Grafrath – Hektor von Schwaben – Pilot – Donar Overstolzen), ki sta po očetovski strani zelo močno vplivali na vzrejo.

Določena enotnost glede na anatomsko gradnjo in velikost je bila dosežena šele z Erichom Grafenwerthom in z njegovim sinom Klodom Boxbergom. Tukaj se tudi konča obdobje oblikovanja ter se začne obdobje uravnavanja oblike. Velik vpliv na podobo pasme je imel Klodo Boxberg s sinom Utzom Haus Schütting. Gledano iz današnjega stališča so ti psi predstavljali izhodišče za nadaljnjo vzrejo ter za krvne linije, ki so se ohranile vse do danes.

Zmagovalec iz leta 1925, Klodo von Boxberg je utelešal standardni tip bolj iztegnjenega, srednje velikega psa in to v času, ko so bili psi veliki, robati in visokih nog ter slabšega značaja. Von Stephanitz je presenetil predvsem s tem, da je naziv nemškega prvaka podelil sivemu češkemu psu z dobrim značajem.

Presenetil je tudi zmagovalec iz leta 1929, Utz vom Haus Schütting 1 , ki je pozneje prevladal v krvnih linijah "visoke" oz. selekcionirane vzreje. Od časa Utza je namreč veljalo, da je črnorumena barva "in" ter siva barva "out". Siva barva se je odtlej pojavljala le v linijah brez Utza.

V primerjavi z drugimi pasmami lahko pri nemškem ovčarju skozi zgodovino pasme ugotavljamo velike spremembe glede tipa in gradnje. Obstaja namreč velika razlika v primerjavi z drugimi pasmami, pri katerih je bil standard velikokrat že na začetku določen z idealnimi predstavniki, ki so izkazovali idealno podobo. Pri nemškem ovčarju pa si je von Stephanitz zastavil vizionarni standard, ki naj bi ga dosegli v prihodnosti.

Ko je von Stephanitz leta 1936 umrl, njegovo delo tako še zdaleč ni bilo končano. Njegova oporoka pa se je glasila: " Vzreja nemškega ovčarja je vzreja delovnega psa in če ni več vzreja delovnega psa, potem to ni več vzreja nemškega ovčarja. "

Zmagovalce iz sedemdesetih let, ki so pomembno vplivali na nadaljnjo vzrejo pogosto imenujemo kar "veliki trije": Quanto Wienerau, Canto Wienerau, Mutz Pelztierfarm. 2

Mutz je v vzrejo vnesel dober značaj za delo in moškost. Kot neposredna očetovska linija njegov vpliv izginja.

V 80-ih letih je odločilno vplivala na vzrejo samica Palme Wildsteiger Land s svojima sinovom a Uranom Wildsteiger Land in s Quandom Arminiusom.

"Q" leglo Arminius z zmagovalcem Quandom je dalo legendarnega Odina Tannenmeise. S "Q" leglom Armiminus / Uran Wildsteiger Land (Palme), Odin Tannenmeise (Quando A) in Cello Römerau (Quana A) je sokrvje postalo tesno in v "visoki" vzreji je družina PALME / URAN / QUANDO / ODIN / CELLO v 90-ih letih pa vse do danes dala številne vrhunske potomce, kot so Ulk Arlett, Ursus Batu, Yasko Farbenspiel .

"Visoka" vzreja je doživela vrhunec v 80-ih letih z linijo Quanto Wienerau – Quando Arminius – Odin Tannenmeise ter z Uranom Wildsteiger Land.

Vse te odlike pa so s seboj prinesle tudi slabosti. Dosežena je bila enotnost oz. izenačenost tipa, ki pa je povzročila izgubo genetske raznolikosti in posledično nastanek genetske ožine. Zahteva po določenem tipu se je spremenila v zahtevo po tipu, ki ga je narekovala po vsem svetu znana psarna Wienerau 3 . S tem je "visoka" vzreja postala velika družina in posledično enosmerna cesta.

V intervjuju za priznano nemško revijo Schäferhund Magazin, je vodja vzreje pri SV, Reinhardt Meyer, spregovoril o pomenu vzrejnega pregleda SV, ki predstavlja izbor vzrejnih živali, ki so po svojem značaju, po svojih dosežkih in po svoji anatomski gradnji še posebej primerne za ohranjanje in pospeševanje pasme. Ocenjevalni list vzrejnega pregleda SV po njegovem mnenju zelo dosti prostora namenja zunanjosti ter premalo ocenjevanju značaja psa. Izpostavil je tudi vlogo in pomen preizkusa borbenosti in poguma (nagonske zasnove, samozavesti in obremenljivosti psa).

Zavedati se namreč moramo, da je bil nemški ovčar vzrejen kot delovni pes in nikakor ne samo kot razstavni pes. Zadevo je formuliral tako: " Nemški ovčar je delovni pes, ki ga lahko tudi razstavljamo. " Preizkus borbenosti in poguma, kratko imenovan tudi TSB, predstavlja tako centralni element, s katerim preizkušamo bistvena področja mentalnih odlik ali slabosti določenega psa. To je pomemben instrument selekcije v vzreji delovnega psa. Bistvene so pri tem nagonske zasnove psa, njegova samozavest in vodljivost, vztrajnost pri plenu in obremenljivost.

Nadaljnji problem, s katerim se SV sooča že leta ali celo desetletja dolgo, so preveliki psi, in sicer predvsem v razstavni liniji. To je sicer problem, s katerim se srečujejo tudi pri drugih pasmah psov, vendar pa tam pasemski standardi pogosto dopuščajo več svobode.

Problema prevelikih psov ni mogoče rešiti kratkoročno. Po mnenju Reinhardta Meyerja je za to potrebno vsaj obdobje 4-5 generacij psov, v katerih naj bi se nadaljnje povečevanje zaustavilo ter se nato začelo s počasnim zmanjševanjem. Na nastali problem vpliva namreč dejstvo, da večina vodilnih VA (odlično izbor) in visoko uvrščenih psov z oceno V (odlično) izvira iz podobnih krvnih linij, ki so na splošno genetsko dominantne za velikost. Poleg tega živali izkazujejo tudi močnejšo konstitucijo z dobro razvito muskulaturo in so zato tudi težje – kar predstavlja glede njihove morfološke funkcionalnosti pravzaprav večji problem kot pa sama plečna višina.

Pri tem procesu odbiranja manjših psov in obenem lažjih psov, imajo pomembno vlogo seveda tudi sodniki, ki naj bi na vsaki vzrejni razstavi merili plečno višino psov ter prevelike pse uvrščali na zadnja mesta, s čimer bi tudi vzrediteljem dali signal za nadaljnjo selekcijo vzrejnih živali.

Nadaljnja stvar, ki jo sodobnemu razstavnemu tipu nemškega ovčarja pogosto očitajo je tudi premočna okotenost zadnjih okončin. Potek zgornje linije naj bi bil pri nemškem ovčarju raven, tako da se lahko sila pri odrivu zadnjih nog pravilno prenaša ter se ne izgublja v konveksno potekajoči zgornji liniji. Izbočeni profili hrbtov nam pogosto ugajajo, ko opazujemo nemškega ovčarja v stoji, vendar takšen hrbet negativno vpliva na funkcionalnost delovnega psa.

Močno izbočen hrbet, ki ima za posledico kratko spodnjo linijo ter navidezno padajoč križec od sredine hrbtne linije dalje

Danes se pri nemškem ovčarju soočamo s problemom delitve pasme na razstavno in delovno linijo. Gledano na splošno linije delovnih psov anatomsko ne morejo dosegati visoke ravni, ki jo dosegajo predstavniki razstavne, predstavniki razstavne linije pa imajo pogosto težave z nagonsko zasnovo, ki je temeljnega pomena za doseganje vrhunskih dosežkov delovnega psa. Vse to je imelo in še ima za posledico polarizacijo znotraj članov društev, in sicer tako v domovini nemškega ovčarja kot tudi po svetu – in nenazadnje tudi pri nas.

Povedati je treba, da se z določenimi problemi srečujejo tako vzreditelji psov razstavne kot tudi delovne linije. Pri obeh je namreč mogoče opaziti, da so krvne linije omejene s selekcionirano plemenitvijo v sokrvju s štirimi ali petimi prevladujočimi živalmi ali linijami.

Priznani nemški SV sodnik Helmut Buß, ki je sodil tudi že pri nas, je v intervjuju za revijo Schäferhund Magazin izjavil, da obžaluje tendenco tako imenovane šampionske vzreje pri nemškem ovčarju. Ta pomeni, da vsak želi za paritev le "najboljšega" samca, ki je izpostavljen s tem, da je na Svetovni vzrejni razstavi (BSZS) prejel naziv "VA" – to je temelj za smer v genetiki, ki ga vsiljujemo pasmi. 4

Tudi zaradi tega se v razstavni kot tudi v delovni liniji se srečujemo z vrsto zdravstvenih in telesnih problemov. Mnogo vzrejnih živali vzrediteljev delovne linije tudi ne dosega standarda psov, ki predstavljajo korenine njihovega rodovnika.

Obstajalo pa je tudi nedeljeno obdobje pasme s psi, kot so bili: Bernd Lierberg, Seffe Busecker Schloss, Mutz Pelztierfarm, Frei von Gugge, Nico Haus Beck, Mike Bungalow, Greif Lahntal in številni psi iz psarne Busecker Schloss. Vsi ti psi, ki so prejeli nazive VA (odlično izbor) ali V (odlično), predstavljajo korenine današnje delovne linije ter so obenem izpolnjevali tudi univerzalne cilje standarda. Tudi današnji rejci delovne linije bi morali slediti vzoru starih mojstrov – glede anatomske gradnje.

FREI VON DER GUGGE SZ/1112988 Mannheim 1969 VA8, Nürnberg 1970 VA7 Srednje velik, plemenitega izraza, čvrst hrbet, lep križec, dobro oblikovano oprsje, zelo dobro okoten, močna stegna, prostorno in čvrsto gibanje. Borbenost izražena, zelo energičen. Značaj brezhiben.

BERND VOM LIERBERG SZ/1026193 Mannheim 1967 VA3 Srednje velik, čvrst in suh, spredaj in zadaj dobro okoten, s prostornim gibanjem. Značaj samozavesten, borbenost, pogum in ostrina izraženi.

slika15 ZAMP VOM THERMODOS SZ/2101021 VA5 2005 in VA1 2006 Eden izmed najlepših predstavnikov pasme in izreden prenašalec dednih lastnosti.

slika16 EROS VON DER MOHNWIESE SZ/2036440 Eden izmed najuspešnejših delovnih psov današnjega časa, dvakratni svetovni prvak WUSV 2004 in 2005.

Že omenjeni vodja vzreje v SV, Reinhardt Meyer je v svojem intervjuju spregovoril tudi o tem problemu, in sicer je povedal naslednje: " Zastopam mnenje, da v naši pasmi nimamo dveh populacij. Morda bi lahko zadevo formulirali tako, da imamo dve različni 'rejski interesni liniji'. če bi namreč imeli dve populaciji nemškega ovčarja, potem bi morali imeti tudi dva standarda, ki pa ju nimamo. Nemški ovčar je delovni pes, ki ga vzrejamo po enem standardu. Ta standard pa ostaja že od leta 1899 skorajda nespremenjen. "

V društvu, kot je SV oz. v zvezi društev, kakršno predstavlja WUSV (katerega član je tudi slovensko Kinološko društvo za vzrejo in šolanje nemških ovčarjev – KDNOS), obstajajo seveda člani z različnimi interesi glede svojega udejstvovanja s psi. Na eni strani so člani, ki se ukvarjajo pretežno z razstavljanjem, na drugi pa tisti, ki se ukvarjajo pretežno z delom s psi. Psi, s katerimi delajo, pa so vzrejeni po istem pasemskem standardu, gre samo za rangiranje prioritet v vzreji, pri čemer pa morajo vzreditelji pri svojem delu delati v predpisanem vzrejnem okvirju, ki ga določajo pravilniki.

Želja generalnega vodja vzreje Reinhardta Meyerja kot tudi želja vseh, ki nam je nemški ovčar pri srcu pa je, da bi se v prihodnosti razlike med vzreditelji in lastniki teh dveh interesnih linij – v dobro nemškega ovčarja – zmanjšale.

Tudi pri nas sodi nemški ovčar med najbolj priljubljene pasme psov, kar potrjuje tudi statistika, objavljena v zadnji številki uradnega glasila KZS – v Kinologu 5 . Tako je v vzrejni statistiki od 1.1.1999 do 31.12.2008 zabeleženo, da je bilo v tem času v Sloveniji v 846 leglih poleženih 3938 mladičev nemškega ovčarja; med uvoženimi psi v tem obdobju so prav tako na prvem mestu nemški ovčarji s 136 uvoženimi živalmi.

Po poročilu Državne vzrejne komisije za nemške ovčarje za leto 20076, ki izvaja slovenske vzrejne preglede je bilo v letu 2007 pet rednih ter dva izredna vzrejna pregleda, na katere je bilo privedenih 71 psov, od tega je bila enkrat izrečena vzrejna prepoved, en pes pa je ostal neocenjen. Večina živali je bila razvrščena v prvi vzrejni razred in pri večini je bila zabeležena stopnja kolčne displazije "normalno" ali "skoraj normalno".

V istem letu so bili tudi trije vzrejni pregledi SV, ki veljajo za nadgradnjo slovenskega vzrejnega pregleda. Pogoje za ta vzrejni pregled je, da ima pes opravljen delovni izpit ter slikane kolke in komolce ter da je že bil ocenjen pri enem izmed sodnikov SV; zaželeno pa je tudi, da ima opravljeno analizo DNA. Ti pregledi so bili v letu 2007 trije; na njih je bilo ocenjenih 18 živali, od tega 4 iz tujine. Na tem vzrejnem pregledu morajo psi opraviti tudi preizkus borbenosti in poguma, znan tudi pod imenom TSB.

Preizkus borbenosti in poguma, vzrejni pregled SV, Gornja Radgona, 9.3.2008.

INDIJA PODCENERSKA na ocenjevanju zunanjosti, vzrejni pregled SV, Gornja Radgona 9.3.2008

Ti sicer suhoparni podatki pričajo o tem, da imamo v Sloveniji kakovosten vzrejni material in vzrejo ter da je povpraševanje po mladičih iz slovenske vzreje veliko. Naši rejci se udeležujejo in obiskujejo specialke za nemške ovčarje doma in v tujini – število teh razstav se je v primerjavi s preteklimi obdobji pri nas sicer nekoliko zmanjšalo 7 . Seveda pa dajejo poznavalci prednost tem razstavam, kjer ocenjujejo večinoma sodniki iz domovine nemškega ovčarja, psi pa se lahko v velikem razstavnem krogu na prostem prezentirajo v značilnem kasu.

čAIN GRECS in TIPO BELONA na Glavni slovenski vzrejni razstavi, Komen 2008

Osebno na teh razstavah pogrešam več ljubiteljev pasme in tudi v samih pasemskih klubih je vse preveč osredotočanja na skupine vzrediteljev (razstavnih ali delovnih psov) ter na skupine vrhunskih tekmovalcev na področju športne kinologije. Vse premalokrat pa pomislimo na prihodnjega lastnika oz. skrbnika nemškega ovčarja in na njegove želje. Kakšnega psa si pravzaprav želi? Med očitnimi prioritetami so prav gotovo naslednje: pes, ki je dobrega zdravja, je jasen predstavnik svoje pasme, z dobrim značajem in zanesljiv spremljevalec. Želi si psa, ki bo vodljiv in poslušen. Sodobni človek živi v svetu z mnogo obveznostmi ter je vpleten v mnogo aktivnosti ter si zato želi predvsem psa za svojo sprostitev – in nemški ovčar je z vsemi svojimi odlikami in tudi nekaj slabostmi (za katere pa je pretežno kriv človek) pes, ki je sposoben izpolnjevati to mesto v človekovem življenju. Naša naloga pa je, da vzrejamo nemškega ovčarja v smislu sodobnega časa ter ga ohranjamo še nadalje kot prvega med najboljšimi človekovimi prijatelji.

Opombe: 1 Lastnik psarne "vom Haus Schütting" je bil dr. Werner Funk, ki je bil v času 1956-1971 predsednik SV. Obdobje njegovega predsedovanja je pomembno tudi, ker je SV leta že leta 1966, po burnih razpravah v vodstvu, uvedlo program za zatiranje kolčne displazije (HD) na podlagi rentgenskega slikanja in odčitavanja posnetkov, ki ga izpopolnjenega uporablja še danes. 2 Za odbiro krvnih linij je bil odgovoren tedanji predsednik SV dr. Christoph Rummel, ki je poleg linije Quanto/Canto Wienerau in Mutz Pelztierfarm zagovarjal še linijo po Marku Cellerlandu, ki je pozneje odpadla. Na žalost dr. Rummel ni bil naklonjen liniji Bernda Lierberga, ki je v svojem času slovel kot pes z izrednimi delovnimi sposobnostmi, z dobro anatomijo in tudi kot dober prenašalec dednih lasnosti. 3 Brata Martin, Walter Martin s psarno Wienerau in Hermann Martin s psarno Arminius sta v letih od 1982 in do 1994, ko je bil Walter predsednik SV in WUSV, odločilno vplivala na vzrejo nemškega ovčarja. 4 Dunajski strokovnjak za vzrejo živali dr. Hellmuth Wachtel v svoji knjigi Vzreja psov 2000 na str. 60 in 61 piše: "Genetsko osiromašenje je posledica vzreje v sokrvju, torej plemenitev v sorodstvu, v linijah ter povratnih plemenitev na prednike, neenakega razmerje med spoloma v vzreji (bistveno manj samcev kot samic, nekateri samci, redkeje samice, so nesorazmerno (pre)pogosto uporabljeni v vzreji), genetsko tesne vzreje ter forsirane elitne vzreje. Te okoliščine vodijo v nadaljevanju k povečanju obremenitve s sokrvjem (homozigotija) pri pasmah psov v vsaki generaciji bolj, ter s tem povečujejo tveganje za dedne defekte ter za sokrvnostno depresijo." 5 Kinolog, maj 2009, str. 27-28. 6 Poročilo vzrejnega referenta Vladimirja Drola, na sestanku KDNOS, dne 5.6.2008. 7 V letu 2007 so bile tako tri specialke in glavna slovenska vzrejna razstava za nemške ovčarje v Mariboru.

Viri: – Hellmuth Wachtel: Hundezucht 2000, Kynos Verlag, 3. naklada. – Predavanje: Peter van Oirschot: Stärken und Schwächen des modernen Deutschen Schäferhundes. – Fotografije: http://www.pedigreedatabase.com/gsd/index.html in arhiv KDNOS – Malcolm B. Willis: The German Shepherd Dog: A Genetic History, 1992. – Schäferhund Magazin, H. Buß: Zwinger vom Lärchenhain, avgust 2005, str. 5-9. – Schäferhund Magazin:The modern German Show Dog, december 2007, str. 84-85. – Schäferhund Magazin, David Haydon: The English Observer, februar 2008, str. 58-61. – Schäferhund Magazin: Gabriele Pettinaroli: Stockbreeding and selection, april 2009, str. 48-51.