Chihuahua – čivava

Chihuahua · 9. FCI skupina – Družni psi

Opis

Navodilo za ravnanje z Vašimi ljudmi! Zvedela sem, da obstaja nešteto knjig o psih in o ravnanju ljudi z njimi. Zato se čutim primorana črpati iz vira svojih izkušenj, dragi bratci in sestrice in Vam dati nekaj napotkov o ravnanju z Vašimi ljudmi. Seveda to ne bo knjiga, ki niti ni potrebna, ker "tako" kompliciran pa človek tudi ni. Toda, prisluhnite mi, moji dragi:

čuvajte jih na vsakem koraku, pazite na nje in – če je treba, jih tudi branite. Nikdar ne pozabite, da so odvisni od Vas in bi bili brez Vas izgubljeni.

Skrbite vedno za svoj blagor. Mislite vedno na to, da morate ostati v formi, da bi mogli izpolnjevati svoje številne naloge. Akceptirajte samo hrano, ki Vam tekne, ostalo, kar po Vašem mnenju ni užitno, pa kar puščajte v skodelici. Živci Vaših ljudi so slabotni in če boste vztrajni, boste že dobili kar hočete!

To seveda ni lahka naloga, vem. Ampak to mora biti, četudi traja še tako dolgo. Odvadite jih misliti, da velja le njihova volja, s takim napačnim mnenjem je treba energično prekiniti, čim prej, tem bolje! Morajo se navaditi, da je le ena volja veljavna in to Vaša!

Zelo uspešno je, ob predavanjih o tkzv. prestopkih obrniti glavo proč in zdolgočaseno zreti skozi okno ali vrata. Zadostuje tudi strmeti v bilo kakšen kot ali se tako obrniti, da pokažete hrbet kregajoči se osebi. S tem dokazujete, da Vas povedano niti najmanj ne zanima.

To je mogoče le, ce ste si izbrali več kot le enega človeka. Potem je to lažje. če imate očka kot jaz, se najde vedno opora in pribežališče! Nikdar ni bilo in tudi sedaj ni dobro, voditi vojno na dveh frontah. Zapišite si to za ušesa!

Ne pustite se, za božjo voljo, počlovečiti. Vaši ljudje hočejo psa, če bi si želeli človeka, bi takega kupili!

Bodite vedno dosledni, če gre za vaše zadeve. Pri vzgoji svojih ljudi ne smete biti popustljivi. Preprosto, morate storiti to kar hočete. Dvigam svojo svileno tačko in Vam resnično pravim: samo tako je možno udobno in harmonično sožitje. Jaz osebno sem tudi mnenja, da je riža dvakrat letno v hrani dovolj in da je možno le dvakrat zapored jesti isto hrano. Tudi spalni prostorček pod očkovo odejo naj ostane vekomaj. Verjetno imate kakšne druge važne želje, torej ostanite neizprosni (vztrajni)!

Seveda se ne da pri vsem trmasto vztrajati. So stvari, ki so tako nične, da lahko mirno in brez sramu popustite. Mirno se pustite privezati na vrvico, ker sicer ne bi mogli iti na sprehod. Saj potem itak stalno vlečemo za vrvico in to je tudi čisto prijetno. Tudi ne grizite vedno, ampak le v izjemnih slučajih. Renčanje je tudi lahko kar učinkovito. Opustite pretepe, to svetujem posebej gospodom samcem, ker pretepi nimajo pravega smisla, ker bosta morala oba k stricu veterinarju, medtem si bo oboževana izbrala tretjega, neranjenega in intaktnega samca. Zapomnite si dragi bratci, vedno se najde druga, kajti eni diši ta ali drugi samec posebno dobro njenemu izbirčnemu nosku.

Pustite se torej mirno cepiti, izgleda da je to vsekakor potrebno. Vem, da Vam je to zoprno in razburljivo, ampak med nami rečeno, res ni boleče. Jasno, da mi trdimo nasprotno in pri tem naj ostane.

Vaše ljudi! Saj ne morejo nič za to, da so nemočna, slepa in gluha dvonožna bitja brez voha in instinkta. Mislite na to, da Vas nujno potrebujejo. Kaj bi bili brez Vas? Revčki, veliki revčki!

Upam. da sem Vam s svojimi nasveti ustregla in Vam pošiljam hudomušno mežikanje iz visokorodnega doma čivav,

Da vas ni sram! Le kako morete dovoliti, da majhnega, ljubkega, sladkega, ubogega, nemočnega kužka zbadajo z ostrimi iglami? To mučenje 3 x na leto! Enkrat proti tem pasjim ostudnostim, enkrat proti nekakšni mačji ostudnosti (sem jaz mar mačka, prosim lepo!) in enkrat proti steklini. Moja gospa pravi, da je ta lahko nevarna tudi za ljudi. Zakaj se pa sami ne dajo cepiti proti temu? Vedno majhni!

Pridemo torej k stricu veterinarju. Diši po strahu. Jaz trepetam. V čakalnici je nekaj psov in mačk. Vsi se tresejo, z nikomer se ne da pogovarjati, grozno. Za nami pride še nekaj ubogih psov. Predlagam, da jih spustimo naprej, a moja gospa to seveda odkloni. Torej odtrepetam k stricu doktorju. Očka trepeta z menoj. Moja gospa me nežno drži v naročju (zelo sumljiva, ta nežnost!). Stric doktor se je čutil prisiljenega, da me poboža po glavi, svarilno sem zarenčala, a on se je smejal in približal z injekcijo. Moj boleče zakričani "Vaaaav" se je spet enkrat razlegel prepozno, šele, ko je odložil iglo. Smešno, da nisem čutila igle – tega ne razumem. Da nisem ničesar čutila, pa nikomur nič mar, ali razumete? Vsi se oddahnejo, da je spet enkrat mimo. Očka se je nehal tresti. Veterinar smatra, da bi mi moral pregledati še zobovje – ampak brez mene! Namero je – na njegovo srečo – hitro opustil, ker sem svareče zarenčala in energično šavsnila po njegovem kazalcu. Meni je za danes dovolj, mojim tudi. Očka plača – za mučenje živalic vzamejo še denar. Nezaslišano!

Končno spet doma. Nekoliko sem utrujena, ne vem, ali zaradi cepljenja, ali zaradi razburjenja, ali zaradi obojega. Očka in moja gospa mi zagotavljata, da sem "izjemno priden kuža", božata me in razvajata in svet je spet let – do naslednjič.

Včeraj popoldne me je moja gospodarica zoper enkrat pustila samo. Najprej sem lajala, potem nekaj časa jokala in končno sem se vlegla na maj najljubši prostor na klopi. Na mizici poleg je ležala majhna vrečica, ki je sladko dišala. Zagrabila sem vrečko, ki se je takoj odprla in pred menoj je ležalo polno sladkorčkov. Niso bili beli kot tisti, ki mi jih daje moja gospa kot nagrado, temveč so bili rjavi. Ko sem enega poskusila, mi je kar dobro teknil, torej sem jih pojedla, bolj iz dolgega časa, kot iz lakote, kar vse naenkrat. čez nekaj časa mi je pričelo ropotati po trebuščku in mi je postalo zelo slabo. Tam pri repku je prišla nekaj ven, zelo neprijetno. Ko se je gospa vrnila, mi je bilo že malo bolje, vendar sem bila še zelo slabotna, pa tudi sem imela kar slabo vest. Gospa se je ozrla okrog, pogledala mene, videla prazno vrečko in – predstavljajte si – ničesar ni rekla! Vse je počistila, posadila me je v kopalno kad in mi oprala zadnji del, ki je bil res potreben čiščenja (izjemoma nisem dala niti glasu od sebe) in ko sem ležala, vsa dišeča pa šamponu, na kopalni brisači, se je vsedla k meni, me božala (!) in vzdihnila. "In vse to po zobozdravniku in zobobolu". To se mi je pa kar smilila. Lizala sem ji roki in ji s tem sporočila, da mi je to vse zelo neprijetno. Ko je prišel domov gospodar in vse izvedel je menil, da v bližnji bodočnosti gotovo ne bom nič kašljala, ko sem požrla toliko bonbonov prati kašlju (za lažje izkašljevanje). Priporočil je še šilce grenčice za želodček, kar pa je gospa zgroženo odklonila, na žalost. Kar rada bi jo poskusila, grenčico.

"Saj smrdiš kot dihur", mi pravi gospa. Ker ne poznam dihurja, nimam pojma, kako to diši, vendar sem pa sama prav prijetno dišala, tako kot naj vsak pošten pes diši. Saj volkove vendar tudi ne kopajo, čeprav so to moji predniki. "Oni pa tudi ne spijo v postelji!" Ta argument moje gospe se seveda ne da izničiti. In že sem naenkrat, hitreje, kot bi se utegnila upreti, stala do kolen v topli vodi, z nečim strašansko smrdečim – temu se baje reče šampon – namiljena, zdrgnjena in stuširana. Tresla sem se kot trepetlika, kar za zjokat, kar pa seveda, kot zmeraj, ni nič hasnilo. Kadar ima gospa svoj napad čiščenja, se ne zna obvladati. To vsem še posebno radi spomladanskega in božičnega čiščenja, pri katerem tudi jaz nasankam. Ni usmiljenja za tako ubogo, trepetajočo nesrečno bitje. Ta ženska nima srca. Potem pa še trdi, da bom sedaj "čudovito dišala". Na kaj takega kar omalovažujoče kihnem. Pffi! Ljudje imate pa res nekam čuden okus.

Sploh ste nekam smešna sorta (rasa). Skoraj nic ne vidite, sploh nic ne slišite, duhate pa vse narobe ali pa sploh nic. Saj ni verjeti. Sploh pa, kaj lahko zahtevamo od bitij, ki hodijo po dveh nogah kot vrane. 0 »sluhu« bi vam tudi lahko pripovedovala zanimivosti. Ponoci, ko stric najbližji sosed Izreha in jaz to javim (saj je zanimivo), je povelje »nehaj«. Ce pa se sliši pokati Ieseno tramovje (vsakdanji obicajni hrup). sedi gospa vsa prestrašena v postelji in misli na vlomilce. Meni pa še ocita, ker kar nadalje spim. Ali naj morda javim vsak lesni poli? To bi pa marala Lajati kar vso noc, saj nekje vedno poka. In prosim, kdaj naj potem spim?

Ali pa »vid«. Preko terase drzno skace kos ali pa preko trave stece miška. Lajam. Preden gospa pogleda, sta seveda oba že izginila. Potem pa rece: »Kaj pa je, nic ne vidim*. Jasno. ce je tako pocasna. Res nam ni lahko z ljudmi. Se sreca, da vas imamo tako radi in stalno pazimo na vas. ce nas ne bi imeli, bi slaba predla vam slepim, gluhim in brezdušnim bitjem! Torej sedaj sem se izpovedala. Pa brez zamere, pustite nam naše pasje dišave, saj vam tudi mi ne ocitamo vaših cloveških in ne pravimo: »Izvolite se skopati!«

Snoopy in "Suzi" Šalarska ZADNJI SPREHOD — SNOOPY-JIN KOTIčEK

Z navdušenjem grem na sprehod in prav vseeno mi je, kam gremo, da smo le hitro tam. Toda moj zadnji sprehod je bil polom, razložila vam bom, zakaj.

Šli smo po poljski poti, bilo je prijetno, toplo popoldne, nič ni motilo razpoloženja, vse je bilo polno harmonije in jaz sem bila najboljše volje. Naenkrat sem pri teku opazila, da me na zadnji tački nehaj moti. Ker pa sploh nisem preobčutljiva, nisem bila na to preveč pozorna, tudi potem ne, ko me je nekaj motilo še na trebuhu in prednjih tačkah. Dirjala pa sem nekoliko razkrečeno, kar je opazila moja gospa in se vprašala, od kdaj imam noge na "O". Preiskala me je in kriknila tako silovito, da sva očka in jaz okamenela. "Repinec!" je zakričala v takem tonu, da bi se skoraj zrušil svet. Očka se je takoj znašel, jaz seveda ne. Pomislila sem na bolezen in cepljenje, zaradi varnosti sem začela trepetati in nisem se premaknila z mesta. Domov me je bile treba torej odnesti in povsod me je bodlo!

Doma me je gospa posadila na mizo in me temeljito pregledala. Kar je videla, je ni ravno očaralo. Pulila je malo tu, malo tam. Renčala sem, da me cuka, nakar me je začela obdelovati s škarjami. Najprej na bedrih, pa na zadnjici (celo na diskretnih mestih), potem na trebuščku, pod pazduhami, na prednjih tačkah, na prsih. Sedemnajst komadov je naštela in menila, da jih dosti več ni moglo biti na poti. Potem me je gledala. Ni vedela, ali naj se nad mojim izgledom smeje ali zjoka. Menila je, da sem od spredaj čivava, od zadaj pa bolj podobna dolgodlaki podgani. Očka pa je ugotovil, da je "mini" zelo moderen in izgledam prav očarljivo in nevsakdanje, spredaj dolgo, zadaj kratko. On je pač kavalir! Mene osebno to prav nič ne moti, vesela sem, da sem se znebila bodečih strahov in da ni bilo potrebno cepljenje. Škoda le, da je gospa sklenila, da pa tej poti z menoj ne gre nikoli več, ker se boji, da bom potem še "zgoraj brez" (čeprav je tudi to zelo moderno).

Da bi se izognili problemom z zobmi in dlesnimi, je treba našim ljubljenčkom zobe tudi čistiti. Najbolje dnevno, toda 3 krat tedensko tudi učinkuje.

Ker ljubljenček tega še ne zmore sam, mora to nalogo prevzeti lastnik, čeprav stvar v začetku izgleda povsem brezupno.

Kdor ne najde specialne pasje zobne kreme in ščetke, lahko kupi otroški model, ki mu bo prav tako ugajal, če mu bo le gospodar dovolj lepo prigovarjal. Pravilno čistiti pomeni z mini ščetko previdno krožiti med rdečim (dlesen) in belim (zobje) in zaključiti s ščetkanjem zob. Zgornje zobe se ščetka nežno navzdol in spodnje navzgor, enako kot pri ljudeh. Pri letnem cepljenju naj veterinar pregleda še ustno votlino. Vmes pa naj lastnik sam kdaj pa kdaj tvega pogled v usta in če pri tem zazna neprijeten vonj, se mora nemudoma dogovoriti z zobozdravnikom (veterinarjem!) za odstranitev zobnega kamna. Nevarne bakterije so nepotrpežljive in zelo hitro prodrejo v kri, napadejo srčne zaklopke in ledvice.

Mnoge probleme se svojemu ljubljenčku prihrani tudi s pravilno prehrano. Ne mu dajati preveč mesa, temveč mešano hrano s kalcijem in fosforjem v razmerju 2: 1.6. če dobiva izključno le meso, pride do razmerja 1:20. Ob akutnem pomanjkanju kalcija pa čeljust postane kot guma, izgubi čvrstost in se jo da obračati v vse smeri. čiščenje zob je vražje neprijetno, ampak jaz to vseeno počnem. Na vse se navadiš, če je to nujno, zbolela pa tudi ne bi rada.

Pomislite, jaz naj bi bila muhasta. Jaz! No, jaz pač poznam nekaj ljudi, ki so to res. Jaz to vsekakor nisem, to mi že lahko verjamete. Sicer pa, presodite sami!

V očkovi postelji zjutraj odprem svoje bleščeče oči in sem najbolj zadovoljna, ljubezniva, dobro spočita psička. Očku umijem obraz in roke, moji gospe nos in ušesa, pozajtrkujem malo kolača, napravim obhod skozi svoj vrt, opravim to in ono, se skozi vrtna vrata pošalim z nekaj mimoidočimi, sonce se smeje, gora komposta vabi k valjanju in svet je svetal in harmoničen. Poldne je, zato veselo razpoložena hitim k svoji skodelici, jo lačno povoham – in, kaj je v njej?! Govedina z rižem! Riž jem kvečjemu dvakrat na leto (enkrat sem ga že in leto je še dolgo), govedina pa je bila že včeraj in predvčerajšnjim. Ne, ne danes že zopet! Z gnusom se obrnem proč, užaljeno ležem k očku na klop, se kujam in čakam, kaj bo jedel on. Mogoče bo kaj padlo za ubogega, lačnega, majhnega kužka? Moja gospa (slabo razpoložena) mi takoj razloži, da bi bilo za mene preveč začinjeno in mastno, da sploh ne pride v poštev. In zakaj potem to kuha? Začinjeno in mastno – kakšno podtikanje! Diši pa nebeško! Seveda sem jezna, odločim se, tako dekorativno, kot le mogoče, umreti od lakote. Potem bomo že videli! Zvečer dobim znova – uganite – govedino z rižem! Zaničljivo kihnem v posodo, spijem nekaj vode, sem že zelo šibka in čakam na to, kaj bo jedel očka. On mi da naskrivaj malo kruha z maslom, košček sira, rezinico salame. Vse to seveda tako, da gospa ne opazi, kajti ona je to izrecno prepovedala. Rekla je, da mora biti tega razvajanja konec, da moram jesti to, kar je v posodi in da ne vidi razloga, da bi mi morala kuhati vsak dan nekaj drugega. Morda kar tri menuje na izbiro za pasjo gospodično? Kdo je torej muhast, vas vprašam? Seveda v preostanku večera z njo nisem spregovorila niti besede več in lačna sem šla spat. Med nami – ob dveh zjutraj sem vstala, da bi tisto govedino vseeno pojedla, ampak zlobna ženska je posodo pospravila! Bila sem zelo besna, hkrati pa tudi vesela, da ona ni opazila, kako bi v svoji lakoti skoraj popustila. Naslednji dan mi je potem vendar skuhala nekaj kokošjega mesa in končno sem bila spet sita. Gotovo je vmes posegel očka. Sklenila sem, da bom kokoš jedla tudi jutri, pojutrišnjem pa vsekakor želim dobiti košček jeter.

Torej, iskreno, kdo je pri nas muhast? Jaz prav gotovo ne. Vsega je kriva moja gospa, ki se pač ne more vživeti v pasjo psiho – tako misli vaša

Sumijivo nežno in ljubeznivo pravi gospa: "Susi, pes mojih sanj, verjetno nisi spregledala, da v tvojem vrtu rovari voluharica". Tipično, če gre za kaj neprijetnega, je to MOJ vrt, če gre za zalivanje, je to OčKOV vrt, če pa pride kakšen obisk in občuduje to nešteto "cvetje", je to seveda NJEN vrt, saj razumete?! Pripovedovala mi je, da so bili moji predniki znameniti podganarji (z značilnim podtonom: "Nasledstvo pa tudi ni nič več vredno") in mi je pokazala rove, ki jih je voluharica že izrila in se vsedla v vsej spokojnosti na teraso k čitanju. Ovohala sem zadevo v vseh smereh in pričela tu in tam malo grebsti. No, in kaj sem v svoje presenečenje našla? Skoraj v nos mi je skočila, voluharica! Zagrabila sem jo in jo z dvignjeno glavo nesla na teraso, da vprašam, kaj naj z njo počnem. Položila sem jo na tla, ona pa je bila v takem šoku, da je kar obležala. RES JE NISEM UGRIZNILA, SAMO NESLA, tačko na to. Gospa je otrpnila od strahu in občudovanja (ni vajena tega, da njene ukaze tako točno izpolnjujem), očka pa je hitro vrgel svojo opoldansko spalno odejo preko voluharice, da bi jo odnesel na polje. Tam je seveda takoj oživela in zbežala. Očka pa je rekel, da je tudi on ne bi mogel do smrti ugrizniti.

Oba moja sta bila polna občudovanja in sta me zelo slavila. Očka je dejal, da so moji predniki lahko zelo ponosni name, kar je gospa tudi neomejeno potrdila, kar se redko zgodi, če je vprašanje o meni.

Nedavno tega je teta PI z Iopato delala luknje in hribcke v mojem vrtu. deste, temu se pravi prekopavati (štihati). Bila sem kar zaposlena z nadzorovanjem, udobno sem se namestila sredi kupa zemlje in sva prav prijetno klepetali. Ona me ima zelo rada. Medtem, ko sem tako sedela in jo opazovala, je pricelo po mojih nogah nekaj gomazeti. Najprej tega nisem niti opazila, dokler mi ni pricelo gomazeti po trebuhu in predelih, ki jih kot dama ne bi mogla natancneje opisati. Pricelo me je srbeti in grizti. Vstala sem, se stresla in v tem je teta PI prestrašeno zavpila in zaklicala gospej, da stojim sredi mravljišc& Gospa je takoj pritekla in me dvignla, držala me je pa tako dalec proc od sebe, kot da bi bila garjeva. Postavila me je na vrtno mizo, ogledala me je od vseh strani in pojasnila ocku, ki je ravnokar pritekel: "To ni pes, to je mravlja velikanka"! Ocka je moral prinesti glavnik, krtaco in mokre krpe. Gospa me je krtacila in venomer cesala, vmes me je kdaj dvigniIa, me stresla, ocka in teta PI pa sta cistila z mize divje bežoce mravlje. Ta postopek se je ponavljal in trajal celo vecnost, tako dolgo, dokler gospa ni bila prepricana, da je tega sedaj dovolj. Oddahnila sem si, vendar prezgodaj! Pristala sem pod prho, gospa me je dvakrat oprala in splahnila (okrog mene so plavale uboge mrtve mravlje); potem so me osušili, zopet skrtacili, pocesali in naoljili, dokler ni gospa bila prepricana, da sem sedaj cista (in utrujena do onemoglosti, kar si lahko predstavljate). Pri tem sem imela še sreco, kajti med prhanje je gospa mrmrala nekaj o "sreci, da nismo v Kopru, ker tam bi me vtaknila v pralni stroj in oprala v zašcitni fazi pranja brez centrifugiranja". Vendar mislim da to ni bilo tako cisto resno mišljeno, kajti ocka in teta PI sta se temu smejala.

Ocka me je potem vzel nežno v narocje, me Ijubeznivo božal in rekel, v življenju je pac treba vedno dobro paziti, kam se kdo vsede, to velja za majhne pse in velike Ijudi. Meteor ko je tako filozofiral, sem zamaknjeno opazovala eno samotno mravljo, ki je vztrajno lezla preko ockovih prsi po srajci v smeri k vratu. Torej razen mene je vsaj ena mravlja preživela to proceduro!

Mnogo pozdravov od Vaše sveže okopane in brezmravljincne Susi Šalarske

Bila sem bolna! Strašno bolna, seveda. Prebava. Spredaj se želodček dviguje, na drugi strani pa, no saj veste. Imela sem trebušne krče, da sem se od bolečin in strahu tresla in se kar skrčila v grbo, kot sosedov maček. Zelo hudo. In to še proti koncu tedna, za vikend, kar je moja gospa ugotovila kot še posebno otežujoče, zakaj, pa ne vem. Mogoče bi na kakšen navaden dan manj bolelo. Očka je trpel z menoj, gospa pa si je razbijala glavo, od česa se je kaj takega lahko pripetilo. Saj mi je vednar dala samo kurje meso in nekaj mojih piškotov, je vedno znova zatrjevala. Saj to tudi drži, v mojih maloštevilno nebolečih trenutkih sem premišljevala, kaj vse sem na vrtu pospravila vase, vendar mi ni nič posebnega prišlo na um.

Kaj pa tista popolnoma posušena riba na kompostnem kupu? Od te mi čisto gotovo ni moglo postati slabo, saj je čisto okusno dišala in je tudi tako teknila. Mogoče čebulica dalije? Ta ni bila tako dobra in po njej sem morala hitro pojesti nekaj trave, da sem si popravila okus. To pa je bilo pravzaprav vse. Torej od česa le mi je potem postalo tako slabo? Oba moja človeka sta bila zelo ljubezniva z menoj. Dobila sem celo očkovo odejo na moj priljubljeni prostorček in gospa mi je napravila zelo lepo jamico, da mi je bilo še bolj udobno in toplo. Toda, ko pa je prišla s kamiličnim čajem, sem bila malo neprijazna in sem ji zarenčala, da mi je že tako dovolj slabo. Toda sicer je bila nega brezhibna, posebno sočutno božanje in nežna tolažba sta mi dobro storila, ponoči pa mi je bilo že mnogo bolje in bi kar dobro spala, če ne bi bili moji ljudje tako strašno nemirni. Vsak trenutek so me tipali, če imam mrzla ušesa in mrzel nosek (sem imela oboje mrzlo). Zjutraj pa se mi je ponovno čudovito godilo in sem bila najboljše volje. Oba moja pa sta izgledala nekako premagana in utrujena. Gospa je potrebovala tableto proti glavobolu, očka pa veliki konjak.

PREDOBRI SMO! Dražestne sestrice in šarmantni bratci, dvigam svojo levo svileno tačko in vam pravim v srce segajoče: Mi smo predobri! Od svojih ljudi si pustimo preveč dopasti, v protestu največ položimo ušeska nazaj, pustimo viseti repek in napravimo žalostne zvezdnate očke, in to je že tudi vse! Sestrice in bratci, to se mora vendar enkrat spremeniti, jaz sama predlagam v prvi vrsti popolno odtegnitev ljubezni. Nobena ljubezniva umivanja več, popolno ignoriranje, če nam nekaj ni všeč. Bodimo pošteni, saj nam kar mnogo ni všeč. Tu je npr. dnevno hranjenje, vedno je kaj vmešanega med hrano, kar nekateri od nas ne more trpeti, naj bo to riž, rezanci, korenček ali podobne zoprnosti. Pojdite v pasjo stavko in bodite prepričani, da vam bodo kmalu postregli kaj poštenega, kajti živci vaših ljudi so na srečo slabi, slabši kot vaši, verjemite mi! Ali pa to godrnjanje radi lajanja! Saj tudi oni ves dan ne molčijo, kaj ne da? Lajanje je vendar naše sredstvo sporazumevanja in to morajo končno uvideti. Torej, nekajkrat ne lajajte takrat, ko bi to bilo potrebno. Tako bodo takoj strašno začudeni in ne bodo na roki odnesli koga s kraja zanimivega dogajanja, samo da bi bili tiho. Ali pa poglavje "osamitve". Lahko se še tako revno in obupano plazim po trebuhu, pa me puščajo samo in gredo "nakupovati". Toda jaz jim ne bom več pritekla veselo skakajoč in z repkom migajoč nasproti, ko se bodo zopet vrnili domov. Sploh jih ne bom pogledala. Popolnoma jih bom ignorirala!

Strašno rada kradem npr. papirne robčke iz vseh žepov oblek in hlač. Rabljeni so mi seveda najljubši. Nato jih z navdušenjem raztrgam in scefram na tepih. To je čudovita zabava, verjemite mi. Namesto pa, da bi občudovali mojo spretnost in rutino, samo jadikujejo zaradi takega "nereda", ki da ga ustvarjam. In jaz se potem, če le mogoče, še čutim krivo. Toda to se bo sedaj nehalo za vedno. Odslej bom ponosno sedela pred kupom strganih robčkov in ga bom renčeče branila. Stavim tačko na to. Saj se mora vendar končno nekaj spremeniti v odnosu pes – človek. Morajo vendar uvideti, da nimajo vedno samo oni prav in mi nikdar. Sestrice in bratci, združite se in idite v boj, saj je že zadnji čas, da nas ne bi še bolj zasužnjili in mi ne bomo mogli ničesar več reči.

Sedaj pa moram končati s svojim pozivom. Moji ljudje ravnokar prihajajo iz nakupov domov in moram jih nujno pozdraviti! In mislite vedno na to: "mi smo predobri!"

Zanima me, kaj menite o spanju. Seveda imam pri tem v mislih spalni prostorček za vaše pse. Pri meni je bilo to tako, da sem tri noči preživel pred spalnico, košarico sem že od samega začetka ignoriral. Potem pa sem se moji gospe tako zasmilil, da me je vzela v posteljo. Menila je, da bo to "le prehodno, ker sem še tako majhen". Zdaj sem že odrasel, nič večnisem "tako majhen" (očka pravi celo, da zavzamem v postelji toliko prostora kot odrasel ovčar, kar pa je pretirano), toda svojemu prostoru pod očkovo odejo se ne odpovem več in se tudi ne bom! Prisegam!

Predstavljajte si – ko smo čisto majhni, obstoji ves naš svet samo iz stopal. Seveda je lahko veselo, ko grizemo pete in prste. Zaradi očkove potrošnje obližev bo njegov lekarnar obogatel. Tudi poraba nogavic se je znatno povečala. Toda, mi ne iščemo samo stopal, potrebujemo tudi zelo veliko topline. Ne zato, ker bi nas zeblo, temveč zato, ker smo osamljeni takole brez matere, bratov in sester. In to toplino najdemo v mehki, topli postelji, prižeti ob vas. Razumete to?

Striček elektrikar iz sosedstva (ki ima tudi kužka) pravi, da vsi psi spijo v postelji in kdor to zanika, ta laže. Vsem sestram in bratom želim, da bi imel on prav. Tisti pa, ki govorijo o takozvani higieni, naj te vrstice, prosim, prezrejo. Bodo pa zato prikrajšani za prijeten občutek, ko se toplo pasje telesce prižme h gospodarju. Tudi ne bodo vedeli, kako zabavno je skupaj s kužkom smrčati v dvoje ali celo v troje. Prav jim je!

Podajam vam svojo desno, žametno tačko (če želite, pa še levo) in vas prisrčno pozdravljam!

Vaš Lopez Šalarski CHIHUAHUA U VENECIJI LETNE IMPRESIJE JEDNOG MINI-KUčENCA "ŠALARSKA" CHI Z IMENOM "KISS"

Ah, kakvo letovanje! Bile su potrebne godine, kako bi mogla doživeti i savladati tolike nove situacije. Moram vam prvo reći, da sam sa svojih devet godina obišla veliki deo sveta, svoje gospodare sam naime smela pratiti na svim putovanjima.

Venecija, grad a kome sanjaju svi ljudi, bila je i za mene prava avantura. Moj najjaći utisak: najčešće je vladalo pravilo "chihuahua, budi nevidna!" Nije trajalo dugo da sam shvatila kada se moram napraviti nevidnom. O, kako su ti ljudi fini, ili barem misle da to jesu. No, to pak ne spada k stvari. Moji gospodari i svi oko mene voleli su me pa smo igrali upravo tu igru. Rezultat: doživela sam sve moguče stvari. Na lepo uređenoj terasi sam – naravno sakrivena – sedela ispod bogato obloženog stola i od svojih dragih dobijala poslastice. Posmatrala sam mnoštvo ljudi koji su se strpani u gondole vozili mimo nas po kanalu Grande. Mene bi tam obuzela panika. No, meni je išlo bolje. Na Lido sam se povezla motornim čamcem, naravno opet ilegalno. Tu sam preživljavala odmor, lepo u senki, uživala sam morski vazduh i nadasve zanimljivu panoramu morske obale i zbivanje na njoj. Uređena obala sa eksotičnom vegetacijam mamila me u šetnju. Kako bih želela obeležiti prelepe hibiskuse … Pa zar moja gospođa danas neće na kafu? Ja bih se svakako opet napravila nevidnom.

Svu opuštenost, koju može pružiti jug, doživela sam na obali Schiavoni. Na toj historijski obali, na kojoj su nekada živeli dalmatinski pomorci, tako su mi objasnili – bilo je veoma veselo i slikovito. Imala sam priliku pozdraviti mnoge vršnjace, velike, male, rodoslovom ili bez- kakva radost! Morala sam naravno prihvatiti i sve nove mirise i rasporediti ih. Kada me sve to ne bi toliko oduševljavalo, tada bi toliki dojmovi prouzrokovali stres.

Za zaključak tih avanturističkih dana čekalo me jaš nešto lepo. Moji gospodari posetili su muzej Guggenheim u palati Venier del Leoni uz kanal Grande. Tu znamenitu privatnu zbirku slika i plastika moderne umetnosti moguče je videti od godine 1949. Tu bih ja opet bila nepoželjna, pa sam zato svoje drage strpijivo čekala u hotelskoj sobi. Kad su se vratili, pričali su mi a Peggy Guggenheim, njenoj predivnoj zbirci – i o njenim psima. Peggy leži u svom divnom vrtu, pokopana pored svojih pasa. Dva spomenika označavaju to mirno mesto: jedan od njih posvećen je čoveku, a drugi psima. Peggy je svojim psima očigledno i u smrti dodelila mesto, koje su imali i za njena života. Njima nije bilo potrebno da su "nevidljivi".

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Zbirka vseh zapisov o Chihuahuah, delno osebne izkušnje, delno prevodi raznih časopisov, ki sem jih pripravljala za bodoče lastnike psarn, spoznavanje značilnosti in namen malih mini psov. V glavnem o težavah vzreje.

Upam, da bo zbirka dala dovolj zanimivih informacij. Zapiske posvečam svojemu soprogu Giuseppu ter hčerki Alessiji, ki sta mi bila vsa leta v pomoč in vzpodbudo.

Zbirka je pripravljena in namenjena izrecno za interno uporabo Kluba S.K.P.P. Zadržujem si vse pravice ponatisa.

F.C.I. – KZS – Mednarodna kinološka sodnica Ibolya Godina 2008

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Kot predsednica strokovne komisije vzrejnega in negovalnega Slovenskega kluba pritlikavih pasem Slovenije mi leži dobrobit čivav (še posebej na srcu) ter se veselim nad zanimanjem, ki se je ravno v zadnjih letih močneje pojavilo za to eksotično pasmo pritlikavih psov.

Ena mojih nalog je, da bodočega vzreditelja (lastnika) informiram o pasmi najmanjšega psa na svetu, čivavo, da bi že na začetku preprečila probleme v nekem novem razmerju človek-žival, odnosno jih kot je le možno, zmanjšala.

V času, v katerem je zunanja oblika psov, njegovo bistvo in zdravje podrejeno posebno kritičnemu ocenjevanju (presoji), se obnese naš čivava kar najbolje. Chuahua je pasma, ki že obstaja najmanj tritisoč let v skoraj nespremenjeni obliki (izgledu) in še obstaja, pasma, ki ne potrebuje nobenega prilagajanja v smereh okusa. Skupni pogovori vzrejnega kluba služijo za izmenjavo izkustev med člani in so že mnogokrat bili korenine novih prijateljstev.

Želimo Vam (ki se zanimate kot lastniki psov ali vzreditelji), pomagati z nasveti in Vam stati ob strani.

To majhno informativno pisanje naj nudi prvi pregled o Chihuahuavi, posredovati in Vam pomagati izbrati pravega psa. Zelo bi nas veselilo, pozdraviti Vas kot CHI-ljubitelja in klubskega člana slovenskega kluba za pritlikave pse CHIHUAHUAVA sekcije.

Dodatno

Prvotno ime te pritlikave rase ni več znano. Psi, ki so živeli v Mehiki že pred 3000 leti, so poimenovani po zvezni državi Chihuahua.

Ti mini psički iz Mehike veljajo v strokovnih krogih za pasmo, ki prihaja v modo.

Le na videz krhki psi so v resnici zelo odporni in skoraj nedovzetni za bolezni. Veterinarja skoraj ne potrebujejo, razen za vsakoletno cepljenje. Njihova teža se giblje med 1,5 in 3.0 kg. FONTANELA oz. MOLERA ali t.i. "luknja v glavi" se pri mnogih chihuahuah ne zaraste, vendar to ni napaka, temveč karakteristika rase.

Chihuahue so pogumne, zelo budne in s svojim krepkim in mišičastim telescem se spustijo v borbo s skoraj vsakim, tudi večjim nasprotnikom. Brez težav tečejo na daljše proge, če pa za to nimajo priložnosti, jim zadošča tudi stanovanje. Hranjenje je nezahtevno – cca 10 dag surovega ali kuhanega mesa dnevno.

Zaradi njenega pametnega in pogumnega značaja je chihuahuo zelo lahko učiti, je pa tudi dober čuvaj. K opisanim lastnostim je treba dodati še njen lep in nevsakdanji videz ter prisrčen in ljubezniv značaj. Za poznavalce je ta majhen pes dragulj – majhna pasja dragocenost.

človek je lahko ljubitelj mnogih pasem, vendar chihuahua – tako pravijo lastniki – ga osvoji dokončno in za vselej!

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

čivava je najmanjši pes na svetu in ta pasma je hkrati ena najstarejših. Dragocena in redka je kot dragulj in vendar za kakšen kilogram "žive teže" "bolj pes" kot marsikateri iz večjih pasem. Veliko je predsodkov do teh miniaturic. Razvajeni psički z roza pentljami, ki poležavajo na oblazinjenih kavčih, ližejo slaščice, stalno jih je treba kopati in pudrati in pozimi voditi na cesto v podloženih plaščkih! Razvajeni so in so bolj lutke kot psi! Tako mnogi mislijo o tej pasmi. Toda, kdor enkrat doživi čivavo, ali še bolje dve ali celo tri, temu od navedenih predsodkov ostane bore malo. Jaz sama sem nekoč dobila priložnost temeljito spoznati hkrati kar pet zastopnikov te pasme. Morda sem imela srečo, da sem naletela na lastnike in vzreditelje s "pasjim razumom", ki nič ne dajo na vzrejo za življenje nesposobnih malčkov s "sanjsko težo" samo 500 gramov, ki jim zadošča že prostor v konjak-čaši. Včasih se privablja kupce s takšnim nesmislom. Jaz sem se vsekakor srečala s čivavami, ki so me s svojo vitalnostjo in zdravjem prepričale.

čivava je zelo navezana na svojega gospodarja, je ljubezniva in mu je privržena, prekipeva od temperamenta in šarma, rada ima družbo in gibanje, zaradi svoje velikosti pa se zelo udobno počuti tudi v majhnem stanovanju. Je pretkana in inteligentna, lahko vzgoljiva, naj pa se je ne bi razvajalo. To je nevarnost, ki obstaja pri vseh majhnih pasmah. Ob pravilni prehrani, negi in zadostnem gibanju v vsakem vremenu dosežejo majhni psi visoko starost – v povprečju 12 – 14 let. Nekateri so še pri 16. letih vitalni in aktivni. Seveda to ni pes, ki bi nas lahko branil, vendar stanovanje zelo pozorno čuva in oblaja vsakega vsiljivca, ne glede na to, kako velik je.

O nastanku mnogih pasem se spletajo legende in zgodbe. Tako tudi o čivavi. Pasma je stara verjetno več kot 3000 let. Figurice in najdbe kosti v mehiških piramidah predstavljajo pse, ki so pa izgledu in velikosti podobni današnji čivavi. Kot prvotne dežele se navajajo Kitajska in Malta, vendar se da to zanesljivo reči le za Mehiko, kjer so dokazano živeli neposredni predniki te pasme. Po severnem predelu Mehike je ta majhen pes dobil tudi svoje ime: CHIHUAHUA. Španci so čivavo prinesli v Evropo iz Montezumove države, tu pa je bila kmalu pozabljena. Šele koncem 19. stol. so ameriški turisti čivave, ki so jih od mehiških prodajalcev kupili za nekaj pesosov, prinesli v ZDA. Tam je bil v dvajsetih letih ustanovljen tudi prvi CHI-klub. Pasma je še danes na naših cestah redek pojav, medtem, ko sodi v Ameriki med najbolj priljubljene majhne pse.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Otrok se mora igrati. če igre ni, ni tudi otrokovega pravega razvoja. Katero primerno igračo mu bomo kupili, da bo pravilno odraščal, je včasih vprašanje za starše. Tudi na domačem trgu ni velike ponudbe igrač. Zakaj ne bi namesto plišastih, lesenih ali plastičnih igrač kupili živo, pravo "igrčo"? Kakor starši, ki imajo nalogo skrbeti za otroke, lahko tudi otroci skrbijo za nekoga, ki se premika, teka, spušča glasove. Ne mislim na bratca ali sestrico, v mislih imam žival in še posebno psa. Ne. da ne maram mačk, nasprotno, saj imam tudi sama perzijske mačke, vendar bi vam rada povedala nekaj o prihodu pasjega mladička v družino.

Namesto igrač, ki stanejo celo premoženje in se lahko tudi pokvarijo, pripeljemo v hišo psa z rdečo pentljo okoli vratu. Mislim, da je to želja večine otrok. Vemo, da imeti psa ni lahka stvar. Zahteva primeren prostor, čas in potrpljenje. Na začetku so vsi navdušeni. Treba ga je vedno ljubiti in čuvati. Ko se naveličamo, se ga ne moremo znebiti kot pokvarjene igrače. Predstavljajte si, da vam otrok nekaj ušpiči in ga vi ne priznate več za svojega. Kaj sedaj? Enako je z živaljo. Pes se na nas naveže. Odvisen je od nas. Mislite si, kakšno korist imate vi od psa. O, zelo zvest vam je, stalno vam sledi. Kaže vam ljubezen, zaupanje, predan vam je. če ste lene narave, vas prisili, da ga peljete na sprehod. če ste slabe volje, vas spravi v dobro voljo. Tudi ko pes odraste, vam je vedno zvest in vam stoji ob strani. Ko otroci odrastejo, gredo od hiše in ostanete sami, zapuščeni.

Živeti s psom ni lahka stvar, zmeraj pomeni enako dolžnost. Ko mladič pride v hišo, so vsi pripravljeni skrbeti zanj. Takoj, ko naredi neumnost, se začnejo problemi.

Ne bodite trdi z njim, mladič je kot otrok. Ne smete ga oštevati, če mu niste prej razložili, kaj je prav in kaj narobe.

Ko pride v hišo, poskusite urediti, da bi se počutil čimbolj domače, kasneje lahko začnete z vzgojo.

Naučite ga jesti zmeraj na istem mestu in ob istem času. In če ne želite, da bi opravljal potrebo po hiši, postavite časopise na mestih, kjer mislite, da je najbolj primerno in zmočite s posebnimi kemičnimi sredstvi.

Mladič mora imeti zaupanje v vas. Naučite ga, da priteče k vam, in če se ne odzove, ga ne smete udariti. če pa se odzove, ga nagradite z božanjem in s komplimentom.

Vendar to še ni dovolj, sedaj pride na vrsto sprehod na vrvici. Okoli vratu mu privežete trakec in ga pustite, da se prosto igra na travniku. Razumel bo, da ga trakec ne ogroža. Počutil se bo mirnejšega, sedaj se mora naučiti hoditi zraven. Z držanjem pasu v roki, brez potegovanja, ga naučite, da vam bo sledil.

Ko bo zrasel, vzemite močnejšo vrvico, odidite na travnik, kjer ste prepričani, da ne boste srečali drugih psov in ga z velikim potrpljenjem, brez nasilja, naučite hoditi ob vaši levi brez potegovanja. Lekcija je zelo lahka, držite psa z dvema rokama, približajte psa k sebi. Ko se zmoti ali začne teči, ga lahko povlečete proti desni s spremljavo ob nogi.

Nekaj teh vaj vsak dan, pa boste videli, da bo vaš pes postal vešč, ubogljiv in lepo vzgojen. Posebno ob vsakdanjem sprehodu, ki so potrebni psu in koristni tudi za vaše zdravje.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Morda že imate chihuahuo, ali ste si takšno majhno "kepico" zdaj nabavili, ali pa to pravkar nameravate storiti. čudovito! Odgovarja predvsem ljudem, ki dajejo prednost majhnim psom in ki imajo majhno stanovanje.

Chihuahua je od vseh pasem najmanjši pes in tehta odrasel včasih tudi samo pol kilograma. Izvira iz Mehike, je pa edini pes, ki so ga vzrejali izključno v Ameriki.

Chihuahua je bister, živahen in ljubezniv pes, čigar narava je prav tako začinjena kot njegovo ime, vendar brez ostrine! Ko jo enkrat imate, se od nje ne boste hoteli nikoli več ločiti. To tudi ne bo potrebno, saj bo vaš "žepni" kužek lahko šel povsod z vami. Ljubi družbo, vašo družbo. Redki so psi, ki človeka tako zelo potrebujejo in tako zelo ljubijo.

Predzgodovina chihuahue je zavita v domneve in mite. Kot so omenjali osvajalski Španci, naj bi chihuahue imeli že Azteki, pa tudi Tolteki, Indijanci stare Mehike. Koncem 19. stal. je general Porfirio Diaz, mehiški predsednik, poklonil operni pevki Adelini Patti šopek cvetja, v katerem je bila skrita cihuahua. Ta jo je potem spremljala pa turnejah po vsem svetu. Druga domneva je, da so predniki prišli iz Orienta. Ali so predniki današnje chihuahue bivali na azteških dvorih, ali pa so jih vzgojili od miniaturnosti obsedeni Kitajci ali Japonci, to ostaja skrivnost. Vsaka zgodba ima svojo romantiko.

Na prelomu stoletja je trenerka Rosina Casselli izvajala gledališke točke izključno s chihuahuami in prva pisala o njih.

G. Watson je bil velik ljubitelj psov in na prelomu stoletja dolgo sodnik na pasjih razstavah. Tudi njega so chihuahue navdušile. Prvo je kupil leta 1888, nato še druge in jih začel gojiti in pisati o njih. V tistih časih so chihuahue kupovali od Mehičanov vzdolž Ria Grande, čim manjši je bil pes, višja je bila cena. Prebivalci Juareza so prodajali male živalice turistom kot spominke: pogosto so mladičke stradali, da bi upočasnili njihovo rast in s tern dosegli višjo ceno. čudno je, da so raso sploh opazili!

Leta 1923 je bit ustanovljen Chihuahua-Kennel klub in postavljena so bila enota rasna merila. Ker obstaja toliko chihuahuv, merila ni bilo lahko določiti. Priznavata se dva tipa chihuahuv: kratkodlaka in dolgodlaka. Kratkodlako spoznamo po gosti, svetleči in mehki dlaki: dolgodlaka ima gladko in rahlo valovito dlako – tudi na tačkah – okrog vratu pa se pojavlja kodravost.

Chihuahua ima dve izraziti karakteristiki… prva je pogosto zasmehovana "luknja v glavi", mehko mesto na temenu, imenovana MOLERA. Vendar se ta ne pojavlja pri vseh čistokrvnih chihuahuah. Druga karakteristika je velikost… majhnost! Razstavna pravila predpisujejo za kratkodlako največ 2,5 kg, pri čemer imajo prednost 1 – 2 kilogramske. Dolgodlaka sme biti nekoliko težja, 1,0 – 3,0 kg, teža do 2,5 kg je najprimernejša. Obstaja pa še ena posebnost, po kateri se chihuahua razlikuje od skoraj vseh drugih psov. Ima ukrivljene kremplje, ki zrastejo zelo dolgi in morda so prav ti sprožili zgodbe o "divjih" chihuahuah, ki naj bi plezale po drevesih. če se ne giblje dovolj in ne teka pa trdih tleh, je kremplje treba striči na 3 mm od rožnatega živega dela.

Z določanjem čistokrvnosti MOLERA danes ni več nujno potrebna. To je lastnost rase – ni ne nujnost, ne napaka!

Glava je lepo jabolkasto oblikovana z majhnim, koničasto zavihanim noskom. Veliki, polni ušesi stojita daleč narazen. Chihuahua deluje vedno pametno in budno?

Hrbet chihuahue je nekoliko daljši od njene višine. Je raven, prsi pa so polne. Život samičke je nekoliko daljši od samčkovega. Živahen rep je običajno enako dlakav kot telo, nosi ga dvignjenega ali zavihanega do hrbta.

Norme za izgled chihuahue so stare komaj 50 let! Toda če nekoliko odstopa od norm, bo kljub temu pravi hišni prijatelj.

Nekaj nasvetov, kako priti do dobrih mladičkov: Mati naj bi imela cca 2 kg. Manjša mati ima lahko težave pri porodu. Njena velikost (tako kažejo izkušnje) nima vpliva na velikost odraslih mladičkov, mora pa biti zdrava in krepka.

Mladički razkrivajo svoje zdravje z živahnostjo. Okrogli, polni mladički so tudi tu znak zdravja, kot pri vsaki drugi rasi. Paziti je treba na napihnjene trebuščke pri mršavem telesu, to je pogosto znak za gliste.

Vzrejati chihuahue ali ne, to je odvisno od vaše odločitve. Ker so hišne živali, jih je lahko kontrolirati, zato so manj problematične od drugih ras. Pri njih sterilizacija skoraj ni potrebna. Ker je vzreja usmerjena na to, da so psi čim manjši, je možno, da pri samčkih moda niso enako ali dovolj razvita. če manjka samo eno, ne pomeni, da je pes sterilen, za razstavo ne pride v poštev, niti za razplod. Žal se to lahko ugotovi šele po šestih mesecih. če pa ste kužka nabavili samo za svoje zadovoljstvo, potem naj vas to ne skrbi. On bo kljub temu živahen in bojevit.

Samička, namenjena za razplod, naj bo raje večja. Prevelika za razstavo (preko 3 kg) lahko podari mladičke – zmagovalce. Na razstavi zmaga vedno manjši od dveh na videz enakih psov. Odločite se… pri chihuahui ne morete zgrešiti.

Za majhno chihuahuo je hiša palača! Za mladička popolnoma nov svet.

Običajno prinesete mladička v nov dom z osmimi tedni, ko je odstavljen. Dajajte mu še naprej enako ali podobno hrano, kot jo je imel doslej. Ker je majhen, mu ne bo težko najti majhen karton in z njim prekriti ležišče, da bo tako obvarovan pred prepihom. V karton izrežemo primeren dostop. Na blazino položimo krpe, kajti chihuahua si po prastarem instinktu rada sama pripravi gnezdo. Vaš mali tiger bo navdušen!

Chihuahua bo na vas zelo navezana. Ljubila bo vse, kar bo imelo vaš vonj, otroci moraj biti z igro previdni, kajti chihuahua se hitreje utrudi in zaradi svoje razigranosti ne ve, kdaj mora nehati.

Od vas bo zahtevala mnogo pozornosti. Hoče biti ljubkovana in se počuti osamljeno, če ji ne ugodite. Je izredno zvesta in kljub njeni velikosti omembe vreden varuh. Je zelo dober čuvaj. Njena pozornost in dober sluh vam bosta povedala, da se nekdo približuje – lajala bo hitro in jezno!

Chihuahua je zelo pogumna in nima manjvrednostnih kompleksov! Je ponosna in samozavestna.

Chihuahua je popoln pes, pa vendar povsem drugačen. Običajno ima rada mačke. če torej imate mačko, sijajno – problema ne bo!

Ker bo vaša ljubljenka imela v hiši najbrž vso svobodo, jo je treba navaditi tudi na disciplino, česar pa se bo zelo hitro naučila.

Chihuahua je zelo občutljiva na mraz, zato ji je treba pripraviti prostor za "olajšanje" v hiši. Primeren je nizek zaboj (z žaganjem ali peskom), kot za mačke. Mladiči instinktivno poskušajo ohraniti svoj prostor čist. Ko ga zapustijo, ga najverjetneje zaradi potrebe po iztrebljanju. Po hrani se mora olajšati. Z nekoliko vaše pozornosti se bo mali naučil, kje naj to opravi. če se zgodi "nesreča", poskusite mladička pri tem zasačiti in ga okregajte. Tlesk z rokami ali časopisom ob dlan, ali blag udarec (z zvitim časopisom – ne z roko!) – to so vzgojna sredstva. Na odrejenem mestu mu pustite sled vonja, tako da bo vedel, da je to njegov prostor za iztrebljanje. Odnesite ga tja po obroku, po razburjenju, ali potem, ko ste ga zasačili, da je prekršil hiši red. Hitro se bo učil.

Chihuahua se hitro navadi na svoje ime, prav tako bo hitro razumela ukaze, ki naj bodo kratki. Privaditi se mora tudi ovratnici in vrvici. Za nego je potrebna ščetka, ki pa ne sme biti groba, kajti chihuahua ima tanko in občutljivo kožo. Kot za vse pse, je tudi za chihuahuo koristno dnevno ščetkanje in kmalu se bo dnevne nege celo veselila, dlaka pa bo bleščeča. S kopanjem morate biti zelo previdni, da se ne prehladi. Bolje je uporabljati suhe šampone. če pa je kopanje zares nujno, pazite, da milo ali šampon ne prideta v oči, ušesa ali gobček.

Chihuahi rastejo kremplji hitreje kot drugim psom. Treba jih je redno in pazljivo striči, sicer lahko pride do ploskosti stopal. Treba je postriči tudi odvečne dlačice med prsti, v ušesih in okrog gobčka.

Zelo pomembna je prehrana. Za mladičke, ki pridejo v hišo s približno osmimi tedni, se priporočajo 4 obroki dnevno, po možnosti enaki, kot jih je dobival v prejšnjem domu. Po enem tednu naj se začne jedilnik menjati. Sčasoma je treba obroke primerno povečati (količinsko), zmanjša pa se njihovo število. Po šestih mesecih je pes odrasel. Takrat se često zmanjša tudi apetit. Paziti je treba, da dobi hrane dovolj, ne sme pa je biti preveč, ker bi to škodilo videzu in zdravju. Vedno mora imeti dovolj sveže vode!

Da je chihuahua izjemen pes, dokazuje tudi to, da je ob rojstvu izredno majhna in krhka in vendar preživi večje in močnejše rase. Je zelo odporna proti boleznim, ki jim drugi psi podležejo. Je izredno inteligentna, čeprav ima morda "luknjo v glavi". Njena preteklost je zavita v temo, vemo le, da je prišla k nam pred sto leti iz Mehike.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

On je najmanjši predstavnik vseh pasjih pasem, z močno osebnostjo, šarmantnim videzom in zanimivim značajem. CHI spada med najinteligentnejše pasme. Pričevanja o njegovem izvoru vse do danes še niso znanstveno potrjena. Vendar je zgodovinsko in etnološko nedvoumno dokazano, da je živel že pri Toltekih in Aztekih. Pri zgornjem sloju tega prebivalstva so živeli v velikem številu; poklanjalo se jim je veliko ljubezni in jih posebej častilo. Iz starih knjig je razvidno, da so v času španskega osvajanja Mehike mnogi psi te pasme pobegnili v gore in tam brez človeške pomoči preživeli dolga stoletja, kar potrjujejo tudi najdišča iz 12. stoletja.

L. 1884 je bil neki CHI prvič na razstavi v ZDA, toda šele po več kot 40 letih so chihuahue našle svoj velik krog oboževalcev. Ob prelomu stoletja so posamezno prihajale v Anglijo, nato pa so osvojile še evropski kontinent. Nepozaben je Xavier Cugat, ki se na svojih glasbenih prireditvah, pa tudi v svojih filmih in na drugih predstavah nikoli ni pojavil brez svojega CHI.

Skladna telesna gradnja daje CHI gracioznost. Ta ljubek pes se s svojo odpornostjo prilagodi vsem klimatskim pogojem. Enako rad se valja v snegu, kakor tudi leži na pripekajočem soncu. čeprav je majhen pes, je zelo krepak. Zelo rad gleda svet iz naročja svojega gospodarja, prav tako rad pa vztrajno in temperamentno dirja okrog.

Zelo lahko ga je užaliti, kar potem jasno izrazi z očitajočim pogledom iz svojih velikih, izrazitih oči in užaljenim vedenjem. Njegova močna osebnost je vedno prisotna. često je v tem psu čutiti nekaj divjega, ne da bi to bilo mogoče opredeliti. Zdi se, kot da v sebi nosi skrivnost, in to ne samo zaradi še do danes ne povsem razjasnjenega izvora. Morda je v tem del njegove očarljivosti?

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

1. Je majhne rasti. 2. Njegov značaj je dovolj neodvisen, kar mu omogoča, da je brez problemov lahko več ur sam doma, brez običajnega praskanja po vratih in da prenese večdnevno ločenost od gospodarja. 3. Je zelo mil in ljubek, kar vas bo takoj pritegnilo in očaralo, opazili boste nasmeh v kotičkih usten (kar je ena od značilnosti CHI), pogosto se stisne k nam pričakujoč ljubkovanje, na katero bi se takoj odzval. 4. Hitro se prilagodi mestnemu življenju. Ni žalosten, ker živi v majhnem stanovanju, že skromna površina mu zadošča, da se počuti srečnega, enako kot če se sprehaja po vrtu ali v naravi. če se gospodar potrudi, da ga nauči, bo enako kot mačka opravljal potrebo v škatlo ali na časopisni papir. 5. Potrebuje malo hrane. če ne utegnete pripraviti nekaj posebej, mu bo povsem dovolj majhen del vašega obroka. 6. Navzoč je lahko v vseh trenutkih vašega življenja. Zadošča majhna torba, v katero ga lahko spravite, lahko pa ga skrijete pod plašč in ga tako prinesete v prostor, kamor je psom sicer vstop prepovedan (kino, restavracije, muzeji, koncertne dvorane, trgovine). 7. Brez problemov lahko v vašem naročju potuje v letalu, vlaku, avtobusu ali avtomobilu. 8. To je čist pes. V nasprotju z drugimi pasmami, CHI nima vonja. Za spremljevalca, ki živi z nami v tako tesnem odnosu, je to zelo pomembno. Na sprehodu se previdno umika lužam ali blatu. 9. Njegov um je zelo bister, značaj pa svojeglav. Enako kot pri ljudeh, tudi pri CHI naletimo na različne karakterne lastnosti. Zelo so pretkani in pravi šaljivci, kadar skušajo doseči to, kar so si zamislili. Lahko so v centru pozornosti cele družine, včasih pa celo postanejo kolovodje psom mnogo večje pasme. 10. Ima izrazite lastnosti psa čuvaja. Seveda ne more poškodovati vlomilca, toda vedno vas bo pravočasno opozoril na najmanjšo možnost vloma ali o prisotnosti tujca okrog hiše ali na stopnišču.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Ko kupujete vašega prvega CHI, marate najprej vedeti, kaj želite imeti:

– spremljevalca, – bodočega šampiona na pasji razstavi, – psa za razplod.

če želite kupiti CHI zato, da bi imeli čarobnega majhnega prijatelja, je treba kupiti mladiča, starega 2 – 3 mesece. On še ni imel časa, da bi se navezal na hišo, v kateri je bil rojen, zato se bo takoj vključil v svojo novo družino. Ves srečen bo, ker je postal središče pozornosti.

če je vaš cilj sodelovanje na razstavah, ali pa se bavite z vzrejo psov, je najbolje kupiti psa, starega 9-10 mesecev, ker so šele v tej dobi razpoznavne prednosti in pomanjkljivosti psa. Prognathis …. (preveč podaljšan gobček), slaba drža, monorchidie ali cryptorchidie (pri samčku manjka eden ali oba testisa), pretirana plahost in podobno, so nekatere pomanjkljivosti. V primeru, da kužka te starosti ni mogoče dobiti, pa mora biti star najmanj 4 – 5 mesecev. Slabe lastnosti se lahko pojavijo tudi pri psih, ki so potomci velikih šampionov ali pa po več generacijah normalnih psov!

Noben vzreditelj psov, ne glede na to, kako uspešen in izkušen je, pri prodaji mladiča ne more jamčiti, kakšen bo, ko odraste. Velikost je pogosto spremenljiva, kar pomeni, da najmanjši pes v leglu ne bo zanesljivo tudi najmanjši, ko odraste. Menja se tudi barva in lahko se zgodi, da bo barva dlake po prvem menjanju znatno svetlejša ali temnejša, včasih pa se zgodi, da se barva celo povsem spremeni. Seveda bo 9 – 10 mesecev star pes dosti dražji – z dobrimi lastnostmi še celo – kot 3-mesečni mladič, za katerega se ne ve kakšen bo, ko odraste. Ne glede na vse to pa vsak lahko upa, da bo nekega dne šel s svojim kužkom na razstavo, kjer bo ta postal šampion, če so bili to njegovi starši.

Zdaj pa se je treba odločiti za samca ali samico. če se želite baviti z vzrejo, boste seveda najprej kupili samico. Nasprotno pa je vprašanje spola povsem vaša izbira, če želite psa za družbo ali razstave. CHI so tako majhni, da so neprijetnosti s samičko, ki se goni enkrat letno, skoraj zanemarljive. Ko ste se enkrat odločili, greste v nakup, toda kam? Najbolje je, da se pozanimate za naslove najbližnjih vzrejevalnic. CHI je pasma, ki se ne more vzgajati "industrijsko". Ker je seznam vzrediteljev zelo majhen, vas bo, ko ga boste izbrali, zanimalo, za kakšnega vzreditelja in leglo gre. Idealno bi bilo zelo majhno leglo, kjer se vzgaja samo ena pasma in da vzreditelj uspešno sodeluje na razstavah. To zadnje samo dokazuje, da je velik ljubitelj pasme in se trudi za čimboljšo vrsto.

Zdaj je treba v leglu izbrati vašega mladiča… To je stvar okusa. Izbira bo pogojena z barvo, spolom, obnašanjem mladička. CHI so kot otroci pogosto zadržani in plahi pred tujci. Toda najpomembneje je, da bodo zdravi. Zdrav mladič je vesel, razigran, ne predebel, ne presuh, bleščečih oči in s hladnim, vlažnim smrčkom. V tem času ušesa niso vedno dvignjena. Včasih so, pa padejo in se znova dvignejo in to ne vedno obe hkrati. To je pogosto v zvezi z rastjo zob. Bodite pa prepričani, čim se boste odločili, bo vaš pes za vas najlepši in najpametnejši.

Zadnje opozorilo: nikoli se ne odločite prehitro! Vedno nekoliko počakajte!

če se želite baviti z vzgojo psa za razstave, mora biti vaša izbira povsem drugačna. Zavedati se je treba, da razstave zahtevajo čas in denar. Kar zadeva čas, treba bo iti kdaj tudi precej dlje od vašega mesta. Ko pa se začno dosegati uspehi, pridete v skušnjavo, da greste še dalje. Najprej cela Evropa in nato – zakaj ne – Mehika, Martinik… Seznam ni nikoli izčrpan. Kar zadeva denar, poleg stroškov za vpis psa na razstavo je treba plačati vsa potovanja, hotele itd. Izberete lahko tudi zelo lepega psička "show standard" izključno za vaše osebno zadovoljstvo in ga ne vodite na razstave ali pa le občasno.

Vzreditelje je treba vedno prositi, da vam poudarijo prednosti malega psa. Bilo bi zmotno skrivati, da upate, da boste zanj manj plačali: cena je vedno odvisna od kvalitete. Idealen bi bil pes star 9 mesecev, ki ga kupite od vzreditelja ali na neki razstavi. To bi lahko bila psička, ki je premajhna za razplod in jo vzreditelj zato ne želi zadržati ali samček, ki ni primeren za oploditev. Vedno je treba misliti na značaj psa, lahko se zgodi, da mali kužek, ki je preveč sramežljiv, ne bo hotel hoditi v ringu, kar bo uničilo vse vaše upe že na začetku. Zato morate paziti, da izberete psa, ki ni preveč plah, ki zanesljivo stoji na svojih štirih tačkah, ima navzgor zavihan rep, dvignjena ušesa in, ki že s svojim izgledom privlači poglede. Drža in hoja sta zelo pomembni in lahko opazni. Pes, ki slabo hodi, dela drobne korake, t.j. križa tačke, nima v ringu nobene možnosti, čeprav je najbolj ljubek med vsemi CHI.

Kupiti želimo majhnega, popolnega psa, vendar bi bilo naše veselje še večje, če bi bil ta pes iz našega lastnega legla.

čeprav so nasveti za izbiro psa zelo strogi in tehnične narave, pa ne smemo nikoli prezreti tisto trenutno naklonjenost, ki jo občutimo pri prvem pogledu na psa, pa celo, če ni posebno lep, kajti v tem primeru bomo poslušali svoje srce in bomo z njim zanesljivo srečni.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

čivava je bil že pred 3000 leti doma v Mehiki in se imenuje po tamkajšnji zvezni deželi Chihuahua. Ti pritlikavčki iz Mehike so le navidezno nežni, so pa korajžni, zelo čuječi in se s svojim močnim, mišičnatim telesom spopadajo tudi z večjim nasprotnikom.

Za poznavalca je ta pasji pritlikavec dragulj, majhna pasja dragocenost. K njegovim že opisanim karakternim posebnostim ni treba šteti le njegov čeden in aparten videz, temveč tudi njegov mičen in priljuden značaj. človek je lahko prijatelj neštetih pasjih pasem, vendar čivava človeka nikoli več ne izpusti.

V starih kulturah srednje Amerike so bile rastline in živali izenačene s človekom. To dejstvo naj bo na začetku posebej omenjeno, ker iz njega izvirajo mnogi rituali in običaji starih ljudstev te regije. Vse njihovo stavbarstvo je bila kozmološko orientirano in tudi njihova umetnost je imela vedno ideološke korenine, nikdar ni bila l'art pour l'art, temveč tesno in nepreklicno povezana z religijo in kultnim ritualom. To se vleče od olmeškega matriarhata (1200 – 600 pred n.št.) preko klasične dobe Mayev (100 pr. n.št. do 900 n.št.) končno do Aztekov. Najzgodnejše lončene posode datirajo iz leta 2700 pred n.št.

Le vladajoča rodbina in plemiči so lahko imeli in posedovali pse. Stara azteška pravljica pripoveduje, da je imela neka azteška princeza 1 500 teh malih psičkov v svoji palači in da ni bilo nič neobičajnega, če je kakšen nižji plemič imel 500 psičkov v svoji lasti. Vsak teh malih psov je imel pravico, da ga je spremljal eden od sužnjev, čigar edina dolžnost je bila svojega varovanca nadzorovati, ga zabavati in se z njim pečati. Ob smrti takega psa so usmrtili njemu dodeljenega sužnja in ga pokopali skupaj s psom.

Mnogi rituali in običaji Aztekov se nam zdijo dvomljivi, nerazumljivi, enostavno prekašajo naše zmožnosti predstavitve, so pa vseeno mnogokrat znanstveno potrjeni. Baje so te razvajene pse hranili s človeškim mesom. Da so se Azteki hranili s človeškim mesom, je zgodovinsko dejstvo. Prescott poroča, da je bila prva jed kosila Montesume, ki ga je sestavljalo 100 jedi, meso mladih dečkov. Zato je vsekakor verjetno, da so z ostanki teh pojedin nahranili tudi te majhne pse. Neko drugo sporočilo omenja, da so te razvajene psičke krmili s testisi suženjskih mladeničev, ki so bili tri mesece pred njihovo kastracijo podvrženi posebni dijeti. Danes ni več dvoma, da je višja družbena plast Aztekov držala te pse v degeneriranem izobilju, proti kateremu se upira današnji etični človekov čut.

Azteška kultura v Mehiki je trajala kakšnih 500 let, kar je dovolj dolga doba za spremembe, evolucijo šeg in običajev. Pomehkuženost in zapravljivi luksuz ter propad Aztekov so dosegli svoj višek tik pred vdorom Špancev.

Največ izročil o Aztekih so bila ustna poročila iz začetkov osvajalne dobe Špancev pod Cortezom. Toda že v Kolumbovih zapisih, v času njegovega prvega in drugega potovanja, se najdejo poročila o eksistenci teh majhnih psov. Od tega časa dalje so jih videvali tudi morjeplovci in španski konkvistatorji v karibijskih kolonijah pri domačinih.

čivava je najmanjši pes na svetu. Izvira iz Mehike in dolguje svoje ime zvezni deželi Chihuahua. Na prastarih slikah na kamnih in stavbah Toltekov in Aztekov, se najdejo še danes podobe teh majhnih psov. Bil je tem starim ljudstvom svetinja in že dolgo pred prihodom osvajalnih Špancev razširjen.

ZGODOVINA: Prednik čivave je bil v času Toltekov (7. stot.) in pri Aztekih znan pes Techichi (Tečiči). Bil je hišni in obredni pes teh ljudstev. Po njihovi mitologiji je razpolagal z močjo prepeljati mrtve skozi nevarna področja (regije) podzemlja. če so ob smrti človeka žrtvovali kakšnega psa, ga z mrtvecem sežgali v pepel, je žival prevzela grehe tega človeka. Grehi so prešli na tega psa. ki je imel moč pridobiti bogove za milostno naklonjenost.

Tolteške piramide v Choiuli v Mehiki kažejo nekatere slike Tečičijev. Iz časa Toltekov izvirajo tudi skalne risbe v Monastery of Huejotzingo na cesti iz Mexico City v Pueblo. Ta samostan so sezidali frančiškanski menihi iz materiala, dobljenega od piramid v Choluli. Risbe prikazujejo Tečičija v zelo slični podobi današnjemu čivavi. Risbe zgodnjega čivave se nahajajo tudi na ostankih piramid v Chichen Itza v daljnem Yucatanu.

Center tolkeške civilizacije (9. st.) je bila Tula, mesto ležeče v bližini današnjega Mexico City. Od tu izvirajo najštevilnejše najdbe starih pasem. Z ozirom na najstarejša najdišča v deželi Chihuahua, so to pasmo poimenovali s tem imenom. Vedno se je domnevalo, da bi tudi tukaj morali najti zgodnje primerke nove pasme. Leta 1850 so potem dejansko našli pomembne najdbe nove moderne pasme in sicer v razvalinah pri Casas Grandes, ki veljajo kot ostanki palače Montezuma I.

Pred 9. stoletjem se zapisi o čivavi izgubijo, vendar izgleda, da so bili njegovi predniki tukaj navzoči že pred prihodom plemena Mayev, cirka v 5. stoletju. Po najnovejših arheoloških raziskavah v Vel. Britaniji vodijo zgodnji sledovi čivave še pred latinsko-ameriškim prostorom preko področja Sredozemlja (Malta in stari Egipt) do Azije. To se zopet nekako ujema z neko sporno teorijo, da bi lahko bila omogočena majhnost čivave vsled križanja Tečiči-ja z nekim iz Azije na Alasko uvoženim kratkodlakim pritlikavim psom, podobnem onemu, ki je živel na Kitajskem. Kolumbus je pisal španskemu kralju, da je našel "novo majhno vrsto psa, ki je nem in ne laja kot navadni, ampak je udomačen".

Vsi raziskovalni izidi in uspehi pri tej stari in ekzotični pasji vrsti, ki vedno vsebuje nekaj skrivnosti, so bogato obkroženi z legendami, ker so te živali igrale v verskem življenju teh starih ljudstev zelo pomembno vlogo.

Nekaj pa drži, bile so enako religiozne nujnosti kakor ljubljeni hišni psički. [slika] Pravi ljubček, mar ne? čeprav žepna izdaja ali pa prav zato.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Ko so leta 1519 Španci prvič stopili na mehiška tla, so se srečali z najrazličnejšimi skupinami ljudi s povsem različnim načinom življenja. Na področju 2 milj. km2 so se skupnosti razvijale ena ob drugi, se prepletale in nastajale so najrazličnejše kulture. Nosilci teh kultur so bili prebivalci obmorskih predelov, prebivalci dolin v gorati notranjosti dežele, kakor tudi tisti iz deževnih gozdov Yukatana. Dotlej miroljubno ljudstvo so skupine osvajalcev s severa pregnale ali pa iztrebile. Izgnanci so daleč od svoje domovine osnovali nova mesta in jih povzdignili do nove slave, kot npr. Tolteki, ki so zapustili Tulo in na jugu zgradili Chichen Itzo, mesto, ki je zablestelo v svoji lepoti. Ljudje iz Atzlane, prvotne domovine Aztekov in njihova prestolnica Tenochtitlan, kjer je prebival mogočni vladar v pravljičnem bogastvu, so kasneje nosili glavno breme borbe proti španskim osvajalcem. To je bil začetek približno 300 let trajajoče težke poti nekega naroda in šele leta 1823 se je dežela po svojih nekdanjih prebivalcih zopet imenovala Mexico.

Obstoj čivave se da blago, vendar konkretno spremljati in potrditi skozi ves potek zgodovine, povezane z obstojem in usodo tega starega srednjeameriškega ljudstva. Pričevanja o tem malem psu, ki je bil ljudem v vsakdanjem življenju spremljevalec, otrokom igrača, tovariš na lovu in religiozna potreba, je najti na mnogih stenah in ostankih palač in templjev. V starih spisih je dokumentiran njegov pomen v kultnih obredih. Uporabni in dekorativni predmeti z likom tega majhnega psa pričajo o njegovem posebnem mestu, ki ga je imel v življenju praprebivalcev današnje Mehike.

Tudi mlajša zgodovina govori a čivavi, o njenem samoumevnem obstoju in njeni posebnosti.

Antonio Lopez de Santa Ana je l. 1833 prevzel predsedovanje za celih 22 let. Zagrizeno se je bojeval proti izgubi Texasa, New Mexica, Arizone in Kalifornije. Svoje ljubljene čivave je vedno jemal s seboj, celo v krvavo bitko v Alamu. Po smrti cesarja Maximiliana, l. 1867 je dolgoletno predsedovanje vse do l. 1910 prevzel Porfirio Diaz. Po neki uspešni predstavi je operni zvezdi Adellini Patti poklonil razkošen šopek cvetja, sredi njega pa je bila skrita ljubka čivava. Ta jo je potem dolga leta spremljala na vseh njenih turnejah. Nekako v tem času se je v ZDA začelo zanimanje za čivave in z načrtno vzrejo jim je bilo zagotovljeno preživetje.

Preteklost področja današnje Mehike je neločljivo povezana s 3000-letnim obstojem najmanjšega psa na svetu – s čivavo. Njen tako zelo izrazit način obnašanja je še danes prilagojen življenjskemu prostoru, v katerem ima svoj izvor. To je ena od ljubkih posebnosti tega majhnega indijanskega psa in predstavlja očarljivost, ki jo čivava izžareva.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

O izvoru čivave, tej kraljevski miniaturi med psi, je bilo veliko napisanega. V njegovi prvotni domovini Mehiki je bilo veliko pričevanj o njegovi preteklosti, obstoju in pomenu v stari srednjeameriški kulturi uničenih. Ostanke tega spet trudoma zbira današnja znanost. Zgodnje najdbe pasjih plastik in zapisi o mitologiji in načinu življenja Majev, Toltekov in Aztekov potrjujejo pomen tega miniaturnega psa v življenju srednjeameriških indijanskih plemen. Pri majhnih, svetih psih so dajali prednost rumeni barvi, veliki glavi in izrazitemu stopu, ki so ga dosegli tako, da so mladiču na nosni greben pričvrstili okrogel kamen. Bil je hišni pes, na pasjih trgih ga je bilo mogoče kupiti ali zamenjati za drugo blago. Bil je predvsem kultni pes, bil je religiozna nujnost. Ko je umrl gospodar, so morale umreti tudi njegove čivave. Ubili so jih s strelom iz loka. V svojih poganskih običajih so ta stara ljudstva sežgala skupaj mrtvega in njegovega psa, ali pa jih skupaj pokopala. Oči čivave se v polmraku svetijo. V starih spisih piše o delu teh psov po smrti tole: "Žareče oči njihovih psov vodijo mrtve preko sedmih jezer teme v sijajne višave večnosti."

Središče tolteške civilizacije je biba Tula (9. stol.), v bližini današnjega Mexica. Tu so bile najdbe te stare pasme zelo številne. Ker najstarejše najdbe izvirajo iz države Chihuahua, so psi dobili ime po njej. Domnevalo se je, da bi se tu moralo najti tudi najstarejše primerke pasme. In res je 1850. leta prišlo do pomembnih najdb in sicer v razvalinah pri Casas Grande, ki veljajo za ostanke palače Montezume I. Azteki so mogočno državo zgradili okrog l. 1500. Moč in bogastvo je imel v rokah gornji sloj prebivalstva, kateremu je bila tudi pridržana pravica do vzreje teh psov. Montezuma II. je imel na stotine teh psov v svoji palači, v vrtovih in v svojem živalskem vrtu. Po legendi naj bi jih pred španskimi osvajalci spravil na varno v področje okrog Chihuahue. In tu naj bi v divjini živele naprej.

Še danes znanstvenike spravlja v začudenje dejstvo, da so se čivave lahko skozi stoletja obdržale čistokrvne, da so sploh preživele in to kljub temu, da je bila pasma mnoga leta povsem ignorirana in v lasti ljudi, ki ji niso posvečali nobene pozornosti.

V naslednjih stoletjih smo vedno znova naleteli na posamezne šibke sledi te pasme. V nekem pismu španskemu kralju Kolumb omenja, da je našel neko majhno vrsto psov, ki so nemi in ne lajajo kot drugi, se pa jih da udomačiti. Neki florentinski trgovec je že pred Kolumbom s svojih prekomorskih potovanj sredi 15. stol. prinesel čivave v svojo domovino.

čivave vidimo pogosto na slikah starih mojstrov. Vedno in povsod pa predstavljajo posebnost in redkost, ki je navduševala ljudi različnih dežel skozi stoletja. V reviji "Der Hundepost" je 10.10.1886 pisalo: "… Luise Theo je s svoje turneje pa Arneriki prinesla nenavadnega tovariša, čivavo, ki je danes že skoraj izumrla in, ki jo je v glavnem najti le še ob vznožju neke gore, ki je 4 dni potovanja oddaljena od Mexica. čivave so enako redke kot ptič feniks."

V prvotni domovini Mehiki so veljale čivave v poznem 19. stol. za posebnost zaradi svoje majhnosti. General Porfirio Diaz, mehiški predsednik, je ob koncu 19. stol. podaril znameniti operni pevki Adelini Patti čivavo, ki je bila skrita v šopku rož. Ta je pevko odtlej spremljala na turnejah po vsem svetu. čivave so bile predvsem priljubljeni suvenirji, ki so jih ponujali na cestah. Mnoge zaradi mraza in zanemarjanja niso preživele.

S čivavo se je začel ukvarjati tudi James Watson, znani ameriški kinološki sodnik in pisatelj. V svojih poročilih iz let 1888 – 1914 piše o zgodnjem uvažanju čivave iz Mehike v ZDA. Opisuje, kako je po naključju na svojih potovanjih prišel do svoje prve čivave, ne da bi vedel, kakšne vrste psa sploh ima in koliko truda bo potrebno, da bo kasneje lahko dobil še enega.

Watsonova poročila so v ZDA rodila nove vzrejevalce in ljubitelje te pasme. Ti so se pasmi posvetili z vso resnostjo, kajti v pradomovini čivave, v Mehiki, vzreji in čistosti pasme niso posvečali veliko pozornosti. čivave se morajo za svojo čistokrvnost zahvaliti ZDA, ki so jih tako obvarovale pred izgubo svoje indentitete.

Zahvaljujoč vzrediteljem, ki so se naloge lotili z vso resnostjo in ljubiteljem te pasme, se je popularnost civave razširila po vsem svetu, kar ji zagotavlja nadaljnji obstoj. Bodočnost kraljevske miniature psa ni več ogrožena. čivava ni več tako redka kot feniks, vendar pa svojega gospodarja nosi na krilih sreče.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

To je zgodovina najmanjšega, najdražjega in najredkejšega psa na svetu – CHIHUAHUA-e.

Tri chihuahua-e so se znašle pri nas, v Chihuahua Clubu Avstrije. Gospa Marita Bambanian-John, žena naftnega mogotca, bivšega perzijskega šaha Resa Pahlewi in njuna rodbina, so leta 1980 prispeli na Dunaj, katerega so poznali že iz svojih preteklih popotovanj po Evropi in ga tudi vzljubili. Gospa Bambanian nam je povedala, da je družina šaha Pahlewi že od nekdaj izjemna ljubiteljica psov. V 60.-ih in 70.-ih letih so imeli več chiuhuahua-u.

Tedaj so bile chihuahua-e že poznane, veliko časopisov je pisalo a tej pasmi, objavljali so različne fotografije z zanimivimi komentarji, tako so v Perziji chihuahua-e postale najzanimivejša, najredkejša in najdražja pasma na svetu. Zaradi vsega tega je njihova popularnost narasla, prisotna je tudi danes, med drugim tudi zaradi velikega števila chihuahua-u.

Tudi gospa Barnbanian se je začela zanimati za to pasmo, katero je spoznala med svojimi potovanji v London. Prebirala je tudi knjige iz Anglije (1955) in ZDA (1966), ki so govorile o tej pasmi. Tako je leta 1975 kupila parček dveh chihuahua-u, s katerima je tvegala dve legli. Leta 1979 je s tremi chihuahua-mi zapustila Perzijo in se preselila ter tudi ostala na Dunaju. Leta 1992 je v visoki starosti, 17 let, umrla zadnja teh tako ljubljenih malih chihuahua-u. Gospa Barbanian je našla pot v CCA (Chihuahua Club Avstrija) in živahen, samozavesten, črn samček je sedaj naslednik treh daljnih potnikov, ki so z rodbino Bambanian-John, prispeli iz Perzije.

Pa ne samo v daljni deželi Perziji, tudi drugod pa svetu, na primer v Afriki, so v tistem času chihuahua-e bile zelo cenjene in priljubljene. Neguš Haile Selassie je hotel svoje chihuahua-e imeti vedno ob sebi. Tudi na dolgih popotovanjih po celotnem afriškem kontinentu, na obiskih pri Etiopijcih, so bile ob njem. Posebno je svojo naklonjenost in ljubezen posvečal svoji psički "LULU" in po njeni smrti ji je postavil nagrobnik z ganljivim posvetilom.

Da v Mehiki, iz kjer chihuahua-e tudi izvirajo, nikdar ni bilo potrebno zanje delati posebne reklame, je razumljivo samo po sebi. Vendar pa so pravi pomen chihuahua-e dobile od svojih lastnikov, saj so le pri njih potrdile svojo pravo vrednost, jo gradile in tudi vedno izkazovale.

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je tudi znana mehiška filmska lepotica, Lupa Velez, vedno rada v javnosti kazala s svojimi chihuahua-mi. Prvega je dobila v dar, skritega v šopku rož na eni izmed svojih predstav.

Prav tako je tudi 40 let pozneje to rad počel filmski in televizijski zvezdnik Xavier Cugat, ki je zaslovel s "show bussinesom" v ZDA.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica 1996

Dodatno

Naše člane bodo gotovo zanimali izvlečki iz nekega intervjuja, v katerem je bilo poročano o pomanjkanju chihuahuav v Mehiki. časopisje "EI Paso Herald Post" prinaša pogovor s Senoro Matildo Escudero, Chihuahua Citiy, Mehiko.

Gospa Escudero je ena najstarejših Chihuahuava vzrediteljic v deželi, ki se že 34 let trudi za obstoj in izboljšanje te pasme. V tem intervjuju se bridko pritožuje, da je v Mehiki prišlo že tako daleč, da so resno zaskrbljeni za nadaljnjo vzrejo Chihuahuav. Ni ne dobrih vzrejnih psic niti dobrih plemenjakov v deželi. Najoriginalnejši spominek turistom, ki obiskujejo Mehiko, je "živo darilce" Chihuahuava. Sedaj pa je prišlo tako daleč, da mehiški najbolj znani vzreditelji gledajo z veliko skrbjo na vzrejo Chihuahuav. V Mehiki, izvirni deželi Chihuahuav je komaj nekaj uporabnih vzrejnih psov in resno premišljajo o tem, prekiniti prodajo Chihuahuav v inozemstvo in sicer za tako dolgo, da pridobijo zopet dobre vzrejne živali.

Kupna cena za enega Chihuahuavo v Mehiki znaša danes že 600 US dolarjev in še več. Za dobre plemenjake nudijo večkratno ceno. Tega stanja je kriv tudi trend "k drobcenosti", "»majcenosti" najmanjšega psa. Da pa premajhni psi za zdravo nadaljnjo vzrejo niso primerni, mi menda ni treba posebej omenjati. Kljub temu pa je na vsaki razstavi pri dveh enakovrednih istih psih dana absolutna prednost manjšemu. Da ta metoda ni dobra za nadaljnjo vzrejo, mora povedati že zdrav človeški razum. če vzrejajo tako majhne pse, samo ker to zahteva moda in tozadevna "propaganda", in psice ne morejo vec naravno kotiti, se mora v mnogih primerih računati s carskim rezom. Tako takšen standard nikakor ne more biti v interesu obstoja zdrave pasme. če je že zobni problem pri pritlikavih psih zelo velik, je pa problem zdrave, naravne nadaljnje vzreje zelo važen. Ne morem si nikakor predstavljati, da so že stari Azteki in Indijanci izvajali carski rez pri svojih ekstremno majhnih psih, sem pa prepričana o tem, da je Chihuahuava poprej bil tukaj bistveno večji kot pa danes od te pasme zahtevamo. Da posedujemo toliko Chihuahuav v Ameriki, Angliji in Evropi, smo lahko hvaležni naprednemu znanju naših veterinarjev.

Imam na vpogled stare slike, ki kažejo pse, ki so večji, kot predpisuje današnji standard. Tudi zobni problem je pri teh nekaj večjih psih bil manjši, ne tako težaven, kot je to danes pri kakem ekstremno majhnem Chihuahuavu slučaj. Hočemo v prvi vrsti zdrave pse, ki telesno in duhovno odgovarjajo tipu zdravega psa in niso samo drobceno majhni, ki najdejo prostor v čajni skodelici, v kakšni mini- železnici ali podobno, kot to poročajo nekateri časopisi. Hočemo vzrejati pse, ki so sicer majhni, ampak zdravi, z dobrimi zobmi, ki zmorejo normalno kotiti. Ne samo 900 gramski psi, tudi 2 kg tehtajoče Chihuahuave morajo biti pozitivno ocenjene. Mogoče si bom naprtila jezo nekaterih vzrediteljev, ki vzrejajo "majceno" in "prav majceno", toda v interesu zdravih, inteligentnih, naravnih, temperamentnih Chihuahuav, katerim izhod v gozd, sprehod na travniku in polju nudi več zabave kot poziranje v čajnem loncku, prevzamem nase bitil osovražena od vzrediteljev "najmanjših psičkov".

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

V časopisih, v katerih ni več prepovedano, v katerih dnevno deluje medijsko sodstvo, bi se pač že morali navaditi na rumeni tisk s svojimi odkritimi in zahrbtnimi obdolžitvami, kar se pa najbrž ne bo nikdar zgodilo. Po namenski gonji proti velikim pasjim vrstam gre sedaj v ekstreme; skokovito napadajo najmanjše vrste verbalno in to na zloben, nekvalificiran način, brez vsakega strokovnega znanja in brez kinološkega bazičnega vedenja (vednosti).

V celotnem živalstvu obstajajo velike in majhne živalske vrste in pri teh tudi veliki in majhni primerki. CHIHUAHUA ni nobena umetna vzreja majhne vrste, on je dokazano že tritisoc let najmanjši pes na svetu. Služil je že starim kulturnim Ijudstvom srednje Amerike, kot hišni in kultni pes, bil je igraca njihovim otrokom in religiozna (nabožna) nujnost. Mnogo arheoloških najdb in eksponati v znamenitih svetovnih muzejih pricajo a njegovi eksistenci in njegovem mestu in vlogi v življenju in poteku dneva srednjeameriških Indijancev.

Kot vrstni standard (standard vrste), naj za razlago pripomnimo, opisujemo kinološko indentiteto neke vrste potom njene izvorne dežele, zasnovano na veterinarsko medicinskih, etoloških, zgodovinskih in etnoloških raziskovalnih spoznanjih.

Ta identitetni opis neke vrste je s strani svetovne kinološke organizacije strokovno izprašan in njegovo upoštevanje striktno kontrolirano. Za to se svetovna kinološka organizacija poslužuje zbora njej pripadajočih sodnikov za oblikovno vrednost, ki se morajo po svoji visoki izobrazbi (šolanju) podvreči izpitu, da zmorejo in smejo ocenjevati vrste (rase). Visoka strokovna vednost (znanje) in zavest o odgovornosti dovoljujeta le zdravemu psu dodeliti naslov zmagovalca.

če starost, vzdržljivost, plodnost in Molera (mehka luknja v glavi, Fontanella) pri Chihuahua-i odgovarjajo, se lahko objavi, da je Chihuahua Clubu Austria l. 1993 bilo mogoče čestitati nekemu svojemu članu k njegovemu 20-letnemu Chihuahua- i; • da deluje Chihuahua zaradi svoje majhnosti le navidezno krhek in zlomljiv, s tem v nasprotju pa strašno rad podvzema potovanja in to s svojim vsestransko znanim živahnim temperamentom; • da ni nobenih problemov pri razmnoževanju Chihuahua-v, da se je pri najmanjši pasji vrsti na svetu izoblikovala stroga selekcija (naravni izbor), ker je Chihuahua med in po vojnih vihrah podjarmljenja srednje Amerike po Cortezu obstajal štiri stoletja sam sebi prepuščen; • da obstaja k temi Molera Chihuahua-e znanstvena komisija, predvsem v ZDA, ki striktno nasprotujejo zamenjavi jabolčne (okrogle) glave z hydrocefalusom (boleznijo) in ki obstoj Molere pri starih Chihuahua-vah srednje Amerike etnološko povdarjajo, kar nakazuje razvoj teh specijev (te vrste)!!

Najboljiši dokaz o zdravju, blagoru in prihodnjosti vste Chihuahua-ve so čudovite zmage teh majcenih psov pri tekmovanjih poslušnosti (Obedience) in živahnosti (Agility).

Avstrijski Club Chihuahua je mogel čestitati l. 1992 Chihuahu-u iz Vorarlberga k dvojnemu mojstrskemu naslovu (deželni mojstrski naslov), ki je premagal vse velike pse. L. 1995 se je obetalo mojstrstvo v Agili za enega Chihuahua-a iz Spodnje Avstrije.

Chihuahua klubi za obstoj in nadaljnje širjenje vrste najmanjših psov na svetu so organizirani po celem svetu.

Chihuahua Club Avstrija je lahko ponosen, da je opravil pionirsko delo v Evropi. L. 1995 se ozira na 35-letno skrbno vzrejo Chihuahua-e in mora iz najglobje izkušnje na polju vzreje in z evolucijo zaznamovano pojavno sliko predstavljati pomembno težo presoje (mnenja). Težko je razumljivo, zakaj sta danes v času, ko obstaja za čuvanje človekovega okolja, za rastline in živalstvo okrog njega, zelena miselnost, napadana neko delo, ki se manifestira v zagotovitvi preživetja neke tisoč let stare živalske vrste in neka živalska vrsta, ki se ponuja kot idealna reja tudi v velikem mestu. Idealizem ljubiteljev Chihuahua-v na celem svetu – ZDA so Chihuahua-o izvolile za svojega najljubšega Toy-a (ljubkovalno ime za najmanjšega psa na svetu). Zavest odgovornosti in strokovnost bosta vnaprej pomagali obdržali najmanjšega psa na svetu, toda tudi ohraniti njegovo identiteto, ugotovljeno preko njegove izvorne dežele, Mehike.

Obstaja mnenje proti mnenju. človek ljubi velikega psa in ga vzreja, človek pa ljubi tudi majhnega psa in ga vzreja. Chihuahua trpi le zaradi neumnosti in nerazumevanja mnogih ljudi, ki ga težko prištevajo v normalno pasjo obliko. Ali ne predstavlja ravno to morda velik del fascinacije tega zgodovinskega pasjega dragulja?

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Živali pod božičnim drevescem? Na seznamu otroških želja – čisto na vrhu!! Tudi odraslim se zdi živo darilo šik. Samo prizadete nihče nič ne vpraša .

Živalca pod božičnim drevescem – ali je lahko kaj lepšega? Lahko jo ljubimo in nam bo našo naklonjenost vračala z isto ljubeznijo. Lahko se z njo igramo, jo stiskamo k sebi in sprejmemo v svoje srce.

Živali iztrgajo osamljene ljudi iz samotne žalosti in jim dajo novo življenjsko energijo. Za duševno ranjene so lahko čudovito zdravilo. če pa pri darovanju živali za Božič napravimo napako, lahko doživimo zelo hudo presenečenje!

Navedem naj ekstremen primer: krokodilovi mladiči, 15 cm dolgi mini zmajčki so ravnokar v modi, nora, odštekana darilna ideja. ŽIV KROKODIL!! Toda na leto zrastejo najmanj za pol metra. Kmalu ne zadostuje več kopalna kad in noben živalski vrt vam živali ne prevzame. Pa v najbližji kanal krokodila tudi ne morete vreči. Ostanite torej pri že preizkušenem, pri psu in mački, pri skobčevkah (papigicah), zlatih hrčkih, ribicah in želvi. Med človekom in živaljo se vname ljubezen na prvi pogled ali pa tudi nepremagljiv odpor. Zato prosim: nikdar ne presenečajte z živalco. Živa bitja niso zamenljivo blago kot kakšne hlačke. četudi zaradi tega pri obdarovanju izostane presenečenje – vsekakor je treba vedno z obdarovancem (človekom, kateremu želite živalco podariti) novega "podnajemnika" takoj skupaj izbrati. Zelo važno pri psih in mačkah je vprašanje: ali ostane obdarovanec preko dneva doma ali pa hodi ven od doma na delo? Puščati psa ali mačko dolgo in stalno same je mučenje živali. Potem raje izberite papigice skobčevke, vendar v paru. Tudi akvarij s krdelom gupijev lahko priporočam: je zanimivejše kot marsikateri program na TV. če že psa, potem mladega samčka. Tako je zagotovljeno, da ga ne bodo tuji ljudje pokvarili z napačnim ravnanjem. čim mlajša je živalca, tembolj tesno se naveže na človeka. Toda pred dokončnim nakupom napravite igralni test. Prekucnite samčka z eno roko na hrbet in ga čohajte nežno po trebuščku. če pasji mladiček živahno in igraje reagira, je vse v redu. če pa togo obleži ali pa postane popadljiv, je preforsiran in bo pozneje strahopopadljiv all trmast pes. Zviti ljudje so sicer sestavili dolge spiske, katere pasje pasme se prilegajo katerim človeškim tipom. Vendar na to ne dam veliko. Tudi znotraj vsake pasme imajo psi vse mogoče različne lastnosti. In razen tega: nikar ne zaničujte raznih promenadnih mešančkov (bastardov). So lahko ravno tako ljubki, zvesti in razigrani, kot kakšen drag pasemski aristokratski pes.

Mačke so osebnosti. Da mačko hranimo, kar je predpogoj za vsako razmerje: žival – človek, to pri mačkah ni najbolj odločilno. Za nje je mnogo bolj važna dnevno ljubkovalna urica . Na splošno velja: kdor hoče voziti avto, mora obiskati šofersko šolo. Toda kdor hoče voditi in ljubiti žival, za to ne potrebuje izpita. Ob tem pa je živemu bitju potrebno mnogo več kot upravljanje s plinom, sklopko in zavoro! NEZNANJE PRI RAVNANJU Z ŽIVALJO PELJE NAJVEčKRAT K MALOMARNEMU MUčENJU ŽIVALI – IN TEGA VENDAR NIHčE NE MORE ŽELETI IN HOTETI.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper. 31.10.1995

Dodatno

1. Pes ni igrača. On je tovariš za igro, z njim pa je treba ravnati obzirno. Ne vleče se jih za dlako, ne obmetava s predmeti, ne ščiplje se jih. Sicer postanejo jezni. Tovariš v igri lahko postane tvoj najboljši prijatelj, če z njim lepo ravnaš. Tudi pes.

2. Tuji psi so tako zelo prijazni. Lahko pa so tudi prav neprijazni. Psa, ki ga ne poznamo dobro, ne primemo, ne da bi pred tem vprašali lastnika. Mnogi psi se otrok bojijo, nekateri so imeli slabe izkušnje, zato otrok ne marajo.

3. Kar mi doživljamo z videnjem, doživlja pes z vohom. Mi takoj vidimo, če imamo nekoga lahko radi, če nam je simpatičen. Pes mora imeti priložnost, da nas lahko ovoha. Dober začetek, da si pridobimo njegovo zaupanje je, da mirno stojimo in dovolimo psu, da ovoha našo roko.

4. Pri hranjenju in pri spanju psa ne smemo motiti. Hranjenje je za psa zelo pomembna zadeva. Celo zelo prijazni psi včasih godrnjajo, ce so moteni pri hrani. Še huje je pogosto, če jim poskusimo vzeti njihovo priljubljeno kost. Psi spijo razmeroma veliko. Kdo ve, a čem sanjajo prav v trenutku, ko jih prebudimo? Morda o sosedovem hudem Plutonu? Bolje, da jih pustimo mirno spati.

5. Otroci se radi gibljejo. Psi se radi gibljejo. Vendar, pozor! Ko nekdo hitro teče mimo psa, mu s tem signalizira: "Rad bi se lovil!" To se psi radi igrajo. Spustijo se za njim in ga poskusijo uloviti. To pa lahko storijo le z zobmi. In to lahko boli. Zato: gibajte se MIRNO, kadar so v bližini tuji psi! Nikoli ne mahajte s palico in ne mečite kamnov! če se pes zelo približa, mirno obstanite, povohal vas bo, morda bo lajal, če se hoče igrati ali pokazati, da je on tu doma. Toda, ničesar vam ne bo storil.

6. če se bojiš psa: ne glej ga in ne teci proč! Mirno obstani, ali pa pojdi proč zelo počasi! Vendar, ne glej ga v oči! Strmenje v oči psu namreč pomeni izziv na borbo, če eden od obeh ne skloni glavo in s tem ne popusti. Strmenje občutijo psi kot grožnjo.

7. Nikoli ne poskušaj pse, ki se tepejo, ločiti? Kadar se psi pretepajo, se godi isto, kot če se pretepajo otroci, ne vidijo in ne slišijo nič drugega. Zato je v takšni situaciji tudi najbolj prijazen pes nepredvidljiv. Celo odraslim je težko ločiti pse, ki se tepejo. Za otroke je to nemogoče in nevarno.

8. Šolanje psa je veselje, če se to dela z razumom. Psa se šola na vadiščih. To je zabavno delo, ki še bolj povezuje. Za psa je to težko delo, ki ga tebi na ljubo rad opravlja. Vendar pa pes vmes potrebuje odmor za igro in počitek. Nenehno ukazovanje naredi več škode, kot si misliš. Kadar pravilno izpolni ukaz, ga izdatno pohvali. Tako se bo učil hitro in si naučeno tudi zapomnil.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Kupci psov vedno znova nasedajo ljudem, ki pse nudijo za drag denar! Ko se odločite za nakup, ne bodite leni in ne pojdite do najbližjega prodajalca psov! Psa se kupi le pri VZREDITELJU, ki nudi poroštvo, da je pes zdrav, cepljen in seveda čistokrven. Z zajamčenim pedigrejem se dobi psa le pri vzreditelju, ki je član katerega od kinoloških društev Slovenije.

Vzrejna zveza čistokrvnih psov je KZS – FCI. Slovenija ima različne klube raznih pasem z zelo STROGO VZREJNO KONTROLO.

če ste se odločili za neko določeno pasmo, stopite, prosim, v stik z društvom, ki je pristojno za to pasmo, ki ste jo izbrali. Društvo vam bo posredovalo naslove več vzrediteljev. Ker večina teh vzrediteljev psov nima "na zalogi", je na mladiče treba čakati do prvega legla (potrebna je rezervacija). Včasih, če je po pasmi in vzreditelju veliko povpraševanje, se mora počakati celo na drugo leglo! Vzreditelj vas bo o prihodu mladičev na svet takoj obvestil.

To čakalno dobo potrpežljivo vzemite v zakup! Zadovoljni boste, imeli boste dovolj časa, da se pripravite na novega družinskega člana in tudi to pomeni veselje.

PRIPRAVA – to ni toliko nakup vsega potrebnega, kot je košarica, ovratnica, vrvica in ostalo, temveč je zlasti pomembno zbrati čim več informacij, kako moramo z malim kužkom, ki pride v hišo, ravnati! Pri tern vam bo vzreditelj kot strokovnjak z veseljem priskočil na pomoč.

Najprimernejši čas za prihod mladiča v hišo je v starosti 8 – 12 tednov, če je bil pred tem seveda kompletno cepljen in tetoviran s številko pedigreja. Tako ste lahko gotovi, da je vse v redu in lahko BREZ SKRBI začnete s kupljenim družinskim članom NOVO ŽIVLJENJE.

Ostanite še naprej v stiku z vzrediteljem, kajti nihče vam ne bo znal svetovati bolje od njega, on bo imel odgovor na vsako vaše vprašanje.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Dobro pripravljen in premišljen telefonski pogovor je najboljši način nekega človeka natančneje spoznati. Iz odgovorov sogovornika je treba ugotoviti, če gre za resnega kupca za nakup mladiča. Morate se pripraviti, kakšna vprašanja boste postavljali in kako jih postavljali, da ne bi izpadli učiteljsko poučevalni ali celo arogantni. To morate tudi vaditi. Dobra pot za takšen trening so pogovori s sorodniki in prijatelji. Prosite jih, naj vas pokličejo in vprašajo za nakup mladiča in poskusite izpeljati vašo intervju-shemo. Nato vprašajte, kako je pogovor učinkoval – tudi kritike se ne izogibajte. če vaši pogovorni partnerji ničesar ne vedo o psih ali o zadevni pasemski vrsti, je tembolje, da postavijo vprašanja, na katera vi verjetno niste pripravljeni.

Prvo vprašanje, ki vam ga bo eventuelni kupec postavil, je največkrat o posebni barvi, o posebnem spolu ali o starosti. Preden opišem mladiča, ki je ravno takrat na razpolago, skušam izvedeti, kakšne vrste psa stranka želi. Potem podam kratek pregled o svojem pesjaku, poudarim prednosti in uspehe svojih psov, opišem, kako se s posebnim testiranjem mladičev trudim lastnike in pse medsebojno uskladiti. Sedaj ponudim informativno brošurico, kar je najenostavnejši način zvedeti ime in naslov interesenta. Važno je predvsem na osnovi intervjujskega načrta zgodaj izvedeti, če pride sogovornik v poštev kot kupec ali ne. Sicer se klepeče pa telefonu ure in ure, samo da se ugotovi, da interesentu verjetno itak ne boste dali nobenega mladiča. Najvažnejše točke tega prvega telefonskega pogovora so: kdo je tisti, ki kliče, kateri tip psa želi, zakaj ga hoče. Mislite na to, da vsak intervju teče na dveh tirih. Vi intervjujate predvidenega kupca mladiča, medtem ko vas on sprašuje kot rejca. Pazite točno na to, kaj vam odgovarja. Bodite vljudni in ustrežljivi (uslužni). Upoštevajte, da povprečni pasji kupec posebno vrednost pripisuje zdravstvenemu stanju in dobri naravi psa. Ugotovite razlog, zakaj psa kupuje. Naj bi bil za celotno družino? Je za otroka? če je tako, ali je otrok dovolj star in v stanju skrbeti za psa? Bo pes darilo? če je tako, ali ste pripravljeni dati mladiča nekomu, ki ga v življenju še niste videli in ki morda psa niti noče. Zaupajte svojemu instinktu! če z odgovori niste zadovoljni, sprašujte naprej, dokler ne boste vse natančno zvedeli. Biografske informacije so ravno tako važna točka. Vsebujejo podatke o prejšnjih psih in izkušnjah s psi. To pa naj ne pomeni, da nekdo, ki je že kdaj posedoval psa, pride brezpogojno v poštev za enega vaših mladičev kot siguren kandidat. Saj ne pomeni, da je za te pse tudi dobro skrbel. Poizvedite vse o bivših psih, kako dolgo so ti živeli in vsled česar so preminuli (poginili).

Je imel interesent probleme s sobno čistoco svojih prejšnjih psov? Ali je imel hujše vzgojne probleme? če je imel, bi lahko imel tudi z novim psom podobne probleme? če je bil zadnji pes povožen, ker se je potepal, bi lahko bilo tudi vašemu mladiču kaj podobnega usojeno?

Dve vrsti interesentov lahko takoj izločite: slučajne stranke in lovce na ponudbe. "Slucajne" stranke so tisti kupci, ki postavljajo sicer veliko vprašanj in vas dolgo zadržujejo, ne da bi imeli resne nakupne namene. Da to ugotovite je najbolje, da takoj vprašate za ime, naslov in telefonsko številko. Ta vrsta klicalcev ne bo pripravljena dati vam te informacije. Tako si prihranite veliko časa na telefonu. če pa se nekdo zanima samo za ceno, lahko to tudi kmalu ugotovite, ker bo takoj ob začetku pogovora vprašal za ceno. Naš princip pa je, po telefonu nikakor ne diskutirajmo o ceni, to prestraši tiste stranke, katerim je edini kriterij pri nakupu psa NIZKA CENA.

Tudi jim nič ne stri, če potem znesek večkratne cene zapravijo pri živinozdravniku. Ali hočejo najcenejšega psa ali pa želijo ceno zanj čimbolj nizko zbarantati. Največkrat sprašujejo potem za mladiče brez vseh papirjev ali kakšnem preostalem mladiču in so presenečeni, če izvedo, da ni nič preostalo.

Pojasnila rejca so zelo važna naloga med pregovarjanjem z interesentom. če stranka nato kupi mladiča od vas ali od drugega rejca, vam mora biti važna, da ga o vrsti (rasi) točno informirate. Vsaka vrsta ima gotove posebnosti in vedenjske vzorce. Mnogo tega javnosti ni znanega. Nekatere pasje vrste težje obravnavamo kot druge in niso primerne za vsakega človeka. Nekatere vrste se lažje negujejo, druge so bolj neodvisne ali pa posebno navezane na človeka (kot Chihuahua-e). So vrste psov, ki niso radi sami doma, takšnega psa skoraj nebi prodali nobenemu, ki bi bil ves dan odsoten in nima možnosti dati psa kam drugam v varstvo. Nekateri psi so posebno ljubeznivi (prijazni) do otrok, druge vrste manj. Nekatere rabijo mnogo tekanja, druge so zadovoljne le s kakšnim krožnim sprehodom po dnevni sobi (kot Chihuahua-e). Premislite zato o sposobnostih in zahtevah psov vaše vzreje, preden se potrudite pridobiti kakšnega interesenta za to vrsto. NAPAčEN PES NA NAPAčNEM MESTU – POMENI NEZADOVLJNEGA čLOVEKA IN NESREčNEGA ŠTIRINOŽCA. Mogle bi se preprečiti marsikatere težke situacije, če bi se rejci zavedali, kateri človeški okoliš pride za njihovega psa v poštev in komu na noben način ne bi prodali svojega psa.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper, 15.041996

Dodatno

človek deli svoje bivališče s psom ali z mačko že več kot tisoč let. In šele sedaj je odkril, kako globo sta povezana. Prej je bil odnos clovek – žival samo izkoriščevalski, npr. pes je bil samo dober čuvaj naših bivališč ali dober pastir naših ovčjih čred. Tudi maček je bil znan kot dober lovec miši.

Okoli sedemdesetih let pa so pričeli proučevati vplive psa ali mačke na ljudi, s katerimi so živeli. Odkrili so zares važne stvari. Pes in mačka pomagata v boju proti "boleznim stoletja". Izgleda čudno, vendar pogovarjati se s psom ali muco, božati ali držati ju v naročju, nas pomirja! Pomaga nam zniževati visok krvni tlak. Kadar pa žival spremljamo na njenem vsakodnevnem sprehodu, nam pomaga krepiti naše mišice in nam koristi bivanje na svežem zraku.

Vedno več psihologov, etnologov in zdravnikov je prepričanih, da imata pes in mačka velik vpliv v otroškem življenju. Tako kot živimo danes, izgubljamo stik z naravnim okoljem in ravno domača žival je lahko prvi stik z naravo.

Pes ali mačka sta za otroka prijatelja, ki sprejemata in oddajata ljubezen brez meja. Pes ljubi svojega malega gospodarja brez interesov in to otroci čutijo. V Angliji so ugotovili, da se 86 % otrok, ki imajo psa, počuti bolj sigurno (varno). Ta otrokova varnost vpliva tudi na njegovo obnašanje v vsakdanjem življenju. To, da mora otrok samostojno skrbeti za svojo žival, ga vzgaja k samostojnosti in odgovornosti. Otrok se čuti upoštevan in pomemben. Toda tudi pes ali mačka sta dobra učitelja lepih navad.

Kolikokrat smo bili zaskrbljeni ob otrokovi igri z živaljo? Počasi, počasi se njihov način igre umiri. Saj se tudi sama žival umakne, ko ji je take igre dovolj!! Tako otrok razume, da je pretiraval in začne nadzirati svojo igro. S tem popravi tudi svoj odnos do drugih ljudi.

če imamo v hiši psa ali mačko, nam pomagata živeti mirno in bogato življenje!

Pri izbiri psa ali mačke, oziroma katerega psa ali katero mačko izbrati, je pomembno upoštevati nasvet veterinarja ali strokovnega vodje, kateri bo kasneje tudi pregledoval žival.

Pri pravilni izbiri, ki bo pomagala tudi pri spoznavanju živali, njenih potreb, bodo pognale prave korenine prijateljstva med nami in živaljo, ki bo prijetno in dolgotrajno.

Pes in mačka nista igrača! Arnpak sta prijatelja in radost za vse življenje.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper, 30.03.1996

Dodatno

če srečujem mnogo ljudi z živalmi, pridobivam varen pogled za srečna razmerja, kjer sta obe strani takorekoč ustvarjeni druga za drugo, se obojestransko izpopolnjujeta in se medsebojno razveseljujeta.

Neka ljubka, drobcena starejša dama, ki prebiva s svojimi čivavami v manjši hišici, je takšen primer. Ko sem jo prvič srečala z njenimi psi, nisem mogla zatreti smehljaja. Tako nežno in zaščite potrebno so delovali name, pa vendar polno izžarevanja življenjske radosti. Brez ozira na vreme, tako poleti kot pozimi, hodi z njima na sprehod. Najmanj po tričetrt ure in to dvakrat na dan. Doma so živali deležne dnevne nege. Dlaka skrtačena, da ostane svilena in mehka. Oči očistimo z očesno vodico in končno zobe čistimo s specialnim zobnim praškom. Takrat, ko je poginil njen črni dvorni pekinški pes, ni hotela več imeti psa. Mene je izguba zelo prizadela in tega ne bi rada ponovno doživela, je povedala gospa. Vendar mi je zdravnik dejal, da mi bo sam preskrbel psa iz kakšnega živalskega zavetišča, če si ne omislim drugega psa. Danes spadata dolgodlaki čivavi, samozavesten Bregenc in Tao, ki izhajata iz nekega opuščenega legla, kjer sta bila slabo obravnavana in sta še danes malo plašna, k njej. Naloga, ki jo je starejša gospa našla zaradi teh psičkov in tudi zaradi veselja na ljubki navezanosti in prekipevajočem temperamentu čivav – ali obstaja boljša medicina za človeka in žival?

Dobra stran malega psa je ravno v tem, da se ga lahko ima tudi v stanovanju (bloku) brez vrta, ker se živalca navadi na čistočo doma in je zelo navdušena nad dvakratnim dnevnim sprehodom z vodjem tropa (gospodinjo ali gospodarjem) in nikar ne mislite, da se ne bo točno ob uri, ko je vajena odhoda na sprehod, javila in nakazala svojo željo za sprehodom. Tudi sama imam majhnega psa, ki me tako rekoč drži v kondiciji, saj pri svojih osemdesetih letih, preživelem infarktu in operaciji raka na pljučih (sem 80 % invalid) si drugega športa za kondicijo, kot le dnevne sprehode s "svojo medicino" – psičkom (ali pa eventuelno redkokdaj s plavanjem v kakšnem termalnem bazenu) ne morem privoščiti. Imam ga že deseto leto in v tem času še nisem imela ne prehlada ne gripe, ker grem z njim ven ob vsakem vremenu, burji ali dežju. Priporočam to "medicino" vsakemu, tudi kroničnemu pacientu, seveda po predhodnem posvetu z lečečim zdravnikom.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper, 12. februarja l998

Dodatno

Kdor je pazljivo bral zadevne pasje časopise "Moj pes" ali samo pazljivo prebral Kinologa, je ugotovil, da se različna društva in tudi K.Z.S. intenzivno ukvarjajo s tem vprašanjem. če je v zadnjih letih veljala pazljivost predvsem pasemsko specifičnim zahtevam vzreje, tako lahko v letošnjem letu posebej ugotovimo, da se z vprašanjem, kaj sploh označuje nekega rejca, zelo ukvarjamo.

So to rejci, ki priložnostno kdaj opravijo kakšno leglo, …, ker je živinozdravnik menil, da bi to bilo dobro za psico …, ker je tako prisrčno z majhnimi psički in ker so otroci prosili! Ker je ta istopasemski samec pri sosedu za vogalom imel spomladanske občutke …?

So to naši rejci, ki si, razumljivo v ravno veljavni modni barvi omislijo samca in samico, seveda popolnoma linijsko tuja in po opravljenih vzrejno dostopnih pogojih leto za letom, dokler je to možno, opravijo ponovne paritve eno za drugo, ker je bila nabava starševskih živali takoooo draga in vse ostalo tudi … Mladički so takoooo srčkani in oba stara jih tako ljubijo, zakaj naj bi izdajali denar za to, da bi kupili drugega samca, saj on to sme!!! So to hoby-rejci, kot si jih društvo predstavlja? Upam v interesu pasem, da to ni tako!

Kot vzreditelj imam dolžnost, narediti vse, da pasmo ohranim telesno zdravo, kakor tudi njene karakteristične bistvene značilnosti! Je pa lahko hoby, ukvarjati se z genetiko?

Lahko je tudi hoby planirati svoja parjenja na daljšo dobo! In potem je tako čudovit občutek, če imaš s svojim planiranim in lastno vzrejenim psom uspehe na vzrejnih pregledih in to ni samo enkratni slučaj.

Naj bi se intenzivno ukvarjal s posebnostmi svoje pasme? Imel bi naj brezpogojno osnovno znanje o stroki dedovanja. Naj bi bil izšolan v znanju o parjenju in porodu (kotenju). Imel bi naj osnovno znanje o vzreji mladičev in oblikovanju njihovega značaja. Imel bi naj možnost videti zelo mnogo živali. Naj bi poznal brate in sestre in mnogo prednikov svojih vzrejnih živali. Naj bi bil tudi razstavljalec, da bi lahko meril svoje stanje v vzreji z drugimi!

IMEL BI NAJ VZREJNI CILJ IN SVOJA PARJENJA PLANIRAL NA DOLGO DOBO!

Pri vseh teh kriterijih je popolnoma nepomembno, koliko psic je v lasti kakšnega rejca. Vsak rejec mora svojo strategijo po možnosti in po porabi potrebnega časa prilagoditi in je treba prej to preveriti kot pa uporabiti administrativne omejitve. In naj se raje kritično spoprime z izidom svoje vzreje, t.j. če so kriteriji prispeli, ki jih je v upanju pričakoval, kakšna je distribucija, kaj je dobrega na tej paritvi, kaj je manj dobro. Saj ni ravno treba tega objaviti v dnevnem časopisju, toda malo več kritične ocene bi mnogim rejcem kar dobro pristajalo k obrazu!

Tako je kakšen začetnik mnogokrat deprimiran, če nima mnogih šampionsko sumljivih mladičev, ki jih skoraj vsi drugi rejci imajo v svojih leglih. Je odprt, sprašuje in končno dvomi nad samim seboj, kaj je storil napačnega. Dokler nekega dne, če je trdoglav in prehitro ne obupa, ugotovi, da drugi rejci s "šampionsko sumljivimi super legli" tudi kuhajo le samo z vodo … In potem ima tudi on samo še takšna super-legla.

Mi kot pasemsko rejsko društvo moramo naše bodoče rejce vzeti v roke, jim ponuditi nadalje naše izkušnje, da iz za rejo pripravljenih prijateljev nastanejo tudi rejci in ne kakšni razmnoževalci pasem.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper. 31.10.1998

Dodatno

NIHčE PRI TEM NE BO OBOGATEL! Nikar si ne obetajte lahkega zaslužka! Pred kratkim je neka moja površna znanka s sijočim nasmehom obelodanila, da namerava sedaj tudi ona vzgajati in vzrejati žlahtne pse. Končno bi mogla mirno porabiti manjši dodatni zaslužek.

Resnična vzreja žlahtnih psov je možna zaenkrat le z investicijami. Iz nič ni nič! Vsak, ki misli obogateti z vzrejo psov, je na krivi poti. Lahko recemo, da prvih deset let neprekinjene vzreje služi samo razvoju le-te. V tem času je potrebna precejšnja močna vzdržljivost in vsestranska vztrajnost kakor tudi pripravljenost na ekstremno visoke investicije, ne le finančne. Predvsem si mora biti novi rejec na jasnem, kaj počne. Nujno potrebuje izkušenj, ki si jih mora sam pridobiti! Pred očmi mora imeti trden cilj in ga mora zasledovati pod vsemi pogoji. Mora znati prenesti odnosno preboleti vse udarce in neuspehe, mora biti pripravljen na uk, saj se ve, da vsaka šola nekaj stane.

Vendar se na žalost vsem novim rejcem zelo mudi. So ravnokar malo "povohali" in so že pojedli z veliko žlico vso modrost. Redkokdaj so dovzetni za nasvete izkušenih rejcev, ker hočejo drugim "dokazati". Vsi delajo iste napake: jemljejo sami sebe preveč važno, nimajo potrpljenja in so redkokdaj pripravljeni pridobiti si osnovno strokovno znanje. To zadnje tudi ni, priznano, mogoče mimogrede pridobiti s prečitanjem nekaterih knjig in obiskom vzrejnih razstav, in tu je predvsem napoti nepotrpežtjivost in naravno samoprecenjevanje začetnika, ki tako nerad prizna, da se mora še veliko učiti.

In tako se vse prične z nakupom napačne psice. Tu igra ponavadi slučaj merodajno vlogo. Tudi v redkih slučajih zavestno nabavljena "plemenska" psica je zaradi naglice in manjkajoče izkušnje novega rejca mnogokrat le nek srednjevrsten primerek, s katerim se potem osnuje rodovniška vzreja.

Sentimentalnost "tudi jaz si želim enkrat srčkanih mladičkov" je slab svetovalec, kot tudi nevednost in varčnost. Plemenska psica je jedro (osnovni fond) in velja, da sme biti res najboljše komaj dovolj dobro. Spoznati "najboljše" pa zopet zahteva precejšnje izkušnje, ki jih novi rejec malokdaj ima odnosno jih pravzaprav sploh ne more imeti. Na mestu bi bila poprejšnja natančna informacija. Začetnik si naj ogleda vse možne vzrejne linije, naj obišče mnoge razstave ali vzrejne preglede, naj se bavi z raziskavo prednikov (genealogijo), naj pregleda odnosno preišče razne vzreje in si oskrbi možno velik pregled populacije. Toda kdo ima za to še potrpljenje, če ga vzrediteljska strast že srbi pod nohti?

Idealno bi bilo, če bi novi rejec brez psa stal na sceni že nekaj let in se učil, posrkal vse informacije, si sam nastavil kartoteko, zbiral fotografije in rodovnike ter jih proučeval in šele nato kupil plemensko psico iz kakšne kvalitetno izredno visokostoječe zdrave linije. Renominirani rejec bo vedno tudi dobro informiranemu rejcu-začetniku rad prodal primerno psico, če bo videl, da misli začetnik čisto zares.

Hitri in najpametnejši, ki bi najraje že jutri na veliko vzrejali in pravzaprav ne vedo veliko o pasmah, razen mogoče imena, niso dobrodošle stranke. Ti se bodo morali zadovoljiti s psi druge ali tretje izbire, ker jim seriozni rejec ne bo prodal plemenske psice.

Kvaliteta psice je odločilna za ustanovitev odgovorne vzreje. Ima seveda svojo ceno in je ni dobiti izpod 1.000,00 DEM. Novinec začetnik pa mora biti tudi prepričan, da je psica dragocena in primerna za vzrejo. če si kupi drugorazredno psico, lahko prihrani pri nabavni ceni, bo pa moral pozneje dodatno doplačati. Samo psica najboljše kvalitete "šteje" za bodočnost. Dobra narava, zdravje, poreklo in seveda pasma so brezpogojne zahteve od psice, ki bi naj pozneje šla v vzrejo.

Začetniki ne smejo zapasti prevari, da sedijo kupci mladičev kar v skupinah pred vrati. četudi za katero pasmo obstoja primerno povpraševanje, ostane začetniku malo interesentov, ker se kupuje tam, kjer se že sigurno ve, kaj se dobi. Samo če pozneje "pridelani" mladiči predstavljajo nekaj izrednega, bodo našli dobre odjemalce. Zato se priporoča že v začetku investirati in ponovno investirati. Preden ima psica svoje prvo leglo, je lastnik že ob precejšen kupček denarja. Dokler se resna vzreja vsaj približno ne amortizira, mine nekaj let, pod pogojem, da je rejcu uspelo vzrediti izvanredno in zdravo kvaliteto.

če bo pričel vzrejo s pomanjkljivim "materialom", ga bodo stroški požrli, preden bo ustvaril en stotin "dobička". če pustimo ob strani stroške veterinarja, se prične enostavna računica z nabavo potrebnih vzrejnih spričeval, katere potrebuje vsaka psica, da je pripuščenka vzreji. če nekdo nabavi kvalitetno visoko stoječo ampak "drago" psico n.pr. za 2.000.00 DEM in jo dvakrat pokaže na razstavi, prejme skoraj avtomatsko potrebno vrednostno oceno. če so potrebne dodatne preiskave ali ocene za pripustitev (različno pri vsakem pasemskem klubu), bi imel rejec s stroškom okrog 2.500,00 DEM svojo psico vzrejno "pripravljeno". če pa nekdo kupi psico srednje vrednosti, ki manj stane, bo potreboval mnogo več zagona, da bi izpolnil vzrejne predpogoje. Mora potovati z njo po okolišu in jo razstavljati. Stroški bodo daleč presegli prihranek pri nabavni ceni in kar se ne sme pozabiti, je in ostane to psica manj dobre kvalitete. Še z najboljšim plemenjakom lahko v vzreji priredi samo to, kar sama predstavlja.

Vzrejanje pomeni tudi mišljenje v generaciji. Nikdar ni mogoče doseči vsega naenkrat in preveč vnet novinec hoče vedno preveč naenkrat. Kako so važne investicije na začetku, pri čemer ni mišljen samo materialni vložek, bo rejec kmalu dognal, ko bodo rojeni njegovi prvi pasji mladički. če ima to veliko srečo, da bo lahko svoje mladičke tudi prodal, kar se ne zgodi vsakokrat, lahko samo upa, da so vsi zdravi in se dobro razvijajo. Vsaka pomanjkljivost se bo rejcu dolgo otepala, posebno če je šele na začetku vzrejanja in je sam nesiguren. Hitro se govori o tem, kaj se je vse "zgodilo". Iz ene same napake bo hitro en "vedno" in novi rejec si pridobi kaj hitro pečat načelne pomanjkljivosti v tem ali onem oziru.

Pretečejo leta, da se takšnega madeža lahko znebi. V tem času bo svoje mladičke veliko težje oddal, četudi je "napaka" že zdavnaj odpravljena ali če je bila le kanček resnična. Zaradi tega so prva legla posebno rizična in posebno važna. Samo, če so mladiči "brezhibni", je lahko prihodnost ugodna.

če je novi rejec veliko oviro prvih dveh do treh legel preživel, pride velika preizkušnja. Šele v drugi generaciji njegovih psov se pokaže, če obvlada svoje rokodelstvo. Lahko je možno, da kvaliteta njegovih psov naenkrat ne doseže niti tiste izhodiščne živali. Neuspehe je zopet treba preboleti, lahko se pa tudi ugotovi, da bo le treba najti novo "boljšo" plemensko psico, da se je rejec zmotil in da je sedaj ravno tako daleč, kot je bil na začetku.

Mora ponovno premisliti, svoje izkušnje ponovno prevrednotiti, novo planirati in pričeti od začetka. Vse to stane čas, moc, živce in seveda tudi kup denarja.

Obstaja le ena pot k uspehu: vedno samo najboljše je ravno dovolj dobro. Kdor izbere povprečnost, konča kmalu v slepi ulici. Kdor dela kompromise in znižuje zahteve, ker hoče tukaj štediti, štedi na nepravem koncu. Potrpljenje je važna krepost (odlika) in vzdržljivost ter vztrajnost. Kdor je mnenja, da je vzreja donosna postranska zaposlitev, se pošteno moti. Kdor hoče "na hitro" prislužiti nekaj mark, naj si poišče kakšno drugačno zaposlitev. Ravno vzreja psov je vse drugo kot primerna za to, da prinese dobiček rejcu. Le takrat, če pokrivanje, brejost, porod in vzgoja mladičkov poteka brez problemov. Dobro premislite!

Vaša Iboly Godina, preko 25 let vzrediteljica čivav in pekinških malih družnih psov.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Za osebe, ki imajo prvič psico odnosno imajo namen psico nabaviti. Prva gonitev psice se dogaja približno s 7 – 10 meseci starosti. Gonitev se ponavlja dvakrat letno in traja vsakokrat tri tedne. Gonitev (vročina) se razlikuje od psice do psice. Prične se s tem, da se nožnica poveča, da hoče psička večkrat ven in v nekaj dneh dobi psica svetltorožnat izcedek, ki postaja vedno temnejši in pozneje zopet svetel. Psica se čisti sama, lahko ji pa pri močnem iztoku oblečete hlačke, ki se sedaj lahko kupijo tudi za čisto majhne pse. So pa tudi psice s popolnoma suho vročino, ki se je sploh ne opazi.

V tern času se je ne sme puščati same na vrt, ker se bo tudi ona ozirala za kakšnim oboževalcem, ker ima velik interes za psom. Morda celo za sosedovim psom, četudi ta ne spada k nikakršnemu standardu, je pa njej kar naenkrat zelo simpatičen. Pes kmalu izvoha, kje se nahaja kakšna vroča psička. Svetujem, da pri sprehodu z vročo psicko jo raje nekaj časa nesete, ali pa jo peljete v avtu kakšen kos poti, nazaj pa v obratnem vrstnem redu, da ne bi polagali sledov za kakšnega ljubezni lačnega psa samca. Tudi psica zna v tem obdobju markirati. Počuti se zelo samozavestna in bi rada obrnila pozornost nase.

MOJI PSI SPIJO V KUHINJI, VSAK IMA SVOJO KOŠARICO IN TU JE TUDI POZIMI LEPO TOPLO. če psičkam dovolim, PREDEN PREPOZNAM VROčINO, ZARADI ZABAVE IN IGRE SKOčITI NA POSTELJO, SE LAHKO ZGODI, DA KAKŠNA PSIčKA MARKIRA OčKOVO POSTELJO, KAR SICER NE BI NIKDAR STORILA. TEMU SE LAHKO IZOGNEMO, KER JI V TEM čASU NIKAKOR NE DOVOLIM SKAKATI NA POSTELJO!

Nekaj časa po menjavi zob se prično "nerodna leta". Marsikateri pes pozabi svoje lepo obnašanje. Včasih poskuša pobegniti ali pa posaditi sredi tepiha svoj kupček. Hotel bi tudi morda prevzeti vrstni (položajni) red, katerega pa mu ne smete prepustiti brez posledic. če se dogodi res situacija za upravičeno kaznovanje psa, je dovolj samo glasen grobi ton. Večjemu psu lahko pomaga majhna, zelo redka klofuta. Sicer pa je bolj važno pohvaliti ga, n.pr., če uboga vaše ukaze in pridno opravi svojo potrebico na za to predvidenem prostoru, če lepo teče na povodcu in če gre pridno v svoj košek. Prilik za to je mnogo. če bo spoznal pohvale, bo tudi razumel graje. To je kot pri otrocih, čimvec nergamo, tem manj nas poslušajo. Ukaze je treba izvajati kratko ampak odločno.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Kateri prijatelj živali ne bo potrdil, da se s svojim štirinožnim prijateljem prav dobro počuti? On tudi ve, da je pes najzvestejši človekov prijatelj.

Ali pa je kdaj premislil, da je šele z drugim istovrstnim tovarišem omogočil svojemu ljubimcu "biti pes"? .

Veliko je razlogov, ki govorijo za to, nabaviti še drugega psa. Tu navajamo samo nekatere:

a) Stalni kontakt s sovrstnikom zvišuje dobro počutje. b) Ostanejo do starosti živahnejši. c) "Svojemu" človeku pripravljajo dvojno veselje. d) če gospodarica ali gospodar kdaj dalj časa nista navzoča, se samota lažje prenese.

če obstaja možnost imeti dva psa, je to za človeka in žival dobiček. K temu spada:

e) dovolj prostora, da se lahko vsak zase kdaj osamosvoji, 1) ločene posode za vodo in hrano, g) seveda čas, ki omogoči, da lahko človek svojo vlogo kot vodja tropa pravično opravi.

Tudi, če smo se odločili človeku in živali pripomoči k še večji sreči, je treba premisliti, kako to najbolje opraviti, odnosno kako k temu najbolje pristopiti.

Obneslo se je nabaviti dva mladiča iz istega legla. Zrastejo brez problemov skupaj. Najboljše je parček, ker pes ne bo nikdar napram psici agresiven. Tudi se je dobro obneslo, če pride mlajši k starejšemu psu. Najboljša je tu starostna razlika cca 3 let. Tudi je možno starejšemu psu (cca 6 let) dopustiti novega prijatelja. Treba je samo premisliti, da se po možnosti spoznajo izven svojih štirih sten in da "stari" ne dobi občutka, da je "novi" v prednosti.

Dejstvo je v vsakem slučaju eno: "Sreča na štirih tačkah" lahko postane za vse sodelujoče tudi "sreča na osmih tackah". Vsak se mora odločiti o tem sam, za koliko sreče ima prostora v svoji hiši in svojem srcu.

PSI POSEDUJEJO VSE LJUDSKE KREPOSTI, BREZ NJIHOVIH RAZVAD (PREGREH). Tako je povedal gospod L. M. Tunnat.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper, 16.11.1998

Dodatno

Premišljevanje o razmnoževanju naših dolgo in kratkodlakih Chihuahua-v

Idealni slučaj pri kakšni paritvi je, če psica in samec lahko živita skupaj in svoj naraščaj vzajemno "načrtujeta". To deluje zelo pozitivno na samčev razvoj. če pa to ni mogoče, je treba "izvoljenemu" od pričetka snubljenja dati priložnost igrivega kontakta. Psica in samec se morata medsebojno zaupno spoznati. Naše Chihahuauve so socialno visoko razvita bitja in živijo tudi v svoji razmnoževalni fazi zelo precizno svoje občutljivo vedenje, ki ga ne bi smeli pretrgati. če hoče samec svojo trenutno posebno prevlado nad svojimi vrstniki okusiti, uživa psica svojo trenutno prevlado nad samcem. Samčevo postavno obnašanje in nato odklonilna reakcija psice se izmenjavajo v medsebojne previdne nežnosti, ki se spreminjajo v popolno zaupanje.

Po izvršeni paritvi se prične za rejca tesnobno čakanje na prve znake brejosti psice. Večkrat se porodijo dvomi, ali je res uspelo vse kot treba in če vse teče po naravni poti. Končno bo pa 5. tednu naša Chi-psička malo bolj okrogla in pri opazovanju naše ljubljenke ugotovimo sedaj spremembe v njenem bistvu in obnašanju. Psička je sedaj še posebno potrebna ljubezni, postaja zelo navezana in vidno uživa v mirovanju. Je razdražljiva in muhasta in vedno bolj zatira bodočega očeta svojih mladičev, ki pa to v glavnem potrpežljivo in brez tožbe prenaša. Ko se najavi porod, je treba CHI-psički odstraniti vse neprijetne razdražljivosti in neljube osebe. Potrebno je nuditi psici ves mir in vso varnost, ki jo potrebuje v fazi porajanja.

Ko je naša CHI-psička porod svojih mladičev dobro opravila (najvec 2 – (3) mladički), ni treba svoje pozornosti obračati samo k mladičem, temveč je pomemben faktor prehrana psice po porodu, da se ne bi vsled neprijetnih in težavnih zapletov po porodu teh čudovitih mladičkov prehitro zbudili iz srečne omame! Na dan po porodu je treba psici nuditi več malih, tekočih in kašnatih obrokov. Zatem naj bi dobivala CHI-psica, odvisno od števila mladičev, do trikratno količino hrane podeljeno na ves dan. Za I. obrok dnevno priporočamo tekočo alpsko smetano (za kavo) plus jajčni rumenjak. Na ta način naj bi CHI- psička dobivala zadostno količino hrane. Apetit naše CHI-psičke mora biti tudi kontroliran. Premajhen tek ali zavračanje hrane, predvsem v prvem tednu po porodu, je lahko znamenje kakšne bolezni. O tem se je treba posvetovati z veterinarjem. Ravno tako je treba v sporazumu z njim ugotoviti potrebne dodatke kalcija in krepilne hrane. Preveč teh substanc je ravno tako škodljivo kot premalo. Posebno pozornost je treba posvetiti povečani potrebi po tekočini naše CHI-psice. Stalno naj ima na razpolago dovolj sveže vode ali pa jo je treba pritegniti k pitju dovoljšne količine vode. V času dojenja je potrebno posebno paziti na event. pomanjkanje mineralov, prenizek nivo krvnega sladkorja in hormonske motnje, ali kot že omenjeno na ravnovesje kalcija.

Ne smemo prezreti simptome nemira, mišičnih krčev, ki spominjajo na epilepsijo. Ti pojavi pomanjkanja (vitaminov, mineralov) lahko privedejo do smrti psice.

Vendar vsled ljubezni do Chihuahua-e in z malo daru opazovanja je zdravstveno stanje CHI-psice in njenih mladičev možno obdržati pod kontrolo.

če upoštevamo vse nekdaj in nekje dane nasvete dobromislečih strokovnjakov, bomo kljub temu kmalu morali spoznati, da je najvažnejša podporna funkcija za Chihuahua-vo v njeni najvažnejši fazi življenja porajati novo življenje, obojestransko vživeto razumevanje in zaupanje med človekom in živaljo (psom).

Najlepša zahvala, najlepša potrditev za človeka, za uspešno preživeto težavno fazo nekega razmerja človek – žival, je predvsem občutek nekega popolnega razmerja kot socialnemu partnerju preko svojega psa.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Vse o Chi-mladičih z vzrejevalko in predsednico CCA gospo Gertrude Pinner

CHIHUAHUA OD IZBIRE STARŠEV, PARJENJA, LEGLA, DO VZREJE CHI- MLADIčEV

Treba je vedeti, kako zelo se chihuahua v prvih mesecih življenja razlikuje od drugih pasem. Kako težko a tudi bogato doživetje je za vzrejevalca od trenutka, ko se CHI skoti, pa vse dokler ga novi lastnik končno prvič vzame v roke, previdno in ljubeče, proseč za njegovo naklonjenost.

Chihuahua je najmanjši pes na svetu. Že zgolj zaradi dejstva imajo besede ge. Pinner poseben pomen. Ona pravi: "CHI ima kljub svoji majhnosti na splošno, predvsem pa v fazi razmnoževnja čudovito normalno obnašanje, ki je podobno obnašanju divjega psa. Kljub temu pa je pri CHI vse nekoliko drugače kot pri drugih psih.

Začne se s ŠTEVILOM MLADIčEV. Največkrat so 1 – 3, redkeje 4 – 5. CHI kaže svoje normalno obnašanje tudi pri porodu z izjemno točnostjo, 63. dan po parjenju. Dolgo in kratkodlake chihuahue se vidno razlikujejo že pri porodu. NOVOROJENI so mokri z elastično kožo. V tem stadiju imajo dolgodlake CHI rahlo valovito dlako, kratkodlake CHI pa imajo gladko dlako, ki spominja na žamet. Porodna teža CHI- mladička je nekako 3 – 12 dag, vsak dan pa naj bi se povečala za 1 dag. Idealna porodna teža mladička je 6 – 8 dag. Ob tem se lahko računa na težo 1.8 – 2,0 kg, ko bo CHI odrasla.

Neki zelo močan naravni zakon, ki ga CHI dosledno upošteva, je za nas nerazumljiv. CHI-mati zavestno zavrže mladiče, ki niso sposobni preživeti. Zakoplje jih, ali pa jih zaduši tako, da sede nanje. če poskuša vzrejevalec posredovati in takšnega mladička vendar obdržati pri življenju, to skoraj nikoli ne uspe. CHI-mati pozna instinktivno in s precizno gotovostjo sposobnost ali nesposobnost preživetja svojih mladičev.

ZNAčAJSKE POTEZE pozneje odrasle chihuahue so razpoznavne že v najzgodnešji dobi mladiča. Kaže jih, med drugim, z agresivnostjo pri hranjenju. AGRESIVNOST je pri chihuahui močna komponenta njenega načina obnašanja. Ta služi kasnje pri uveljavljanju rangiranja. Prevlada je signalizirana najprej z izrazom oči, ki nato preide v govorico telesa chihuahue in vodi končno k agresivni borbi. CHI-mladič se bori s svojim nasprotnikom vedno le do zmage, nasprotno pa se CHI-psička v času, ko je vroča, s svojo nasprotnico bori do smrti. Metoda borbe je vedno enaka. Nasprotnico prisili v ponižen položaj, nakar zadošča ugriz v arterijo, ki leži pod prednjimi tačkami. Pri tej borbi navzven ne priteče niti kaplja krvi. Nasprotnica premine zaradi notranje krvavitve. čeprav se našim občutkom upira, pa to skozi tisočletja podedovano ravnanje chihuahue in neverjetna moč, s katero živi in jo prenaša na potomce, zahteva naše spoštovanje. Agresivnost je za chihuahuo tudi vzgojna metoda pri mladičih. Psica kot vzgojno metodo pri mladičih nikdar ne uporablja stresanje tilnika, ona neprimerno obnašanje "razloži" s pretečo mimiko obraza, ki vliva spoštovanje. Mladiči se že v najzgodnejši dobi ločijo na čiste in tiste, ki to niso in so leni. Mladič, ki ljubi red, že od 5. tedna dalje zapusti košarico, da opravi svojo potrebo in kasneje se igraje navadi na čistočo. Drugi mladič pa se še naprej z užitkom prepušča mamini negi, prepričan, da gre tudi tako!

Naslednje dejstvo je, da chihuahua nima pasjega vonja. Isto je tudi z mladiči. Imajo samo nežen "baby-vonj". Zanimivo je, da ta pasma ne pozna raka na prsih. To bi se dalo razložiti z naravno selekcijo, z zakonom, po katerem preživijo skozi stoletja brez varstva le najmočnejši.

Ali je mogoče pri mladiču že predvideti izgled odrasle chihuahue? Do neke meje je to mogoče. S približno 8. – 10. tedni svojega življenja mladič že dobi harmoničen izgled, po katerem se da sklepati, kako bo izgledal kasneje. Vprašamo se: "Ali bo majceno bitje ostalo majhno, ali bo postalo veliko'?" Poznavalcu se že v najzgodnejši dobi mladiča nudijo namigi na kasneje odraslo MAJHNO chihuahuo: velika molera, majhne šapice in majhna nosna goba.

Zdaj smo govorili o mnogih podrobnostih, nujno pa je omeniti še kritično vzrejno fazo pri dolgodlaki chihuahue v starosti treh mesecev. Kratkodlaka chihuahua te faze, ki traja približno 3 tedne, sploh ne pozna, dolgodlakemu mladiču pa dela velike preglavice. Očitno je zaradi prvega menjavanja dlake zelo občutljiv in šibak in zelo dovzeten za bolezni. Poleg tega vpada v ta čas še cepljenje. Tudi menjava zob poteka drugače kot pri ostalih pasmah. Lastnik chihuahue se mora pripraviti na to, da bo počasno in dolgotrajno menjavo zob med 5. in 9. mesecem mladiča stalno kontroliral. S približno 9. meseci ima tudi chihuahua odrasel videz. Vendar vsak ljubitelj te pasme ve, chihuahua popolnoma dozori in razvije optimalen celosten vtis in zanjo specificen temperament v starosti dveh let.

Že od 5. tedna dalje se pri chihuahui začne intenzivno obdobje socialnega oblikovanja. Vse ovohava, opazuje, posnema, raziskuje. Dominirata radovednost in učni nagon. Tudi prehranjevalne navade – razpoznavne že pri sesanju – se pri prehodu na drugo hrano (v 4. – 5. tednu) spremenijo. Sledi faza življenja v skupnosti (do 8. tedna). CHI-mladič se uči poslušnosti, podrejenosti vodilnemu psu, previdno se uvrsti v trop. Z 8. tednom se začne učenje pasjega jezika (šavsniti, mahati z repom, zavestnega kontakta z očmi). Prvi zamolkli, globoki, renčeči glasovi so pri drobni chihuahui pogosto v prav originalnem nasprotju z njenim videzom. Prvi lajež (pri približno 9. tednih) malčka samega tako preseneti, da to novost kar naprej ponavlja. Vadi in vadi, vidno je ponosen na ta način izražanja nove moči v njegovi samozavesti. Z igro se da veliko naučiti. Naj gre za igro psice ali psa z mladiči, ali pa se z mladičem igramo mi in mu nadomestimo njegove starše, sestre in brate. Mladič na ta način spozna meje, do katerih sme. Starši malčka seveda tudi "kaznujejo", kdaj pa kdaj je tudi tepen in ponižan od močnejšega nasprotnika, toda na ta način se igraje uvrsti v rang in nauči, kako se mora braniti. Od 4. meseca dalje chihuahua vključi tudi svojo visoko inteligenco in zavestno prevzame iniciativo v vsem pomembnem. To je idealna faza za vzgojo chihuahue.

Prežeta je z življenjsko silo, razposajenostjo, voljo do učenja in nagonom, da svojemu "vodilnemu psu" vsako željo prebere iz oči. V tej fazi se nauči vsega, kar hočemo in želimo. Zadošča 15 minut dnevno na kraju, kjer ni motena. Vzgojna metoda nikoli ne sme vsebovati kazni, temveč le veliko, veliko pohvale. To je v tem psihično občutljivem življenjskem obdobju najboljša pot, da dobimo pod kontrolo vetrnjaški temperament chihuahue, ki je specifičen za to pasmo, pri tem pa vendar ohrani svojo pristnost.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Pri lastniku spolno zrelih psov boste gotovo našli samca, ki je že ves vznemirjen. Ta fant ve, kaj ga čaka in kar ne more pričakati ljubezenskih uric. Ni pa tako z našo psičko, ki tega samca prvič vidi. Zdaj naj bi ta dva prepustili samima sebi, da se dodobra ovohata. Saj se morata poprej vendar vsaj malo spoznati. Toda ne bo dolgo trajalo, ko bo samec poizkusil prvi skok. Ta še ne bo uspešen. Igro obeh opazujte neopazno. Imeti morata občutek, da sta sama. Vi pridete na pomoč le v slučaju, ce je samec nekoliko slaboten ali pa, če naša psička s samcem noče spoprijateljiti in grize.

Že pri naslednjem samčevem poskusu bo psička gotovo rep prijazno nagnila vstran in obstala. Paritev je kratka in se konča tako, da samec "obvisi". Med ploditvijo namreč nabrekne penis, istočasno pa nabreknejo tudi blazinice nožnice pri psički. Zato ostane penis nekaj časa ukleščen in ne more zapustiti nožnice. To traja lahko od nekaj minut do 3/4 ure. Pri tem morate paziti, da psa stojita mirno. Ploditev sama po sebi s trajanjem tega "visenja" nima ničesar skupnega. če se hoče ena od živali nasilno osvoboditi, morate posredovati in to živali s pomirjanjem preprečiti, sicer se lahko zgodi, da se samec pri tem rani. Samica bo po končani paritvi najprej nekaj časa tekala naokrog, nato pa bo počivala. Ta odmor ji morate privoščiti. Vi medtem lahko uredite formalnosti. Lastnik samca vam izroči vzrejno dovoljenje, ki ga boste kasneje potrebovali za vpis v vzrejno knjigo. Vzrejno dovoljenje mora biti pravilno izpolnjeno, kajti v kinološki zvezi bo natančno preverjeno. Vi plačate vnaprej dogovorjeno ceno pokrivanja in tako je ta faza končana.

V nekaj naslednjih dneh morate na vašo psičko zelo paziti, kajti tudi zdaj še lahko sprejme vsakega psa. Psička je namreč še precej dni po parjenju "pripravljena" in mnogi, predvsem začetniki v vzreji, tega ne vedo. če pride do ponovnega parjenja, boste imeli kasneje v leglu mladiče dveh različnih ocetov. Zato torej vaše psičke še dva tedna po paritvi ne pustite brez nadzora, še celo pa ne brez vrvice na prosto.

Po dveh tednih lahko smatrate, da psička ni več vroča, spet bo zaživela v svojem običajnem ritmu in njeno zanimanje za samce bo minilo.

Razumljivo je, da vas zdaj zanima, če je psička oplojena, vendar do nekega določenega časa za to ni nobenega dokaza. Nekatere psičke imajo večjo potrebo po hrani, so pa tudi takšne, ki se jim apetit zmanjša in celo shujšajo. Spet druge so čemerne. Nikakor se ne sme otipavati trebuha, to psičko moti, nam pa ne pove ničesar. Šele od 6. tedna dalje je razločno vidno, če se vaša psička redi. Med brejostjo psička ne potrebuje nobene posebne obravnave. Skrbite za to, da bo v hrani dovolj beljakovin in vitaminov. Ni je potrebno pogosteje hraniti in nikakor se je ne sme siliti z več hrane, kot jo je pripravljena pojesti sama ad sebe. Potrebna je kontrola temperature.

Brejost traja okroglo 63 dni (58 – 65 dni je v okviru normale) in v tem času imate dovolj priložnosti, da poskrbite za poporodno sobo. V prodajalnah se dobijo zabojniki za legla, nekakšne podaljšane ute z izhodom, ki pa se ga ne da zapustiti. Stene so dovolj visoke, da jih mladiči ne morejo preplezati, to pa vsak trenutek lahko stori mati. Kdor je le malo spreten, tak zaboj lahko napravi sam. V skrajni sili je lahko prvi dom mladičev tudi čisto navaden zaboj, edini pogoj je, da mora imeti psička dovolj prostora, da se lahko iztegne v vsej svoji dolžini! Za majhne "izdaje", npr. čivava, yorkšir… se dobijo košare, v kateri se bo vaša psička dobro počutila. Košaro je treba dobro obložiti, uporabimo lahko stare časopise, valovito lepenko, v skrajni sili penasto gumo. Vsekakor se bolj priporočajo naravni materiali, če je podloga iz umetne mase, pa jo je treba prekriti s staro rjuho, namiznim prtom ali kosom čistega platna.

čim pri vaši psički opazite rahlo sluzast izcedek iz nožnice, pomeni, da njena "težka ura" ni več daleč. Tedaj lahko računate s tem, da bo porod nastopil v enem dnevu. Psička bo iskala bližino človeka, s čimer bo izrazila, da od njega pričakuje pomoč. Nato se bo nenadoma začela "noro" obnašati. Svoj prostor bo čisto razdejala, praskala in grebla bo po košari ali zaboju. Vse bo razmetala, pa spet znosila nazaj. Poizkusila bo leči na ta kup skupaj znešenih stvari, pa jih bo znova razmetala in vse se bo ponavljalo. Temperatura bo padla na 37,5° C.

Kaj to pomeni? Nič drugega kot njen naravni nagon. V naravi samica malo pred porodom izkoplje jamo in luknjo, v kateri bo svoje mladiče varno spravila na svet. Zato morate njeno sedanje vedenje smatrati za povsem normalno, vendar pa je zdaj ne smete več izpustiti izpred oči. Zdaj vam bo pokazala, da hoče na prosto. Tudi to je povsem normalno, izprazniti hoče črevesje in mehur. Pogosto pa do tega sploh ne pride, kajti, komaj je zunaj, že hoče spet nazaj v košaro ali zaboj.

Zdaj začne rahlo trepetati in nastopijo popadki. Kmalu zatem se pojavi plodni mehur, ki ga samica poliže ali pa poči sam od sebe. Plodna voda, ki odteče iz mehurja, pripravi mladičem pot, po kateri bodo zdaj krenili v svet. Zdaj se začne. Samica se bo stegnila v vsej svoji dolžini, svoji zadnji nogi pa bo uprla na rob košare ali zaboja. S kratkim glasom vam bo dala vedeti, da je prvi mladič prišel na svet. Mladič pride na svet v oplodju. Samica mladiču takoj pretrga popkovino in ga tako osvobodi iz plodne ovojnice. Ovojnico poliže najprej z glave in s tem mladiču omogoči dihanje. Potem očisti telesce tako, da ga do suhega poliže, vse sledove rojstva pa pospravi na ta način, da jih preprosto požre. Tega ji ne smete preprečiti. V naravi je samici to hrana za naslednjih 24 ur. Imejte pa ves čas pripravljeno svežo vodo ali razredčen čaj, da ga samica vsak trenutek lahko pije.

Mladič, ki se je medtem že skoraj osušil, nagonsko sledi svojemu nosu in tako najde materine seske, ki mu ponudijo prvo hrano. Nekateri lastniki menijo, da mladič, ki ne najde seska sam, ni sposoben preživeti. To se ne bi moglo trditi, treba je pač malo pomagati!

Doslej je minilo dobrih 20 minut. Pri normalnem poteku poroda pusti narava samici ravno toliko časa, da poskrbi za prvega mladiča in že pošlje na svet naslednjega. če porod poteka brez zapletov, je vse – odvisno od števila mladičev – v nekaj urah mimo. Vendar pa je vse navedeno treba jemati le kot približno. So namreč tudi samice, pri katerih gre nekoliko počasneje. Občasno poizkusite zamenjati odejo in vaši psički pripravite sveže ležišče, potem pa jo s svojimi mladički pustite v popolnem miru. Voda ali čaj naj bosta v njenem dosegu, hrana pa v tem trenutku ni potrebna.

Naslednji dan morate psičko pripraviti do tega, da gre na potrebo. V mnogih primerih tega prostovoljno ne stori, saj mora zapustiti svoje mladiče. Da pa bi "nesrečo" v njenem prostoru vendar preprečili, jo je treba na prosto odvesti včasih kar na vrvici. Blato ne bo izgledalo tako, kot ste vajeni, to pa zato, ker je požrla "porodni material". Nobene skrbi! Ko bo spet normalno jedla, se bo uredilo vse samo po sebi. Medtem, ko bo psička bolj ali manj prostovoljno zapustila leglo, si vi lahko v miru ogledate mladiče. Ti imajo kratko, položeno dlako, nobenega sledu o volnenem klobčiču, kakršen vam je morda ostal v spominu vaš prvi mladiček. Dolgodlaki so skoraj črni, beli so brez pigmenta in njihova koža je rožnata. Ne bodite zaskrbljeni, tudi tu se lahko vse spremeni. če pa le ugotovite, da ima kakšen od njih res telesno hibo, je vaša grenka dolžnost, da takšnega mladička odstranite. Najmanj boleče bo zanj poskrbel veterinar. Živali s telesnimi napakami tudi v naravi nimajo nobene možnosti za preživetje, zato vas ne sme voditi napačno usmiljenje.

Po porodu poizkušajte kolikor mogoče temeljito psički izprati zadek. Za to se uporablja samo čista voda, brez vsakega dodatka, nobenega mila! To ponavljajte še naslednje dni, vse dokler ne izgine poslednja sled poroda.

Odgovori za vse interesente na mnoga telefonska in pisna vprašanja.

Paritev je treba prijaviti s formularjem, ki ste ga prejeli obenem z vzrejenim dovoljenjem. Breji psici je treba najkasneje v prvi tretjini brejosti odstraniti gliste, ker sicer se jih lahko mladiči že v maternici nalezejo. Pri psicah, ki med svojo lastno vzrejo niso bile temeljito ozdravljene glistavosti, lahko v steni maternice počivajo ličinke glist, ki se med brejostjo aktivirajo. Torej lahko tudi pri mladičkih, katerih mati je bila pred brejostjo ali v rani brejosti ozdravljena, že v prvih 14 dneh življenja obstajajo gliste. Očistite psico od event. parazitov, kakor tudi od zunanjih (bolh). Svojo psico hranite v prvi polovici brejosti enako kot doslej. Ne dajajte ji med brejostjo nobenih dodatni kalcijevih preparatov, ta napaka se mnogokrat dogaja.

Dodatne kalcijeve tablete bodo potrebne šele v začetku dojenja. Takrat bo dodajanje kalcija posebno važno za psice, ki so ogrožene z eklampsijo (PADAVICA).

V drugi polovici brejosti naj bi hrana pridobila manj na količini kot na kvaliteti, torej naj bi bila bolj bogata z energijo. V zadnji tretjini brejosti ponudite svoji psici več manjših obrokov hrane. Za pričakovani porod imejte pripravljeno: • prostoren zaboj za porod • dovolj perila za "porodnico", n.pr. rabljene brisače in rjuhe • grelno blazino • tehtnico zaradi kontrole dnevnega prirastka teže mladičev • mleko za mladiče, za slučaj komplikacije, da psica ne bi imela takoj dovolj mleka za mladiče (pasje mleko lahko nabavite v ZOO-trgovinah ali lekarnah).

Kontrola telesne vročine od 50. dneva brejosti "38,5° C. Normalna vročina leži pri 38,0° C. Pred pričetkom poroda se v splošnem zniža za kakšno desetinko stopinje, do 37,0° C. Zniževanje temperature, neješčnost, večkratno uriniranje, grebenje in praskanje po porodnem zaboju, to so vse znaki za pričetek poroda. Zapisujte si vse te znake s časovno navedbo, ravno tako vse kontrole telesne temperature, čas očiščenja od parazitov ali event. potreben obisk veterinarja. Sama vodim takšen dnevnik od pričetka naše vzreje, sedaj že svojih 25 let in sem medtem že pričela s četrtim dnevnikom. Moji zapiski so mi vedno zopet koristni, naj bo, da med porodom ponovno prečitam, kako je potekal porod pri prejšnjih leglih moje psice, ali pa kakšni problemi so nastajali med vzrejo in kako sem jih premagovala.

O porodu samem sedaj ne bom pripovedovala, to bi lahko bila kakšna nadaljnja tema.

Ampak mogoče nasvet, ki sem ga dobila od nekega dolgoletnega praktika malih živali in ta ga je dobil že od svojega učitelja na pot, jaz pa ga dajem dalje zopet vsem vzrediteljem, ki jih kot VZREJNI SVETOVALEC USMERJAM.

Najvažnejši instrument vsakega porodničarja je stol, na katerega se usede, da počaka…! Treba je imeti potrpljenje in seveda celo vedeti, da majhna psička nikdar sama brez pomoči ne more končati poroda. Ona zahteva pomoč in to ji tudi moramo nuditi!

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Naš CHI-dojenček, resnično pravi malček, težak komaj 10 dag, je uzrl luč sveta in je že prvi teden izključno zaposlen samo s pitjem in spanjem. Oči in ušesa so še zaprti, sposobnost vohanja pogojno razvita, vendar obstajajo prirojena pomožna sredstva za preživetje. To so vsi gibi, ki služijo sesanju. Zaradi orientacije dvigne glavico, ki se vrti v vse smeri, z zadnjimi nogicami se že opira pri plazenju. Z noskom vrta naš CHI-dojencek krepko v materinem delu trebuha, da bi našel kak sesek in pri sesanju pritiska to majceno bitjece že z vso močjo s prednjimi tačicami in buta z majhnim gobčkom krepko v sesalno območje. Seveda je mladiček zmožen z glasnim, močnim stokanjem si materino pomoč izprositi, če mu kaj ni po godu. Mati psica stalno ovohava svoje malčke in jih liže, masira z jezikom trebuščke, da povzroči iztrebljanje in nato prevzame čiščenje. Mladičkov se ne sme takoj jemati v roke zaradi pregledovanja, psica da to na znanje z glasnim stokanjem, ki se lahko razvije v nevarno renčanje. Ne odobrava nobenih tozadevnih motenj.

Med drugim in tretjim tednom se zbujajo čuti našega CHI-dojenčka. Razvija se orožje za bodoče spopadanje s svetom in njegovimi vrstniki. Ko mladiček odpre oči, se pričenja zaposlovati s svojimi opažanji. V gobček jemlje lastne tačke in repek in požuli ušeska bratcev in sestric. Glasovni repertoar mladička se veča in prvi poizkusi renčanja in lajanja presenetijo samega mladička. Z držo repka in njegovim gibanjem izraža čutno počutje. Ko so mladičkovi čuti popolnoma izoblikovani, se oddalji iz gnezda, stran od spalnega prostora, najprej samo zato, da samostojno opravi svojo potrebo, nato s podobnimi opažanji zadovoljuje svoji radovednosti in zbira izkušnje. CHI-dojencek mora svoje okolje sam raziskati, NIKDAR MU NE SME BITI VSILJENO.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Jedan najvažnjih znakova za približavajući porođaj kot kujice je "temperaturni fenomen". Više dana, do deset dana pred porođaj počne se snizavati unutarnja telesna temperatura (meriti u čmaru). 18-24 sati pred porođaj, znači neposredno pre početka prvih trudova, primetiti je čak "temperaturni pad" (37° C i manje). Naravno je zato potrebno redovno merenje temperature, po mogučnosti 3 x dnevno, to znači približno svakih 8 sati.

U poslednjim satima pred početak kotitve temperatura polako ponovno raste i dostiže normalnu posle okotitve prvog mladunčeta (cca 38.5° C).

I kod kujice trudovi su povezani sa bolovima, koji uglavnom ipak nisu jaki kao kod čoveka.

Pritlikave pasme, kod trojih je prelazak mladunčeta kroz karlicu jako naporan, katkada jako stenju.

Kod samog porođaja nastupe dva stadija: "stadij otvaranja" i "stadij kotitve" (obično se očekuje više mladunčeta).

Stadij otvaranja traje od početnih trudova pa sve dok se maternično ušće ne otvori (8 sati i više – npr. kod prvorođenih). Počinje sa nemirom kujice i povremenim laganim stezanjem (bolovi kod otvarjanja). Mehur u unutrašnjosti deluje kao elastični valjak, koji se proširuje na vrat maternice i koji se tvori od oplođa.

Stadij kotitve je za svako pojedino mladunče mnogo kraći od stadija otvaranja. Počne sa ulazom mladunčeta na porođajni put. Trudovi su sada jači. Stezanje je sad jasno uočljivo i pojavljuje se u brzom i jednakomerno redosledu. Životinja poliže "orah". Posle nekoliko trudova pojavi se plodni mehurić. U njemu je već vidljiva glava ili (u obrnutom položaju) zadnje šapice. Nakon više jakih trudova (kod toga pomažu trbušni mišići) mladunče za vreme poslednje faze kotitve iii neposredno posle rođenja mladunčeta.

Tu se preporučuje vlasnicima nešto pažnje, pogotovo kad je plod okrenut, to je kada se koti sa zadnjim šapicama napred. U tom je slučaju na ime jako važno da se posle otvaranja plodnog mehura mladunče brzo okoti, kako bi se sprečilo da inhalira plodnu vodu. Za prerezanje pupčanice kujica brine sama. Posle porođaja stisne je kučnjacima i proguta posteljico. Zdravi mladunci već posle nekoliko minuta počnu sa traganjem za majčinim sisama. Još par dana posle porođaja preporučuje se merenje temperature kujice, koja se najkasnije posle dva dana mora normalizirati (38,3 — 38.8° C).

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Ker vedno ne poteka vse prav gladko, navedimo nekaj primerov, kjer kot rejec lahko in morate pomagati. To je treba storiti najprej v primeru, ko prihajajo mladiči zelo hitro eden za drugim na svet. Tedaj samica ne more sama dovolj hitro vsakemu pretrgati popkovino in ga očistiti. Kaj lahko storite? Ob glavi odprete mladiču porodno ovojnico in jo potegnete z njega. To boste najbolje storili s svojimi nohti. Škarje lahko napravijo preoster rez, kar lahko privede do krvavitve, ki bi jo v teh okoliščinah težko ustavili. Malo telesce se s frotirasto brisačo kolikor mogoče osuši in pri tem masira, dokler mladič ne da od sebe prvega glasu. Potem ga položite k seskom; če ni pripravljen začeti sesati, potem čisto narahlo potisnite sesek h gobčku. Ko bo začutil prve kapljice mleka, bo kaj hitro prišel na okus in si bo udobno postregel s hrano.

Drugi primer, kjer lahko posredujete, so prekratki popadki. Ti niso dovolj močni, da bi mladička, ki je že viden, psička lahko iztisnila v svet. Previdno ga primite in po možnosti odprite ovojnico, da bo mladiček lahko zadihal. Potem počakajte na naslednji popadek in poizkusite mladička z blagim potegom izvleči na prosto. Vendar mora biti to storjeno z največjo previdnostjo. S tem ste na samem začetku pri pravkar začetih popadkih že pripravili prosto pot naslednjemu mladiču. če se kljub popadkom mladiči ne morejo roditi, je treba pomisliti na prečno lego ali pa gre za kakšno drugo motnjo. V tem primeru nikakor ne smete posredovati. Tu lahko pomaga samo veterinar. Vsekakor morate že nekaj dni pred predvidenim porodom poizvedeti kako je z dežurno službo, zlasti, če se porod pričakuje v nedeljo. Najbolje je, da se dogovorite z vašim veterinarjem, da bo v potrebnem trenutku dosegljiv.

Tu je treba še par besed nameniti posebej pritlikavim pasmam (čivava, yorkšir). Pri teh majhnih živalicah je vse še dosti bolj zapleteno, ker so vsi telesni organi manjši, mladiči pa so v razmerju z njimi zelo veliki. V mnogih primerih prideta na svet le 1 – 2 mladiča. Seveda tudi pri teh pasmah največ porodov poteče normalno, brez večjih zapletov, vendar je pri pritlikavih pasmah nujen dogovor z veterinarjem, da bo v potrebnem času dosegljiv.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Da bi lahko nasitila svoje male kužke, mora samica proizvajati veliko mleka, kar pa ne pomeni, da boste vi njej dajali dosti mleka. Že v normalnem stanju moramo dajati mleko zelo skopo, mnogi psi ga namreč ne prenašajo. Lahko pride do prebavnih motenj, pa tudi driske. Breja psica je temu še bolj podvržena, zato v tem času ne eksperimentirajte, temveč jo hranite tako, kot je bila vajena doslej. Psička mora zdaj spet dobivati 4 obroke, bogate z beljakovinami in vitamini. Hrana mora biti pestra, to so meso, mlečni izdelki, ovseni kosmiči in redno nekoliko sadja. Vedno mora imeti na razpolago vodo. 4 obroki so potrebni tudi zato, ker psička ne sme naenkrat preveč napolniti trebuha, sicer se ji lahko povesi, kar za njeno kasnejšo postavo ne bi bilo zaželjeno. Kajti psička mora imeti brezhibno postavo tudi po porodu.

Glavni razlog za 4 obroke je v tem, da je obremenjeni prebavni aparat enakomerno zaposlen in ni le enkrat čezmerno obremenjen. Pravilno hranjena psička bo lahko brez problemov hranila svoje mladičke 3 tedne.

Po treh tednih, ko mama-psička ne bo več dojila, naj še nekaj časa dobiva 4 obroke, ko pa si bo dovolj opomogla, pa spet postopoma preidite na en obrok dnevno.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

1. Vzrejati neoporečne dolgodlake in kratkodlake chihuahue. 2. Posebna pozornost na probleme zobovja.

Separacija po vrsti dlakovosti je v kratkem času privedla do dobrih pravih kratkodlakih psov. Problem je skoraj odpravljen, ker se mnogi vzreditelji specializirajo in dajejo prednost kratkodlakim, zato se nezgode (parjenje dolgodlakih s kratkodlakimi) ne morejo več pripetiti. Ker pa se še vzrejajo živali, ki izhajajo od mešanih staršev, se še zgodi, da dobimo "mešanega mladička". Zato se v tem pogledu priporoča še nekoliko tolerantnosti, dokler ne bo na razpolago večje število dobrih psov. Kratkodlaka pasma dominira in dejstvo je, da psička, ki ima sama kratko dlako, povrže več kratkodlakih mladičkov.

Najbrž je malo znano, da živijo v ZDA Chihuahue, ki so že pri treh letih brez zob in ZDA Kennel klub že smatra za potrebno na tem področju poiskati čimprejšnjo pomoč. Zato je vzrediteljeva prva naloga, paziti na to, da se vzrejajo predvsem psi z dobrim zobovjem. čeprav majhna glava z odgovarjajočim kratkim žrelom odgovarja idealu, s tem ni treba pretiravati, ker se je v Angliji in Ameriki izkazalo, da ta odločilna napaka pri vzreji pogojuje izgubo zobovja. Iz napak drugih se moramo učiti.

Tudi ekstremno majhni psi, ki iz tega razloga seveda niso primerni za razplod (v prvi vrsti psičke), naj ne bi veljali za ideal, ker za razširitev chi-vzreje nikakor niso primerni. Chihuahua naj bo sicer zelo majhen pes, toda z normalno čeljustjo in zdravimi zobmi. Tudi telesno naj ta mini-pes odgovarja zahtevam zdrave živali. Bo naj pes, ki mu je sprehod (tudi pozimi) v veselje, ki rad plava (čeprav le v bazenu) in ki naj končno ne velja več za psa, ki je primeren samo za naročje.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

V starosti 3 – 4 tednov se pokažejo prvi zobki, navadno so to mlečni sekalci, včasih tudi čekani. V začetku so zobje zelo stisnjeni, toda vmesni prostori se kmalu povečajo. V starosti 5 – 6 tednov izrinejo mlečni kočniki. V tej rani mladosti je treba paziti predvsem na popolnost sekalcev, torej po šest v zgornji in spodnji čeljusti. Pri preozki spodnji čeljusti pride pogosto do manjšega števila sekalcev, kar je z genetskega vidika nevarno.

V starosti 4 – 6 mesecev se zobje zamenjajo, takrat se pojavi tudi vrzeljak (petica), ki se ne menja. Zadnji molar spodaj (enajstica) se pojavi večinoma šele po šestem mesecu (do sedmega meseca) v tem času mora biti zobovje popolno, torej 42 zob.

Pri pritlikavih rasah se zobovje menja šele pri šestih mesecih (Hauch). Mlečni zobje obstanejo včasih dlje, pri chihuahuah in tudi drugih pritlikavih rasah včasih tudi za stalno. V tem primeru je vsekakor treba govoriti z veterinarjem, ki naj mlečne zobe odstrani, da bo dovolj prostora za stalne zobe.

čeprav se zahteva pri chi-standardu le zobovje v isti ravni – škarjasti ugriz z enakomerno raščenimi zobmi – in se število zob ne omenja, si je vendar pri vsakem psu treba prizadevati za popolno zobovje.

Skrben vzrejevalec se bo trudil, da bo pri paritvi bolj pozoren na to, koliko zob manjka enemu ali drugemu partnerju, ali na to, če so bili v družini (krvna linija) že psi s pomanjkljivim zobovjem.

Sodnik chihuahue zaradi nekaj manjkajočih premolarov skoraj gotovo ne bo slabše ocenil, kadar gre za pse, ki sicer odgovarjajo standardu. Vsekakor pa naj bi v svojem poročilu navedel manjkajoče zobe, da bi s tem pri vzrediteljih vzpodbudil skrb za zobovje. Manjkajoče sekalce ali celo čekane bi bilo treba ocenjevati zelo strogo, kajti za dober razvoj rase ali njen propad je soodgovoren tudi sodnik.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Že v času, ko so v ZDA pričeli z vzrejo psov čiuaua, je imel čiuaua svojo MOLERO (mečava, mehko teme). Ta molera je navzoča tudi v standardu čiuaue in je ustaljeno znamenje te rase (rasno znamenje).

Ko je v začetku tega stoletja bil čiuaua novost za ameriško pasjo sceno, je veljal kot čistokrven le, če je dokazal tri stvari: ploščat, kosmat rep, odebelela vretenca v prvi tretjini repa (gledano od nastavka repa) in Molero (fontanelo, mehak del temenice). Te karakteristike ima ta rasa še danes.

Dogaja se včasih, da neinformirani veterinarji smatrajo Molero kot rasno napako in svoji stranki celo svetujejo, vrniti čiuauo vzreditelju. Mnogokrat vidijo Molero v zvezi z vodenoglavostjo. Proti takemu stališču se vehementno branijo ameriški vzreditelji čiuau, ker tudi ne obstojajo kakšni znanstveni dokazi za takšna domnevanja. če bi bilo tako, argumentirajo poznavalci čiuau, bi bilo na tisoče čiuau z nevrološkimi poškodbami.

Molera je normalna karakteristika rase čiuaua. Ameriški čiuaua klub trenutno tesno sodeluje z veterinarskimi fakultetami in vzreditelji, da bi te nesporazume izločili tudi v bodoče. Klub je sedaj naročil obširno študijo in zaprosil pri posebej zato ustanovljenem komiteju "MOLERA RESAERCH COMMITTE" za izkušenjske vrednosti.

V tem komiteju deluje tudi v vodilni funkciji gospa Ruth Terry. Je priznana vzrediteljica čiuaue v ZDA (Terrymont Kennels od 1957) in njene čiuaue so dosegle poleg lepotnih šampionatov tudi številne uspehe v poslušnosti (obedience). Gospa Terry je sodnica oblikovne vrednosti za Toy-e in znana avtorica. Njena knjiga "NOVI CIUAUA" (N.Y. 1990) je ljubezenska izjava rasi najmanjšega psa sveta in dokazuje ogromno stvarnega znanja. Ona bo čiuauo in njegovo Molero sigurno kompetentno zastopala v tem komiteju in tako obvarovala njegovo zdravje in tudi njegovo identiteto.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Vsled svoje večje telesne površine v sorazmerju z veliko pasmo, potrebujejo pritlikavi psi za vsak kilogram telesne gmote več energijsko vsebne hrane. Energijska potreba je namreč z ozirom na telesno težo obratno sorazmerno proporcionalna, t.j. da se pri naraščajoči telesni teži potreba zmanjšuje (znižuje).

Medtem ko 2 kg težak pritlikavi pes (n.pr. čivava) potrebuje na 1 kg telesne teže cca 500 kJ (kar odgovarja približno 100 gr vlažne krme), ne potrebuje 20 kg težka psica bulterijerja desetkrat toliko hrane, ampak samo 260 kJ/kg telesne gmote, kar znaša le polovico in skupaj le še 5-krat toliko kot pritlikavi čivava. Torej, večji je pes, manjša je potrebna količina hrane.

Pritlikave pasme dosežejo v 3. mesecu starosti 50 % svoje odrasle telesne teže in so z 9 meseci takorekoč odrasle. Pri orjaških pasmah dosežejo polovico odrasle teže šele s 6. meseci in so te pasme odrasle z 18 – 24 meseci.

Povprečen prirastek na teži znaša pri odraščajoči živali dnevno 4 – 6 g na kg telesne teže. Pes podvoji v prvih 7 – 10 dneh svojo rojstno težo, ki znese v starosti 6 tednov 6 – 10 kratno.

Povprečna teža ob rojstvu pritlikavih in orjaških pasem se prvotno le malo razlikuje. Medtem ko znaša povprečna teža pritlikavega samca (čivava) 140 g, tehta mladič doge ob rojstvu 560 g, odrasla žival pa 60 kg. Šele pri nadaljnji rasti prihaja do različnih razvojnih hitrosti.

Male in pritlikave pasme imajo intenzivnejšo presnovo, oddajajo zaradi tega več toplote in zato tudi jedo več kot velike živali. Največkrat so pa "mali" tudi zelo izbirčni in deloma tudi zelo (delikatni) kočijivi.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Vsi se moramo zavedati, da smo z vstopom v Evropo pridobili razen prednosti in pravic tudi brezpogojne obveze in dolžnosti. Zategadelj ni dvomiti, da ima naša mlada država določene obveze tudi na področju kinologije. Prepričana sem, da je napočil pravi čas za začetek premišljenega in organiziranega preprečevanja enormnega vnosa psov vseh pasem (posebno majhnih) predvsem iz bivših vzhodnoblokovskih držav (češka, Poljska, Madžarska itn.).

Mladiči, kakor tudi odrasli primerki, ki jih posamezniki vnašajo največkrat ilegalno (med temi so tudi nekateri lastniki zoo-prodajaln in vsakršni posredniki- preprodajalci), so, žal, večinoma slabe kvalitete ali pa vsaj povprečne kakovostne stopnje. Med temi niso redki pirmerki v izredno slabi fizični kondiciji, pa tudi mladiči polni črevesnih in kožnih zajedalcev ter s pomanjkljivo preventivno vakcinacijo. DA o "pestrosti" rodovnikov niti ne govorimo (med temi se znajdejo tudi ponarejeni). Upravičeno lahko sklepamo, da pri prehajanju iz embalaže v embalažo, iz roke v roko in transportih vseh zvrsti ne izostanejo niti temu primerne vsakršne travme, katerim so prav tako izpostavljeni mladiči na svoji poti do končnega kupca.

V želji, da bi Kinološka zveza Slovenije lahko najučinkoviteje zaščitila slovensko vzrejo čistokrvnih pasemskih psov, ki jo lahko že sedaj s ponosom ocenimo kot vrhunsko, dajem naslednjo pobudo:

1. naj se v okviru KZS formira SVET VZREDITELJEV, v katerem naj bodo zastopani interesi vzrediteljev psov vseh pasem Slovenije;

2. v okviru tega Sveta bi bilo primerno imenovati več-člansko komisijo, ki bi na določen način spremljala anomalije in kršitve s tega področja v konkretnih primerih ter bi o ugotovitvah redno poročala Svetu.

Zaradi splošne krizne situacije pri nas je pričakovati tudi večjo komercializacijo na kinološkem področju. Zato opozarjam še na temeljitejšo doslednost pri preprečevanju in izločanju incestnih paritev, kajti prepričana sem, da o daljnosežnih posledicah v primeru opasnega obnašanja vzreditelja – ni potrebno posebej govoriti! Ta problematika bi naj prav tako bila v domeni Sveta vzrediteljev.

Predlagam še, da bi KZS na primeren in učinkovit način posredno in neposredno osveščala lastnikov psov, naj bi se ti dosledno ravnali po določilih, ki so zajeti v občinskih odlokih o registraciji, cepljenju, označevanju in reji psov ter o postopku z neregistriranimi in necepljenimi psi. Tak odlok so morale namreč sprejeti vse občine na podlagi 47. člena Zakona o zdravstvenem varstvu živali (Ur. list R5, 37/85). Osebno sem bila seznanjena z več, skorajda dramatičnimi dogodki zaradi spuščanja psov z vrvice. Takšni primeri so lahko usodni posebno takrat, ko gre za pse večjih pasem v strnjenih naseljih, mestnih jedrih in parkovnih površinah. Žal, v Sloveniji obstaja še veliko krajev, kjer sprehajališč ali igrišč, namenjenih psom ne premoremo. Zato je priložnosti za neprijetne dogodke vedno več. Tak nered pa je lahko usoden tako za otroke, ki se jim strah pred psi vtisne v spomin za vse čase, kot za majhne pse, ki jih lastniki ne upajo voditi na vrvici, temveč jih zaradi varnosti nosijo "na sprehod" na rokah.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper. 13. januar 1992

Dodatno

Kdor se odloči za nakup pasjega mladiča in bi rad nabavil čistokrvnega psa, ta se bo gotovo čudil nad res visokimi cenami psičkov in se bo takoj vprašal, zakaj mora seči tako globoko v žep, ko so vendar pasja zatočišča polna štirinožcev in to celo čistokrvnih, sicer brez papirjev, toda vendar je možno dobiti čistokrvne živali. Tu le nekaj primerov, čeprav vzrediteljske cene niso enake: Škotski terier 1.400,00 DEM, Bichon 1.500,00 DEM, Chow-Chow 2.000,00 DEM. Maltezer 2.000,00 DEM. Ponosne cene, brez dvoma, ampak preračunane na eno pasje življenje, povprečno za okrog 10 do 14 let, včasih še več, so sigurno vsekakor sprejemljive nabavne cene. Treba pa je tudi pomisliti na stroške, ki nastajajo tukaj vzreditelju čistokrvnih legel, kot npr. prijava vzrejnega pesjaka, plačanje pristojbin za parjenja, stroški razstavnih obiskov, časopisne anonce, živinozdravnik, stroški cepljenja itd. Seriozni vzreditelj odda svojega varovanca samo s "papirji". Pod tem se razume takoimenovani rodovnik, odnosno plemensko rodovno deblo, ki bodočemu lastniku dokazuje in potrjuje čistokrvnost njegovega psa preko treh generacij v obliki in bistvu.

Vedno večkrat interesenti glasno sprašujejo, če lahko dobijo psička izjemoma ceneje "brez papirjev", ker nimajo namena psa razstavljati ali pa ga uporabiti za vzrejo. Predvsem pa vzreditelje K.Z.S. nagovarjamo, naj tega ne storijo na noben način in tudi bodočemu kupcu psička mladička je treba nujno odsvetovati nabavo psička mladička od vzreditelja brez PAPIRJEV.

Pes "brez papirjev" velja v kinologiji kot "MEŠANčEK"! Poleg tega pa ob nakupu psa sploh ne moremo predvideti, kako se bo pes pozneje razvijal in če potem le pozneje ne bi hoteli psa enkrat razstaviti ali ga celo vzrejati. Morda bi se bilo treba nekega dne iz zdravstvenih ali rodbinskih razlogov ločiti od svojega psa in ga oddati. Takrat pa je oddaja "s papirji" uspešnejša kot brez. Novi lastnik potem ve, iz katere vzreje izhaja pes in v koliko rokah je pred tem bil. Tako dobi novi kupec z mladičem takoj poleg potrdila o cepljenju in prehrambenih napotkih še rodovnik. Lahko pa se tudi kdaj zgodi, da vzreditelj poslane papirje za svojega psička mladička po pošti še ni prejel.

Pustite si to od vzreditelja pismeno potrditi in pri pripadajočem specialnem društvu ali krovni organizaciji povprašajte. Na kaj je treba posebno paziti pri psih in papirjih: Vsak rodovnik izgleda praviloma drugače. Eno pa jim je skupno, namreč sklicevanje (napotek) na K.Z.S. KZS je član FCI in psi s takimi odnosno temi papirji izvirajo redno iz strogo kontroliranih vzrej. Pri uvozih iz inozemstva je sklic na rodovniku na FCI velikega pomena.

Pri serioznem vzreditelju je rodovnik upoštevan v nabavni ceni. V slučaju izgube se lahko preko pripadajočega društva proti pristojbini izstavi dvojnik (duplikat). Zatem se pa original razglasi kot neveljaven.

Srčkani mladički mnogokrat zapeljejo k nepremišljenemu pasjemu nakupu.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper. 07.05.1999

Dodatno

Najvažnejše spoznanje, katero lahko doživi pasji lastnih v času sožitja s svojim štirinožnim prijateljem, je doživetje nekritične ljubezni. Z vsakim svojim pogledom nam daruje naš pes svoje brezmejno zaupanje. V njegovih očeh smo popolen, perfekten superpes, čigar odločitve so nedvoumne.

Najmanjša gesta naše naklonjenosti ga spravi v pravcato radostno omamo. Nasprotno temu ga pa naša ravnodušnost vrže v globok obup.

Nobeno živo bitje tega sveta nas ne sprejema tako brez pridržkov, kakor pes. Noben človek ni v stanju se našemu razpoloženju in našim spremembam tako nezmotljivo prilagoditi ter istočasno zapostaviti svoje lastno življenje. Kajti to leži v pasji naravi: slediti brez vprašanja, ubogati brez godrnanja, podrediti svoje lastno življenje skupnemu sožitju. Kljub vsemu pa obstaja to lastno življenje skupnemu sožitju. Na oni drugi strani tega sveta, v katerem zanj veljamo le mi in naša volja, živi vsak pes svoje lastno življenje, neslišno in za nas zato tudi večkrat nezaznavno.

Ravno zato, ker pes v mnogih slučajih reagira (se odziva) tako človeško, imamo včasih probleme razumeti njegovo pasjo (govorico) naravo. Mnoga dobra in včasih tudi huda presenečenja, ki jih v sožitju s psom doživimo, lahko pojasnimo, če poznamo to drugo pasje življenje, ki bi ga naj poskušali spoznati. Mogoče boste potem videli svojega pasjega prijatelja z drugimi očmi, doživeli njegovo naklonjenost in toploto, ki vam jo nudi vse svoje življenje, bolj intenzivno kot doslej.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

CHI so majhni kužki, naravno čisti. Ne glede na to, ali je kratkodlaki ali dolgodlaki, njihov kožuh nima vonja. Enako kot mačke, se tudi oni vsak dan umivajo, ker pa tako tesno živijo z nami in si delimo naše najboljše fotelje, včasih tudi posteljo, jih je občasno treba kopati. To storimo s toplo vodo in blagim šamponom in, kar je zelo pomembno, dobro izperemo. Nato ga osušimo z brisačo ali električnim sušilcem. Kopamo lahko največ dvakrat mesečno. Dlako negujemo z vsakdanjim ščetkanjem. Uporablja se precej ostra ščetka. Za dolgodlake CHI je poleg ščetkanja potreben še fin kovinski glavnik. češemo in ščetkamo ušesa, zgornje dele nog in rep. Tako preprečimo nastajanje vozlov, ki jih je sicer kasneje nemogoče odmotati.

Dlaka CHI in tudi drugih psov je pogosto gnezdo za parazite. Bolhe in klopi so najčešči. Kopel z insekticidnim sredstvom bo uničila nezaželjene goste. Paraziti se običajno naberejo med sprehodi. Zelo koristno je takoj po sprehodu pregledati psa in vsiljivce, če jih ima, takoj odstraniti, preden se razmnožijo. Klopi se hranijo s krvjo psa tako, da v kožo potisnjejo glavo. Ne sme se jih odtrgati, temvec jih odstranimo s pinceto potem, ko smo klope uspavali z etrom. Klopi imajo različen videz. V prvem stadiju življenja so te male živali trikotne in rjavordeče barve; v drugem stadiju, ko so se napile krvi, so mnogo debelejše, jajčaste oblike in sivkaste. Klopi so lahko prenašalci bolezni in se pojavljajo najčešče spomladi in poleti. CHI se ne sme natikati ovratnico proti insektom ker so te za njih in za mačke premočne.

Enkrat ali dvakrat letno CHI izgubijo nekaj dlake, kar je normalno. če je izpadanje močnejše, gre lahko za bolezen ali neko notranjo motnjo. V tem primeru je dobro obiskati veterinarja. Samice izgubijo mnogo dlake po mladičih.

Da bi bila ušesa dobro vzdrževana, jih je treba čistiti z vatirano palčko in malo mastnega mleka, antiseptikom, ki preprečuje ušesni katar. če je v ušesu dosti temnega izločka, je treba k veterinarju.

Oči CHI se rade solzijo. Treba jih je umivati z vato, namočeno v rožno vodo ali neko drugo antiseptično tekočino. Bilo bi zaželjeno vsakodnevno umivanje zob; če pes to prenese in imate čas, jih umivajte z vodo, pomešano s sodo bikarbono in mehko ščetko. Psom, ki se jim zobje ne umivajo, se nabira zobni kamen in treba ga je odstraniti pri veterinarju. Nekaterim psom se kamen nabira hitreje in je to treba upoštevati, kajti kamen je lahko vzrok za predčasno izpadanje zob. Najbolje je dati vašemu psu za glodanje majhne kosti in njegovi zobje bodo vedno v redu.

če vaš pes hodi samo po preprogah, mu je treba občasno postriči nohte. Bilo bi najbolje, da to stori veterinar. Lahko pa to storite tudi sami z majhnimi škarjami, vendar je treba paziti, da se ne zareže preveč v živo, ker se koren vidi samo pri belih nohtih, pri temnih pa ne. Posebno pazite na čistočo med prsti šapic in ne pozabite, da je samo čist in negovan CHI tudi srečen CHI.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Ne samo čivav, ampak vseh malih družnih psov, n.pr. maltežana, yorkširskega terierja, pekinžana, mopsa, pritlikavega špica, malega mehiškega golega psa, karlovega španjela itd., itd… če ste seveda že itak profesionalec, smatrajte te napotke kot pomožno listo potrebnih ukrepanj.

Z nego zunanjosti je treba pričeti pri mladiču. Ob čiščenju in negovanju psa imate najlepšo priložnost, da ga v celoti nadzirate.

Oči: Vsled mrzlega vetra se prične oko rahlo solziti. Zdravo oko se očisti samo, vendar mora biti redno kontrolirano. Sekret ali neškodljivo umazanijo odstranimo s toplim kamiličnim čajem in krpico. Očesne kotičke je treba dobro očistiti z "Diamond Eye", z vazelinom pa obravnavamo vnetja. Vitamin A (korenček kot dodatek hrani) jača vid.

Ušesa: Nobenega olja v ušesa! Tudi alkohol je boleč! Umazana ali zmočena ušesa je brezpogojno treba dobro očistiti! Sluhovod je treba previdno, s posebnim ušesnim čistilom ali vazelinsko kremo z ušesno paličico tedensko očistiti. Tudi ušesa je treba stalno kontrolirati. Pri poševni drži glave ali mnogokratnem stresanju glave obiščite živinozdravnika, ker bi morda lahko spregledali kakšno vnetje srednjega ušesa.

Zobje in ustnični kotički: Pri pregledovanju zob zaradi zobnega kamna ali odlomljenih delčkov zob, pazite! Pri naših čivavah velja geslo: "Boj zobnemu kamnu!" Zobje rnorajo biti dnevno očiščeni! (Dobri uspehi so zabeleženi z razdredčenim limoninim sokom).

Zobni kamen: Nabirališča zobnega kamna so na zunanji strani vidno debelejša kot na notranji strani (1-2 mm), sestavine so iz kalcija, ki ga izločajo žleze slinavke, poleg tega iz fibrina (vlaken) in ostanki hrane in so vedno obljudene z bakterijami. Tako se tvorijo strupene snovi, ki povzročajo karies, ki napade dlesni in čeljusti. Res nevarne so temu sledeče posledice, če te strupene snovi preidejo v krvni obtok škodujejo srcu, ledvicam in jetrom.

če zobnega kamna dolgo let ne odstranimo, pomeni to nevarnost ne samo za prezgodnjo izgubo zob, ampak tudi silno nevarnostno cono, posebno za starejše pse. Intenzivnost oblog zobnega kamna se najlažje zazna po stopnjujoči se intenzivnosti zadaha iz gobčka. Nadaljnje posledice so revmatične tegobe. Neradoživa hoja in šepanje po dviganju iz ležečega položaja, bi naj bili opozorilni signali.

Zobni kamen se lahko zaradi napačnega hranjenja še dodatno stopnjuje. Prekomerna ponudba ogljikovih hidratov, kot so škrob in sladkor, pospešuje rast bakterij. Preveč mesa v hrani povzroči motnjo v razmerju fosfor – kalcij. Posledica hranjenja samo z mesom; razkrajanje čeljustnih kosti in rahljanje zob, tvorjenje zobnega kamna zaradi izločanja kalcija iz žleze slinavke.

PROTIUKREPI: čiščenje zob od dobe mladička z mehko krpico in kredo ali pasjo zobno ščetko. Samo veterinar z mnogo pasjih izkušenj naj čisti zobni kamen pod narkozo. Zobovje triletnega psa naj bi bilo prvič pošteno čiščeno z ultrazvočnim orodjem v narkozi. Toda le takrat, če se ugotovi prvo obarvanje zob in morda tudi že malo zadaha iz gobčka. VAŽNO! S pravilno narkozo je tak poseg neškodljiv! Z nepravilno lahko postane za psa življenjsko nevaren!

Vrat: Ovratnico je treba stalno kontrolirati zaradi velikosti in prožnosti. Tako preprečimo oguljenine na grlu ali izpadanje dlake, otekanje žleze odnosno nastajanje vozličkov na spodnji strani vratu.

Trebuh: Vsled umazanije ali učinkovanja mokrote ali zaradi lizanja po pikih insektov nastale rdečice ali ekceme negujemo s Pervalenom (iz lekarne) ali Kamagelom. Pri psicah je treba biti pozoren na otekline ali vozle in vnetja na seskih. Umazano – gnojni izcedek iz prepucija pri psih samcih mora brezpogojno zdraviti veterinar.

Rep: Tudi rep je treba skrbno čistiti, posebno pri kakšni eventuelni driski. Občasno je treba pregledati repna vretenca zaradi poškodb ali nalom repa. Tudi analno žlezo je treba kontrolirati in jo pa potrebi dati izprazniti.

Tačke in kremplji: Predvsem pozimi je potrebno tačke dobro čistiti med prsti zaradi bolečega snega in ostankov nevarne soli. S tem preprečujemo pri naših malih čivavah in ostalih družnih psih neprijetna in zelo boleča vnetja. Dodatno dovoljno zaščito nudi poseben sprej za tačke, ki ga napršimo pred sprehodom. če je potrebno, se lahko razpokane blazinice ali vrezi na blazinicah zdravijo z jelenjim lojem ali podobno maščobo, tačko je treba obvezati, da se prepreči lizanje, majhne čopke dlake med prsti je treba odrezati. Ta ukrep ne služi samo lepoti, to preprečuje tvorjenje snežnih kepic na podplatu. Dlako je skrtačiti navzgor in odrezati od spodaj navzgor proti dlaki. Kremplji so pri čivavah že po naravi dolgi. Vendar morajo biti od časa do časa porezani. Krajšamo jih paralelno s potekom nožnega podplata. Treba jih je previdno postopoma krajšati, da ne pride do krvavitve zaradi poškodbe živca! Za to obstajajo specialne škarje. Dlaka: Dlaka vašega ljubljenca vam bo zelo hvaležna, če jo boste dnevno pošteno očistili. Pred uporabo glavnika in krtače odstranite povrhno nesnago. Dodatno hranjenje s surovim rumenjakom povrne dlaki zopet sijaj. Po krtačenju je dobro dlako še zgladiti z roko. Poskušati je treba, da se menjava dlake čimprej konča in to je mogoče doseči z vitaminskimi dodatki.

Kopanje: Pri negovanem psu je kopanje redko potrebno. Ležišče, bivalni prostor in vremenske prilike bodo močno vplivali na pasjo čistoco. Pozimi se je treba izogibati popolnim kopelim. Kopati je treba vedno z nežnimi kopalnimi sredstvi, kot n.pr. s teeršamponi (proti mrcesu) ali s šamponi s kokosovim oljem (zaradi ponovne omastitve kože) in spiranjem s čisto vodo. Po skrbnem osuševanju z brisačo pustite psa v brezvetrnem prostoru pokritega počivati in nato ga izdatno pregibavajte, po potrebi ga tudi osušite s fenom (dolgodlakega n.pr.).

Praviloma bo sveže očiščen najraje takoj zašel v najbližnji kup nesnage in poiskal njemu najboljša dišeča mesta, se z užitkom v njih povaljal, da bo zopet dišal po psu, kakor to sam želi in mu je všeč.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Pri slučajni kontroli se pogosto ugotovi, da so kremplji predolgi. Teža našega kužka ne zadošča, da bi se kremplji obrabili, tudi če so tla trdna. Skozi dolge dlake na tačkah je dolžino krempljev lahko spregledati. Prava dolžina pa je zelo pomembna za pravilno hojo, poleg tega pa predolgi kremplji, ki se morda celo že križajo, psu pri hoji povzročajo bolečino. Zato je potrebna redna kontrola. Pri ob tla pritisnjenih tačkah kremplji ne smejo štrleti vstran, temveč se morajo zaključiti z blazinicami. če mislite, da so predolgi in sami nimate potrebnih izkušenj, naj striženje opravi veterinar.

Tudi zobje potrebujejo redno kontrolo in skrbno nego. Kontrola je potrebna že ob prvi menjavi zob, nato pa redno vsakih šest mesecev. često morajo biti mlečni čekani izpuljeni z narkozo. Ti 4 dolgi zobje pogosto izpodrivajo prihajajoče zobe in jih silijo v nenaraven položaj, kar lahko kasneje povzroča težave pri grizenju. Od prvega leta dalje je treba paziti na zobni kamen. Imajo ga skoraj vsi naši kužki. Da bi se ohranilo zobovje zdravo in čisto, je potrebna nega vsaj ob vsakem kopanju. Zato uporabimo majhno, toda čvrsto zobno ščetko, ki jo vlažno potisnemo v jedilno sodo. Stisnjene zobe je treba ščetkati v vseh smereh. Ponekod (v tujini) se dobi specialna pasja zobna krema, ki jo pes lahko tudi pogoltne in ni potrebno izpiranje. če se to opravi vsaj enkrat mesečno, se v začetku še mehka zobna obloga zlahka odstrani. Z zanemarjanjem pa obloga otrdi in zobe sčasoma popolnoma "zapre". Sodniki potem pogosto vidijo "kamnito ograjo". Posledica tega je pogosto izpadanje zob že pri treh letih. Mnenje, da so kosti primerne za nego zob, je popolnoma zgrešeno, kosti zob ne negujejo, so pa pogosto vzrok smrti naših kužkov. Z redno nego bo pes tudi na razstavah brez problemov dovolil pregled zob.

Ocena zobovja na razstavi je nujno potrebna za pridobitev vzrejnega dovoljenja. Tudi če tedaj ne mislite na to, pa si boste morda kasneje zaželeli mladiče in zaradi te pomanjkljivosti je priložnost zapravljena.

Sodelovanje na razstavah je vendo prijetna priložnost za izmenjavo mnenj in popestritev vsakdana. Sami se boste zabavali, vaš kužek pa bo užival, če bo ves dan preživel med mnogimi vrstniki.

Ker pomeni razstava lepotno konkurenco, mora vsak razstavljalec svojega psa sodniku kar najlepše predstaviti. Poleg samoumevne nege dlake je treba biti pozoren tudi na dlake ob ušesih. Mnogim lastnikom se zdi posebno ljubko, če ima kuža zelo dolge dlake ob ušesih, ki so zato optično večja, kar pa je v nasprotju s predpisanim standardom. Zato odstranite vso dlako od konice do sredine ušesa zunaj in znotraj in skrajšajte dlako na ušesnem robu kolikor mogoče. Vendar tega ne storite tik pred razstavo, temveč nekaj dni prej, da se kužek navadi na "zračno uho". V nobenem primeru ne smete pripeljati pred sodnika yorkshirja z dolgimi resami na ušesih. Tudi zobje morajo biti brez zobnega kamna. Priporoča se kontrola pri veterinarju.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Za miren in zadovoljen večer življenja je poleg zadovoljive materialne preskrbljenosti potrebno tudi duševno zadovoljstvo in ravnotežje. Domača žival pri tem lahko igra pomembno vlogo. Za lastnika je to naloga in prinaša v življenje starejšega človeka, ki ima sicer le malo odgovornosti, določen dnevni red in urejenost. Hranjenje, nega, sprehodi, pa tudi pogovori s štirinožnim tovarišem in ljubkovanje so pomembne dejavnosti, zato prinašajo v življenje človeka zadovoljstvo.

Za starejše ljudi, ki pogosto trpijo zaradi osamljenosti, so domače živali pogosto idealen partner, kajti te imajo lastnosti, ki so prav osamljenim posebno potrebne. Ne da bi bilo treba barantati ali prosjačiti, so živali človekovi naklonjenosti vedno na razpolago.

Predpogoj za zadovoljno sožitje med človekom in živaljo pa je, da si človek izbere žival, ki odgovarja njegovemu značaju in življenjskim okoliščinam.

Vsem živalim je skupna lastnost, ki je mnogi ljudje žal nimajo, znajo namreč poslušati. Živali ne delajo razlike med starimi in mladimi, ni jim pomembna lepota in "svojega" človeka ljubijo brez omejitev.

V partnerstvu z živaljo ne pridobijo le bolni in ogroženi ljudje.

"Lastništvo živali zahteva človekovo partnerstvo" – na to preprosto ugotovitev se veže še en pozitiven aspekt. človek, ki živi z živaljo, praviloma bolje shaja tudi z ljudmi. Celo v zakonske krize pes ali mačka lahko koristno posežeta. Živali ljudi prisilijo v medsebojni pogovor, kadar je v zraku napetost ali kadar nastopi molk.

Domače živali niso le dober partner za naše duševno počutje, veliko lahko storijo tudi za naše telesno počutje. V spremstvu psa se od zdravnika predpisano gibanje spremeni v prijetno igro. Kdor se mora sprehajati s svojim psom, poskrbi s tem tudi za lastne težave srca, krvnega obtoka in druge bolezni, ki se pojavljajo zaradi pomanjkljivega gibanja. Druženje z živaljo ne poveča le telesne dejavnosti, pozitivno vpliva tudi na visok pritisk in v stresnih situacijah. Preiskave so pokazale, da se med pogovorom z mačko ali psom človeku pritisk opazno zniža. Znatno znižanje pritiska so ugotovili tudi pri ljudeh. ki so pred akvarijem opazovali ribe.

Zdravniki bi ga večkrat raje predpisovali kot tablete. Eno najboljših svetovnih zdravil je možno nabaviti brez zdravniškega recepta, vendar nikakor ne v lekarni: psa – da, psa.

Nobeno zdravilo ne učinkuje tako dolgotrajno, tako popolno in tako varno, kot "droga" PES. Sicer tudi lahko ustvari "odvisnost", vendar zdravniki takšni "odvisnosti" ne nasprotujejo, narobe. Za starejšega človeka ni boljšega "zdravilca". Pes vzdržuje človeka v dobri kondiciji in ga obrani osamljenosti – brez ozira kako velik ali majhen je.

Zahvaljujoč medicinskemu raziskovanju postajamo vedno starejši, toda ne vedno bolj zdravi. Spisek civilizacijskih bolezni, začenši z visokim pritiskom, srčnimi in prekrvavitnimi težavami, je vedno daljši. Vsakodnevni stres, premalo gibanja, prehrambene napake in prevelika telesna teža se, po mnenju rnedicincev, imenujejo najhujši moderni bolezenski dejavniki. Mi se pa tako trudimo ostati zdravi in pospravimo precejšnje število raznih zdravilnih tablet. Vedno več zdravnikov pa ne predpisuje avtomatično vsemogoča zdravila, ne obdeluje samo vidne simptome, ampak išče nova pota k boljšemu zdravju. Neka raziskava v ZR Nemčiji je ugotovila, da je dve tretjini anketiranih zdravnikov priznalo, da so svojim pacijentom že priporočili nabavo psa. Kajti v mnogih slučajih deluje "canis familiarises" bolje kot vsaka tableta in poleg tega ni pri tem zdravilu nobenih dodatnih škodljivih pojavov. Že samo s tern, da pes prisili človeka dvakrat dnevno k sprehodu na svežem zraku, dokazano podaljšuje človeku življenje. Kdor tega ne verjame, naj se samo prepriča, kako pomanjkanje gibanja škodljivo deluje na človekovo telo, propada. Vse mišice omlahavijo, tudi najvažnejša mišica – srce, dihanje je vedno težje, pljuča so vedno bolj občutljiva, telo ni zadovoljivo preskrbljeno s kisikom. Tudi presnova zaide iz takta (reda), ravno tako tudi spalni ritem. Kaj kmalu je telesni odporni sistem tako oslabljen, da so vsaki bolezni odprta vrata. Kdor želi to preprečiti, potrebuje po mnenju zdravnikov še samo osem do deset ur tedensko sprehajati. Lastniki psov to opravijo samo ob sebi dnevno. Preiskave dr. Erike Friedman iz Broklyn Coolega, New York so ugotovile, da zdravstvena moč psa učinkuje tudi pri že skoraj katastrofalnih obolenjih: pri angini pectoris in težkih srčnih infarktih. V enem letu po pričetku obolenja je bilo število preživelih lastnikov psov štirikrat večje kot število ostalih pacijentov. Pa to ni bilo odvisno le od sprehodov. Tu je še nekaj veliko važnejšega. Pes je dokazana "duševna droga". Božanje in ljubkovanje psička pomaga premagovati razne strese, znižuje krvni tlak, sploh pa pasja naklonjenost dviga človekovo dobro počutje. Pri hranjenju psa se hitreje ustvari kontakt z drugimi ljudmi. Ravno za starejše in težje bolnike je pes včasih edina opora, ki ga ščiti pred resignacijo in samoodpovedjo. "Pes je čudovit terapevt" pravi prof. dr. Reinhold Bergier, vodja psihološkega instituta univerze v Bonnu.

V Angliji in Ameriki so iz tega zanesljivega znanstvenega spoznanja izpeljali konsekvenco posebne vrste: pes je čisto uradno dobil vstop v bolnice in k terapevtom kot zdravstveni pomočnik.

Vendar pasje življenje traja, žal, le kakšnih 12 let. Tisti, ki izgubi svojega ljubljenega štirinožca in za njim žaluje, rad prisega: "Nikdar več!"

Toda iz žalosti se kmalu porajajo znamenja težavnega odvajanja odvisnosti. Duša hrepeni po "drogi" pes. In če duša trpi, zboli telo …

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper, marca 1990

Dodatno

Ko se bliža dan vseh mrtvih pa pomislimo na to, da se bomo morali enkrat ločiti tudi od svojega štirinožnega prijatelja in se spomnimo tudi že izgubljenih psov.

Z enim letom je smatrati psa čivavo kot odraslega, seveda se v naslednjih letih še razvija postava (telo) in njegova dlaka. Ta pasja leta pa se predvsem v višji starosti (letih) ne dajo več tako natančno določiti, saj imamo tudi pri nas, ljudeh, "mlajše" in "starejše" seniorje. čim bolj zdravo držite in hranite vašega psa, bo krepkejši v starosti.

Skupna leta s kakim psom pretečejo večkrat zelo hitro in kmalu opazimo, da Chihuahuava ne more več skočiti tako kot nekoč, da so mu dolgi sprehodi vedno težji, da zaradi vročine bolj trpi in predvsem, da je postal mirnejši, več leži in več spi. Življenje psa je v primerjavi s človekovim življenjem kratko odmerjeno, kajti komaj pride pasji mladiček v hišo, postane najstnik, nato pa odrasel, nakar pride v srednja in kasneje v napredna in potem, upajmo, v zelo visoka leta. In po nekajčasni skupni poti nas naš čivava ljubljenec zapusti, kajti smrt je naravni zakon. Jočete in žalujete za mrtvim "nenadomestijivim" psičkom, končno si poiščete in ponovno prinesete v hišo drugega mladička in spet pričenja življenje, upamo da dolgo in srečno v dvoje.

Od Beverly Cuddy, izdajatelja "Dogs Today". V slučaju, da bo letos zopet čokolada za Božič na razpolago, je v nobenem slučaju ne delite s svojim psom. če ste to doslej počeli brez vseh problemov, ste samo imeli veliko sreče. V vsakem event. slučaju se odločite za izredno dobro mlečno čokolado. Draga, visokovredna grenka čokolada je obratno absolutno smrtno nevarna. Kakavno zrnje vsebuje "Theobromin", ki draži pasje želodčne stene in poviša bitje srca. Krvni tlak silovito naraste, odpoved srca je lahko posledica. Običajni bolezenski simptomi so bruhanje, driska in krči. To je strašen smrtni boj. Grenka čokolada (čokolada za moške) vsebuje velik del te substance in velja: čim dražja čokolada, višja koncentracija "Theobromina".

Mnogi psi so priložnostni tatovi. Prosim, ne peljite jih v skušnjavo in bodite predvsem med božičnimi prazniki previdni in ne puščajte embalirane čokolade ob božičnem dreveščku, tudi ne dobro zapakirane čokolade v škatlah nikdar ne puščajte v dosegu.

če boste pa vseeno ugotovili, da je vaš pes jedel več ali manj grenke čokolade, ga čimprej odnesite k veterinarju. če boste čakali na bolezenske simptome, bo že prepozno. Ne obstaja protisredstvo za zastrupitev s theobrominom. Posebna pasja čokolada ne vsebuje theobroma. Vendar je najbolj sigurno, če vašega psa ne zavedete, da razvije poseben okus ob uživanju čokolade, ali bi bil zaradi tega zapeljan v krajo, s sigurno tragičnimi posledicami.

Tukaj še nadaljnja obrazložitev te problematike od Soy Sinclair-a: Theobromin je za pse posebno nevarna substanca v čokoladi za človekovo jedilo! Spada v grupo kemikalij kot Kofein (k methyxanthinen), obiščite s tako zastrupljenim psom takoj vašega živinozdravnika!!!

DOPUSTNI čAS prihaja in mnogo družin odhaja s svojimi ljubljenci na potovanja. Brez ozira na prometno sredstvo, naše malčke moremo povsod in brez težav vzeti s seboj. Važno je, da se pred odhodom v inozemstvo dobro pozanimate, kakšni so uvozni pogoji v dotično deželo. Skoraj povsod bodo zahtevali potrdilo o cepljenju proti steklini, v nekaterih deželah pa še tudi dodatno zdravniško potrdilo občinskega živinozdravnika o zdravstvenem stanju vašega psa.

Preden greste s svojim ljubljencem na potovanje, pomislite tudi na majhno priročno lekarno za vašega psa, v kateri naj bo obvezno CARBO animalis, medicinsko oglje za slučaj prebavnih motenj ali pa tudi MIX VOMICA kapljice za želodčne težave. Vaš malček se lahko na tujem terenu tudi poškoduje, zato pridajte v popotno lekarno tudi kakšno očesno mazilo in svečke proti bolečinam, kar naj predpiše vaš živinozdravnik. V slučaju nepričakovanega zaprtja bo v nekaj minutah pomagal Mirco-Cliss.

Naši ljubljenci ljubijo sonce, toda med bivanjem na plaži je nujno poskrbeti za senčni prostorček, ker bi sicer malčka lahko prizadela sončarica. Pri hranjenju pazite na to, da bo samo vedno sveža hrana malčku na razpolago. Surovega mesa ne dajajte v južnih krajih. Priporočamo da psička pravočasno navadite na hrano v konzervi (iz konzerve). Te je velika izbira na razpolago in dobro je, da pač tako dolgo poskušate, dokler ne najdete za vašega ljubljenčka najprimernejšo znamko te hrane.

Ob dolgih avtomobilskih vožnjah poskrbite za prostor v avtu, ki je brez sonca in prepiha. Ponudite mu večkrat svežo vodo in v potovalnih odmorih pojdite tudi s psom v senco malo na sprehod. DOBER NASVET: ne pojdite nikoli brez vrvice, kajti marsikatera družina je morala odpotovati domov brez svojega ljubljenčka.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

čeprav že pri nas vzrejeni odn. vzgojeni čivava, je še vedno eksotična pasja vrsta, kakor vse ostale pritlikave pasme. To je treba vedno upoštevati. četudi se čivava pri nizkih temperaturah in izdatnem gibanju počuti povsem dobro, rad objestno nori po snežnem pršiču, pokaže pa pri mrzli mokroti in ostrem mrzlem vetru močno nenaklonjenost za kakšen daljši sprehod. Ta odpor ni vedno samo znak muhavosti, prej je naravni instinkt za očuvanje dobrega počutja. če in v koliki meri čuva obleka v mrzlem vremenu psička pred mokroto in vlago, je stvar presoje. Brezpogojno pa je potrebno preprečiti kakršnokoli podhladitev.

Takšna podhladitev majhnega telesca utegne radi upočasnjenja in odpovedi telesnih funkcij privesti celo do smrti. Posebno previdnost je treba posvečati mladim, starim in oslabelim psičkom. če pade telesna temperatura pod 37 stopinj, če je srčni utrip počasen (upočasnjen) in nereden, ali če daje psiček vtis omotičnosti, je potrebna takojšnja intervencija živinozdravnika. V lažjih slučajih je dobro zaviti živalico takoj v tople volnene odeje ali jo osušiti z ogretimi brisačami. Pri težki podhladitvi je treba pritlikavčka posaditi v toplo vodo in ga krepko masirati, da se poživi krvni obtok. Nikdar se ne sme prehitro pripeljati psička na toplo, ker to lahko povzroči takojšnjo razširitev krvnih žil površinskih predelov in vsled tega pride k smrtonosnemu zmanjšanju krvne količine v notranjih organih. Po 20 minutah se morajo pokazati znaki izboljšanja. Srčni utrip se normalizira in pritlikavček pokaže zanimanje za svoje okolje.

Da bi očuvali našega malčka pred prevelikim mrazom ali celo podhladitvijo, se poslužimo vsaj enkrat prednosti njegove miniaturne velikosti, skrijmo ga pred vetrom in mrazom v svoj lastni zimski dres. Gotovo bo užival v tem načinu v bližini svojega lastnika s posebno vdanostjo.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Zdravljenje z domačimi živalmi – domača žival kot naravni zdravilni faktor

PET THERAPY ali zdravljenje z domačimi živalmi, ki se vedno bolj uveljavlja, je v anglosaških deželah običajen naziv za uporabo živali v zdravilstvu.

Že leta 1792 je Tuke moral ugotoviti pozitivno delovanje prisotnosti domačih živali, kot perutnine in kuncev, na psihične bolnike, ki so prevzeli odgovornost za živali, ki so humanizirale bolnike in jim pomagale, da so si ponovno pridobili samokontrolo.

Med drugo svetovno vojno so imeli podobne izkušnje z ranjenimi in psihično travmatiziranimi vojaki v ZDA. V kontaktu z domačimi živalmi so lažje premagovali depresijo, apatijo in občutke brezčutnosti in se ponovno vključili v družinske vezi. Žival je bila tu kot katalizator, ki je zmogel premagati psihične, nevrološke in humane "kratke stike". Takšen učinek je možno razlagati s sprožitvijo naklonjenosti z živalske strani izven normalnih socialnih pravil.

Drugo uporabno področje leži v otroškem zdravilstvu, posebno pri obravnavi zavrtih in vedenjsko motenih otrocih.

Kot je razvidno iz italijanskih raziskav, so mogli neposlušni, samotarski otroci v glavnem premagati svoje probleme, če so dobili pse ali mačke v varovanje. Živali služijo v takih slučajih kot "ko-terapevt". torej kot pomočnik pri rutinski terapiji, potemtakem kot dodatni instrument terapije, kot v svoji knjigi "The dog as cotherapist" opisuje Levinson. Pri takšni terapiji delata vedno otroški psiholog z živinozdravnikom z roko v roki, da bi spremljala potek razmerja otrok – pes in mogla izbrati pravo žival za vsak slučaj posebej. Psi in mačke imajo visok prag tolerance pri druženju z otroci in vzgajajo otroke k odgovornosti in osvojitvi samostojnosti.

V psihiatriji so psi posebno dragoceni, ker posredujejo pri božanju neke vrste "otipljiv" občutek varnosti in nudijo naklonjenost brez filtra socialnih vedenjskih pravil. To je tudi dragoceno pri terapiji srčnih bolnikov. Pri božanju živali padejo krvni pritisk in srčna frekvenca, kot simptom neke nevropsihične sprostitve. Podobno velja za starejše, predvsem osamjene osebe.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Svet v katerem psi in gospodarji (lastniki) so pod "REFLEKTORJI".

Prve pasje razstave so bile organizirane v Veliki Britaniji med 1830 in 1850. Vendar so to bila neformalna srečanja, kjer so se vzreditelji med pitjem vrčka piva in klepetom pogovarjali o PSIH, jih PRIMERJALI in izbirali NAJBOLJŠE.

STANDARDI še niso bili izdelani, torej ni bilo "pravih" ZMAGOVALCEV. Vendar ta ideja primerjave med psi je bila všeč in tako je bila 1859 leta v NEWCASTLE upon TYNE, prvič organizirana KINOLOŠKA RAZSTAVA.

Medtem so leta 1873 ustanovili v Londonu KENNEL KLUB, ki je PRVI začel s predpisanimi navodili tudi pri ORGANIZACIJI RAZSTAV.

Iz Velike Britanije se je ta želja preselila v ZDA in EVROPO, tako so se v nekaj letih KINOLOŠKE razstave organizirale POVSOD.

Najbolj znana v Evropi je predvsem "CRUFTS RAZSTAVA", ki se organizira v LONDONU od leta 1886, ki je leto kasneje povečala število prijavljenih psov. Pomislite, da se je letos, 1991 ob njihovi STOLETNICI (čeprav je bila prva razstava leta 1886), VPISALO 22.991 PSOV.

Najprej je treba povedati, da lahko sodelujejo le psi, ki imajo RODOVNIK – PEDIGRE. (Rodoslovlje in določene RASNE karakteristike, torej tisti psi, ki imajo "STIL PRVAKA" že od rojstva.

Obiskati eno od teh razstav pomeni videti najlepše pse trenutka, pomeni vstopiti v BARVO, ZVOKOV in majhnih privlačnih strasti.

Za PSE razstavljalce in obiskovalce je VSAKIč PRVIč, ena razstava ni nikoli enaka drugi.

Napetost je vsakokrat močna. Ne dobi se velikih nagrad a VESELJE TEKMOVATI, primerjati se z drugimi, veselje pokazati se, veselje posvetiti se cel dan svojemu PSU premaga tudi obupanost NE ZMAGE!

Ampak PRAVI PRVAKI niso samo lepi; Zmaga pes, ki ima tudi KARAKTER in ga zna pokazati.

Na splošno so razstave ob sobotah in nedeljah. Prvi dan so ocenjeni le nekateri od 10 skupin, v katerih so locene vse pasme psov (pasme s podobnimi karakteristikami).

Drugi dan se ocenjevanje zaključi za ostale skupine, a predvsem proti večeru je "BEST IN SHOW" častni ring, to je MOMENT, ko se NAJBOLJŠE OCENJENI PSI svoje rase primerjajo za pridobitev naslova …

To je za razstavljalce, ZMAGOVALCE in izključene kronanje napornega dne, ali zelo veselega.

Medtem, ko je za nas, radovedne, trenutek za iskanje psa naših sanj … Koper, aprila 1991

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Uvoženi psi večinoma sploh nimajo izkaznice o cepljenju, če pa že, potem so dokumenti pogosto ponarejeni. Kakšnih 80 % živali, pretihotapljenih iz nekdanjega vzhodnega bloka, je bolnih. Toda kdo naj prepreči donosen devizni posel?

Luknja v zakonu se pojavi že na sami meji. Večina živali prestopi mejo neopazno, stlačena v kartonskih škatlah. Tudi, če bi jih cariniki odkrili, bi bilo kaj težko preprečiti prestop meje. Mladiči, ki so stari manj kot 10 tednov, namreč ne potrebujejo niti potrdila o cepljenju proti steklini. Zadošča namreč lahko pridobljeno veterinarsko potrdilo, da v radiusu 50 km od kraja vzreje stekline ni. In pa seveda, kot pri slehernem blagu, je potreben račun, t.i. potrdilo o nakupu.

Od odprtja meja je število iz Vzhoda uvoženih živali grozljivo naraslo, ni pa natančno znano zaradi pomanjkljivega dokaznega materiala in preobremenjenosti carine. Vendar pa ostaja dejstvo, da so mnoge živali okužene z največkrat smrtonosnimi povzrocitelji, ki jih v Sloveniji ni več, ali pa so zelo redki. Očaranost nad ljubljenim novim hišnim članom se posledično konča z bolečo izgubo živali.

Vso krivdo pa ne gre pripisati zgolj LOVU za devizami, krivdo za to nosijo tudi trgovci z dobrimi zvezami na Madžarskem, v češki in Slovaški. Od trgovanja imajo korist tudi mnoge domače prodajalne živali, ki pogosto, poznavajoč dejansko stanje, lahkovernemu kupcu prodajajo mladica z 10-kratnim dobičkom. Neredko poteka prodaja tudi preko časopisnih oglasov.

Krajevna oddaljenost in različni zakoni o živalih pogosto ravno brezvestnemu trgovcu močno olajšajo delo.

Prekladališča za uvožene živali so neredko kar velika parkirišča, toda tudi na sejmih in pasjih razstavah se manipulira z naivnimi ljubitelji živali. Morda pa je prav to poslednji člen v verigi, ki bi ga kazalo prekiniti in s tem odvzeti veter z jader brezvestnih prekupčevalcev in narediti konec sedanjemu zaskrbljujočemu stanju.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

"Nikoli ga ne bo izučilo" je vzdih ubogega poštarja, ko vrže manjši paket in dve pismi kot metalne pošiljke v vrt, da bi se izognil dosegu (renčečega) psa. "Nikoli ga ne bo izučilo", prešine psa, medtem ko zadovoljno obrne hrbet vrtnim vratom, da bi nadaljeval svoj dremež.

Oba imata prav, pismonoša in tudi pes. Iz človekovega stališča je pravzaprav idiotsko, kako besno se obnašajo psi, ko pride pismonoša, čeprav ga vidijo vsak dan, ga poznajo in bi počasi že morali uvideti, da ne predstavlja nobene nevarnosti.

Iz pasjega gledališča pa izgleda slučaj "pismonoša" čisto drugače: Tu se bliža nekdo nepovabljen njihovemu revirju in ga seveda nalajajo. In rezultat: pismonoša takoj zbeži. Toda naslednji dan poizkuša ponovno in zopet zbeži pred renčečim psom. Dokler naslednjega dne zopet ne ponovi svojega podviga. Da spravi toliko trdovratnosti prijaznega četveronožca v bes, je menda razumljivo, mar ne?

Zato je tudi tako težko odvaditi pse njihovega besa in jeze na pismonošo.

To se lahko odpravi samo z zvijačo, na primer: preoblikujte pismonošo v svojega prijatelja, povabite ga v hišo, ponudite mu stol, da se usede, tako da bo Paša (ali Dečko) doumel: to ni nikakršen vsiljivec, to je gost.

Ali pa poskusite tako, da ljubezen do pismonoše dozori preko želodca. Hranite psa vsakokrat, ko pride možakar s pisemsko torbo, seveda razen ob nedeljah. Kmalu bo postal pismonoša težko pričakovani "razlog za hranjenje". Lahko pa tudi – za nekaj tednov – delite svoja ljubkovalna božanja in ljubeznivostna dokazovanja samo takrat, ko pride poštar.

Težave pa nastanejo takrat, če sploh nimate psa alergičnega na pismonošo, temveč takšnega, ki grize vse in vsakogar. Ali pa če imate izšolanega psa čuvaja. V takih primerih pomaga samo eno: Branilca hiše povabiti v hišo, ko se bliža čas pošte, ali pa pozneje – v neugodnem slučaju – plačati zasoljeni račun PTT podjetja.

Povzeto iz revije "Ein Herz fuer Tiere od Uschi Birr", Koper, februarja 1990

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Krivi so, kot v marsičem – stari Grki, ki so verjeli, da prinaša sonce tisto veliko vročino, zaradi katere ne trpijo samo psi, če pride sonce v zadnjem julijskem tednu v bližino ozvezdja Siriusa. Medtem pa je znano, da pasja zvezda Sirius nima brezpogojno kaj opraviti z vročino.

Pri nas so seveda opice psom prevzele prednost. če je namreč v poletnih mesecih juliju in avgustu res zelo vroče, je govora o neki "opičji vročini". Vendar pa naših jezikovnih navadah bi moral pes odgovarjati nasprotno, ker če je pozimi minus 20 ali več stopinj pod ničlo, rečemo, da je "pasje mrzlo". Tako gledano bi "pasji dnevi" morali biti pravzaprav v mesecih januarju in februarju.

Ob prelomu stoletja se je govorilo a "cesarskem vremenu" in s tem je bilo mišljeno lepo, sončno vreme, ravno pravšnje za obisk kakšnega vladarja, da bi se narod mogel polnoštevilno pojaviti in pozdravljati vladarja pri njegovem obhodu.

Toda ce med "pasjimi dnevi" vlada "pasje vreme", to potem ti dnevi ne zaslužijo tega naziva, ker je takrat deževno in mrzlo. "Pasje vreme" ni nikakršno vreme v smislu "pasje" kot "cesarsko vreme" v smislu vladarja, temveč so to dnevi, v katerih "ne pošljemo niti psa na cesto".

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Splošni izgled: Od vseh pasem predstavlja ta najmanjše primerke, vendar pa majhnost ne dovoljuje spačkov, slabosti ali pomanjkljivost harmonije posameznih telesnih delov. Ta mali pes je cenjen kot spremljevalec in čuvaj.

Ta tip prepoznamo po kot jabolko oblikovani glavi, kratkem nosu, velikih in upadljivih ušesih, zelo izrazitih očeh in skladni postavi, brez znakov šibkosti ali krhkosti. To je kompakten, uravnovešen, močan in hiter pes; zelo temperamenten, zelo radoveden, pozoren in živahen, zvesto predan svojemu gospodarju in pogumen. Za svojo majhnost je presenetljivo pogumen.

Pomembno je pravilno razmerje med dolžino telesa in vihrom, močan in raven hrbet, srednje visoke noge, energična hoja, navzgor privzdignjen rep in navihan izraz. Ti navedeni znaki določajo skupaj splošni izgled chihuahue.

Obstajata dve varianti – kratkodlaka in dolgodlaka – ki se brez pridržkov lahko parita med seboj, vendar pa se ocenjuje loceno in prejmejo odgovarjajoče priznanje.

Teža: Med 0,5 kg in 2,5 kg, pri čemer je optimalna teža med 1 – 2 kg. Pri isti kvaliteti ima prednost manjši pes.

Glava: Je posebno velikega pomena, zelo široka, vendar v harmoniji s telesom. čeljust in lica so ozki.

Lobanja: Oblika jabolka, pri tem pa še širša med ušesi kot med senci. čelo je široko in močno usločeno. Očesni jamici ležita dokaj narazen. Fontanela (molera) je posebnost te pasme, ni pa obvezna.

Stop: Zelo izrazit, globok in širok zaradi prehoda z usločenega čela do gobčka.

Gobček: Kratek in raven, na koncu ožji kot na nastavku. Gledano s strani, so zgornje in spodnje linije skoraj paralelne, ki nežno prehaja v neznatno navzgor zavihan smrček. Smrček se nahaja v isti višini s stopom.

Smrček: Simetričen, v pravilnem sorazmerju z velikostjo gobčka. Dovoljene so vse barve, prednost pa ima črna.

Ugriz : Škarjasti ali kleščasti. Dovoljene so malenkostne nepravilnosti zobovja, kakor tudi izpad posameznih zob zaradi starosti, vendar pa mora biti oblika čeljusti pravilna. To pa seveda ni dovolj v konkurenci z dobrim predstavnikom pasme.

Oči: Velike in polne, vendar ne curljajoče, okrogle, izrazite in dovolj narazen. Sredina med očmi in nastavek stopa tvorijo linijo z najnižjo točko ušesnega nastavka. Dovoljene so vse barve, prednost pa imajo temne. Posebnost te pasme so oči rubinsko rdeče barve.

Ušesa: Velika, stoječa in upadljiva. Nizko na nastavku so široka, ki se proti vrhu polagoma ožijo in blago šiljasto zaključijo. Zunanja površina ušesa je mehka, voljna in prekrita z mehko dlako. V mirujočem položaju naj bi znašal kot med ušesi 45°.

Napaka: Ozka, ne dovolj okrogla glava, premajhen razmak med očesi, zelo majhne, pred- ali zagriz. Globoko ležeče, majhne, izbuljene ali mandeljasto oblikovane oči. Preveč zašiljena ušesa. Prevelika uhlja: previsoko nastavljena ali navpično nošena ušesa. Padajoč nosni gredelj s podložno osjo.

Huda napaka: Ploska ali trikotna oblika glave. Slabo izoblikovan stop. Daljši ali koničast gobček. Pred- ali zagriz. Zelo majhna ali šibka ušesa, klapasta ušesa.

Vrat: Srednje dolg, rahlo upognjen. Pri samcih nekoliko močnejši kot pri samicah, pri tem pa se v nobenem primeru ne sme izgubiti ljubek videz. Dlaka naj oblikuje rahlo vratno nabornico, kar daje vratu debelejši izgled. Nežen prehod v močna, suha ramena.

Telo: Zelo kompaktno. Dolžina večja od višine vihra, čeprav je kratek hrbet zaželjen, posebej pri samcih. Ravna in vodoravna linija hrbta. Samice smejo biti nekoliko daljše od samcev, da bi imele dovolj prostora za materinstvo.

Prsni koš: Oblikovan je z lepo obokanimi rebri, je dolg, globok in prostoren, v predelu prednjih nog širši. Najnižja točka prsnice doseže podlahtnico. Razmak od te točke do vihra odgovarja razmaku od te točke do tal. Trebuh zmerno dvignjen, da ne pride do videza okornosti. Hrbtna linija ravna. Medenica je dolga in ploska, pri samicah posebno široka.

Napaka: Krapji hrbet – ali ugreznjen hrbet. Zelo vitko ali dolgo telo.

Huda napaka: Premajhna prsna globina in širina, sodasto oblikovana rebra.

Prednje noge: Suhe, močne; lepo nazaj položena ramena (45°). Močne, tesno ob telesu ležeče lakti, ki pa se ob straneh vendar lahko prosto gibljejo. Srednje dolge noge, ki so, gledano od spredaj, od komolca do tal v ravni liniji. Gledano s strani, so ravne, z rahlo poševnim, močnim in gibčnim prednjim nartom. Srednje močne kosti so v pravilnem razmerju z željeno kompaktnostjo.

Napaka: Strma ramena (ni pravilnega kota). Šibkost korenskega zgloba prednje noge. Navznoter ali navzven obrnjeno stopalo. Ozke prsi. Predolge ali prekratke noge.

Zadnje noge: Mišičaste. Kosti so dolge in v sorazmerju z željenimi srednje dolgimi nogami v pravilnem kotu. V naravnem položaju tvori zamišljena linija od grbe sedne kosti skozi prednjo točko skočnega zgloba navpičnico.

Skočni zglobi: Globoko stoječi, dolge in dobro oblikovane ahilove tetive. Gledano od zadaj, so med seboj precej razmaknjene, ravne in vzporedne, obrnjene niso niti navzven, niti navznoter.

Napaka: Padajoč hrbet. Slaba muskulatura. Pomanjkljivo okotenje. Preveč okoteni skočni zglobi. Dolg nart. Zadnje noge daljše od prednjih in s tem dvignjena hrbtna linija. Predolge ali prekratke noge.

Tačke: Nežne, z jasno oblikovanimi, vendar ne razkrečenimi prsti. Ovalne, nikakor ne mačje ali zajčje tačke. Močni upognjeni kremplji. Polne blazinice.

Rep: Srednje dolg, zaradi položaja medenice zelo visoko nastavljen. Njegov izgled je posebnost te pasme. V sredini širši kot na nastavku, se zaključi v nežno konico. Ta ploski izgled nastane zaradi dlak ob straneh, ki so daljše kot na telesu. Rep je visoko divgnjen, nošen veselo in živahno – zelo opazna značilnost pasme – nikdar ne sme biti stisnjen med nogami. Lahko je nošen navpično kot pri braku, preko hrbta kot pri veverici, ali upognjen preko hrbta, tako, da se hrbta dotika. Rep daje celotnemu izgledu harmoničnost in uravnovešenost in je zato v vseh detajlih posebno pomemben.

Napaka: Nizko nastavljen rep, okrogel rep, vrh repa pod hrbtno linijo. Nizko nošen rep. Podganji rep zaradi preslabe odlakanosti. Kratek rep.

Hoja: Gledano od zadaj, morajo ostati prednje noge skoraj paralelno, s povečano hitrostjo se poveča vpadni kot. Hoja ne sme biti obrnjena navznoter ali navzven. Gibanje zadnjih nog je raztegnjeno in prožno, ni oklevajoče in sklepi niso mlahavi, kar bi privedlo do valečega in nemočnega gibanja.

Gledano od spredaj, se gibljejo noge skoraj paralelno. Ne smejo veslati, se križati ali v kolenih razhajati. Pri gibanju mora linija od ramen do tačk ostati ravna. Pri hoji se noge ne smejo gibati pretesno skupaj, kar bi motilo normalen potek gibanja. Nobenih korakov vstran, nikakršna rakava hoja. Pri opazovanju s strani močan odgon in dolgi koraki. Prepletajoč dir mora biti kaznovan. Gibanje mora biti prosto, elastično in sproščeno, pri čemer mora biti gibanje sklepov harmonično. Tako ostane hrbet čvrst, raven in vodoraven. Pri gibanju se zadnje noge ne smejo križati s prednjimi.

Dlaka: Pri kratkodlakih je gladka in leži ob telesu mehko in blesteče. Nekoliko daljša dlaka je dovoljena, nekoliko poddlake zaželjeno. Po telesu je lepo razporejena, nekoliko daljša na vratu in repu, nekoliko krajša na glavi in ob ušesih. Na vratu in trebuhu je dovoljena redka dlaka. Dovoljene so vse barve in barvne kombinacije.

Napaka: Dlaka, ki ni niti dolga, niti kratka. Valovita dlaka.

Diskvalifikacija: Teža preko 3 kg. Kupirana, klapasta ušesa. Manjkajoč ali kupiran rep. Golota. Ekstremno jelenasti primerki.

DOLGODLAKA Pasemski standard dolgodlake čivave je enak tistemu za kratkodlake z izjemo odlakanosti, ki mora biti daljša, finejša in svilnata, s prednostjo poddlake. Dlaka na tačkah in na zadnji strani prednjih nog mora biti daljša, prav tako zadnja stran zadnjih nog (hlačke). Dlaka na repu je gosta in dolga kot perjanica. Bogat ovratnik je zaželjen in ima prednost. Na ušesih je dlaka od vrha uhljev, kjer je kratka, proti nastavku ušes polagoma daljša in gostejša, vse dokler se spodnje dlake ne razmnožijo v ovratnik. Dlaka na obrazu, na glavi in ob sencih je kratka.

Napaka: Groba dlaka, štrleč ali tesno ob telesu ležeč kožuh zaradi preveč ali premalo dlake. Dolga dlaka na vrhu ušes, kratka perjanica na repu.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Splošni odgovor na redna vprašanja "novih" vzrediteljev "začetnikov", NAJBOLJŠI čAS PARJENJA! NAJPRIMERNEJŠI čAS PARJENJA!

Pogosto nastopajoči problem, predvsem pri vzrediteljih začetnikih, je določitev optimalnega trenutka (časa) parjenja)! če je čas parjenja izbran ob nepravem času, se lahko dogodijo plodnostni problemi, kot tudi vedenjske motnje pri eventuelnih nadaljnih poskusih.

Zato je zelo važno ugotoviti točen čas parjenja. Znanost je razvila že različne metode, ki bi bile pri tem koristne. Te metode uporabljajo veterinarji.

Divji psi poznajo čas parjenja v začetku leta, poležejo dvoje mladičev spomladi. Tako kot psi, so tudi psice navezane na ta čas parjenja. če želimo križati volkove in pse ali šakale in pse, morate vzeti divjo psičko, če se goni, jo pariti s plemenjakom, ker so naši psi vedno sposobni se pariti. Domače psice so večinoma dvakrat na leto vroče. To je posledica udomačitve. če bi bili v prosti naravi tudi drugi časi parjenja, bi bili ti mladički rojeni jeseni. Z ozirom na vreme in pridobivanje hrane, bi mladiči verjetno dolgo ne preživeli.

Ponovno si na kratko prikličimo ciklusne faze psic v spomin: ANOESTRUS: stanje mirovanja, v katerem spolni hormoni niso aktivni (traja približno tri mesece). Oestrus: čas v katerem se dogaja ovulacija. Psica se pusti pariti (traja približno 7 – 10 dni). Met-Oestrus: koncentracija progesterona v krvi ostane zvišana, toda psica več ne dopusti paritve. Otečenost vulve se manjša (polna trajnost Met-oestrusa znaša cca dva meseca). Prva gonitev se zgodi v starosti med 6 in 9 mesecev, čeprav pri naših in tibetanskih pasmah tudi 12 mesecev niso izjema. Interval med dvema gonitvama varira med 5 do 8 mesecev, pri tem pa tudi 9 do 10 mesecev niso nobene posebne izjeme.

V preteklosti je bilo napačno domnevano, da imata svetloba (luč) in temperatura vpliv na pričetek (nastanek) gonitve. Danes je dokazano, da ima prisotnost drugih psic v tropu vpliv na gonitveni ciklus. Vodeča psica, Alpha-psica, bo uravnavala ritem, če ostane ona vroča, ker ji podrejene psice v kratkem času sledijo. Iz tega se mora sklepati, da je hormonsko ravnovesje pod vplivom tega načina socialnega obnašanja. Ta fenomen se opazi tudi pri ženskah, ki živijo tesno skupaj. Ena od njih, verjetno "vodilna" žena, določa ritem menstruacije. Sklepa se, da so gotove dišave, ki jih nevedoma sprejemamo, vzrok za to, da se ritmi izenačijo. Da zadevo še enkrat razčistimo: izguba krvi med žensko menstruacijo se zgodi, ker maternica ni sprejela oplojene jajčne celice in zato ponovno odda nabrano sluzno gmoto. Krvavitev je torej neke vrste očiščevalna akcija. Nasprotno temu pa je izguba krvi med gonitvijo psice neke vrste priprava za sprejem oplojenih jajčnih celic, pri čemer maternična sluzna gmota tako močno naraste in prekrvavi, da se manjša krvno ožilje uniči in psice izločajo krvav izcedek. Med Anoestrus-om se najdejo v krvi le manjše koncentracije spolnih hormonov.

V zadnjih dnevih Anoestrus-a se dviga delež ostrogena. Okrog 38 do 44 ur pred ovulacijo se dvigne delež progesterona. Ugotovljeno hormonsko ogledalo v krvi psic je lahko močno različno.

Med naraščanjem ostrogenega deleža v Pro-Aoestros-u poroženijo celice v vagini psice. Med Oestrus-om te poroženele celice prekrijejo stene vagine; to stanje se uporablja pri jemanju brisa vagine, zaradi ugotavljanja trenutka parjenja.

Drugi način ugotavljanja točnega termina parjenja je t.i. skopija vagine, pri čemer odloča barva in konsistenca vaginalne sluzne gmote. Pri tem je važno, čimprej kot je mogoče, med Pro-Oestrus-om začeti in pregled redno ponavljati.

Tretja metoda je določanje količine progesterona v krvi psice. Te tri metode se primerjajo, pri čemer je tudi funkcionalnost in šansa brejosti psice ocenjevana. Končna presoja je, da vaginalni bris ni zelo zanesljiv. Redno se dogaja, da izsledek brisa in dejansko stanje ciklusa ne soglašata. Samo 30 % psic postane brejih. Določitev deleža progesterona v krvi, trikrat tedensko na začetku vročine, je neka optimalna metoda za določanje ovulacijskega časa, kar ima za posledico pri več kot 90 % slučajih brejost po prvem parjenju.

Vaginaskopija je ena od zanesljivih alternativ. Je to hitra in enostavna metoda, ki ne potrebuje nobenega specializiranega laboratorija. Zaprešnost pravilnih kvot preiskav leži pri cca 90 %.

Toliko z znanstvene strani. V praksi pa se vedno ponovno ugotavlja, da tako psice kot psi točno naznačijo, kdaj je optimalni čas parjenja. Samo v nekaj izjemnih slučajih se psica ne bo pustila pariti, če njen delež progesterona ni zadovoljivo narastel in se še ni zgodila ovulacija. Pes, predvsem izkušen glede parjenja, se ne bo pripravil k parjenju, če psica ni pripravljena. Kakšen "iskalni pes" iz sosedstva bi lahko nakazal, če lahko nastopi potovanje k plemenskemu samcu. Dober rejec ve vse o spolnem ciklusu svojih psic.

Glavni problem pri večini začetniških rejcev je nepotrpežljivost. Zaradi strahu, priti prepozno k bodočemu očetu, privedejo psico prezgodaj k plemenjaku (samcu). Ciklus psice se nahaja šele v fazi Pro-Aoestrus-a in bo psa (samca), v trenutku, ko jo bo zaskočil (v kolikor to že hoče), ogrizla s sebe. Kakšen nesiguren plemenjak bo vsled tega še bolj nesiguren. Zaradi tega se lahko zgodi, da bo izgubljen za vzrejo. V splošnem se lahko reče, da je psica med enajstim in trinajstim dnevom gonitve (sposobna parjenja) lahko pari. To soglaša s predhodno omenjenimi preiskavami, pri čemer je ugotovljeno, da je parjenje povprečno 12,3 dni po začetku gonitve bilo izvršeno. Seveda to ne velja za vse psice. Tudi prej, 9. dne kot tudi pozneje, 14. dne se lahko paritev izvrši. Pričetek gonitve pa se lahko ugotovi ob natančnem opazovanju psice. Vsled tega je potrebnost krvne preiskave ali vaginaskopije reducirana na minimum.

V sodelovanju z gospo Yvonne Geilen-Schmeitz, po referatu g. J.J. Van Liere, z delovno skupino "Veterinarska kinologija", Utrecht, pripravila in prevedla

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper, 27. januarja 1999

Dodatno

Življenje nekega psa traja približno četrtino dolgosti človekovega življenja. Vsak, ki si izbere psa za partnerja, to ve … Kljub temu pa je za veliko lastnikov psov komaj kaj strašnejšega kot pomisel na zadnji dan svojega ljubljenega psa.

Vsako življenjsko bitje ima svoj časovni interval. Enodnevna muha živi le kratek čas. Največkrat pa živali, ki nas obdajajo kot domače živali, imajo pred seboj življenjsko časovno razdobje, ki odgovarja psu – 12, 14 ali pa kdaj tudi 18 let. V tem času preživi pes svoje otroštvo, svojo mladost in takoimenovana najboljša leta ter svojo starost.

Pogovor s starim človekom je lahko koristen, ne samo takrat, ko je možno premišljevati o bližnji smrti lastnega psa. Mnogi starejši ljudje si želijo smrti. Ne ker je življenje slabo ravnalo z njimi, tudi ne, ker so morda zboleli in je življenje za njih samo še neko breme, mnogokrat zato, ker enostavno gledajo na preteklo življenje kot na izpolnjeno življenje, ker so se utrudili, ker jim je sedaj enostavno dovolj.

To pa ne more biti pri psu drugače. V starosti od 12, 14 ali nekaj let več je živel svoje življenje in njegova smrt je logična posledica. Treba mu je njegovo smrt pripraviti tako prijetno, kot je le mogoče. V mnogih slučajih ni nič drugega kot le človeški egoizem, če se starostno slabega psa z zdravili ali na drugi način umetno še dalj časa vzdržuje pri življenju. Tudi žival zna biti pripravljena umreti, čuti bližnjo smrt, kot to lahko v mnogih primerih v prosti naravi vemo in se vda v smrt verjetno manj tarnajoče kot marsikateri človek.

Veselje, ki ga imamo s psom, ni omejeno samo na njegovo resnično življenje. Tudi po svoji smrti je takšen pes, ki je mnogo let preživel v rodbini, še vedno navzoč. In bo živel tako dolgo, kolikor časa bo spomin nanj obstajal. Tako dolgo bo tudi nudil veselje.

Možno je, da nekateri ljudje potrebujejo gotovo mesto, na katerem se spominjajo ljubljenega psa in zato kupujejo grob na kakšnem živalskem pokopališču ali na nedovoljen način poiščejo odgovarjajoči prostorček na vrtu. A tu ne smemo soditi. Odločujoče pa je, da obdržimo svojega psa v spominu, tako živega in tako budnega, kot je bil v življenju.

In kdor to s spominjanjem pravilno razume, ta ne bo ob pogledu na medtem nepotrebno ovratnico, prazen košek ali pasjo vrvico zapadel v žalost – temveč se bo ravno obratno z veseljem spomnil svojega nekdanjega prijatelja.

Bolečina in žalost sta na mestu, če je pes mnogo pred časom zaradi nesreče ali težke bolezni moral umreti. To je seveda udarec usode, ki ga je treba preboleti. Toda treba je čutiti veselje, če je pes imel možnost preživeti svoje življenjsko razdobje in je pa mnogih letih imel lahko milosti polno smrt.

Večini lastnikov, ki so izgubili pse, so dnevi konca nepozabni. So tako polni žalosti in bolečine, da tudi leta pozneje nočejo več imeti drugega psa. Se enostavno bojijo dni slovesa, za katere vedo – če niso ravno v zelo visoki starosti – da morajo neizpodbitno zopet priti. Takšni ljubitelji psov se odpovedo za veliko let veselju, samo iz strahu pred nekim dejstvom, katerega se niso naučili obvladati. Ekstremi življenja so rojstvo in smrt. Brez smrti ni rojstva. In še enkrat: vsak pes ima svoje življenjsko razdobje, od narave vnaprej določeno. Je pa zadovoljstvo in veselje, če ima pes v našem varstvu izpolnjeno življenje do konca svojih dni.

Vsak pes je enkraten – naraven. Toda nobeden ni edinstven. Pri drugem psu bomo ugotovili, kako neverjetno mnogotera je narava. Vsak pes je druga osebnost. Komaj, da je eden primerljiv z drugim in kljub temu se ne more enemu pred drugim dati prednost.

In kljub posebnostim vseh psov bomo v očeh enega psa videli vse pse tega sveta, seveda tudi lastnega, ki ga pa medtem že ni več.

To naj bi dalo korajžo za nabavo drugega psa, po prve mogoče že k mladiču, če je prvi pes dosegel višjo starost.

Obstaja kraj, ki se imenuje "Mavrični most". Ta most povezuje zemljo in nebo.

Ko nas ljubljena živalica zapusti, odide na ta poseben kraj. Tam so zeleni travniki in griči za vse vaše drage prijatelje. Razposajeno se igrajo. Hrane in pijače je v izobilju. Sonce sije in prijetno toplo je.

Vse bolne, pohabljene, ranjene ali stare živali so znova mlade, zdrave in močne, prav takšne, kakršnih se spominjamo v naših sanjah iz minulih dni. Vesele so in zadovoljne, le nekaj malega je drugače: vsaka živalica pogreša nekoga, ki je zanjo nekaj prav posebnega, ki pa ga zdaj ni ob njej.

Vse tekajo in se skupaj igrajo. Toda pride dan, ko se tvoj prijatelj nenadoma ustavi in zazre v daljavo. Njegovo telesce trepeta. Loči se od grupe in začne teči. Njegove noge ga nosijo vse hitreje in hitreje.

Tvoj prijatelj te je odkril in ko se končno spet srečata, sta za vselej srečno združena, nikoli več se ne bosta ločila. Srečni poljubi pokrivajo tvoj obraz, tvoje roke pa nežno božajo glavo ljubljene živali. Vedno znova se zaziraš v zveste oči prijatelja, ki je nekoč davno izginil iz tvojega življenja, toda nikoli iz tvojega srca.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

CHAMPIONI PSARNE "ŠALARSKA" od 1975-2005 – (F.C.I. K.Z.S. – 1525/75/76) Chihuahua

CHAMPIONI PSARNE "ŠALARSKA" – SLO od 1969-1998 – (F.C.I. K.Z.S. — 1525/75/76)

Ch. "Nuši" sin mojih pasa m. (Kung Schu Heart) + ž (Ing Di Šal.)

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Ne poklic, temveč poslanstvo Tako ne gre: Vzeti psičko in ji ob primernem času prepustiti samčka – ostalo se bo uredilo samo od sebe, to pač ni zaželjeni cilj, in zanesljivo nikdar ne prinese potrebnega uspeha!!

In velja – znanje je moč! Mnogi dolgoletni vzreditelji imajo dragoceno strokovno literaturo iz katere "novinec" v začetku dobi informacije, kasneje pa si bo kot kinolog sistematično nabavljal njegovim potrebam odgovarjajoče knjige! Atlas, barve psa, leksikon o psih, boleznih psa in homeopatiji, specialne knjige itd. o pasmah si bo pridobil sam!!

Nihče ni rojen kot vzreditelj, vendar pa se v marsikom ob nabavi prvega rasnega psa in ob vstopu v pripadajoči klub "prebudi" zanimanje.

Klub rasnega psa je dobro organiziran in prireja za vsakega laika razumljivo vodene klubske zanimive razprave s člani vodstva in dolgoletnimi vzreditelji te pasme. To nudi "novincu" na pasjem področju vključitev v prijetno klimo enakomislečih. Tako nastanejo prijateljstva in počasi se iz radovednosti in vedoželjnosti razvije določena motivacija. Najkasneje na prvi razstavi najde "novinec" kiosk z bogato strokovno literaturo. In ko ima zdaj ta človek primerno in odlično ocenjeno psičko, je prvi korak za bodočega vzreditelja storjen! Predpisi veljajo samo za evropski prostor, ne pa za ZDA, kjer društvo ali klub od vzreditelja ne zahteva, da svoje vzrejne pse razstavlja in daje na ocenjevanje.

Vzreja vsebuje: zanimanje za pasmo, na to pasmo pozitivno vplivati, eventualno izboljšati, preprečiti nastajajoče napake. Cilj vzrediteljev mora biti ohranjevanje zdravega genotipa in obdržati po standardu zahtevani izgled psa. Enako kot babica tudi vzreditelj ne sme stagnirati, temveč se mora neprestano izobraževati. Začne se vedno z vzrejo ene psičke, toda vsak si iz svojega prvega legla obdrži prvega ženskega mladička – in že sta dve … itd! Postati vzreditelj – tega se ne da naučiti! To je kot npr. z akademskim slikarjem – eden postane slikar, drugi umetnik. Vzreditelj ni poklic, temveč poslanstvo.

Našemu vzrediteljskemu podmladku za pasmo chihuahua želimo mnogo uspeha v prihodnosti!

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Naša čivava – mladič – privajanje psa velja za vse Ko našo čivavo prinesemo domov, pomeni to za mladička in vso družino, da čas privajanja velja za vse. To ljubljeno, majhno bitje je poznalo doslej svojo mamo, tovariše za igro in navade svojega vzreditelja. Da se s tem dnem začne novo poglavje življenja, tega on ne more vedeti. Spremembe navad, novo okolje z mnogimi tujimi ljudmi, novi glasovi in nešteti tuji vonji zasujejo zdaj to malo bitje in vi ste prevzeli odgovornost za vse njegovo življenje. Delili si boste odgovornost z veterinarjem, ki mu zaupate, kajti redna cepljenja in odstranjevanje zajedavcev so potrebna, prav tako vitaminski preparati, da bi iz mladička postal zdrav in lep čivava. Da sta potrebna potrpljenje in doslednost, pa tudi veliko časa, da bi vzgojili družabnega in lepo vzgojenega čivavo, tega se morate zavedati, še preden nabavite mladička. Tudi za prihajajoči lepi čas odraščanja vašega mladička je REDNOST pomembna sestavina vašega poteka dneva. Odstranite vse, kar ga spominja na preteklost. Naučiti se mora sprejeti in vzljubiti, ne pa žalovati.

Psu je vodilo nos. V začetku naj bodo obiski redki, ker bi, seveda, mladička vsak rad dvignil, pogosto nepravilno. Vaš vzreditelj vam je pokazal, kako je treba to storiti. Otroci hočejo malega ujeti in božati, toda on hitro opazi, da je človeška roka velika in se umakne. Ta stres morate preprečiti.

V vsem se držite navodil vašega vzreditelja, poslušajte nasvete kako "gremo lulat", specialna knjiga o čivavah vam bo v pomoč v mnogih situacijah, če je to vaš prvi čivava, če sta potrebna pomoč ali nasvet, vam bo vaš vzreditelj gotovo rad pomagal. V življenjsko nevarnih situacijah pa se je treba obrniti izključno na veterinarja.

Red je pol življenja, to velja tudi za mladička. Nič ni več tam, kjer je bilo, prostor za hrano in vodo je nov. Da mladič ne bo zmeden, določite takoj na začetku za to stalen prostor. Ta naj bo tam, kjer se vi in mali največ zadržujeta. Zgodi se lahko, da boste morali čez čas mladička iskati. Bil je utrujen in si je poiskal prostor TAM, kjer se počuti varnega in trdno zaspi. To naj bi bil najprimernejši prostor za njegovo košaro.

Telesni kontakt in nega sta nujnost, kajti s tem se že začne prvi del vzgoje. Vsi posegi na mladičku, npr.: krtačenje, božanje, poseg v gobček, čiščenje ušes, striženje krempljev, občasen natik ovratnice, pripomorejo, da postane dobro vzgojen čivava, kakršnega si želite. Ne pozabite na nego oči, kajti droben prah je nevaren. Te se ne smejo nikdar solziti, ker so zdrave oči vrata v svet za vse njegovo življenje.

Nikoli ga ne kaznujte! Pohvala, doslednost, strogost, potrpljenje in majhni triki naredijo iz kepice psa zvestega prijatelja.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

čivave – velika/majhna razlika Že "St. Hilaire" je opazil, da je po vsebini med največjim in najmanjšim psom 6-kratna do 200-kratna razlika. Tako je dokazano, da imajo najmanjši psi naše pasme še vedno približno pal tako velike možgane, kot jih imajo velike pasme, ki so 20-30 krat težje. Izrazito jabolčna oblika glave torej dokazano ni znak kakršnekoli nekvalificirane špekulacije, sorazmerja telesa pri naših psih so tudi ustrezno nekoliko različna glede na genetsko vnaprej določeno velikost.

lzrazit stop odgovarja idealni sliki brezhibno jabolčno oblikovane glave, kakor tudi nekoliko večje očesne votline. To se dopolnjuje s krajšim smrčkom.

Po "de Wet van Haller" se možganska masa nikdar ne rnanjša vzporedno z velikostjo telesa. Brandt razlaga to tako: možganska masa je pretežno določena z velikostjo centrov, iz katerih sestoji. Od teh centrov so tisti, ki regulirajo izključno vegetativne procese organizma (dihanje, krvni obtok, presnova), pri manjših živalih kot rezultat hitrejšega presnavljanja močneje razviti, kot pri večjih živalih. Razen tega ima manjša žival razmeroma večjo površino, skladno s tem pa več receptoričnih živčnih končičev in večje možganske centre.

V današnji ponudbi zaradi dvomljivega trgovanja "mini XXX" kužkov pritlikava pasma ni več čvrsto določena, temveč se pojavljajo "minus — variante", ki se bodo kasneje v odraslosti razvijale nesorazmerno, npr. kratke noge itd. Te živali bi imele kasneje iz razlicnih razlogov, tako s kinološkega kakor z veterinarsko – medicinskega stališča nepravilno pritlikavost.

Naša ljuba draga čivava ima torej predistinirano majhno velikost telesa, kot jabolko oblikovana glavo s kratkim žrelom, lepimi velikimi očmi, dlaka je lahko dolga ali kratka, telo in okončine v odgovarjajočem sorazmerju. Jezik, srce in penis so le malenkostno manjši v primerjavi s srednjimi pasmami.

Zdravje: dokazano dolgo življenje ob razumni prehrani in gibanju (tudi to si čivava želi od svojega gospodarja).

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Zakaj je čokolada za pse nevarna Theobroma = (hrana bogov) Cacaoe je latinsko ime za kakavovec. Drevo doseže višino 15 rn in ga je najti v tropskih prodročjih Srednje in Južne Amerike. Sadež je 20 cm dolg in do 12 cm širok. V mesu sadeža se nahaja 40-60 semen grenkega okusa. Po večdnevnem postopku se grenkoba iz zrn izgubi, obarvajo se rjavo in dobijo svojo aromo.

Vsebina zrn: 40-50 % maščobe, 15 % beljakovin, 1-4 % theobromina, 0,05-0,04 % kofeina, 7 % čreslovine, ca. 2 % sladkorja in eterična oljna kislina. Naša čokolada je mešanica kakava in sladkorja.

Ker se theobromin pri psu počasneje izloča kot pri človeku, pride do zastrupitve. Theobromin se v črevesju skoraj popolnoma resorbira in v jetrih presnovi, zato se ga z urinom izloči le približno 10 %. Maksimalna krvna slika je dosežena po 2-4 urah. Pri naših psih traja 6,8-17,5 ur.

Nemir, razdražljivost, slabost, izguba ravnotežja, vročina, preobčutljivost na dotik, krči, bruhanje, driska, hitrejše dihanje ali bitje srca. Zastoj dihanja/bitja srca privede do smrti psa.

Količina eventuelno smrtne doze je 10 mg/kg telesne teže psa.

čokolada vsebuje, odvisno od vrste, od 2 mg/g (mlečna) oz. 5 mg/g (temna čokolada) vse do 15 mg/g theobromina. To pomeni, da ena tablica temne čokolade vsebuje 500 mg theobromina, kar predstavlja zanesljivo smrtno dozo za 5 kg težkega psa.

Terapija: čim hitreje k veterinarju, ki bo, odvisno od razmer, z izpiranjem želodca in zdravljenjem psa lahko še rešil.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Pomoč – naš pes ima vetrove Tu je treba razlikovati med običajnimi vetrovi in dodatnimi, ki jih povzročajo razne spremembe v prehrani ali pa zaradi bolezensko povzročene napetosti. To lahko ugotovi le veterinar, kajti bolezensko obremenitev, npr. zaradi motnje v delovanju trebušne slinavke, lahko in mora obravnavati le on.

Plini, ki se nahajajo v želodcu in črevesju, znašajo pri zdravem psu, odvisno od velikosti (doga, čivava) v vsakem poljubnem trenutku 5 ml do 150 ml, 99% dušika, kisika, vodika, metana in ogljikovega dioksida. 1 % ostane za žveplo in amoniak. V samem želodcu je le malo plina v t.i. želodčnem mehurju, kamor pride vdihani zrak med hranjenjem in pitjem. Vendar pa je dnevna količina plina ogromna 1,5 l do 15 l samo vodika. Te količine uporabijo deloma v črevesni flori bakterije, ali pa so že pred tem izdihane. Zmanjšajo se tudi z naravnim izpuščanjem plinov. Frekvenca je 5x do 25x dnevno. Največja količina plinov je v debelem črevesju. Tipičen vonj povzroča hrana in po najnovejših odkritjih tudi doza različnih sledi elementov.

če so veterinarski izvidi uvrščeni med normalne, je treba spremeniti prehranjevalne navade živali, več gibanja na svežem zraku, iz hrane je treba odstraniti vse povzročitelje vetrov, ne dajati hrane, namenjene ljudem, nobenih ostankov muslija (oreški, jagode, rozine so povzročitelji). V tem času naj se psu tudi ne daje svežega sadja.

Po nekaj dneh od veterinarja predpisane dietne prehrane bodo težave minile. če želite vašemu psu še dodatno pomagati, začinite njegovo hrano s koromačem, kumino ali janežem. Pomagajo lahko tudi specialni čaji, tako da boste lahko vašega ljubljenca vzeli povsod s seboj, ne da bi prišlo do neprijetnosti.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Značaj Chihuahue Pri CHI ni samo telesna masa to, kar je tipično za psa. Fascinira njegov izjemno trden značaj in prav značajska poteza je tisto, kar je kljub majhnosti te pasme skoraj ekstremno izrazito!!

CHI kljub vsem predsodkom ni bolj občutljiv od drugih pasem.

CHI je v svoji naklonjenosti zelo izbirčen. V svoji "družini" si poišče enega človeka, na katerega se posebej naveže. Ko je ta povezava enkrat sklenjena, se le težko prekine. Njegov instinkt mu narekuje, da človeka, ki si ga je "on" izbral, brani z vsemi močmi. Skozi kontakt z mnogimi osebami se CHI lahko privzgoji določena toleranca do drugih.

CHI je svojemu gospodarju brezmejno zvest, svojo privrženost mu izkazuje sleherni trenutek!! Idealen je za sožitje z enim človekom, enako razveseljiv pa je tudi kot družinski pes. K značaju tega živahnega, nadvse temperamentnega kužka je treba še dodati, da je kljub svoji majhnosti izredno čuječ, ne da bi bil tudi izrazit bevskač. CHI je zelo inteligenten in uren, pozoren in radoveden. Zahvaljujoč svojemu izjemnemu pogumu si drzne napasti tudi večje pse. CHI je zelo odporen, ljubi družbo, je izjemno privržen in željan ljubezni.

Američani označujejo svoje CHI kot "klanske". To nekako pomeni, da ima rad le sebi enake in praviloma ne mara psov drugih pasem.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Barvna slepota našega psa je zanj skoraj prednost Ker so hodili predniki našega psa na lov skupaj z ljudmi, ali pa so se na lov podali samostojno, je bil ta "handycap" pozitivna prednost za našega psa. Rdeče-zelena barvna slepota se pojavlja tako pri sesalcih, kakor tudi pri homo sapiensu skoraj izključno pri moških potomcih. To ljudem prinaša prednost zlasti v vojnem času, ker barvno slepi moški zeleno maskiranje bolje prepoznajo. Obstajajo dokazi, da so v 1. svetovni vojni velika orožja, celo vojne ladje, spretno zamaskirali z bizarnimi barvnimi vzorci in s tem prevarali nasprotno stran, ki je pogosto delala z barvno slepimi psi. Pri ljudeh je 9 % moških rdeče-zeleno barvno slepih in samo 0,8 % žensk.

To nam genetika pri sesalcih razloži takole: Odgovorni geni se nahajajo na x-kromosomu, živali ženskega spola imajo dva, moškega spola pa samo enega. Večina sesalcev je dikromatičnih (imajo samo dve za barvo občutljivi vidni celici), ali pa so celo monokromatični – popolnoma barvno slepi. To je pra-dediščina preteklosti, ko so živali, od dinozavrov pregnane v noč, izgubile sposobnost zaznavanja barv.

Šele med primati prihaja pogosto do tri-kromatičnosti, podvojen gen na x-kromosomu, ki je koda za vidni pigment (ospin), ki je bil v začetku pristojen za celotno barvno lestvico, od zelene preko rumene do rdeče. Strokovno gledano pa je to znatno bolj zapleteno. če je OSPIN na x-kromosomu neugodno premešan, ima sesalec moškega spola rdeče-zeleno barvno slepoto.

Za našega psa to pomeni: ker njegova koncentracija za fiksiranje na barve ni potrebna, se lahko dosti bolje osredotoči na površine, konture, način premikanja in glasove v njegovi okolici. Morda je prav ta "okvara" razlog, da tako zelo občuti navezanost in privrženost do človeka.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Takšen prostor si želim za svoje mladičke: • da najde prijazno družino • da je od vseh zaželen kot novi hišni tovariš • da ne bi moral biti 12 ur sam • da ne bi moral proč, če pride dojenček • da bi bil vzgajan s potrpežljivostjo • da ne bi bil otrokom igrača • da ne bi bil kaznovan zaradi nepremišljenosti ljudi • da ne bi bil nepravilno hranjen • da bi ga (skoraj) povsod vzeli s seboj • da bi smel spoznati tudi svoje vrstnike • da bi morda dobil še tovariša za igro • da bi hodili z njim na sprehod • da ga ne bi nosili le v naročju • da ne bi bil prisiljen bivati le v predsobi • da bi si vzeli čas za njegovo ljubkovanje • da bi smel biti s svojimi tudi na dopustu • da bi imel svoj prostor za spanje, kjer mu najbolj ugaja • da bi smel tudi na kavc • da se kdaj lahko zgodi "nesreča" tudi na preprogi • da bi z njim tudi otroci pravilno ravnali • da njegov veterinar pozna tudi druge čivave • da pravočasno ugotovijo, če je z njim kaj narobe • da ne bi šli k veterinarju prepozno • da bi bil malo razvajen • da ne bi bil počlovečen • da se mu pusti čas, da na cesti prevoha "poročila" • da se gre z njim eventualno na pasje športno igrišče • da bi se hodilo z njim kasneje tudi na pasje razstave • da bi moje mladičke srečevala tudi v našem chi-klubu • da bi ostal zdrav in bi dolgo živel v svoji družini • da se ga ob njegovem koncu tudi spremlja

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

čivava in barve Barva kožuha pasme čivave je bila že od nekdaj problem tako za izkušenega, kot za neizkušenega vzreditelja. Mladiči se skotijo s tako imenovano rojstno barvo, ki jo je velikokrat težko določiti. Težko je določiti kakšno barvo kožuha bo imel mladič pri starosti 5 do 6 mesecev.

Primeri: • mladiči, rojeni z belo barvo dlake, lahko ostanejo beli, lahko dobijo madeže, lise ali pa se barva spremeni v krem, bež ali črno, • mladiči, rojeni s črno barvo dlake, lahko ostanejo črni ali pa postanejo "black and tan", lahko so takoj "black and tan", lahko so tribarvni in pozneje izgubijo belo barvo ali pa postanejo rjavi, • so tudi mladiči, rojeni z volčjo sivo barvo in pozneje postanejo rjavi ali pa dobijo različne odtenke rjave in črne barve. • s tako imenovano modro nianso so posebni problemi, saj so lahko svetlo ali srebrno sivi. Tudi rojeni z antracidno barvo pozneje spremenijo barvo kožuha in sicer največkrat v barvo rumenega lesa s srebrnim sijajem. Plavo rojeni redko tudi pozneje ostanejo plavi. Prav pri modri vzgojeni pasmi dobijo psi v starosti neugledno barvo in včasih tudi plešasta mesta na ušesih.

če se zanimate za barvno vzrejo, si lahko v tujini nabavite zelo zanimivo knjigo o barvi kožuha.

Ne glede na barvo kožuha je važnejša čistost pasme, oziroma da pes ohrani vse prvotne značilnosti pasme.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Fuj ali ne Tudi majhni psi so priučljivi in vzgojljivi v dobre štirinožce, četudi na splošno veljajo kot razvajeni, neposlušni nakolenčični (naročni) psi.

Zložno koraka Bauči poleg vas. Vonj krav na pašniku ga primora dvigniti glavo in že zdivja med divjim lajanjem k čredi. Dokler se ne oglasi zveneči "FUJ"! Neprijetni spomini preletijo Baučijeve možgane. "FUJ", to ve, potegne za seboj občutljive ukrepe. In resnično je bil po svoji vrnitvi od vas pohvaljen.

Piknik pri prijateljih je na višku. Bauči dirja skozi zaraščeni vrt in vi ponosno sprejemate hvalnice o vašem sladkem psičku, ko se ta zrine v grmovje ob kotni klopi, skrči hrbet in odloži čudovit kupček. "FUJ" vpijete z močno zardelo glavo in žanjete nerazumljiv pogled iz zaskrbljenih pasjih oči. Kajti tokrat se ni posvetilo v Baučijevih možganih. Končno je storil, kar je moral in to tam, kjer je normalno smel – pod grmom.

Dan pozneje: Bauči se naj nauči obsedeti, če se od njega oddaljite. Po učnem načrtu mu naročite "sedi" in odidete, kratek energičen "ostani" na ustnicah. Bauči pa pridno skoči in ne izostane od vaše strani. "FUJ"!?

Sedaj se razbije svetli pasji svet dokončno v črepinje. "FUJ"!? čeprav je šel ob nogi. Tu ostaja samo en zaključek. "Fuj" sploh ne velja njemu, nič ne pomeni. Boljše, da pes ne posluša, če sliši to besedo. In iz Baučija se razvije trmasti debelobučnež, ki enkrat uboga, drugič pa zopet ne, kakor mu pač pada na um. In zakaj?

Ker ste trikrat izrekli isto povelje za pasjemu umu popolnoma različne želje. Torej ne mora ta "FUJ" enakovredno uvrstiti, zato ga enostavno ignorira in opusti.

Eksperti cenijo, da se pes lahko akustično seznani s 35 ali (maksimalno 40) besedami z njihovim pomenom. Pri vseh ostalih "komandah" se orientira manj po besedi sami, močneje po tonskem izrazu (graja, pohvala, zadovoljstvo) in vaši mimiki ali gesti.

K "pravim" razumljivim besedam sodi ime, večkrat tudi nekaj osnovnih lekcij, kot "sedi", "prostor", "tukaj" ali "pridi". In ob tem naj tudi ne bi manjkala kakšna beseda "to pa je absolutno prepovedano". če uporabljate "NE", "nikar" ali "Fuj", ne igra nobene vloge. Važno je le, da pes takoj spozna, česar ne sme nikoli storiti. Zato mora vaš "FUJ" slediti takrat, če počne kaj vedno in povsod prepovedanega (npr. "prosjačiti (beračiti), gristi"). če mora kdaj kaj storiti, kdaj pa opustiti (npr, oblajati neželjene vsiljivce), ga to učite z neko drugo besedo, nikdar s prepovedano besedo. če velja torej "FUJ" za nikdar, mora dobiti beseda "NE" pomen "ne zdaj", "ne tukaj". Pri komandah, ki jih napačno izvaja (npr. "sedi" namesto "ob nogi", "pridi" namesto "ostani", uporabljajte kakšno tretjo besedo "ne tako" ampak "tako" … ali še bolje, sploh nobene, temveč ponovite vašo željo in pomagajte z gestami vašemu psu to razumeti.

Velja veliko muje in potrpežljivosti, se kot človek z ogromnim besednim zakladom in zelo kompliciranim načinom izražanja zadovoljiti samo z nekaj razumljivimi besedami. če pa storite to kljub vsemu, potem lahko tudi od svojega psa zahtevate (pričakujete), da se nauči osnovne pojme človekovega jezika.

Prebrano v reviji "srce za živali", izdaja št. 9/1992. Priredila

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Prizadevajmo si za "srečne" domače živali Kdor se dolga leta ukvarja z zaščito živali, pozna stisko in zapuščenost mnogih bitij in tudi ve, da smo v veliki meri sami krivi za to, če ni vse tako, kot bi bilo treba. Kje so torej problemi, ki otežujejo program pomoči za naše domače živali?

Psov in mačk je preveč. Živalski domovi po vsem svetu so prenapolnjeni. In le s strogo kontrolo rojstev je mogoče. Marsikatera žival je za svojega gospodarja zanimiva le, dokler je nova, ljubka, prisrčna in ne povzroča večjih problemov. Torej skrbno premislite, preden načrtujete leglo. Vi ste odgovorni za vsako mlado žival, ki pride kasneje v napačne roke.

Ko jemljete žival, se natančno pozanimajte o vsem, kar zadeva njeno zdravje, varnost in ravnanje z njo. Sicer je – kot pravi Konrad Lorenz – "učitelj" smrt in najčešče so žrtvovane prve živali. Ne zanesite se na to, kaj vam drugi povedo priložnostno ali mimogrede ob kramljanju.

Za vsako žival se je treba pri strokovnjaku natančno pozanimati, kako je treba ravnati z njo.

Marsikaj, kar je veljalo včasih, danes ne velja več! Vsaka žival je to, kar iz nje napravimo. če želite, da bo vaš pes živ zvonec, potem je bolje, da namestite alarmno napravo. Pes, ki ga imate le v pesjaku ali celo na verigi, se ne bo normalno razvil in vam bo nudil le malo veselja. Mačka, ki sme živeti le na prostem, bo povrgla mnogo ubogih mladičkov, ki bodo samo še dodatno prispevali k mačji bedi. Takšna mačka ne bo prava domača žival.

Kdor nima dovolj časa, prostora, potrpljenja in denarja, naj se domači živali raje odreče. Kajti če žival zboli, je ne moremo vrniti ali zamenjati kakor pulover, pa tudi usmrtiti ne. Ne delajo problemov ljudje, ki živali ne marajo, pač pa tisti, ki precenjujejo sebe, žival pa podcenjujejo in si jo nabavijo, ne da bi o tem prej temeljito premislili.

Tako pravi gospa Edith Klinger, ki z ljubeznijo že dolga leta išče dom za odvečne in zapuščene živali v avstrijski TV oddaji "Kdo me hoče?". Poznamo jo tudi v Sloveniji.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Ko sneži Že sam naslov nam daje misliti, kakšne nevšečnosti povzroči slabo vreme, ne samo dež, tudi sneg, ki se bolj poredkoma pojavlja, posebno zadnje čase. Ko so zimske počitnice, radi vidimo, da je sneg in uživamo ob tem, posebno otroci. Kaj pa naši prijatelji na štirih nogah? Kako je z njimi? Za marsikaterega psa, ki ni navajen živeti na svežem zraku, predstavlja sneg nevarnost, tisti pa, ki so navajeni, imajo učinkovit sistem za zavarovanje pred mrazom. Dlaka raste bolj gosta in daljša, žleze lojnice naredijc proti vodi odporno plast na dlakah. Vendar to ni dovolj, tudi podkožna plast jim služi, da se zavarujejo pred mrazom.

Naše živali le redko potrebujejo tako imenovan "plašč". Ta oblačila so pomembna predvsem za pse s kratko dlako, stare ali bolne, ki se ne morejo sami varovati, ali pa za mačke "rex", ki so popolnoma brez dlake.

"Plašči" lahko koristijo predvsem tistim psom majhnih pasem, ki živijo v mestu in se z lahkoto umažejo, predvsem v deževnih dneh. Sneg in dež za naše prijatelje v bistvu nista problem. Dovolj je, da jih dobro obrišemo pred prihodom v hišo.

Nekoliko drugače je za pse in mačke, ki so navajeni mirno živeti v stanovanju, brez vrta. Zanje je potrebne nekaj previdnosti, navaditi jih moramo, da ne spijo blizu peči. Paziti moramo na menjavo temperature, ko jih peljemo ali spustimo ven.

Mačka je domača žival in jo zima zelo malo zanima. Pri psih je drugače, tako tistih z dolgo dlako kot tistih s kratko. Mraz čutijo predvsem na šapah in blazinicah. Prehod iz toplega stanovanja na mrzel pločnik je lahko zelo nevaren. To velja za človeka. Vemo, da se je treba obleči, sicer se prehladimo oziroma zbolimo. Pazite predvsem, ko jih vzamete v hribe.

če silite psa, da preveč hodi pa snegu ali ledu, mu lahko povzročite zelo boleče rane. če vzamemo primer eskimskih psov, lahko namažete blazinice z nekoliko masti.

Nekaj besed še o prehrani: V tem obdobju mora biti hrana bolj kalorična. Za pse, ki so izpostavljeni mrazu, je potreben dodatek majhnih koščkov loja ali masti. Psi imajo grdo navado jesti sneg. Pustite ga, vendar brez pretiravanja. Preveč snega lahko pavzroči drisko ali nevarne želodčne motnje.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Predlogi za vzrejo pritlikavih pasem – enkrat drugače! Vzrejna in registracijska pravila:

Kot rejec velja lastnik psice v času paritve. Pri lastninskem prenosu breje psice velja novi lastnik kot rejec pričakovanega legla. Pravica vzrejne uporabe psice ali plemenjaka se lahko s pogodbenim dogovorom prenese na tretjo osebo. Odstop vzrejne pravice je treba pred predvideno paritvijo pismeno dogovoriti in dostaviti vzrejni komisiji.

Kako deluje odstop vzrejne pravice? Vzrejno pravico za neko psico je možno prenesti (odstopiti) iz različnih vzrokov: a) Lastnik neke vzrejno sposobne (vredne) psice, sam ne razpolaga s prostorskimi in časovnimi pogoji vzgojiti leglo. V tem slučaju se lahko obrne na rejca svojega psa ali na kakšnega rejca, ki mu zaupa in ga vpraša, če želi vzrejati z njegovo psico. b) Rejec ima v svojem leglu kakega posebno mnogo obetajočega mladiča (psicka), ki bi, če bi izpolnil pričakovanja, ki jih vlagajo vanj, moral biti brezpogojno porabljen za vzrejo. Vendar ravno ta rejec nima možnosti psa sam obdržati in ga zato odstopi le z vzrejno pravico (za sebe). c) Rejec nima iz časovnih vzrokov možnosti vzrediti legla in zato ponudi nekemu drugemu rejcu odstop vzrejne pravice.

VSE PISMENO! Ne glede na to, da predpisi registracije KZS in razlicnih klubov zahtevajo pismeno pogodbo, se je izkazalo, da morajo biti takšni dogovori brezpogojno sklenjeni pismeno.

Takšna pogodba mora v vsakem slučaju vsebovati naslednje: Ime najemnika in najemodajalca, podatki dotičnega psa ali psice, vrednostna ocena, dogovorjeno parjenje, čas – dolžina najema, plačilo za najem, dogovor v slučaju izostanka brejosti psice, dogovor za event. smrt psice, predajo psice.

TA ZOPRNI DENAR! Pri prenosu vzrejne pravice je več možnosti urediti finančno stran: a) če prevzame rejec neko psico za vzrejo, ki izpolnjuje vse pogoje, se lahko dogovori za plačilo v gotovini, pri čemer je treba določiti, kakšno naj bo, če bo psica imela zelo majhno leglo, ali se rejec dogovori za oddajo 1, 2 ali 3 mladičev, glede na velikost legla. V tem slučaju je važno določiti, v kakšnem vrstnem redu bo veljala izbirna pravica za rejca in pasjega lastnika. Iz Anglije nam je poznana metoda 1-3-5, to pomeni, rejec obdrži 1., 3. in 5. mladiča, lastnik psice pa 2., 4., 6. itd, pri čemer se izdatki za vpis, živinozdravnika in hrano delijo, medtem ko bi se naj stroški za razstave, priznanja, preiskave pokrili z delom vzreditelja legla. Ali: vzreditelj nosi vse stroške in pasji lastnik ima pravico do enega mladiča 1. ali 2. izbire, pri večjih leglih event. še do nadaljnjega mladiča. b) Pri oddaji mladiča pod pridržkom vzrejne pravice se je v mojem pesjaku obnesla sledeča metoda: oddaja mladiča brezplačno ali za polovično ceno, stroške do vzrejne odobritve plača lastnik. Legla pripadajo lastniku! Jaz plačam svojo skočno takso! Gre za ime pesjaka, za mladiče brezplačno.

DOBRE IN SLABE STRANI Prednosti za novega lastnika psice: 1) Obstoja možnost vključiti svojo psico v vzrejo, ne da bi bilo treba prevzeti, sigurno ne enostavno nalogo, vzgojiti leglo. 2) Izkušen vzreditelj znanega imena ima boljše možnosti prodati mladiče odnosno kakšnega mladiča dlje obdržati, če se takoj zanj ne najde primerno mesto. 3) Izkušenemu vzreditelju je lažje, če med kotitvijo ali med časom dojenja in vzreje nastopijo kakšni problemi. 4) Obstoja možnost nabave najlepše psičke iz kakšnega legla, brezplačno ali proti nizki kupnini, predvsem od kakšnega manjšega vzreditelja, ki nima možnosti držati številnih psov.

Prednosti za vzreditelja: 1) Obstoja možnost, dobiti kakšno lepo osico (ki sicer ne bi nikdar prišla v vzrejo) na razpolago za eno leglo. 2) Cdpadejo stroški vzreje psice plemenke kot tudi stroški za pridobitev vzrejnega dovoljenja. 3) Mnogi vzreditelji nimajo možnosti držati večjega števila plemenskih psov. če pa imamo v leglu kakega posebno lepega mladiča, je škoda takega oddati v roke, kjer je skoraj sigurno, da ne bo nikdar uporabljen v vzrejne namene. Mnogi vzreditelji tudi niso pripravljeni oddati svojih starih psov in bi bili tako za leta blokirani. Pri oddaji mladiča s pridržkom vzrejne pravice obstoja možnost nadaljevati lastno linijo, ne da bi imela še enega psa več v pesjaku ali v hiši. 4) Mali vzreditelji večinoma nimajo možnosti stalno držati plemenjake. če pa oddamo kakšnega mnogo obetajočega plemenjaka s pogojem, da se pozneje lahko porabi za vzrejo, obstaja sigurnost, da za vzrejo ne bo izgubljen.

In nazadnje prednosti za pasmo: 1) Uporabljeni bodo za vzrejo psi, ki sicer nigdar ne bi imeli legla. 2) Vzreditelji imajo boljšo priložnost zgraditi enotni vzrejni program in ga izpeljati, ko nadaljujejo načrtno vzrejo s svojimi lastnimi linijami! 3) Pri dobrih vzrediteljih obstoja gotovost, da bodo mladiči pravilno vzrejani, hranjeni in oskrbovani. 4) Posredovanje mladičev preko znanih vzrediteljev je enostavnejše, ker imajo ti s svojimi uspehi na razstavah, preverjanjih itd. večji sloves, odnosno ugled in je zato povpraševanje večje.

Slaba stran! 1) Vsako leglo vsebuje gotova tveganja: psica lahko zboli, problemi pri kotitvi, dojenju itd. so možni. 2) Vzreditelj tvega, da katera psica, oddana z vzrejno predpravico, ne odgovarja. Takšno tveganje obstaja v še večji meri, če psico sam obdrži, ker s tem blokira prostor za kakšno boljšo psico. 3) Obstaja možnost, da eden od pogodbenih partnerjev ne izpolnjuje dogovorov – zato: vse brezpogojno samo pismeno, ustni dogovori lahko tudi med najboljšimi prijatelji mnogokrat končajo s prepirom.

VREDNO PREMISLEKA: Sigurna sem, da bodo ta izvajanja gotovo miselna pobuda rejcem in lastnikom psic. V zadnjih letih sem z uspehom prešla to pot in jo lahko tudi drugim rejcem, pa tudi lastnikom lepih psic, ki bi radi enkrat videli zrasti leglo lastnega psa brez vsega potrebnega dela. Zelo priporočam. Obstojajo tudi mnoge pasme, ki rade živijo v tropu in če to dopuščajo prostorske razmere, je pač lepo doživetje, vzeti v hišo hčerko lastne psice in opazovati njeno rast in razvoj. In potem psičko lahko posodite kakšnemu rejcu za eno leglo. Ali pa ste medtem pridobili več prostora in časa in se preizkusite sami s prijavo lastnega pesjaka.

čLOVEŠKO GLEDANO … Seveda slišim že zdaj glasove: "Svojega psa oddati v najtežjem času? Nikdar!", "Moj pes ne bo ostal pri nikomer!", "Kaj bo, če rejec ne bo pazil na mojo psico?" K temu lahko iz lastne izkušnje rečem: Seveda ni lahko psico ravno takrat oddati, ko pričakuje mladiče, ker bo ravno v času brejosti potrebna največ ljubezni. Smatram kot zadostno, če pride psica eden ali dva tedna pred izračunanim terminom kotitve k najemniku in tam ostane, dokler niso mladiči stari 6 do 7 dni. če lastnik hoče in je sicer miren, "normalen" človek, je gotovo lahko tudi zraven pri kotitvi. Sama sem to že skusila, ni bilo problema. Lastnik je mirno sedel poleg, pomagal, če je bilo treba, psica je takoj dojela, da sme od mene pričakovati pomoč in naklonjenost.

IZ PASJE PERSPEKTIVE: V mojem pesjaku se še ni zgodilo, da se kakšna psica ne bi dobro počutila. Z dojenjem in vzgojo mladičev je toliko zaposlena, da ji lastnik sploh ne manjka. Nekega primera se še dobro spominjam: sin lastnika neke najemne psice je prišel po svojem dopustu z vlaka takoj k meni, da bi videl psico in naraščaj. Vzel je psico s seboj na sprehod, šla je tudi pridno z njim, toda ko se je z njo vrnil, je stekla takoj k meni in je ni bilo mogoče pripraviti do tega, da bi odšla z njim. Njeno mesto je bilo sedaj pri njenih otrocih. Vse ob svojem času! po nekaj tednih, ko sem jo pripeljala nazaj, je šla v starem stanovanju takoj na svoj priljubljeni prostor, kot da ni bila nikdar proč. Ta način vzreje, ki ga opisuje gospa Marie-Luise Doppelreiter priporočam in ga svetujem vsem, ki imajo težave s časom ali strah pred kotitvijo, da nam ne bi ostali najlepši primerki zaradi neznanja ali strahu brez naslednikov.

Ker se tudi sama bavim s tem načinom vzreje, dobim za uspelo paritev skočnino – pol cene vrednosti mladiča – po skotitvi psice. Svojo skočno takso plačam K.Z.S. po pravilniku! Za kotitev sprejemam samo psice iz moje vzreje, ki so parjene z mojim plemenjakom. Psice moje vzreje se rade vračajo k meni. Paritve so brez problemov, rade in mirno ostanejo do uspele paritve, tudi ves teden, ko se potem vrnejo k svojemu lastniku. čivava – pasma je za vzrejo zelo težavna; da bi mogla vzrediti dve legli, bi morala imeti vsaj pet psic istočasno z 1-2 mladiči, če seveda ostanejo živi in to brez carskega reza. Psice se rade vračajo s svojim leglom živih, lepih 1-2 mladičev k svojemu lastniku in ponosno pokažejo, kaj imajo. Pri čivavah je nemogoče prikazati vzrejno skupino, ker tri žive mladiče v enem leglu je skoraj nemogoče imeti in vzrediti. Na ta način ima vzreditelj možnost prikazati svojo skupino, svoje vzreje različnih pasjih mater (to velja za problematične pasme majhne natalitete). Vidna je kvaliteta in uspeh vzreje (športno in častno). Takšno vzrejo priporočam za vse majhne "eksotične" pasme!

Takšen način vzreje sem prevzela, kot sem poprej že opisala, od gospe sodnice – vzrediteljice Marie – Luise Doppelreiter.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Nekaj nasvetov za opravljanje "potrebe" 1. nasvet: VSE JE STVAR TRENINGA!

VADITE z vašim psom, da ne opravlja potrebe na poti, na igriščih ali v javnih ustanovah. To vodi samo do nepotrebne jeze, ki se ji je povsem mogoče izogniti. Dopovejte psu, da to opravlja izključno v kotu lastnega vrta ali – če res ne gre drugače – v ponikovalniku. Pomagajte mu pri tem! Z roko mu pokažite "PRAVO MESTO". Najbolje je, da dobi svoje drevo, kjer ve: "TU SMEM!"

To, za kar vaš pes vedno prosi, je: POHVALITI IN NAGRADITI! Recite mu "priden", pobožajte ga, dajte mu majhen posladek. Tako se bo igraje naučil, kdaj in kje sme V MIRU opraviti svojo potrebo – v njegovo olajšanje in v vaše zadovoljstvo in zadovoljstvo sosedov. Kajti jeza res ni potrebna. In globa tudi ne.

Razvijte STALEN RITEM za opravljanje potrebe. Uvajanje stalnih navad je DOBRO ZA PSA. (Vam pa svež zrak tudi ne bo škodoval). Izogibajte se temu, da bi šli ven šele takrat, ko bo vašega psa že ZELO TIŠčALO.

Ob določenem času je treba iti s psom naravnost do njegovega STALNEGA MESTA. Na cesti je psa treba voditi na kratki vrvici. Pustiti ga maramo, da opravi v miru in ga pohvaliti. Nato pa oba lahko po mili volji pohajkujeta. HRANITE PRAVILNO! Izogibajte se nenadnim spremembam v prehrani! Redna cepljenja in kure proti glistam preprečujejo driske. če pa do driske le pride, se posvetujte z vašim veterinarjem – rad vam bo pomagal. 5. nasvet: ZA VSAK PRIMER IMEJTE S SEBOJ čISTILNI PRIBOR!

Zaradi varnosti vzemite s seboj vedno čISTILNI PRIBOR! Dobite ga v ZOO-trgovinah. Povsem enako pa zaleže poceni plastična rokavica, košček kartona in plastična vrečka. S tem ste pripravljeni za vse NUJNE PRIMERE, če se vašemu psu pripeti nezgoda. Delo je otročje lahko: s kartonom in rokavico poberete v vrečko in odvržete v prvi smetnjak. To je vse. Nobene nejevolje s sosedi, ne z mimoidočimi.

S kapalko se po glavi, vratu, hrbtu in nastavku repa nanese nekaj kapljic EVKALIPTUSOVEGA OLJA. Lepo diši, bolhe pa ne pridejo blizu.

V "vrocih dneh", ko so psice godne za parjenje, se samcu namaže smrček z vanilijevim koncentratom (ki se uporablja v gospodinjstvu za likerje), kar mu preprečuje, da bi zavohal samico. Mazanje smrčka se ponavlja ves čas gonitve. To ne pomeni, da se potem psa in psico pusti skupaj, pač pa, da pes ne joka in se ne vznemirja po nepotrebnem.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Opažanja Nekateri vzreditelji so tako zelo privrženi svojim psom, da le neradi opazijo ali priznajo njihove napake ali pomanjkljivosti! So tudi takšni, ki čeprav napako opazijo, je NE priznajo in celo trdijo, da ta ne obstaja. To je nevarna oblika "slepila", predvsem za vzrejo in v vzreji! Takšno slepilo lahko uniči raso. Vzreja je lahko pravilna le ob prepoznavanju in priznavanju teh napak, predvsem dednih. Le na ta način lahko vzgajamo pasmo z dobrim poreklom in dobrimi dednimi lastnostmi. Za to je potrebna stroga selekcija. Posebej bi rada opozorila na "dislokacijo kolena" pri chihuahuah, yorkshirih in pinčih. Ce lastnik ne zna pravilno razmišljati, potem pri vzdrževanju standardnih karakteristik videza naših psov tudi sodnik ne more pomagati. Naše vzrejne komisije zato skušajo svetovati, toda žal nasvetov ne poslušajo vsi vzreditelji, temveč delajo po svoje. Želela bi opozoriti, da nam je v Slovenjji potrebna kvaliteta v vseh pasmah – posebej malih – ne pa kvantiteta pritlikavih spačkov. Kinolog, l. 1990

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Le čevlje sodi naj kopitar Odzivam se na članek v 11. številki vaše revije, z naslovom "Mešanci – med kinološko oblastjo in zagovorniki". Z večino predstavljenih podatkov in mnenj se lahko strinjam in jih podpiram, nekaj pa je tudi takih, kjer zaradi kinološke stroke in nenazadnje predvsem zaradi ljubezni do psov, moram poseči v razpravo. Že leta 1992, v Kinologu št. 3, sem v naslovu članka "V premislek: Zaščitimo vzrejo čistokrvnih pasem", opozarjala na težave, katere so se tudi danes množično izkazale kot pereče.

Moj komentar, kot mednarodne kinološke sodnice, se dotika strokovnih problemov, ki jih članek odpira. Pridržujem si pravico komentarja tudi zato, ker sem velik del življenja posvetila vzgoji različnih pasem, čeprav so moji "diamanti", kot jih velikokrat rada imenujem, chichuahue. Zame psi niso blago, ki bi jih po tem, ko izgubijo svojo "tržno vrednost" zavrgla. Vsi moji veterani so pri meni dočakali srečno starost, kratkodlaka psica Hijana, pa s svojimi 19 leti že podira mednarodne starostne rekorde. S psi se ukvarjam, ker jih imam rada in ker sem se neštetokrat prepričala, da so to res najboljši človekovi prijatelji. Ko govorim o ljubezni do psov, med mešanci, čistokrvnimi in rodovniškimi psi ne delam razlike! Sem pa izrecno prosti namerni vzgoji nerodovniških (mešancev) psov, ki v končni fazi izpadejo kot "coctail različnih ras". Zelo cenim in podpiram delo zavetišč, ki po najboljših močeh skrbijo za pse, ne glede na njihovo poreklo in prav verjetno je, da se z zavetišči najpogosteje srečajo prav mešanci.

Tisti, ki govorijo, da so vzrejni pregledi dragi ali pa nepotrebni, očitno ne vedo, kaj je to kinologija in čemu ti pregledi služijo. Tudi ljudje smo podvrženi različnim pregledom, ko iščemo svoje mesto v okolju, kjer živimo in nekateri od teh pregledov niso poceni. Namen vsakega pregleda, tudi vzrejnega, pa je, da se ugotovi, ali smo ljudje in seveda tudi psi sposobni, primerni, in kompetentni za določene naloge, cilje in vloge, ki so nam namenjeni. Vzrejni pregled je namenjen temu, da skrbimo za zdravo potomstvo določene pasme, da pasma ohranja svoje psihične in fizične značilnosti in standard, predvsem pa se na tak način zavaruje pred incestnimi paritvami, ki imajo na dolgi rok lahko dramatične posledice. Poudarjam, da je vzrejni pregled izvajanje stroge kontrole nad vzreditelji z namenom potrditve garancije kontroliranih staršev, prastaršev,… Kinološka zveza pa ni karitativna, temveč strokovna organizacija, ki skrbi, da se ti pregledi opravljajo po celi Sloveniji in ki mora za to imeti infrastrukturo in strokovnjake, ki tak pregled lahko opravijo.

Posebno zanimivo pa je mnenje skrivnostnega Mirana Z. Ker se očitno moti in ker v komentarju sam prosi, da ga popravimo, bom to tudi storila. 0 kinologiji mu očitno ni kaj dosti znanega, zato bom za primer uporabila lastnosti krave molznice. Takole je dragi Miran. Noben dober kmet ne bo plačal za telička ceno dobre molznice, če ne bo prepričan, da je teliček potomec pasme in staršev, ki so bili, kar se mleka tiče, na zavidljivi ravni – seveda je ta ocena možna zgolj za kravo in ne za bika. Za bika pa je seveda pomembno, da je iz tiste rodovne linije, katere potomke so bile dobre mlekarice. In podobno je tudi s psi, samo da v tem primeru zasledujemo druge vrline in ne količino mleka.

Moje strokovno in čisto človeško mnenje je, da je potrebno vsem psom posvečati veliko pozornosti, skrbi in ljubezni. Vendar pa s stališča kinološke stroke ne vidim prav nobenega razloga, zakaj bi nekdo, ki deklarativno pse ljubi, nekomu, ki si psa želi, simpatičnega mešančka ali tako imenovanega čistokrvnega nerodovniskega psa sme prodati za enako ceno kot psa vrhunske kontrolirane vzreje v mednarodnih priznanih psarnah. Pri tem opozarjam kupce, da danes preštevilna legla ne obstojajo več, kajti prav ta izgovor prodajalci "cistokrvnih" – nerodovniških psov pogosto uporabljajo kot argument, zakaj psiček nima rodovnika. Danes vsi psi, skoteni v leglih rodovniških in vzrejno pregledanih psov, dobijo rodovnik! Moje mnenje je, da rodovniški psi niso predragi, temveč, da različni "ljubitelji" in "vzgojitelji" želijo služiti na račun mešancev – tako imenovanih čistokrvnih psov. V rodovniškega psa je potrebno poleg denarja vložiti tudi veliko energije za vzgojo, vzdrževanje, z njimi se je potrebno pojavljati na razstavah, itd. Zato ponavljam in opozarjam, da nikjer in nikakor ne obstajajo čistokrvni, nerodovniški psi. Obstojajo zgolj rodovniški psi in ostali in ponavljam, vse imam enako rada, čeprav je njihovo poreklo dvomljivo.

Dragi ljubitelji psov, Evropa se je prebudila in mi z njo! No, vsaj poskušamo. Sedaj je prišel čas, da tudi tisti, ki niso ozaveščeni, sprevidijo lahkomiselnost in nezainteresiranost vseh tistih, ki množično gojijo nepasemske, nerodovniške pse. Vsi ti mali ljubki mladički bodo počasi odrasli in ravno ti, v največjem številu, še naprej polnili naša zavetišča.

Koncem koncev pa ni dvoma, da ima tudi naša mlada država določene obveznosti tudi do nas slovenskih kinologov in vzrediteljev. Prepričana sem, da je skrajni čas, da se prebudimo…

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Žalostno, toda resnično! H korektnosti vzrediteljev sodi tudi medsebojno spoštovanje, ki ne dovoljuje blatenja in razvrednotenja mladičev drugih vzrediteljev. To je najbednejše, kar si v nekem društvu vzrediteljev pasemskih psov lahko predstavljam! Vendar mt razočarani interesenti za nakup mladiča vedno znova poročajo o takšnih izkušnjah. Zato nekaj o tem!

Nekega lepega sončnega jutra sem dobila klic in slišala naslednje: "Prosim, pomagajte mi naprej! Po izčrpnih informativnih pogovorih o pasmi ste mi poslali seznam vzrediteljev, s katerimi sem se nato pogovarjala. Nekaj od njih trenutno ni imelo mladičev. Potem mi je bil odsvetovan nakup pri drugi vzrediteljici, ker ima slabe mladiče. Spet neka druga naj bi uporabljala slabe starše. Naslednja, mi je bilo rečeno, ima pse iz Francije, pri njej naj mladiča tudi ne bi kupila. Spet druga ima že prestare mladiče in se jih ne more znebiti, ker niso primerni. In tako dalje!" O drugih podobnih zgodbah ne bi podrobneje govorila. Vsekakor pa kažejo na to, da so vsi vedeli o mladičih drugih vzrediteljev več kot o svojih lastnih, pa čeprav jih nikoli niso videli!

Interesentka za mladiča se je nato sklenila obrniti na društvo, meneč, da bo tako lahko kupila dobrega psa. Vendar naj bi od vzrediteljev dobila namig, da gre tam le za komolčarstvo, za nekvalitetne mladiče, skratka, da gre predvsem za denar in lastni zaslužek pri rezervaciji oz. obveznost potencialnih kupcev z naplačilom za bodoča legla!!?

Saj to ne more biti res! – si rečem! Ne le, da me je tega sončnega jutra minila vsa dobra volja, mislila sem tudi na to, da takšne sebične spletke škodujejo vsem vzrediteljem in klubu! Sprašujem se, ali je res treba delati drug proti drugemu, če že sodelovanja ne more biti! Prav gotovo takšna negativna slika, tako o pasmi kot o sovzrediteljih, ni smiselna. O tem naj bi razmislil vsak, ki govori negativno o vzrediteljskih kolegih ali društvu. Vse negativno se prej ali slej vrne nazaj in v končni fazi nikomur ne prinese osebne prednosti.

Tega jutra sem vsekakor poizkusila zaradi zlonamernih čenč oškodovani image vzrediteljev nekako izgladiti. Zato naj se vsakdo zaveda: Za vse vzreditelje veljajo enaka vzrejna določila za njihove vzrejne živali. Starši, oče in mati, so pred izdajo vzrejnega dovoljenja pregledani, tudi veterinarsko in strokovno ocenjeni. Mladiči so podvrženi veterinarski kontroli, cepljenju in tetoviranju. Torej ni nobene delitve na dobre in slabe vzreditelje, resne in neresne, na tiste, ki so vredni priporočanja in tiste, ki to niso.

Jaz se vsekakor zavedam, da so razlike med mladiči v enem leglu in tudi med mladiči različnih vzrediteljev, kakor tudi med mladiči iz različnih legel enega vzreditelja. Kolikor vem, pa si vsak prizadeva za vzrejo čim boljših in zdravih mladičev. Saj imamo vendar opraviti z živimi bitji in ne z lesenimi figurami, ki jih oblikujemo po potrebi!! Noben vzreditelj ne more reči v naprej, kakšno bo njegovo naslednje leglo. Pretežno pa vzreditelji živimo v želji in upanju, da bodo mladiči popolni. Nikomur niso prihranjena razočaranja na njegovi vzrejni poti!! In vsak mora kdaj tudi za mladičem, ki idealni sliki pasme ne ustrezajo popolnoma, najti dober nov dom. Sicer mora svojo vzrejno kariero končati hitreje, kot bi si želel.

Želim si, da bi se vsak vzreditelj omejil na pogovor o svoji vzreji, svojih živalih in svojih mladičih. To bi bilo tudi v skladu s tekmovalnimi določili in bilo bi prihranjeno mnogo nezadovoljstva med vzreditelji, kupci psov in člani klubov, ne glede na to, za kakšno pasmo gre.

Vzreje se ne da naučiti. To ni poklic, temveč poklicanost! Poslanstvo!! S spoštovanjem,

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper, januar 2008

Dodatno

Okolje Okolje, danes tako pogosto uporabljena beseda! Spregovorimo o okolju psa. To je njegov popolnoma individualen svet, svet, ki ga zaznava pa svoje, v katerem živi in deluje in ki se mu odpira predvsem preko njegovih fantastičnih čutil. čimbolj sposobna so, tembolj vsestransko je okolje psa.

Najtrajnejše in najzanesljivejše vtise psu posreduje nos. Živi in orientira se predvsem v SVETU VONJEV. Nosna sluznica psa je 30-krat večja od človekove, pa tudi vohalni center v možganih psa je znatno večji. Vonj, ki ga mi komaj zaznamo, je pes sposoben razstaviti na vec sestavin. "Svet vonjev" je tisti svet, v katerem pes živi, ki določa njegov način obnašanja in ki je tako zelo drugačen od sveta, v katerem živimo ljudje.

Tudi SLUH psa človekovega močno presega. Sposoben je zaznati zvoke z zelo visokimi frekvencami t.i. ultrazvok. Zvoke zaznava hitreje in bolj precizno kot mi. Sliši tudi tiste, ki naše uho ne dosežejo več. Prehuda glasnost je za psa lahko zelo neprijetna, celo boleča, tako, da začne cviliti.

VID pri psu nima dominantne vloge. Opaziti je, da ima pri orientirnju nos prednost pred očmi.

OKUS je vsekakor zelo dobro izoblikovan, vendar ni povsem jasno, ali hrano izbira po okusu ali po vonju.

čutilo TIPA je pri psu osredotočeno na smrček, ustnice, jezik in zlasti na blazinice tačk. Za ostalo telo pa bi lahko rekli, da je za dotik in bolečino celo manj občutljivo kot človekovo. Poškodba blazinice boli psa neprimerno bolj kot vbod z injekcijsko iglo v telo.

Nepojasnjena ostajajo mnoga presenetljiva čutna zaznavanja psa, ki pogosto daleč v naprej signalizirajo prihajajoče dogodke ali katastrofe, kakor tudi izjemen čut za orientacijo.

Mi se v pasji svet ne moremo prestaviti, ker nam manjkajo za to potrebne čutne sposobnosti. Se bomo lahko kdaj popolnoma vključili vanj? Prevod in priredba:

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper, januar 2008

Dodatno

Rodila se je ideja Še danes slišim dobro mišljene besede prijatelja, ki mi je nekoč rekel: "Za nas bi bila edino čivava primerna pasma za vzrejo." Ko je opazil naš vprašujoč pogled, je razložil, da je ta majhen pes, ki izvira iz Mehike, za mestno prebivalstvo idealen.

V Sloveniji tedaj še skoraj nepoznana pasma ima iste lastnosti kot vsaka druga in prednosti, da lahko živi v vsakem, tudi bolj omejenem prostoru.

Bil je dosežen sklep, da se predlaga vzreja teh majhnih kužkov. Potrebno je potrpljenje, vztrajnost in ljubezen do teh malih zverinic. V tej pasmi bi bili združeni dve varianti: gladko/kratkodlaka čivava – s svojo vidno žlahtno in za pasmo tipično pojavo in kot druga varianta dolgodlaka čivava, ki upodablja lepoto s svojo raznobarvnostjo, ljubkostjo in ljubeznivostjo.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Ko smo prejeli nujno pismo britanskega Chihuahua Kluba, smo bili še mnenja, da vzreje tako imenovanih "Chi-Merle" ne bi nihče tvegal. Prvi Chi-Merle so bili očitno mešanci. Pred nekaj leti sem videla par z dvema psoma v naročju, ki se je med predstavitvijo čivave ustavil ob našem ringu. Na moje radovedno vprašanje, kateri psi naj bi to bili, sem dobila odgovor, da gre za čivave iz Amerike in sicer BLUE-MERLE-CHIHUAHUA, novo vzrejo in rariteto. Optično je šlo očitno za paritev šeltija s čivavo. Eden je bil kratkodlaki, drugi naj bi postal dolgodlaki. Par naj bi uvozil štiri čivave, druga dva, ki sta še doma, sta eden bel in eden črn. Vendar sta prav tako nosilca Merl-faktorja, oba razstavljena.

Da kot vzrediteljica MERLE vzrejo odklonim, je edini način, da v prihodnosti preprečim prihod takšnih mešancev v mojo vzrejo. Z enim samcem ali samico bi bilo namreč uničenih šest generacij.

Kdor tako kot mi, CCA vzreditelji, ljubi svoje živali in pasmo, takšnega križanja in s tem dedovanja genskih defektov ne sme dovoliti. Bi hotel kdo naše ljubljene in čudovite čivave zavestno minirati? Pri vsakem zdravem sesalcu se lahko v potomstvu pojavijo napake, ki se jih z znanjem in potrpežljivostjo da preprečiti. Toda nerazumljivo za nas je, zaradi objestnosti in sle po uveljavljanju vnašati v čudovito pasmo defekte.S kinološkega vidika in Zakona o zaščiti živali bi moralo biti to prepovedano.

Naš čivava naj tako lep, kot je, tudi ostane. Nihče ne sme eksperimentirati in naši pasmi povzročati gluhost, slepoto, brezdlakavost in sterilnost. To ni vzreja, temveč igračkanje zaradi nepoznavanja posledic. če se bo te mešance dovolilo prezentirati na razstavah, potem vzrejanja ne bo mogoče preprečiti.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper, februar 2009

Dodatno

Našim domačim živalim bi bilo prihranjenega mnogo trpljenja, če bi bila večina ljudi nekoliko manj površna .

Nepravilno obnašanje našega psa ignoriramo ali pa nam celo ugaja, namesto, da bi se zavedali svoje odgovornosti.

Mi smo si želeli in izbrali psa kot tovariša in kot darilo je bil položen v naše roke. Kot ljubek, majhen kužek je zaželen in če ne začnemo takoj z njegovo vzgojo, zakrnijo njegove prvobitne lastnosti in instinkti. Postane hišni tiran , trpita pes in njegov lastnik in pes ostane vse svoje pasje življenje ubogi duševni pohabljenec.

Izjave pasjih lastnikov dokazujejo: " Jaz smem pri svojem psu stanovati, jedilnik si izbira sam ", ob štirih zjutraj me zbudi, da ga peljem lulat, ne mara tujcev, zato laja, vse zgrize in krade, kadar se počuti neopazovan, oblaja vse ljudi z berglami, ure dolgo teka vzdolž vrtne ograje, kajti on varuje in treba ga je vzeti v naročje, ko pride obisk, sicer ugrizne, in dalo bi se našteti še mnogo drugega.

Da vsak pes želi storiti svojemu gospodarju vse prav in pri napakah pokaže slabo vest, je pravljica. On ima instinkt, s katerim prepozna prednosti zase in je rojen egoist! Zato moramo našemu ljubljencu pomagati, da svoje kratko pasje življenje z nami preživi v harmoniji. Pogosto slišim: "Nimam časa za branje knjig o vzgoji psov. Pasja šola ni potrebna, jaz svojega psa vzgajam doma." Zato: Preden začnete z vzgojo, si nabavite in preberite kakšno knjigo o prvih osnovah vzgoje psa in njegovem vedenju.

DVE SEKUNDI časa imate, da svojega psa, potem, ko je storil napako, poučite, da tega ne sme! Po dveh sekundah je on pozabil, kaj je storil – pride k vam in misli, da je kaznovan zato, ker se vam je ljubeznivo približal. Vsakemu psu je prav vseeno, ali vas razveseli ali pa je nehvaležen. Kaj je dovoljeno in kaj prepovedano, tega on ne ve, pozna samo posledice vzgoje – prednost zanj ali škoda , prijetno ali neprijetno. človek naj s svojim psom predvsem vzpostavi odnos, ki bo uglašen na obojestransko zaupanje , sicer bo šlo vse narobe! K temu sodi strogost, vendar je ljubezen do živali enako pomembna, potrebno pa je tudi nekaj trikov.

Lepo vzgojen pes, ki na vrvici prijazno hodi ob svojem gospodarju, je čudovit prizor. Ne obratno – da pes vleče gospodarja za seboj! Pravilnega vedenja v prometu se je treba naučiti in pomeni varnost za človeka in za psa.

V ZDA živi približno 35 milijonov psov, razporejenih na 35% gospodinjstev in v ameriških zavetiščih uspavajo letno 15-20 milijonov domačih živali (ne samo pse). Večino psov zaradi vedenjskih problemov, ker veljajo za neprimerne za oddajo novim ljudem. Da do tega ne bi prišlo tudi v Sloveniji, je odvisno edino od nas. Pri prvem pojavu nekega problema ne smemo zatisniti oči in ga ignorirati . Takojšnja in dosledna pomoč našemu psu je pravilna ljubezen do živali.

Socializacija s človekom naj bi bilo vedno nekaj prijetnega.

Vaš pes bi za vas skočil skozi okno, v vodo, šel bi skozi ogenj, da bi vas rešil. Pomagajte mu s tem, da se ga naučite razumeti. Strokovna knjiga o vzgoji je koristnejša od nasvetov "vsevedov".

Vsaka dežela kaže in dokaže svojo veličino z načinom, kako ravna s svojimi živalmi.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Dunaj, januar 2009

Dodatno

Mi in naš pes Več defektnih rojstevzaradi onesnaženega okolja – Peking – število rojstev z defektnim je znatno porastlo. Od 2001 iz 104,9 na 1000 rojstev na 145,5. Danes se na Kitajskem rodi vsakih 30 sekund otrok s telesno okvaro. Dunaj – medicina za okolje je sprožila alarm. Otroci so izpostavljeni strupom iz okolja. Klasične infekcijske bolezni so zahvaljujoč moderni medicini, premagane. Vendar pa so jih zamenjale alergije, astma, rak in vedenjske motnje. Vzrok za to so pogosto kemikalije. To pomeni, da je otrok, ki v šoli kaže hiperaktivno obnašanje, kot dojenček izpostavljen neki za živčevje škodljivi substanci. Majhno telesce reagira na strupe občutljivejše.

Tako smo pri naši majhni pasji pasmi, pri čivavi in drugih "pritljikavčkih". Prah, izpušni plini, strupi iz okolja so gotovo le drobec obremenitve za našega psa. Skoraj vsak predel v mestu, kjer se sprehajajo psi, se nahaja v onesnaženem okolju. In tukaj dnevno hodijo matere z otroci in spremljajo svoje kužke, ki gredo na "olajšanje".

Vsak vzreditelj bi bil slabo razgledan, če ne bi ničesar vedel o genskih defektih ali dednih okvarah. Dominantne dedne okvare so hud udarec za vzreditelja. Vsak interesent za mladiča želi / zahteva garancijo za svojega psa, da je / bo vse življenje zdrav. To bi si vzreditelji želeli prav tako kot za svoje otroke. Nepredstavljivo je, če se pri mladiču pojavijo problemi, ko je ta že pri novem lastniku. Prvi sum pade seveda takoj na vzreditelja, ki mora svojo nekrivdo pri tem šele dokazati.

V Sloveniji ima vsak registriran vzreditelj na razpolago veliko izbiro najboljše hrane za mladiče in njihove starše, zlasti za pasjo mamico med vzrejnim časom.

Pri nas se zelo skrbi za zdravo prehrano psov. Za pse iz drugih dežel, ki jih nudijo prekupčevalci, to ne velja. Tam ljudem vsega primanjkuje, zato jim je pes le sredstvo za zaslužek in je pogosto rojen v "vzrejni tovarni". Slabo hranjen mladič ne more zdravo in uspešno odrasti.

Slovenski vzreditelj odgovorno izbira živalske starše in vzreja njihove mladiče. Skrbi tudi za potrebno zdravstveno oskrbo (cepljenje, čip). Vzreditelji nikoli ne bi zavestno izzvali bolezni ali škode, zato lahko oddajajo le zdrave mladiče.

Negativnih pojavov, npr. rahitisa …, ki se pogosto opazijo pri uvoženih mladičih, pri nas ni. Tu gre zahvala dobremu glasu slovenskih vzrediteljev.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica

Dodatno

Tako ne gre: Vzeti psičko in ji ob primernem času pripustiti samčka – ostalo se bo uredilo samo od sebe, to pač ni zaželjeni cilj, in zanesljivo nikdar ne prinese potrebnega uspeha !

In velja – znanje je moč! Mnogi dolgoletni vzreditelji imajo dragoceno strokovno literaturo, iz katere "novinec" v začetku dobi informacije, kasneje pa si bo kot kinolog sistematično nabavljal njegovim potrebam odgovarjajoče knjige! Atlas, barve psa, leksikon o psih, bolezni psa in homeopatiji, specialne knjige itd o pasmah si bo pridobil sam!

Nihče ni rojen kot vzreditelj , vendar pa se v marsikom ob nabavi prvega rasnega spa in ob vstopu v pripadajoči klub "prebudi" zanimanje.

Klub rasnega psa je dobro organiziran in prireja za vsakega laika razumljivo vodene klubske zanimive razprave s člani vodstva in dolgoletnimi vzreditelji te pasme . To nudi "novincu" na pasjem področju vključitev v prijetno klimo enako mislečih. Tako nastanejo prijateljstva in počasi se iz radovednosti in vedoželjnosti razvije določena motivacija. Najkasneje na prvi razstavi najde "novinec" kiosk z bogato strokovno literaturo. In ko ima zdaj ta človek primerno in odlično ocenjeno psičko, je prvi korak za bodočega vzreditelja storjen! Predpisi veljajo samo za evropski prostor, ne pa za ZDA, kjer društvo ali klub od vzreditelja ne zahteva, da svoje vzrejne pse razstavlja in daje na ocenjevanje .

Vzreja vsebuje: zanimanje za pasmo, na to pasmo pozitivno vplivati, eventuelno izboljšati , preprečiti nastajajoče napake. Cilj vzrediteljev mora biti ohranjevanje zdravega genotipa in obdržati po standardu zahtevani izgled psa. Enako kot babica tudi vzreditelj ne sme stagnirati, temveč se mora neprestano izobraževati. Začne se vedno z vzrejo ene psičke, toda vsak si iz svojega prvega lagla obdrži prvega ženskega mladička – in že sta dve … itd!

Postati vzreditelj – tega se ne da naučiti! To je kot npr. z akademskim slikarjem – eden postane slikar, drugi umetnik. Vzreditelj ni poklic, temveč poslanstvo.

Našemu vzrediteljskemu podmladku za pasmo chihuahua želimo mnogo uspeha v prihodnosti!

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Dunaj, 2007

Dodatno

Življenjski pogoji nas, pasjih bitij, so prav gotovo odvisni od človeka – našega "gospodarja". Med "gospodarji" našega življenja so tudi takšni, ki nimajo srednje poti: Ali te obožujejo ali pa te tepejo. Ko opazijo lužo na tleh, te tepejo. No, resnici na ljubo, morda sem bil prav jaz, njihov psiček, ki sem poškropil nogo od mize s svojo "vodico". Vendar, kako pa vedo, da sem to storil prav jaz in ne morda nek njihov prijatelj? To je prava skrivnost, ki je ne more rešiti nihče, ker je nemogoče vstopiti v njihovo človeško betico.

Veliko je napak naših gospodarjev, ki jih prenašamo. Vzemite za primer enega od njih in si recite: "To je moj gospodar, ob katerem moram potrpeti vse." Kakšen je? Pozimi ga zebe, poleti mu je vroče, ob dežju je premočen, se poti, smrdi, je porasel z dlakami, hodi po dveh nogah. Hrani se z ogabno hrano in zaničuje tisto, kar je dobro; kadi cigarete in odmetava ogorke, za pripravo svojega ležišča potrebuje vzmetnico, rjuho, pregrinjala, odeje, potrebuje nočno omarico s svetilko, pepelnik, vžigalice in za nameček še kakšno knjižico z ničvredno vsebino. Ubogo človeštvo!

Poln je razvad, napak, predsodkov, vendar pa je v bistvu zelo drag!

Gospodarji-vzreditelji pa imajo še eno prav posebno razvado: vedno so osredotočeni na to, da vas bodo odpeljali na razstavo. Ko se srečajo s kolegi, se med seboj pogovarjajo v nerazumljivem jeziku, ki po mojem izhaja iz nekega narečja, ki ga uporabljajo kanarčki in izzveni nekako takole: ciaci – cacib – loi – lir – enci. Ali še huje, ko izgovarjajo besedice s kolcanjem, brez kakršnegakoli pomena.

Do onemoglosti so ponosni na pokale, pokalčke, medalje, častne trakove, diplome, priznanja, kakor da bi bili lepi in odlikovani oni sami in ne mi – psički. Našo pasjo vrsto živali prehranjujejo le s težavo, saj mora prehrambeni proizvod biti vsaj ameriškega, če že ne švicarskega izvora, kajti drugim ne zaupajo. Gospodarja pa lahko po mili volji terorizirate tudi s tem, da se pretvarjate, da ste bolni ali da šepate. Takoj se bo vznemiril in živel v strahu, da se z vami ne bo mogel udeležiti naslednje razstave. Tako vam bo, s solzami v očeh, zagotovo dovoljeval vse, kar si zaželite.

Verjemite, da se "gospodarja" splača tiranizirati, saj če ste stari, vas bo izločil, če ste mešanci, bo do vas ravnodušen, če imate mladičke, ki mu niso všeč, jih bo pobil, česar pa vi ne morete storiti z njegovimi otroki, čeprav so vam odvratni.

O gospodarju-upokojencu ni kaj dosti povedati. Je čustven, lahko ga je voditi in pri njem uveljavljati svojo voljo, rad kroži po mestu s polnimi žepi piškotov v prepričanju, da vas bo z njimi privabil k ubogljivosti; zatorej, ne bodite do njega preveč nežni, ker bo to vaše vedenje izkoristil v svoj prid. če vas ob nekem deževnem dnevu ali iz drugih razlogov mine volja, da bi ga ubogali, se pretvarjajte, da vas boli trebuh. Z doma bo odšel sam, vas bo pustil doma in v dežju odšel v mesto, da bi vam nakupil zdravila. No, vidite, tudi takšen je vač "gospodar", ki vam kroji lepo in grdo usodo. Jaz pa vedno ostanem isti in vaš psiček, kakršen pač sem.

Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Koper, 22.1.2008

Avtorica in foto: Ibolya Godina Vzrediteljica CHI Mednarodna kinološka sodnica Objava na mojpes.netu: 26.10.2008 Vsi materiali so avtorsko zaščiteni, vsakršno kopiranje je prepovedano.