Osem dolgih let
Datum 26.10.2003 1:57:33 | Rubrika: Društva za zaščito živali
| Osem dolgih let
"Polonaaaaa! Kje je Avš'" je zadonelo že z vhodnih vrat čez celo halo iz grla človeškega bitja, ki ga je v množici ljudi in psov zaradi majhnosti najbrž težko sploh opaziti brez sledenja temu, od kje kričanje prihaja. "Glej ga, trbovca, kako se dere že na vratih!" je sicer potiho, a vendar dovolj glasno pripomnila Polona, ko je na vhodu zavetišča v Lahovem pri Cerknici prvo minuto po končani akciji odvzema psov zagrmelo kot le kaj. "Ja, ja, saj je tukaj! Bog pomagaj, kako tale teži!" Levo in desno nepregledna množica kužkov vseh vrst in velikosti, ki glasno prosijo za dotik. Prijazno prigovarjanje, obupen trud, da se obdržiš na nogah ob oglušujočem huronskem odzivu kosmatih bitij na božanje, in vendarle švigajoče beganje pogleda v iskanju še posebej enega izmed njih. S sodelavko Mojco, ki mi je sledila, sva se prebijala skozi človeški in pasji direndaj. Odrivajoč druge levo in desno je Polonina podoba postajala vse bližja in večja. In potem sem ga zagledal. In se hip zatem z dotikom prepričal, da je res tam in da je pravi. Mojca ni mogla verjeti svojim očem, da so se mi ovlažile oči, ko sem ga končno našel.
Avšek je kuža, ki se je skotil na Visokem pri Kranju pri Mileni Močivnik. Sestrico Avško so raztrgali drugi psi v enem izmed brezštevilnih medsebojnih merjenj moči v boju za hrano, Avšek pa je ostal in uspel preživeti do današnjih dni. Takrat, pred osmimi leti, je bil mlad kuža, na pogled izrezani filmski Bendži. Simpatičen in živahen kosmatinec, ki je s svojimi vragolijami in nemogočim samosvojim obnašanjem padel v oči skoraj vsakemu obiskovalcu. Radoveden, nikoli pri miru, zdaj tu, zdaj tam in če je bilo le mogoče, vselej pod nogami od jutra do večera, zaradi česar je tudi dobil ime Avšek. Obiskovalci, ki so prihajali na Visoko in kasneje v celjski Bukovžlak, so spraševali zanj. Koliko prijetnih ljudi, koliko prijaznih družin se je zvrstilo, ki bi ga posvojile in mu podarile lepo življenje! A njegova lastnica ga je, tako kakor vse druge, obsodila na krdelno životarjenje v svetu, kjer vladata hierarhija in zakon močnejšega. Med pretežno večino velikih psov se je moral dan za dnem znajti in boriti, da mu je uspelo priti do skromnega obroka. Dokler smo v ta nekdanja nelegalna zavetišča skorajda trumoma prihajali prostovoljci, je bil tudi on deležen redne hrane in priboljškov. Ko smo se drug za drugim poslovili, ni bilo več nikogar in ničesar.
Želel sem ga posvojiti, a brezuspešno. A še leta dolgo po svojem odhodu sem se trudil, da bi nam ga uspelo oddati drugam in sem pošiljal ljudi, ki so želeli posvojiti kužke. Zaman. Danes, po osmih letih, je starček. Skoraj desetletje prepozno, a vendarle rešen. Ko sem ga dvignil v naročje, me je presunilo. Njegovi zobje so skoraj povsem uničeni, njegova dlaka je bila zanemarjena in polna bolh, po telesu garje in v ušesih staro gnojno vnetje in tumor. Skupaj s še dvema drugima je bil prvi od kužkov, ki so bili odpeljani iz začasnega zavetišča v Lahovem pri Cerknici in nameščen v oskrbo pod okrilje trboveljskega društva proti mučenju živali.
Veliko truda in časa je bilo potrebnih, da smo ga s pomočjo naše Urše, ki ji je bil zaupan v oskrbo ter zdravljenje, uspeli spraviti k sebi. Kopanja. Striženja. Čiščenja ušes. Injekcije antibiotikov. Samo mehka hrana, edina primerna za njegove poškodovane zobe ter dlesni. Preplašenost. Nesocializiranost.
Nikoli ne bom pozabil Matjažu in Ireni, da sta ga odpeljala in še manj Urši, da se je zavzela zanj. Zakaj ga nisem vzel sam? Ker imam doma že štiri pse in mačke in nimam srca, da bi ga obsodil na ponovno življenje v skupini. Prestar je, da bi moral vse to še enkrat prestajati in se prilagajati. Pozno jesen življenja naj preživi v miru, srečen in v domu pri ljudeh, kjer mu bo lepo in ki jih bo imel samo zase. Vse bi dal, da bi bil lahko moj in osem let sem čakal na to. Zato hočem, da mu bo lepo in da mu nikdar več ne bo ničesar manjkalo. Pa čeprav ne bo moj. Nanj lahko pazim tudi, ne da bi bil moj. Ker vem, da imaš nekoga lahko resnično rad tudi od daleč.
DPMŽ Trbovlje, objavljeno oktobra 2003
|
|
