Standard in nadstandard v slovenskih zavetiščih za živali
V Sloveniji je trenutno registriranih 10 zavetišč za zapuščene živali.
- dve zavetišči za živali, ki ju upravljata dve lokalni društvi za zaščito živali: Zavetišče DVPMŽ Maribor in Obalno zavetišče za zapuščene živali;
- eno zavetišče, ki je organizirano kot del javnega zavoda, ki ga je ustanovila mestna občina: Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana;
- sedem zavetišč v lasti in upravljanju zasebnikov: Zonzani (s.p.), Perun (s.p.), Oskar Vitovlje (zavod), Turk (k.d.), Horjul (s.p.), Meli (d.o.o.), Mala hiša (d.o.o.).
Vir vurs.gov.si
Za vsa slovenska zavetišča velja ista živalovarstvena zakonodaja, nadzor pa izvajajo iste inšpekcijske službe, ki spadajo pod Veterinarsko upravo Republike Slovenije.
Zakonodaja ...
"Vrhnji" ali "glavni" dokument je
- Zakon o zaščiti živali (ZZZiv-UPB3, Uradni list RS, št. 38/2013, z dne 3. 5. 2013),
podzakonska akta pa sta:
- Pravilnik o zaščiti hišnih živali (Uradni list RS, št. 51/2009 z dne 3. 7. 2009) in
- Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali (Uradni list RS, št. 45/2000 z dne 27. 5. 2000) in Pravilnik o spremembi pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali (Uradni list RS, št. 78/2004 z dne 16. 7. 2004).
Ostale predpise, povezane z zaščito živali, najdete na spletni strani Veterinarske uprave RS.
S posameznimi členi navedenih predpisov se bomo srečali v nadaljevanju. Predvsem vam želim prikazati, kaj je tisto, kar je obvezno nuditi živalim v zavetišču in kaj je tisto, kar lahko zavetišče živalim nudi, če tako želi in če ima za to dovolj finančnih sredstev. Prav finančna sredstva so tista, ki poleg znanja in "srca" generirajo posel, za katerega mnogi pravijo, da ga ne bi smel opravljati vsak. Kot kjerkoli drugje, tudi pri oskrbi živali v zavetiščih brez nič ni nič. Če ni denarja, ni muzike. Živali namreč od zraka in ljubezni ne preživijo pri nikomer. Zato bomo na začetku malo pogledali v financiranje in organiziranost zavetišč.
Kdo plača ...
Če bi šli povsem od začetka, bi lahko rekli, da je prav vsaka žival (razen "pravih" prostoživečih mačk) lastniška, torej je imela nekje lastnika, ki jo je iz malomarnosti ali nemerno zapustil. Ker pa se lastnikov mnogih živali ne da najti (žal nadzor nad mirkočipiranjem ne deluje tako, kot bi moral, je pa na srečo iz leta v leto bolje in je več živali označenih), mora nekdo zanje poskrbeti. Zakonodajalec se je ob sprejemanju zakona odločil, da skrb za zapuščene živali prepusti lokalnim skupnostim - občinam (to smo mi vsi), kjer so živali najdene. Seveda ne morejo za živali skrbeti sami župani ali njihovi podrejeni na občinah, zato potrebujejo zavetišča za zapuščene živali. Zavetišč je 10, občin pa čez 200 in vsaka si nekoliko po svoje razlaga obveznosti, ki ji jih v zvezi z zapuščenimi živalmi nalaga zakon. Financiranje oskrbe v zavetiščih občinam nalaga zakonodaja. Nekatere občine imajo stalne pogodbe z zavetiščem, nekatere izdajajo naročilnice ob vsaki najdeni živali, nekatere sploh nimajo rešene problematike in občinarji začudeno mežikajo, ko se zapuščena žival pojavi v njihovi občini, nekateri občinarji pravijo, da v njihovi občini ni zapuščenih živali ... Občine zagotavljajo sredstva za te namene v začetku leta za tekoče leto v svojih proračunih. Zelo pogosto se zgodi, da denarja že sredi leta zmanjka, živali pa ne prenehajo potrebovati oskrbe takrat, ko denarja ni več in se ne začnejo spet pojavljati zapuščene, ko sprejmejo nov občinski proračun.
... in kdo pije?
Na tem mestu je za razumevanje nadaljevanja treba povedati, da se vsa slovenska zavetišča ne financirajo enako, kot tudi na trgu ne nastopajo enako.
- Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana je pod okriljem Živalskega vrta oz. ZOO d.o.o., katerega ustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana. Skrbijo za zapuščene živali na območju MOL.
- Zavetišče za živali Maribor je last Mestne občine Maribor. Koncesijo za izvajanje javne službe zavetišča za zapuščene živali na območju MOM je podelila Društvu za varstvo in proti mučenju živali Maribor. Koncesionar ima v najemu celoten objekt z opremo in plačuje koncesijsko dajatev, občina plačuje koncesionarju stroške za živali po ceniku in na podlagi mesečnih obračunov (sprejemanje prijav o zapuščenih živalih, zagotavljanje potrebne veterinarske pomoči zapuščenim živalim, zagotavljanje ulova, prevoza, namestitve in oskrbe zapuščenih živali v zavetišču in stroške sterilizacije oziroma kastracije). Skrbijo za živali na območju MOM in še nekaj drugih občin v okolici.
- Obalno zavetišče je v lasti treh obalnih občin (v nadaljevanju občine): Koper (financira 60%), Piran (financira 23%) in Izola (financira 17%). Občine so predale izvajanje javne službe in upravljanje zavetišča za živali Obalnemu društvu za zaščito živali. Izvajalec javne službe - ODPMŽ upravlja zavetišče za zapuščene živali, pri čemer ni zavezan k plačevanju najema objektov, tri pogodbene občine pa direktno zagotavljajo sredstva za plače in izdatke zaposlenim v zavetišču ter delno financirajo pokrivanje tekočih materialnih stroškov zavetišča, obenem pa na podlagi letnega programa in finančnega načrta delovanja zavetišča občine zagotovijo sredstva za zagotavljanje in izvajanje veterinarske pomoči zapuščenim živalim ter opravljanje prevozov živali in za izvajanje drugih strokovnih veterinarsko - higienskih opravil. Skrbijo za zapuščene živali na območju občin Koper, Piran in Izola.
- Vsa ostala zavetišča nastopajo na trgu kot katerakoli druga gospodarska družba. Pokrivajo vse ostale občine v Sloveniji, za posel pa se borijo s prijavami na razpise. Z občinami ne delajo po v naprej pripravljenem protokolu, kot zgoraj našteta zavetišča, temveč se z vsako občino dogovarjajo posebej. Dogovori se sklepajo za določen ali nedoločen čas, pogosto pa delajo brez dogovorov, samo preko naročilnic. Pri gradnji objektov, investicijah, vzdrževanju, plačah ... jim ne pomagajo občine, temveč je to njihov posel in kot vsak podjetnik se morajo znajti sami.
Vsa zavetišča imajo po ZZZiv-UPB2 možnost pridobivanja sredstev z raznimi aktivnostmi za zbiranje sponzorskih sredstev in donacij, obe zavetišči, ki sta v upravljanju društev za zaščito živali, pa imata to zapisano v vzorcih razpisnih pogodb kot obvezo.
Vse se zmeraj začne na začetku
Živali lahko pridejo v zavetišče kot izgubljene, zapuščene, oddane ali odvzete:
- Izgubljene živali običajno zelo hitro (največ v nekaj dneh) odidejo nazaj k svojim lastnikom. Večinoma so označene z mikročipom in za take je preprosto najti lastnika, da plača stroške, ki so nastali z lovljenjem, namestitvijo in oskrbo živali, dokler je bila le-ta v zavetišču. Če slučajno žival ni označena, se ob oglaševanju najdbe v medijih lastnik hitro pojavi, saj jo običajno išče. Najprej je vedno treba pogledati, če je morda naša izgubljena žival v zavetišču, vsekakor pa je nujno poskrbeti, da ima mikročip in da so naši podatki v registru ažurirani.
- Zapuščene živali so po pravilu z neznano, pogosto travmatično preteklostjo, lahko bolne ali poškodovane, neoznačene, zaradi česar ni mogoče iskati lastnika, zato ostajajo v zavetišču.
- V zavetišče oddane lastniške živali imajo sicer znan izvor, se pa njihova usoda v ničemer ne razlikuje od zapuščenih živali.
- Odvzete živali so tiste, za katere zaradi slabih razmer, v katerih so živele, inšpektor odredi odvzem lastniku. Take živali pridejo v zavetišče pogosto s travmami zaradi mučenj ali pomanjkanja. Zelo redko jih je mogoče oddati v tridesetih dneh, saj jih je najprej potrebno fizično in psihično "spraviti k sebi".
Zavetišče ne more biti samo nekaj pesjakov s prepihom
Poglejmo, kaj vse mora imeti zavetišče:
- prostor za sprejem strank in vodenje evidenc,
- prostor za opravljanje veterinarskih storitev,
- sanitarne prostore za osebje,
- prostor za pripravo in skladiščenje hrane,
- prostor za shranjevanje opreme za čiščenje in razkuževanje prostorov in opreme,
- prostor za kopanje in čiščenje živali,
- izolatorij za pse,
- izolatorij za mačke,
- bivalne prostore za pse, ki morajo biti zakonsko predpisanih mer,
- bivalne prostore za mačke, ki morajo biti zakonsko predpisanih mer, s prostorom za iztrebljanje in ustreznimi igrali in igračami, vsaka mačka mora imeti ustrezno ležišče,
- bivalne prostore (kletke, bokse oziroma ustrezne posode) za druge hišne živali,
- prostor za bolne in poškodovane živali, kjer temperatura ne sme biti nižja od 20 °C,
- prostor s hladilnico za poginule in usmrčene živali (hladilna skrinja),
- prostor za izpust psov,
- celotno zavetišče mora biti ograjeno in, če osebje ni stalno prisotno, tehnično varovano,
- ustrezno vozilo oziroma vozila za prevoz živali, ki so opremljena na predpisan način,
- stalen in neposreden vpogled v register psov, za kar je potreben osebni računalnik in dostop do interneta,
- najmanj štiri ure uradnih ur vsak delovni dan,
- samostojno ali v sodelovanju z veterinarsko organizacijo organizirano stalno 24-urno pripravljenost oziroma dežurstvo za sprejem živali v nujnih primerih,
- skrbnike živali mora iskati z objavo na zavetiški oglasni deski in tudi preko sredstev javnega obveščanja, ki so pripravljena tovrstna obvestila objavljati zastonj, lahko pa ima tudi spletno stran,
- biti mora zadostno število oskrbnikov, ki morajo biti usposobljeni za delo z živalmi ter za dajanje nujne prve pomoči živalim,
- zagotoviti mora stalno prisotnost ali pripravljenost veterinarja oziroma veterinarske službe.
Poglejmo, kaj zavetišče po zakonu mora početi:
- zagotoviti ulov in prevoz živali v zavetišče, če najditelj tega ne more storiti sam,
- zagotoviti namestitev živali v zavetišče v roku 24 ur po sprejemu obvestila, če gre za poškodovano žival, pa v roku 4 ur,
- če je žival poškodovana, zagotoviti njen prevoz v veterinarsko ambulanto, po veterinarski oskrbi pa prevoz v zavetišče,
- sprejeti prostoživeče domače mačke, jim po potrebi zagotoviti ustrezno veterinarsko oskrbo, zagotoviti sterilizacijo oziroma kastracijo in jih po okrevanju, če ni interesenta, ki bi jih prevzel v skrbništvo, ustrezno označene vrniti v okolje, kjer so bile najdene, če je okolje primerno za vrnitev,
- sprejeti živali, za katere njihovi skrbniki nočejo ali ne morejo več skrbeti (oddane živali), in pomagati iskati nove skrbnike, lastnik živali pa je dolžan plačati prispevek za delovanje zavetišča,
- vsako novo sprejeto žival namestiti v izolatorij (pse praviloma 10 dni, mačke pa praviloma 14 dni) tako, da ne more priti v stik z drugimi živalmi, pred namestitvijo nove živali mora izolatorij razkužiti,
- najkasneje v 24 urah po namestitvi zagotoviti pregled veterinarja za vsako sprejeto žival,
- odstraniti živalim notranje in zunanje zajedavce,
- preventivno vakcinirati živali proti kužnim boleznim,
- zagotoviti ustrezno nameščenost živali, da se omeji možnost prenašanja okužb, stiki nezdružljivih živali in onemogoči parjenje,
- zagotoviti ločeno namestitev živali z mladiči in bolnih živali od drugih živali,
- redno hraniti živali v skladu z njihovimi potrebami,
- vsak dan dvakrat preveriti splošno stanje in počutje živali v zavetišču,
- vse prostore zavetišča najmanj enkrat dnevno očistiti, prostori, kjer se nahajajo živali, pa po potrebi razkužiti,
- redno odstranjevati iztrebke,
- pred odhodom psa ali mačka iz zavetišča žival označiti z mikročipom za identifikacijo živali,
- psice praviloma sterilizirati, mačke pa sterilizirati oziroma kastrirati (o izjemah odloča vodja zavetišča),
- pri brejih živalih in živalih z mladiči zagotoviti dodaten rok, ko šele lahko začne teči 30 dnevni zakonski rok, ko je dovoljeno žival usmrtiti,
- voditi ustrezne evidence o zapuščenih in pogrešanih živalih, sprejemu živali, vrnitvi živali njihovim skrbnikom oziroma oddaji živali novim skrbnikom, zdravljenju, poginih in usmrtitvah,
- evidencam mora zagotoviti zaščito podatkov,
- za vsako žival posebej imeti kartoteko,
- imeti interni akt o veterinarsko-sanitarnem redu zavetišča.
Iz zgornjega je jasno razvidno, da morajo imeti vsa zavetišča ustrezno velike pesjake in posebne prostore za karanteno ter jo tudi izvajati, za bolne, stare, poškodovane, doječe živali in za mladiče pa primeren ogrevan prostor na 20 stopinj. Vsi morajo imeti opremo za odlov živali in znati morajo z njo ravnati. Za vsa zavetišča je obvezen ustrezno opremljen in označen avtomobil in 24-urni dostop do CRP (Centralni register psov). Vsi morajo za vsako žival voditi predpisane evidence in vsi morajo za živali skrbeti 30 dni.
Nič od zgornjega ni zastonj in ni samo po sebi umevno. Tudi nič se ne naredi samo od sebe. Za vse je potrebna oprema, prostor, znanje, ljudje, čas ... Vse to merimo v denarju. Zavetišča niso dobrodelne ustanove. Ne tista, ki jih upravljajo društva, kot tudi ne tista, ki jih upravljajo takšne ali drugačne gospodarske organizacije. Vsi pa morajo zagotavljati vse zgoraj našteto.
Kaj je z občinskim denarjem podprt standard za živali?
Oddanih živali v zavetišče je v primerjavi z zapuščenimi živalmi zelo malo. Za izgubljene živali, ki jih prevzamejo lastniki, praviloma le-ti tudi poravnajo stroške, ki so od najdbe do prevzema živali nastali v breme zavetišča. Glavnino stroškov zavetišča predstavljajo resnično zapuščene živali, torej tiste, za katere ni mogoče ugotoviti, kdo je njihov lastnik, in prav te stroške so občine dolžne plačati.
Že predhodno smo ugotovili, da je z občinami pogosto zelo težko, saj je razlag zakonodaje in s tem razlag obveznosti občin toliko, kot je občin v Sloveniji, oz. verjetno še več, saj je pogosto ena razlaga županova, druga s strani občinskih svetnikov, tretja uradnika, ki je zadolžen za sodelovanje z občani in zavetiščem za zapuščene živali. So pa vsekakor tudi take občine, ki imajo živalovarstvene zadeve vzorno urejene.
Občine plačajo:
- zagotovitev mest v zavetišču - najem enega ali več pesjakov (zakonska obveza zagotovitve enega mesta v zavetišču na vsakih 800 registriranih psov v občini),
- stroške pri odlovu živali (kilometrina in ure na terenu),
- prvo pomoč živali (to pomeni spraviti žival iz šoka in ne zdravljenje poškodb in/ali bolezni),
- 1 krat antiparazitik,
- 1 krat cepljenje proti kužnim boleznim,
- cepljenje proti steklini,
- mikročipiranje,
- potni list,
- sterilizacijo psice (žal tega stroška ne priznavajo vse občine, torej tudi plačajo ne),
- sterilizacijo mačke,
- kastracijo mačka,
- 30 dni osnovne oskrbe za žival po ceniku (manjši in večji psi, mačke; za osnovno oskrbo se šteje hrana, voda, ležišče, dnevni izpust oz. sprehod, dnevno čiščenje prostora ...).
Člen zakona, ki ga večina sploh ne razume
Zakon o zaščiti živali bi moral poznati dovolj podrobno vsak prebivalec te države. Pa ne le v delih, ki so mu všeč, temveč tudi v delih, ki govorijo o financiranju in "prenosu lastništva" v zavetišče sprejete, pa po 30. dneh neoddane živali.
30 dni je magična meja:
- do 30 dni bivanja živali v zavetišču = financiranje živali v zavetišču iz žaklja lokalnih skupnosti - občin,
- nad 30 dni bivanja živali v zavetišču = financiranje živali iz zavetiškega žaklja.
4. odstavek 31. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-UPB2) pravi takole:
Če zapuščene živali ni možno oddati, se lahko po 30 dneh od dneva, ko je bila nameščena v zavetišče, usmrti.
Prepričana sem, da nihče med vami ne želi, da bi se pri katerikoli živali navedeni odstavek 31. člena v resnici izvedel, kar bi pomenilo, da se žival humano usmrti.
Tisto, česar večina ne pomisli, pa tudi ko o tem razmišljajo, večina ne razume, je dejstvo, da nekdo mora za tako žival prevzeti odgovornost, skrb in finančno breme. Večina se strinja, da osebno ne bi mogli preživeti 5, 10 ali več živali: za njih vsak dan skrbeti, jih hraniti, negovati, voditi na sprehode, k veterinarju, cepiti ... in vse to financirati. Ponavadi imamo enega ali dva psa, morda še kakšnega mačka, in to je to. Še ob tem nam včasih ne gre s časom, energijo, denarjem ...
Kako potem lahko kdorkoli zahteva od drugega, da je dolžan 31. dan na svojih plečih in denarnici obdržati danes eno, jutri še dve, pojutrišnjem še kakšno neoddano žival? Hitro jih ostane 10, 20, 30 ali celo več neoddanih. In za njih v vsem skrbeti tedne, mesece, morda celo leta ... Kako lahko to zahtevate? če zahtevate, potem storite najprej sami korak - prijavite gojitev živali in vzemite v posvojitev 10 živali, ki čakajo na nov dom več kot 30 dni v zavetišču. Posvojitev pomeni, da se živali tudi uradno prepišejo na vas in da morate za njih odgovorno skrbeti v skladu z zakonodajo - poleg vsakodnevne prehrane, nege, igre, socializacije ... jih tudi razglistiti, razbolhati, cepiti po protokolu in po potrebi plačati veterinarske storitve. Ko boste prijavili gojitev, boste podvrženi nadzoru veterinarske inšpekcije in morali boste delati po predpisih, torej ne bo dovolj, da živali samo "rešite" in jim zagotovite "golo preživetje". V kolikor menite, da tega niste pripravljeni ali zmožni, potem prenehajte valiti odgovornost na druge in prenehajte zahtevati od upravljavcev in lastnikov zavetišč, da obdržijo vse neoddane živali pri življenju in zanje "do konca" sami skrbijo.
Zakonodajalec se je za 31. člen ZZZiv odločil povsem odgovorno. Ne zato, da bi katerokoli žival obsodil na smrt, temveč zato, da ne bi nihče mogel zavetišču zastonj "obesiti na pleča" tuje živali, v kolikor tega zavetišče samo ne želi.
Kaj je to nadstandard?
Ko gledamo in primerjamo slovenska zavetišča, se moramo najprej zavedati osnov oskrbe, ki jih postavlja zakonodaja. Da ponovimo: odlov, če je potreben, sprejem in namestitev živali, veterinarski pregled in prva pomoč, če je potrebna, odstranitev notranjih in zunanjih zajedavcev, preventivna vakcinacija proti kužnim boleznim, cepljenje proti steklini, praviloma sterilizacija pasjih in mačjih samic ter kastracija mačjih samcev, mikročipiranje in izdaja potnega lista, 30-dnevna oskrba in oglaševanje. V kolikor žival ni oddana, je 31. dan dovoljena evtanazija.
Vse, kar je več, je nadstandard, ki ga živalim in posvojiteljem nudi zavetišče. Živalim zavetišče lahko nudi nadstandard na mnogo načinov: veterinarska oskrba bolnih ali poškodovanih živali (bolne in poškodovane živali se sicer lahko evtanazira takoj), socializacija, udobna namestitev, posamezni živali prilagojena prehrana, oprema, igra ..., vsekakor pa s tem, če jih 31. dan ne evtanazira, v kolikor ne najdejo novih domov. Vse to stane in se meri v prostoru, času, energiji in v evrih.
Posvojiteljem, donatorjem in javnosti pa lahko zavetišče nudi nadstandard z dobrim in korektnim obveščanjem.
Kako v realnosti izgleda nadstandard za živali, zavetišče in posvojitelje?
Najprej bomo govorili o nadstandardni realnosti v enem od slovenskih zavetišč - kaj nadstandard pomeni za živali in zavetišče, pa tudi za posvojitelje. V nadaljevanju si bomo pogledali še tisti del nadstandarda, ki ga zavetišče nudi javnosti.
Za primer bomo vzeli zapuščenega nekastriranega pasjega samca, ki ga je treba odloviti nekaj kilometrov stran od zavetišča.
Po predpisani zakonodaji izgleda (plačan) standard takole:
Uslužbenec zavetišča sprejme poziv in v roku 24 ur (če je v obvestilu navedeno, da gre za poškodovano žival, potem je predpisan čas 4 ure) odide na teren. Odlovi psa in ga pripelje v zavetišče, namesti ga v karantenski prostor, ga razglisti in razbolha ter nahrani. Uredi dokumente ob prevzemu (zapiše vse, kar je potrebno, psa fotografira). V 24 urah psa pregleda tudi veterinar in ga cepi proti kužnim boleznim. če z zdravjem psa ni nič narobe, si sledi naslednjih 30 dni v podobnem ritmu (vmes se pes samo preseli iz karantenskega prostora v običajen pesjak): hranjenje, čiščenje prostora enkrat dnevno, menjava vode, izpust oz. sprehod enkrat dnevno. Obenem se odvija tudi oglaševanje. če se javi posvojitelj prej kot v 30 dneh, uslužbenec uredi posvojitvene dokumente, kot je v zakonu predvideno za posvojitveni postopek, in preda čipiranega ter cepljenega psa skupaj s pasjim potnim listom novemu lastniku. In to je to. Pes je preživel do 30 dni v pesjaku, ni mu bilo nič hudega, imel je osnovno oskrbo ..., je pa še vedno nekastriran in zna se zgoditi, da posvojitelj o psu, njegovem karakterju in njegovih navadah ne bo izvedel ničesar, kar kasneje pogosto pripelje do vrnitve psa v zavetišče, saj večina ljudi izbira psa po izgledu, kar pa ni zagotovilo, da bo sobivanje uspešno.
Če se posvojitelj ne pojavi v 30 dneh, potem lahko pes 31. dan zaspi brez čipa, cepljenja in potnega lista, saj je čipiranje, cepljenje in izdajanje potnega lista za psa, ki nima novih lastnikov, nesmiselno oz. odvečen strošek. Tudi sterilizacija psice je eden od stroškov, ki je dejansko za občino nesmiselen, v kolikor ji zavetišče na koncu računa še evtanazijo iste psice.
Zdaj pa si poglejmo isti primer s (plačanim) standardom, kateremu je dodan (neplačan) zavetiški nadstandard:
Istega psa bo zavetiški uslužbenec odlovil, pripeljal v zavetišče, razglistil, razbolhal in namestil v karantenski prostor. Že v času, ko je pes v karanteni, se bodo ukvarjali s spoznavanjem psa in njegovih navad ter travm. Po končani karanteni bo psa pooblaščeni veterinar kastriral in začela se bo socializacija. Pes bo hranjen z njegovi starosti, velikosti in počutju ustrezno hrano. Na voljo mu bodo igralni pripomočki, ne bo samo enkrat na dan spuščen v izpust ali odpeljan na kratek sprehod, temveč se bodo oskrbniki z njim intenzivno ukvarjali, da ga čim bolje spoznajo, pa tudi čim bolje pripravijo za odhod v nov dom. Psa preizkušajo v odnosu do ljudi in do drugih živali. Ko pride posvojitelj, mu tako vedo povedati o psu vse, kar je pomembno za uspešno sobivanje v novem okolju. Kot nadstandard se šteje tudi odgovornost pri oddaji živali - ne oddajo je vsakemu, ki bi si to želel, temveč tistim, za katere ugotovijo, da so se že v preteklosti obnašali do svojih živali odgovorno in se nameravajo tako tudi v prihodnje. Tako zavetišče si bo vzelo tudi pravico odločiti, da s strani posvojitelja izbrana žival ni primerna, temveč je bolje, da posvojijo drugo. Posvojitelji bi morali biti sposobni to pozitivno sprejeti, žal pa le nekateri razumejo, da je to v dobro njih in živali, ki jo posvajajo. Ob posvojitvi gre pes iz zavetišča kastriran, mikročipiran, cepljen proti kužnim boleznim tolikokrat, kolikor je potrebno, cepljen proti steklini in s posvojitveno pogodbo med posvojiteljem in zavetiščem, ki omogoča kontrolo zavetišča nad oskrbo psa pri posvojitelju ter odvzem, v kolikor posvojitelj s psom ne bi ravnal kot odgovoren skrbnik.
Nadstandard, ki ga zavetišče nudi živalim, je tudi v tem, da jih ne evtanazira, razen v primerih, ko so le-te agresivne, poškodovane ali hudo bolne.
Magičnih 30 dni v takem zavetišču ni nobena groza in praviloma žival ni uspavana, ko občina preneha zanjo kriti osnovne stroške. če 31. dan pes ni posvojen, temveč je še vedno v zavetišču, se zanj ne bo prav nič spremenilo, temveč bo potekalo vse po ustaljenem ritmu naprej do posvojitve. Včasih traja to samo nekaj dni, včasih nekaj tednov, včasih pa celo nekaj let. Vmes dobi pes vse, kar potrebuje, tudi vso veterinarsko oskrbo, morebitne operativne posege ali zdravljenja, vso nego ..., skratka vse, kot vaš ali moj pes. Vendar vse na stroške zavetišča.
Če strnemo, je nadstandard, ki ga zavetišče nudi živalim, na kratko tole:
- bivanje v zavetišču do oddaje, razen v primerih, ko so živali agresivne, poškodovane, bolne,
- antiparazitik po potrebi (2 krat, 3 krat ...),
- cepljenje proti kugi vsaj 2 krat,
- hranjenje s starosti in zdravstvenemu stanju posamezne živali primerno hrano,
- sterilizacija vseh psic,
- kastracija vseh psov,
- izpust/sprehodi 5 krat dnevno, čiščenje sproti,
- nudenje veterinarske oskrbe vsem živalim brez izjeme kljub temu, da je občine ne plačujejo, kar v praksi pomeni:
* zdravljenje vseh mačjih virusov (herpes, calici, klamidija)
* zdravljenje vseh ozdravljivih poškodb in bolezni: zlomi tačk, čeljusti, drugih poškodb, vnetja, driske, celo avtoimune obvladljive bolezni, zdravljenje ustnih votlin (puljenje zob) ...
Kaj je nadstandard za posvojitelje, donatorje in javnost?
Ni namen tega zapisa, da ugotavljam, kakšen nivo standarda nudijo živalim v katerem od zavetišč, temveč da vam pokažem, kako tudi sami zelo enostavno "berete podatke", ki vam jih ponujajo zavetišča na svojih spletnih straneh in kako jih dajete ob bok tistemu, s čimer vam polnijo glave t.i. "ljubitelji vsega živega", ali celo upravljavci zavetišč.
Predstavila vam bom nadstandard, ki ga nudi posvojiteljem, donatorjem in javnosti nova spletna stran Zavetišča Horjul, vi pa boste sami ugotovili, katera zavetišča zadostijo vašim zahtevam po obveščenosti in iz podatkov na njihovih spletnih straneh razbrali, kdo nudi živalim v njihovi oskrbi samo standard, kdo pa še kaj več.
Spletno stran Zavetišča Horjul najdete na naslovu www.zavetisce-horjul.net.
Čeprav je na spletni strani kar nekaj vsebin, sta za tale zapis najpomembnejši dve rubriki:
- Iščejo nov dom
- Spet doma
V rubriki Iščejo dom lahko vidite:
- katere živali so trenutno v zavetišču in iščejo dom,
- koliko psov, koliko mačk in koliko drugih živali je trenutno v zavetišču,
- vsaka žival dobi svoje ime najkasneje nekaj dni po prispetju v zavetišče,
- koliko dni je posamezna žival v zavetišču,
- katero žival je mogoče posvojiti na daljavo,
- vsaka žival je predstavljena s sliko.
Vse živali imajo poleg naštetega še povezavo "več informacij" in po kliku nanjo izveste nekaj osnovnih podatkov: datum sprejema, spol, kako je prišla v zavetišča (oddana, odvzeta, najdena ...), pri nekaterih kraj najdbe, starost živali ob sprejemu, kakšna veterinarska oskrba ji je bila nudena v zavetišču, posebnosti, ki so pomembne za posvojitelje (žival ni za v blok, ne mara mačk ...), status (išče dom, je v karanteni, ni za posvojitev, temveč bo doživljenjsko v zavetišču ...), prvi zapis in prve slike ob sprejemu, kar je pri živalih, ki dlje bivajo v zavetišču nadgrajeno z novimi zapisi in novimi slikami, ko je o živali znano več. Pri vsaki živali so navedeni vsi, ki so posvojili to žival na daljavo, vsi tisti, ki pa niso posvojili na daljavo točno določene živali, so navedeni v rubriki Brez vas ne gre. Poleg tega je pri vsaki živali dodana tudi direktna povezava na rubriko Zavetišča Horjul na mojpesForumu, kjer ima vsaka žival svojo temo z več informacijami in več fotografijami, in kjer se zavetišče dnevno javlja.
V rubriki Spet doma lahko spremljate vse oddane živali. Tiste, ki so odšle iz zavetišča v letošnjem letu, so predstavljene s sliko in ustreznimi povezavami, tiste, ki so odšle v prejšnjih letih pa v arhivu samo s povezavami.
Pa se malo poigrajmo z informacijami, ki jih ponuja spletna stran Zavetišča Horjul. V trenutku, ko to berete, so na spletni strani seveda številke drugačne, saj se stanje v zavetišču vsakodnevno spreminja, nove živali prihajajo, nekatere stare odhajajo v nove domove ... Spletna stran je ažurirana nekajkrat dnevno.
Zapis in številke se nanašajo na datum 25. 1. 2011.
Objavljenih je 30 psov, od tega jih je v zavetišču 6 manj kot 30 dni in 24 več kot 30 dni. Jun je v zavetišču že 1127 dni, kar je 997 več, kot plačajo občine. Imajo 49 mačk, od tega samo dve manj kot 30 dni. Najdlje je v zavetišču Muc, kar 1750 dni, kar je 1720 dni na stroške zavetišča. V Horjulu je tudi en kunec.
Če izračunamo vse oskrbne dni nad 30 dni samo za tiste živali, ki so ta trenutek, torej 25. 1. 2011 objavljene na spletni strani, dobimo približno take številke:
mačke - 16850 dni ali 46,16 let,
psi - 7048 dni ali 19,30 let.
Zgornje so le številke oskrbnih dni (oz. let), ki jih ne plača nobena občina. Manjkajo še vse številke o opravljenih kastracijah psov, ki jih občine prav tako ne plačujejo. Manjkajo vsi drugi veterinarski posegi in zdravljenja, ki jih pri teh živalih ni bilo malo. Kaj vse se je dogajalo z njimi v zavetišču in kaj vse je bilo potrebno, da so sedaj zdrave in nekatere že zelo dolgo pripravljene na nove domove ... si lahko pogledate pri vsaki živali posebej. Manjkajo vsi napori in porabljen čas za socializacijo živali.
Čutite razliko med "standardno" oskrbo, kot sem jo opisala malo više in tem, kar lahko gledate in berete na spletni strani zavetišča Horjul? Upam, da čutite. Stran je namenjena temu, da spremljate živali in delo zavetišča. Prav zato je tudi ažurirana sproti. In da se zavedate, da se nič ne zgodi samo od sebe.
Vaša odgovornost
Lahko pomagate na preprost način - s spremljanjem delovanja zavetišč in s pomočjo tistim, ki ravnajo v skladu z vašimi pričakovanji in v dobro živali. Ne bodite zadovoljni samo s tem, da vam ponujajo napise in floskule, da ne uspavajo živali. Informirajte se najprej o tem, kaj je dolžnost zavetišč in kaj je dobro za živali, spremljajte dogajanja v vseh zavetiščih in nagradite s svojo pozornostjo in pomočjo tiste, ki "dajo živalim (in vam) nekaj več". Samo žival obdržati pri življenju, potem pa ji ne nuditi vsega tistega, kar potrebuje, ni dobro za žival, pa tudi odgovorno ne. Ne vpijte, da so morilci tisti vodje zavetišč, ki kakšno žival uspavajo, kot tudi ne kujte v zvezde tistih, ki jih za vsako ceno obdržijo pri življenju.
Bodite odgovorni lastniki, skrbniki, posvojitelji, uporabniki interneta, donatorji ... Ko posvajate žival, se obnašajte enako odgovorno, kot bi jo kupovali za velik denar, zberite o živali in o zavetišču vse informacije, ki so vam dosegljive tam, kjer je najbolj pravo mesto zanje - na spletnih straneh zavetišč in v samih zavetiščih, ne pa po raznih blogih, facebook zidovih ali forumih. Ne pustite se zmanipulirati tej ali oni struji, ki navija za tega ali onega. Za vas in za vašega bodočega kosmatega prijatelja gre. Takrat je pomembna prav vsaka informacija in noben trud, priti do nje, ne sme biti odveč. Ne vam in ne zavetišču.
Srečno in hvala že v naprej za vsakršno pomoč, ki jo boste kateremukoli zavetišču nudili.
Jana Pahovnik
29. 1. 2011
Kopiranje je prepovedano.
Že zdavnaj so izumili povezave.
|
