Potrpežljivo pristopiti, večkrat obiskati, mnogokrat ponoviti in pokazati ... S pravim tonom povedati in na pravi način predstaviti. če je treba, vedno znova in znova.

Z epono (njen vzdevek na mojpes.netu) smo se na mojpes.netu prvič srečali leta 2007, ko nam je prišla predstavit Gmajničarja Jožeta, potem pa še Pomurca Lukca, konec leta 2008 pa je takole pozvala ljudi iz Pomurja k delu v lokalnem društvu za zaščito živali:

"Saj pa imamo internete tu tudi, kje ste vsi?
Ne biti kot jaz ... Poznam zgodbo vsakega izgubljenega psa v tej ljubi Sloveniji ... Ampak, samo moje branje še nobenemu ni pomagalo ... Čeprav sem jim v srcu želela toliko sreče, da sploh povedati ne morem ... Raje tisti, ki posvojiti več ne morete, radi pa te zgodbe prebirate, dajte raje tiste pol ure, eno uro, namesto branja teh zgodb, dejansko kako tako zgodbo (lepo seveda) ustvarit ...

Ne se bati javiti, jaz vem, da ima vsak tako malo časa, še za sebe včasih ... Ampak, če bi nas bilo več in bi vsak kanček prispeval ... Da pelje zjutraj enega kužeka na sprehod, drug pelje kdaj kakšno žival kam, tretji in četrti kdaj pa kdaj opereta brisače, peti kupi kdaj kako kost za glodati ... Pa bi že toliko naredili ... Vsak čist malo ... In vsak, popolnoma vsak bi bil poplačan ... S pogledom na živalico, ki ji je polepšal trenutek, dan, življenje!"


Luka iz Pomurja, 2008

Društvo za zaščito živali Pomurja je že petič zapored organiziralo akcijo sterilizacije in kastracije psov in mačk v Pomurju, katere cilj je omiliti problematiko prevelikega števila zavrženih psov in mačk, pri lastnikih živali pa dvigniti ozaveščenost in zagotoviti odgovornejši odnos do njihovih živali.

Akcija je potekala v obdobju od 1. februarja do 31. maja 2013. Podprle so jo vse pomurske veterinarske organizacije, ki so v času akcije priznavale 20 % popust na svoje storitve. Na obvestila v medijih in pozive lastnikom živali na plakatih in letakih se je odzvalo kar 557 odgovornih lastnikov živali in dalo sterilizirati oziroma kastrirati 604 hišne ljubljenčke, kar je za 184 živali oz. za 43,8 % več kot v letu 2012.

V tokratni akciji je bilo steriliziranih oz. kastriranih 399 mačk in mačkov ter 144 psov in psičk ter celo en dihur, 60 živali pa ni razvrščenih. Največja je bila odzivnost v občini Murska Sobota (65 lastnikov, 74 živali), sledita občina Gornja Radgona (50 lastnikov, 52 živali) in občina Puconci (35 lastnikov, 46 živali). Največji delež prebivalstva (skoraj 1%) pa se je v akcijo vključil v občinah Gornji Petrovci in Radenci.

V društvu pogosto prevzamemo kakšno vrečo hrane ali opreme za živali in jo razdelimo med pomoči potrebne. Med drugim tudi Kraljem ulice, ki jim enkrat mesečno nudimo še malce drugačno podporo.

Vedno bolj se namreč zavedamo, kakšno vrednost ima znanje. Prav zato smo se prostovoljci DZZŽ LJ odločili, da enkrat mesečno obiščemo Kralje ulice in tistim, ki potrebujejo nasvet o negi in oskrbi svoje živali oziroma imajo vprašanje o zaščiti živali, namenimo dve popoldanski urici.


Vesele urice pri Kraljih ulice
foto arhiv DZZŽ LJ

DZŽ Pomurja

Prostovoljci Društva za zaščito živali Pomurja se že nekaj let trudijo urejati razmere in spreminjati odnos do živali v pomurskih romskih naseljih. Problematika je nadvse pereča, prostovoljci pa vsak dan znova dokazujejo, da se da s trdno voljo, vztrajnostjo, neizmernim potrpljenjem in mislijo na dobro vseh (živali in ljudi) doseči daljnosežne učinke in narediti mnogo in še več.

Aprila 2009 je ena od članic DZŽ Pomurja zapisala takole:
"Vse skupaj se je začelo z "reševanjem" majhne psičke, privezane na kratko verigo, daleč stran od vseh, v enem od pomurskih ciganskih naselij ... Želeli smo ji izboljšati razmere.

'Pogumno' smo šle reševat situacijo.

Kot si lahko vsi predstavljate, seveda ni ostalo samo pri tej psički ... Vidiš sosedovega, ki je še na slabšem. Ko si pri sosedovem, vidiš, da jih je pri sosedovih 9, nepreskrbljenih, iz prve vasi se kar na enkrat znajdeš še v drugi vasi ... Te živali živijo res v groznih razmerah.

To pa že tako ne gre. In smo jih začeli redno obiskovat. Redno in tečno in prijazno in strogo, pa spet prijazno, spet zelo tečno, ampak večinoma smo prišle v tonu, ki jim je dal vedeti, da jim želimo le pomagati. Z nasveti, s pomočjo iskanja domov psom, za katere ne morejo poskrbeti, s siljenjem v sterilizacijo njihovih psičk (muc), z daljšanjem verig, s preseljevanjem psov iz najbolj osamljenega dela dvorišča ... Spet je bilo bolje, naslednjič pa smo spet odhajale od njih popolnoma razočarane ... Ampak celostno - stvari gredo na bolje. Če pomislim, precej na bolje."


Ena od nedavnih uspešnih akcij - Floki prej ... in Floki potem ...
Več na klik.

Zverinice - Društvo ljubiteljev dihurjev je 19. 5. 2012 v KUD France Prešeren v Ljubljani organiziralo 1. dihurčkov dan, ki je fenomenalno uspel in vsekakor bo ponovljen. Če ne prej, čez leto dni.

Ob 5. decembru, svetovnem dnevu prostovoljstva, in v duhu iztekajočega se evropskega leta prostovoljstva želimo z vami deliti nekaj misli o prostovoljskem udejstvovanju na področju zaščite živali.

DZZŽ LJ sem se kot podporna članica pridružila zatem, ko sem si z brskanjem po društveni spletni strani in obisku prvega DOBRodelnega ŽURa za Horjulčke uspela ustvariti vtis o tem, v kolikšnem obsegu in na kakšen način poteka prostovoljska iniciativa za dobrobit živali v okviru društva. Takrat sem imela občutek, da o zaščiti živali vem že kar nekaj. Kmalu mi je postalo jasno, da bom morala, če želim res narediti nekaj dobrega in koristnega za živali, pošteno zavihati rokave. Prostovoljstvo je namreč proces učenja - in prostovoljno delo za dobrobit živali ni tu nobena izjema.


Vsako leto dvakrat še posebej napnemo moči ob akcijah zbiranja papirja Pomagajmo naravi in osrečimo živali! (foto: arhiv DZZŽ LJ)

Iskanje novega doma za vsako zavrženo žival je ena od pomembnejših dejavnosti Društva za zaščito živali Ljubljana. Po tem, ko je žival veterinarsko pregledana, oskrbljena, testirana in sterilizirana oziroma kastrirana, si prostovoljci društva prizadevajo kar najbolje poskrbeti tudi za njeno socializacijo. Ko je žival pripravljena za odhod v nov dom, pa se zgodba šele dobro prične. Najti je treba namreč odgovorne skrbnike, kar ni najlažja naloga.

Marsikdo se namreč ne zaveda, da je posvojitev živali pravzaprav odločitev za novega družinskega člana. Prav zato ima društvo določenih nekaj kriterijev, s katerimi seznani vse (potencialne) posvojitelje in s katerimi se morajo slednji tudi strinjati, če želijo prek Društva posvojiti katero od živali.

Da bi se prepričalo, če je za posvojeno žival poskrbljeno v skladu s kriteriji posvojitvene pogodbe, društvo opravlja preverjanja posvojenih živali. V letu 2010 je tako šest članic društva pod drobnogled vzelo 44 pogodb o posvojitvi živali prek DZZŽ LJ (od tega 2 psa in 42 mačk) in se odpravilo na preverjanja po vsej Sloveniji.


Približna razporeditev preverjanj (Urška Gerbajs)

Foto: Jernej

Objava 25.2.2010

V VRTINCU DOGODKOV SAGE O BULMASTIFIH
V vrtincu razpletanja krvave sage o bulmastifih želimo društva za zaščito živali predstaviti svoj pogled na razvoj dogodkov od napada psov na g. Stanislava Megliča leta 2006 do nedavnega usodnega napada na skrbnika. Ob tem želimo javnost seznaniti z nekaterimi nepravilnostmi, ki smo jih ugotovili pri svojem delu in brez obravnave katerih po naši oceni ne bo mogoče zagotoviti celovite in nepristranske preiskave te afere, zlasti ne z vidika zaščite živali.

Veterinarska uprava Republike Slovenije po našem mnenju svojega dela ni opravljala tako, kot ji nalaga zakon, zato je v veliki meri odgovorna za škodljive posledice tragedije. če bi bila veljavna zakonodaja spoštovana, varnost ljudi in živali ne bi bila ogrožena.

"Polonaaaaa! Kje je Avš'" je zadonelo že z vhodnih vrat čez celo halo iz grla človeškega bitja, ki ga je v množici ljudi in psov zaradi majhnosti najbrž težko sploh opaziti brez sledenja temu, od kje kričanje prihaja. "Glej ga, trbovca, kako se dere že na vratih!" je sicer potiho, a vendar dovolj glasno pripomnila Polona, ko je na vhodu zavetišča v Lahovem pri Cerknici prvo minuto po končani akciji odvzema psov zagrmelo kot le kaj. "Ja, ja, saj je tukaj! Bog pomagaj, kako tale teži!" Levo in desno nepregledna množica kužkov vseh vrst in velikosti, ki glasno prosijo za dotik. Prijazno prigovarjanje, obupen trud, da se obdržiš na nogah ob oglušujočem huronskem odzivu kosmatih bitij na božanje, in vendarle švigajoče beganje pogleda v iskanju še posebej enega izmed njih. S sodelavko Mojco, ki mi je sledila, sva se prebijala skozi človeški in pasji direndaj. Odrivajoč druge levo in desno je Polonina podoba postajala vse bližja in večja. In potem sem ga zagledal. In se hip zatem z dotikom prepričal, da je res tam in da je pravi. Mojca ni mogla verjeti svojim očem, da so se mi ovlažile oči, ko sem ga končno našel.