Nauk te zgodbe
Ne obupaj.
Ne čakaj predolgo.
Zaupaj v svoj 6. čut, ko imaš občutek, da je nekaj hudo narobe.
Obišči veterinarja raje enkrat preveč, kot premalo.
V dvomu pojdi po 2.-3. 4. 5. ... mnenje.

Ceni prave prijatelje.

Naša Miyu (from Japanese - true, gentle, ...) je danes zaključila svoj agility začetniški tečaj.

Ko sta se našli Najkovo in moje srce, sem za dobrodošlico domov, povzela Najkove misli namenjene prejšnjemu, neodgovornemu, lastniku. Verjetno se ne bi prav dosti razlikovale od tistih, ki bi jih napisal Najk sam, če bi jih seveda lahko.

Torej:

Gazda! Ali kako naj ti sploh rečem?

Danes sem prvi dan doma! Doma! To izgleda tako, da ima bela kocka vrata, okna, ima dimnik, veš, ima tudi tla, ki so gladka. Ima vodo, ima hrano, doma je tudi mehak kavč, ima lučke in pozimi ima kamin, da ne zebe. Poznaš kaj od naštetega?

Ko so me dobri ljudje pripeljali v zavetišče, sem le upal lahko, da bo še kdo tako prijazen. Lahko sem spal v plastični posodi, lahko sem vsak dan jedel, niso me brcali, niso mi želeli slabega in ti si lahko le zamišljaš, kako je to krasno, ko te roka tudi poboža. Tudi vodo so mi dali, svojo malo sobo sem imel, o čemer verjetno ti ne veš nič.

Jutro Mone in Fine

Jutro je.
Včeraj je skoraj ves dan deževalo in danes sta polni energije. Krempeljčki nestrpno praskljajo od postelje do vhodnih vrat in nazaj.
Šefica pa kar še spi.
Nesprejemljivo.
Mona skoči na posteljo in vohlja okoli njenih uhljev, Fina pa prevzame gole prste na nogah, ki kukajo izpod odeje. Šefica zarenči in potegne noge k sebi, odejo pa preko glave.
Aha. No prav, bosta pač potrpeli še pol minute. In niti sekunde več.

Na postelji se razvname tiha, a energična bitka. Zobje hlastajo po uhljih, telesi se prevračata in težko pristajata na negibni gmoti pod odejo. Šefica se godrnjaje premakne in to je znak za divji stampedo proti vhodnim vratom.

Srečna zgodba najdenčka Tima

Zgodba se začne nekega zgodnje poletnega dne, ko sem prišla po krajšem dopustu v službo in zagledala lepotca. No, večina se ni strinjala z mano in če povem čisto po pravici, dejansko ni izgledal kaj prida lep. Govorim namreč o psu, ki ga je bila sama kost in koža in s telesa so mu viseli debeli klopi. Njegove očke so bile tako prekleto žalostne, da se mi je zasmilil v dno duše. Seveda sem, v svojem stilu pač, takoj stopila v akcijo. Od kod je pes, čigav je, je že dolgo tu, a ste mu dali kaj za jesti, ste vprašali policijo, če kaj ve čigav je, ...

Zmago kot zmagovalec

Sem 20 mesečni kuža. Moje otroštvo ni bilo postlano z rožicami. Borba za preživetje, za hrano in vodo bi se tragično končala, če ne bi prišel v zavetišče Horjul k Poloni. Bil sem sestradan, utrujen in imel sem poškodovano nogo. S pomočjo dobrih ljudi, ki jim ni vseeno za živali (tukaj se zahvaljujem vsem donatorjem), se je nabralo toliko denarja, da sem šel lahko na operacijo. In ker sem prestal bitko in končno tudi zmagal, sem dobil ime Zmago.

Vsak dan so mi previjali rane in kljub hudim bolečinam nisem izgubil volje do življenja. Rana se je zaraščala, prav tako pa se je celil moj srček. Vsi so bili tako zelo prijazni do mene, in nič več nisem bil nezaupljiv do ljudi, temveč sem jih imel vsak dan rajši.


Pri Poloni v Horjulu

Vsepasemski kuža Ben

Želja po psu me spremlja že celo življenje. Kot otroku se mi je izpolnila, a sem psičko v nesrečnih okoliščinah izgubila že po dveh letih. Bila je srednje velika črnobela mešanka med kokeršpanjelom in nemškim lovskim terierjem. Ime ji je bilo Lady. Dolgo je nisem prebolela, a odločena sem bila, da bom, ko odrastem, ponovno imela psa. Načrtovala sem ga sicer za pozneje, ko si kupim lastno stanovanje in se moje življenje stabilizira, a nisem mogla čakati tako dolgo. Letos poleti sem se odločila, da si ga omislim že zdaj.

S fantom sva se prej pogovarjala o bokserju, ki pa je bil bolj njegova kot moja želja. Jaz sem si bolj želela pit bulla. Ime za njega ali njo sva že dolgo imela. Ne glede na spol in pasmo bi ga poimenovala Penca. Ko pa sem začela resno razmišljati o nakupu psa, sem misel na pit bulla opustila. Vsi so mi ga odsvetovali, ker načeloma nimam izkušenj. Po dolgem raziskovanju in razmišljanju o drugih pasmah sem odkrila cairn terrierja. Našla sem tudi vzreditelja. A neka druga misel mi ni dala miru. Kaj če bi raje posvojila psička iz zavetišča? Potem sem razmišljala le še o tem, ali bi ga raje kupila ali posvojila. Odločitev je padla, ko mi je sodelavec razlagal, da je posvojil psičko iz zavetišča in kako vesela je bila. Vedela sem da je to to.

Azil terier – moja Žiža

Vedno sem si želela psa. Ko sva se preselila v drugo podnajemniško stanovanje, je imel lastnik psa. Opogumila sem se in vprašala, če ga lahko imava tudi midva. Po njegovem odgovoru sva začela iskati najinega kostkota. Vedela sva, da bova posvojila "ta pravega" iz zavetišča. O drugem ni bilo govora. Začelo se je vsakodnevno obiskovane zavetišča v Mariboru in sprehajanje psov, obiskovanje spletni strani drugih zavetišč za pse, itd. Nekako ni bilo ta pravega za naju.
V petek, 2. 10. 2004, pa so pripeljali izpod Pohorja zbegano mladičko. Ime so ji dali Žiža. Takoj je preskočila iskrica. Rekla sva, da jo bova vzela midva. In čakala dolgih 8 dni, preden sva jo lahko odpeljala na varno. Mislim, da je bilo teh 8 dni zame najdaljših. Vsak dan sva jo hodila sprehajat in ji nosila priboljške, ampak sem kljub temu vsako jutro poklicala, če je še tam. 9. 10. 2004 se je v najino stanovanje preselila moja najboljša prijateljica.
Sedaj je stara po ocenah 19 mesecev. Je čistokrva mešanka - v sebi pa ima veliko terierja.


Prvi dan pri naju - sveže skopana in nahranjena

Naša okrepitev Lady

Sredi julija lani sem po prihodu z letovanja na forumu mojpes.neta opazila novico o poškodovani gladkodlaki prinašalki v težavah. Lastnik se ji je odrekel, v azilu pa niso imeli denarja za nujno potrebno operacijo čeljusti, zato je skupina članic izvedla reševalno akcijo - psičko so operirali in ji iskali novo, ali vsaj začasno bivališče. Ne da bi kaj dosti razmišljala, sem se ponudila. Naslednji dan sem že šla po njo in takoj, ko sem jo zagledala, mi je bila všeč. Na videz sicer ni bila nič posebnega - na glavi je imela tisti zaščitni ovratnik, smrdela je kot kuga in sopla kot lokomotiva, ampak oči so se ji tako prijazno svetile, da me je kar odneslo h kletki, pa še roke mi je potegnilo noter. Komaj sem se odvrnila od nje. Urediti je bilo treba nekaj papirjev, dobiti zdravstvene napotke, potem pa sem jo naložila v prtljažnik in sva šli. Pot ni bila preveč prijetna. Pomirljivo sem jo nagovarjala in ji razlagala, kam greva, ampak bila je tako zaskrbljena, da je samo zbegano buljila, sopla in se praskala. Avto mi je tako zasmradila, da sem morala tudi na avtocesti voziti z odprtim oknom. Aktivistke so mi poleg drugih potrdil in dokumentov priskrbele tudi njen rodovnik, iz katerega je bilo razvidno, da gre za 3-letno Lady, nečakinjo od našega psa.


Lady
Foto: Marjetka

Kako je živeti z našo Nelly ...

Kako začeti takšno zgodbo? Hm ..., mogoče kar na začetku.
S fantom sva se poleti preselila v najemniško stanovanje. Že pred tem sva bila "dogovorjena", da bo z nama živela tudi muca, ki jo bova poiskala v kakšnem zavetišču oziroma prek oglasov. In tako se je tudi zgodilo. Še preden sva bila uradno vseljena, sem našla najbolj sladko kepico, ki sem jo kdaj videla. Čez čas pa se je na mojo veliko žalost izkazalo, da je ta moj sladki muc poln neustavljive želje po svobodi - tekanju po travnikih; bil je pravi upornik, zato sva ga morala dati nazaj, saj ni bil primeren za življenje v stanovanju. Sva pa pri istih ljudeh naletela na še eno črno-belo kepico, ki nama je polepšala življenje. To je moja kraljica Pija - sladka muca, ki ji manjka del tačke, a je vseeno najlepša in najbolj sladka muca ki sem jo kdaj koli imela. Mislila sva, da je to to - imava muco ..., nekoč bo prišel še dojenček ..., in bomo srečno živeli ...


Nelly in njen lep pogled

Zgodba Tayos-a

Po izredno žalostnem začetku se je moja svetla stran življenja kaj hitro začela.
Ko sem bil star šest tednov, so me odpeljali na rob gozda ob neko naselje. S tremi bratci smo tavali naokoli in jokali, nato sem se za nameček še izgubil. Znašel sem se sam. čisto sam. bilo me je tako strah, da tudi jokati nisem upal. Zvil sem se v klobčič v visoko travo in upal na najboljše. Dan se je hitro obrnil in prišla je noč in z njo velike kaplje dežja. Zeblo me je in lačen sem bil. Pogrešal sem svojo mamico in bratce, ob katere bi se lahko pogrel. Skoraj sem obupal ...


Po velikosti sem konkuriral Tejinim teniskam