Zmago kot zmagovalec

Sem 20 mesečni kuža. Moje otroštvo ni bilo postlano z rožicami. Borba za preživetje, za hrano in vodo bi se tragično končala, če ne bi prišel v zavetišče Horjul k Poloni. Bil sem sestradan, utrujen in imel sem poškodovano nogo. S pomočjo dobrih ljudi, ki jim ni vseeno za živali (tukaj se zahvaljujem vsem donatorjem), se je nabralo toliko denarja, da sem šel lahko na operacijo. In ker sem prestal bitko in končno tudi zmagal, sem dobil ime Zmago.

Vsak dan so mi previjali rane in kljub hudim bolečinam nisem izgubil volje do življenja. Rana se je zaraščala, prav tako pa se je celil moj srček. Vsi so bili tako zelo prijazni do mene, in nič več nisem bil nezaupljiv do ljudi, temveč sem jih imel vsak dan rajši.


Pri Poloni v Horjulu


Joj, kako boli

Pri Poloni sem doživel tudi prvo ljubezensko izkušnjo. Zaljubil sem se namreč v rjavo - črno psičko Sarico. Vsak dan sva uganjala norčije v Polonini dnevni sobi in bila sva nerazdružljiva.


Moja Sarica

Nekega dne je zazvonil telefon in slišal sem, da Polona govori nekaj o meni. Že čez dve uri so prišli neki ljudje in me ogledovali, me božali in videl sem, da sem jim zelo všeč. Nato so me dali v avto in odpeljali.

Srce mi je bilo kot noro in tresel sem se kot šiba na vodi! Le kaj se sedaj dogaja? Kam me peljejo stran od Polone in moje Sarice?

Ko smo prispeli, so me peljali v hišo. Takoj sem dobil igračke, hrano in vodo.


Takole sem se crkljal prvi dan.

Mislil sem si, pa saj mi ne more biti nič hudega, zato sem se sprostil in se pustil božati. Vsi so skakali okoli mene in zdeli so se mi prav smešni, vendar tudi malo sumljivi, saj tisti trenutek še nisem vedel, da je to moj novi dom. Slikali so me z vseh strani, tako, da sem bil že kar utrujen od poziranja. Šel sem spat. Ponoči sem sanjal Sarico in ko sem se zbudil, nisem vedel kje sem.


Oh, Sarica ...

Kmalu sem spoznal, da je to moj novi dom. Življenje se mi je naenkrat obrnilo za 100 odstotkov. Redna hrana, sprehodi in crkljanje ... Vse to se je že v nekaj mesecih poznalo na meni. Imena mi niso spremenili. Hvala bogu, saj si niti predstavljati ne morem, da bi bil kakšen Pepe, Muri ali Rex. Jaz sem pravi pravcati Zmago, vendar ne kot Jelinčič in ne kot Sagadin, temveč Zmago kot Zmagovalec.

Nekega dne so se moji lastniki spomnili, da bi bilo dobro, če bi šel v šolo. Moj prvi šolski dan je bil odličen, saj sem se tam takoj zatrapal v psičko Ino in skupaj sva veselo divjala po poligonu.


Vaaaa, čisto sem utrujen od te šole!

Šolsko snov sem hitro obvladal, vendar sem včasih rajši malo počakal in nisem takoj naredil kakšne naloge, saj sem takrat vedno dobil še en priboljšek. Če pa je deževalo, pa niti priboljšek ni pomagal, saj mi niti slučajno ni padlo na pamet, da se usedem, kaj šele uležem na tisto mokro travo in si umažem svoj lepi plišasti kožuhček.

Prišel je čas izpitov. Moja lastnica se je tresla kot šiba na vodi in ves čas je govorila, da je vesela, ker je lepo vreme. Nisem vedel, kaj to pomeni in tudi zanimalo me ni preveč, saj sem ves čas pogledoval proti Neri (poleg Ine mi je bila všeč tudi Nera) in komaj čakal, da se vse skupaj konča in da se greva osvežiti v bližnji potoček.
Zato sem vaje, ki sem jih izvajal, skušal narediti čim boljše, da mi slučajno ne bo treba še enkrat česa ponavljati. Ko sem končal, je moja lastnica skočila od veselja, me objemala in cmokala, kot da se ji je zmešalo.


Prva na slikici je Ina, zadnja pa Nera (psički mislim)!

Vsi so si nekaj čestitali in si podajali roke, potem pa sem se moral zopet slikati. Hvala bogu, da je bilo vsega konec. Za nagrado sem se lahko kar celo uro podil z Nero.

Nekega dne je lastnica prinesla domov mačko in okrog nje se je vnel pravi cirkus. Dali so jo v avto, jo nekam odpejali, prišli nazaj in jo ves čas gledali. Bolj ko sem se dobrikal, bolj so me podili stran in tisti dan sploh niso imeli časa zame. Niso vedeli, kaj naj naredijo z njo, saj jaz mačk ne prenesem prav dobro in tudi oni, kot sem videl, nimajo izkušenj z njimi. Vendar to nebogljeno bitje mi je kmalu priraslo k srcu. In ko so doma videli, da ji ne bom nič naredil, so se odločili, da ostane pri nas. Dali so ji ime Biba.
Ko se je Biba pozdravila, mi je začela prav veselo nagajati in ves čas skakati vame.


Sedaj je pa ona taglavna, a ne?!

Dobro, da je prišel čas dopustov. Biba je ostala doma, mi pa smo se odpeljali na morje. Vsak dan sem se sončil, v vodo pa me niso spravili. Kot da ne vedo, da slane vode ne maram preveč!


V vodo pa ne grem!

Na dopustu so mi bila najbolj všeč jutra, saj smo hodili na dolge sprehode in tudi v hribe so me vzeli s seboj.


Na Televrinu v Nerezinah

Bili smo tudi na Hrvaškem, kjer mi je bilo najlepše, saj sem se vsak dan podil po njivi in lovil miške. Ko smo se odpravljali domov, so me komaj spravili v avto, saj sem hotel kar tam ostati.


Vi kar pojdite, jaz bom ostal!]

Doma me je že težko pričakovala Biba in komaj sem stopil v hišo, mi je že skočila na glavo. Tako je skoraj vsak dan. Vendar ji jaz ne ostanem nič dolžan in jo veselo zapodim po stopnicah, dokler me moji ne okarajo.


Vendar jo imam vseeno rad!

V začasni oskrbi smo imeli tudi male mucke, ki sem jih vsak dan malo pocrkljal. Biba jih pa ni marala. Je pihala nanje tako, da sem včasih moral posredovati in jo malo trše prijeti.

Zdaj pa so že odšli v nove domove in sem kar vesel, saj se bo sedaj spet vse začelo vrteti okoli mene. So me kar malo zapostavili zadnje čase.


Poglej, mi bo kar pivo spil!

Najprej Biba, potem Gremlinček, Sredko in Pitonček. Saj veste, več jih je, manj je časa zame.


No, da se ne boste stepli!

No, pa saj vem, da sem doma car, in da me imajo vsi radi, vendar se moram na vsake toliko časa smiliti in malo pojambrati, da me potem tolažijo in mi govorijo: "Zmago, ti si najlepši, najboljši, tebe imamo najrajši." Prosim lepo, pa ne jim tega povedati!


Ali mar nisem najlepši?

P.S.: 29. 12. 2007 bom praznoval eno leto, odkar živim z mojimi lastniki. Vem sigurno, da bodo takrat spekli jagodne rezine, zato vas vabim, da se mi pridružite.

Zmago

Zgodba je sodelovala v natečaju "Srečne zgodbe"