Kako je živeti

Opomba avtorja: Pred vami je resnična zgodba, ki se je odvijala med našim potovanjem po Siciliji.

Sicilija, Petrosino, julij 2003

Nimam imena. Sem le ena od tistih, za katere ni nikomur mar. Le ena od tistih, ki se potikajo po ulicah in brskajo po smetnjakih. Le ena od tistih, ki pripadajo hkrati vsem in nikomur.

Sem ena od tistih, ki nikoli ne vidijo ovratnice ali povodca, pesjaka ali nagobčnika, tistih, katerih gibanje ni omejeno z ograjami, tistih, ki nikoli niso sami doma, ko čakajo lastnike, da pridejo iz službe.
Ljudje pravijo, da smo svobodnjaki, vendar pa je ta svoboda le navidezna. Naša življenja niso lahka in naše potepuške zgodbe se skoraj vedno končajo prezgodaj in tragično, pogosto pod kolesi kakšnega avtomobila ali pa zaradi prevelike podhranjenosti za vedno zaspimo v senci kakšne palme ali grma.
Sem ena redkih, ki jim sploh uspe dočakati to starost.

Imam 8 mesecev.



Današnja noč ni minila nič drugače kot včerajšnja. Ko se Petrosino umiri in ljudje spijo, se za nas potepuhe začne delo. Skrbno prevohamo in prebrskamo vsak smetnjak, vsak kup smeti v upanju, da bomo našli ostanke hrane, ki bi za silo napolnili naše skromne želodčke.
Začne se daniti, zato se odpravljam na zaslužen počitek. Zavijem kar v bližnji kamp, se uležem pod palmo, zaprem oči in zadremam. Le upam lahko, da se bom zjutraj, le nekaj ur kasneje, zbudila.

Zjutraj sonce že močno pripeka. Mirno opazujem svet okoli sebe, še posebej družino v bližini. Štirje so in imajo rjavega psa, ki počiva v senci zraven avtomobila.
Ne mine dolgo, ko se mi dva člana, mlajša, dekleti približata in me začneta božati. Od veselja se valjam po tleh in veselo maham z repom. Po nekaj minutah prenehata in se vrneta k šotoru, jaz pa grem kar za njima. Tam sem deležna še večje pozornost, tokrat vsi nekaj govorijo in se z mano igrajo. Všeč mi je, da so vsi tako prijazni in prav zato v njihovi družbi preživim nekaj ur.
Žalostna sem, ker vidim, da nekam odhajajo. Želim si, da bi lahko šla zraven. Gledam, kako se v velikem rdečem avtu odpeljejo iz kampa in me gledajo.

Mine nekaj ur in jaz še vedno pridno čakam. Končno le zaslišim avto. Odprem oči in vidim, da se peljejo nazaj. Veselo začnem mahati z repom in jih pozdravljati. Pobožajo me, nato pa je spet vse tako, kot je bilo prej, preden so šli.
Proti večeru dobi rjav kuža skledo polno hrane. Vsi okoli mene se nekaj pogovarjajo in me čudno gledajo, nato pa tudi pred mene postavijo skledo s hrano. Začudeno jih gledam, po nekaj trenutkih pa le začnem jesti, saj sem lačna. Ko pojem, mi vzamejo skledo in se čez nekaj minut spet vrnejo. Tokrat je skleda polna sveže, hladne vode. Hvaležno jih pogledam in začnem piti.
Žalostna sem, ker spet odhajajo. Upam, da se bodo tudi tokrat vrnili. Gledam za avtom, se nato uležem zraven šotora in čakam.
Mine kar nekaj časa, preden spet zaslišim avto. Zopet jih pozdravljam, oni pa mene. Nekaj časa se še igrajo z mano, ko se stemni, pa se odpravijo spat. Pobožajo me, nato pa izginejo. Tudi jaz zadremam.

Ponoči se zbudim. Obiščem restavracijo v kampu, upam, da bom našla kaj hrane. Za silo se najem, preden me spodijo. Prestrašena odidem stran in se vrnem k 'svoji družini' (kar mislim si, da jim pripadam). Dolgčas mi je. Vohljam okoli in se igram sama s seboj. Pri sosednjem šotoru zagledam čevlje. Igram se z njimi in jih začnem raznašati po kampu. Končno me vendarle premaga utrujenost.
Zjutraj se zbudim, ko zaslišim zvoke okoli sebe. Ne vem, kaj se dogaja. Ženska pri sosednjem šotoru se smeje, moški pa išče čevlje po kampu in jezno nekaj govori. 'Moja družina' kaže name in kmalu se mi vsi smejejo.
Ko se le pomirijo, stvari potekajo tako kot prejšnji dan. Ko pojejo zajtrk, se pogovarjajo, jaz pa ležim v senci.
Po kakšni uri se začnejo okoli našega šotora zbirati ljudje. Pridejo sosedje, ženska, ki me je včeraj napodila, nato pa še moški, ki sem ga že večkrat videla v bližini kampa. Oba sta se pogovarjala z "mojo družino", vsi me gledajo. Moški nato izgine, a se kmalu vrne z avtom. Izstopi, še nekaj reče, nato pa začne stopati proti meni.
Izmikam se mu in stečem k "svoji novi družini". Nočem, da me odpeljejo, hočem ostati pri njih, hočem, da mi pomagajo, a me le žalostno gledajo. Nekajkrat mi še uspe uiti, nato pa me moški ujame. Nese me proti svojemu avtu, jaz pa še vedno gledam 'svojo družino' in upam, da bodo kaj storili. Nič. Zapre me v kombi, nekaj reče, nato odpelje.
Dolgo časa traja, da se avto ustavi. Odprejo se vrata kombija in moški me spodi ven. Obrnem se in ga pogledam. Zapre vrata in odpelje. Ostanem sama. Ne vem, kje sem.

Pogosto so me ljudje podili od svojih hiš in restavracij, še nikoli pa me nihče ni kam odpeljal. Izgubljeno tavam naokoli.
Avtomobili mi trobijo, ko poskušam ugotoviti, kje sem in pri tem večkrat prečkam cesto. Nenadoma se znajdem na glavni ulici Petrosina. Ozrem se okoli. Vem, kje sem. Začnem hoditi nazaj. Nazaj proti kampu, proti 'svoji družini'. Proti edinim ljudem, ki so me kdaj imeli radi.
Po vročem soncu tavam nekaj ur. Žeja je neznosna. Od vročega asfalta kar puhti, zaradi česar me bolijo tačke, vendar kljub temu vztrajam. Moram priti nazaj, moram.
Dolgo hodim, preden pridem do znanega križišča. Ni več daleč. Še nekaj minut, pa bom tam.
Kmalu res prispem. Vse je mirno, nikjer ni ljudi, ki bi me ponovno spodili. Previdno, a zmagoslavno vkorakam v kamp. Precej ljudi je zbranih pri šotoru 'moje družine'. Pogledam predse in vidim, da mi dva, znani dekleti, prihajata naproti. Pozdravljata me, me božata in se smejeta. Skupaj odidemo proti šotoru. Kljub temu da ne vem, kaj se bo zgodilo sedaj, sem zadovoljna in vesela, ker sem spet tu.
Ponudijo mi vodo, medtem ko se pogovarjajo z ostalimi in me gledajo.
čez nekaj časa se zadeve umirijo. Moja družina sedi za majhno mizo in se pogovarja. Občasno me pogledajo in pobožajo. Utrujeno jih gledam in sem jim hvaležna, ker me niso spodili.
Zvečer razočarana ugotovim, da spet nekam odhajajo. Tokrat so stvari malo drugačne. Rjavemu psu snamejo ovratnico in jo nataknejo meni. Nato poiščejo dolgo vrv in me privežejo. Zmedeno jih gledam, oni pa se samo nasmejejo. Odidejo k sosedom, jim nekaj rečejo in že jih ni.
Mine nekaj ur. Še vedno sem sama. Ne vem, kaj se dogaja. Nekajkrat prideta soseda in me pobožala ter pogledala, če imam še vodo.
Utrujena zadremam.
Zbudijo me že znani zvoki avtomobila. Vstanem in začnem veselo pozdravljati vse okoli sebe. Tudi oni me pozdravljajo in me hvalijo. Pozno je že in vsi naokoli že spijo. Kljub temu se še dolgo pogovarjajo, preden odidejo tudi oni spat.

Naslednje jutro je čisto drugačno od prejšnjega. Kmalu ugotovim, da zopet nekam gredo. Še vedno imam na sebi ovratnico in še vedno sem privezana. Nekdo odveže vrv, me dvigne in postavi v avto. Navdušeno ugotovim, da grem tokrat z njimi.
Ne vozimo se dolgo. Odprejo vrata avtomobila in me vzamejo s seboj v trgovino. Diši po hrani in po psih. Pogovarjajo se z lastnikom, medtem jaz pridno čakam. Tisti dan dobim svojo prvo ovratnico in povodec.

Večer. Vsi okoli mene so zaposleni. Pospravljajo stvari in jih zlagajo v avto. Jaz in drugi pes samo opazujeva. Po nekaj urah vendarle prenehajo in vsi skupaj odidemo spat.
Naslednji dan vstanejo bolj zgodaj. Spet pospravljajo. Strah me je, da bodo odšli, jaz pa bom spet ostala sama. Strah pa je odveč. Ko je vse pospravljeno, eden odveže rjavega psa, drugi pa mene. Skočim v avto in za mano zaprejo vrata. Odhajamo. Kam, ne vem.
Dolgo se vozimo. Dva dni. Ves čas imam v avtu dovolj prostora, proti koncu drugega dne pa založijo prostor, na katerem sem ležala, mene pa stisnejo na manjši prostor. Čutim, da se nekje ustavimo. Šofer odpre okno in tistemu, zaradi katerega smo se ustavili, poda nekakšne rdeče knjižice. Po nekaj besedah se avto spet premakne. Eden od članov moje družine nekaj odgovori. Želim vstati, želim videti, kaj se dogaja, vendar me nekdo porine nazaj k tlom. Spet se ponovi prejšnji postopek - nekdo nekaj vpraša, drugi mu odgovori. Zaprejo okno in odpeljemo se. Zopet želim vstat. Tokrat mi nihče ne brani. Vsi okoli mene mi nekaj govorijo, veseli so. Božajo me in se mi smejejo. Kmalu se ustavimo. Skočim iz avta. Pridružijo se mi še ostali, navdušeno me božajo in prijazno govorijo vame. Potem smo spet v avtu. Ko se naslednjič ustavimo, se ustavimo doma.

Ljubljana, januar 2006

Sem Gemma. Sicilijanka z italijanskim imenom in slovenskim potnim listom. Doma večkrat slišim, da sem sedaj pes s standardom. Ena od tistih, ki je ušla prezgodnji smrti, ena od tistih srečnežev, ki ima veselo življenje. Ena od tistih, ki lahko živi, ne da bi jo moralo skrbeti, kako bo preživela do naslednjega dne.

Imam 3 leta.



Imam svoj povodec in svojo ovratnico, svojo posodo za hrano in vodo.
Moje gibanje je omejeno z ograjami. Ko sem bila mlajša, sem jih vztrajno preskakovala in uhajala, pa jih je nekdo vedno zviševal, dokler niso postale previsoke.
Sprva je bilo moje mesto na dvorišču. Dobila sem svojo hišico, a sem tudi to vztrajno uničevala, dokler me niso spustili v hišo. Seveda ni šlo tako hitro, saj je trajalo kar nekaj časa, da so jo nehali popravljati in končno le obupali.
Sedaj imam svojo košaro v stanovanju. Ponoči lahko spim na kavču, ki ga pregrnejo z eno od mojih rjuh.
Svoje igrače imam lepo pospravljene v moji polički.



Nagobčnik sem imela na sebi samo enkrat, pa še to doma in samo za nekaj sekund. Tisto čudno zadevo so mi nataknili na gobec nato pa nekaj gledali in se pogovarjali. Ko sem začela otresati z glavo, so ga takoj sneli in pospravili. Od takrat ga nisem več videla.
Ko sem bila še mlajša, so me odpeljali nekam, kjer je neznansko smrdelo. Tam je bilo nekaj psov, eni so šepali, druge so gospodarji nosili noter ali pa ven. Še danes ne vem, zakaj sem bila tam. Pripeljali so me popolnoma zdravo, nato so me pustili tam in me prišli čez nekaj ur iskat. Takrat so tudi mene nesli ven, počutila sem se slabo in zeblo me je. Doma so me pokrili z odejo in me božali. Naslednji dan sem se počutila bolje, motila me je le obveza, ki so jo ovili preko mojega trebuščka. Kmalu so tudi tisto odstranili in vse je bilo tako kot prej.
Zdaj me odpeljejo tja le enkrat na leto. Nekaj časa počakam z drugimi psi, nato pa moram v tisto zoprno sobo tudi jaz. Tam me primejo za gobček, nato pa me z nečim zbodejo. Potem me spustijo, vsega je konec in lahko zapustim tisto zoprno sobo. Najbolj sem vesela, ko ob takih dnevih pridem domov, ker vedno dobim nekaj velikih kosov salame ali sira. Še sanja se mi ne, zakaj, ampak jih vedno nestrpno čakam.

Imam dva dobra prijatelja. Oba sta starejša od mene. Oka je Sicilijanka, tako kot jaz. Naučila me je mnogo stvari, predvsem to, da je ona pač vodja krdela in da je bolje, da to upoštevam. Nekajkrat sem poskušala ugovarjati, pa je ponorela in začela renčati, tako da sem zdaj raje tiho in ubogam.



Srečko, beli mešanček je bolj prijazen. Ko so me pripeljali domov, je bil najprej hud in me ni maral. Po nekaj tednih pa sva postala dobra prijatelja in zdaj skupaj 'patruljirava' po dvorišču in čuvava hišo.



On je sicer bolj boječ in tih, zato pa sem jaz toliko bolj glasna. Zaradi tega jih velikokrat slišim, nekajkrat so me celo lovili z metlo, ampak so se zraven smejali, tako da mislim, da ni bilo nič resnega.
Se pa spomnim neke noči, ko so bili moji gospodarji name res hudi. Zgodilo se je še takrat, ko sem morala spati v hišici na dvorišču. Bilo je že temno in tiho. Skoraj sem že zaspala, ko sem nekaj zavohala. Odšla sem pogledat, kaj bi to lahko bilo, in opazila čudno žival, ki se je zvila v klobček, ko sem se ji približala. Začela sem lajati in opozarjati na nevarnost, čudna žival pa je kar tičala tam. Ko sem stopila bliže in jo povohala, se je premaknila in me zbodla v smrček. Začela sem še bolj lajati, nato pa so prišli gospodarji. Zadovoljna sem bila, ker so prišli pogledat nevarnost, in presenečena, ko so me nahrulili, nato pa zaprli v hišico, čudno žival pa odnesli v grmovje. Bila sem kar malo užaljena. Saj sem vendar čuvala hišo, kot se za pravega psa spodobi!

Poleg Oke in Srečka v hiši biva tudi nekaj majhnega, ki sliši na ime Boni. V dnevni sobi na omari ima kletko, na sprednji strani pa nalepko, na kateri piše 'Zajček Dolgoušček'. Ta mala žival je čez dan v kletki, zvečer pa ji kletko postavijo na tla in ji odprejo vratca, tako da lahko teka po dnevni sobi. Takrat je zame in za Oko čas za spanje. Zaprejo naju v drugo sobo.

Enkrat se je zgodilo, da je nekdo pozabil zapreti vrata in lahko sem obiskala malo Boni. Kljub mojim naporom, da bi jo ujela, je mala Boni vztrajno tekala po sobi in tega nikakor ni pustilla. Malo je cvilila in se nato skrila v kot, kjer je nisem dosegla. Takrat me je nekdo potegnil za rep in me klofnil. Takoj so me zaprli ven in slišala sem, kako se pogovarjajo z Boni. Očitno ji ni bilo hudega, saj me še vedno gleda iz kletke.

Moj vsakdan je zapleten in naporen. Moram paziti na hišo in na Srečka, šteti, koliko družinskih članov je doma in kdo je odšel, od hiše moram poditi mačke in druge pse. Rada se poigram tudi s ptički, ki imajo na vrtu hišico.
Tak naporen urnik me utrudi, zato na vse včasih pazim z malce višjega položaja, da lažje opazim, če se v naši okolici kaj posebnega dogaja.



Približno dvakrat na leto se zgodi nekaj, za kar priprave potekajo kar nekaj dni. Stanovanje je razmetano, povsod ležijo oblačila, čevlji, torbe. Na dvorišču je povsod polno miz in stolov, ki so zloženi na kup. Potem moji gospodarji vse to zložijo v avto, meni in Oki nataknejo ovratnici in že smo na poti.




Oka in Gemma na Etni na Siciliji

Z Oko nikoli ne veva, kam gremo, je pa zanimivo in vedno se kaj dogaja. Prvič, ko smo tako šli, sem se kar malo ustrašila, saj sem se naenkrat znašla v rodnem Petrosinu. V istem kampu, v katerem sem spoznala gospodarje. Bala sem se, da me bodo pustili tam in da bom spet le eden od potepuških kužkov. Vendar smo Petrosino obiskali že nekajkrat in vedno se vrnemo domov. Zdaj me ni več strah in z veseljem prebrskam tiste smetnjake (kot včasih), vendar mi sedaj ne kruli po želodcu in tudi če nič ne najdem, je vse v redu.

Lansko poletje smo obiskali tudi neke druge kraje. Slišala sem, kako so kar naprej govorili o Tuniziji. če je Tunizija tam, kjer nam je bilo tako neznansko vroče, potem smo šli tja. Kljub vročini je bilo zabavno, predvsem lajanje na neke čudne živali z grbami. Teh je bilo ogromno in kljub temu, da so me vsakokrat, ko sem začela lajati, kregali, sem to počela še naprej.


Gemma v Tozeurju v Tuniziji

Nekajkrat sva bili z Oko tudi nekje, kjer je bilo mene najprej malo strah. Vedno, ko gremo tja, se nam na poti pridružita še dva prijatelja mojih gospodarjev, z njima pa je tudi moja prijateljica Gina - majhna črna mešanka.

Vožnja ni bila predolga, kmalu smo prispeli na cilj. Bilo me je strah, ko sem morala po ozkem pasu kopnega za svojimi gospodarji. Ustavili so se pred čudno zadevo, ki se je ves čas zibala. Po še ožjem mostičku sem morala na to zibajočo se stvar in nato se je zabava začela. Skrbno sem prevohala vsak kotiček in še bolj zadovoljna sem bila, ko se je zadeva začela premikati. Veter je prijetno pihljal, tako da mi ni bilo preveč vroče, ko sem opazovala valove okoli sebe.


Gemma in Oka na barki v Umagu

Nekajkrat na leto se zgodi nekaj čudnega. Ko me spustijo na dvorišče, je vse okoli mene belo. Tudi z neba pada nekaj belega. Takrat se valjam to tleh in skačem naokoli.
Še bolj sem vesela, kadar pride na dvorišče še kdo drug. Iz tega belega se dajo narediti lepe žogice, ki jih jaz potem lahko lovim in iščem.





Enkrat na leto, takrat, ko je vročine že konec, je za nas kužke praznik. Na vejah, po tleh in v velikih posodah - povsod je dovolj svetlih in temnih sladkih kroglic. Srečko in jaz jih obožujeva in jih tisti dan v letu pojeva ogromno.



Lepo je živeti. Ko takole ležim na kavču in počivam, mi misli velikokrat uidejo nazaj, spomnim se časov pred skoraj tremi leti. Kako težko in kruto je bilo takrat življenje in kako veselo in brezskrbno je sedaj.
Zaprem oči in zadremam. Vem, da se bom zjutraj zbudila.



Avtor besedila in fotografij: Ada Valenčič - sicilija

Zgodba je na natečaju za najboljše zgodbe "kako je živeti s/z ..." prejela 1. nagrado v kategoriji posvojeni psi.
Zgodba je avtorsko zaščitena, zato jo je prepovedano kopirati in objavljati drugod.