V izogib vedno novim obtožbam in manipulacijam, da zavetišča neupravičeno zbirajo materialno in finančno pomoč za oskrbo svojih varovancev, oz. da jo porabljajo lastniki zavetišč zase in ne za živali, sem iz arhivov potegnila članek Standard in nadstandard v slovenskih zavetiščih za živali iz leta 2011 in del le-tega 'posodobila'.
Da bo poigravanje z javnostjo otežkočeno, oziroma da boste znali sami presoditi, kdo in v kakšnih primerih vas v resnici prosi za pomoč za oskrbo živali in kaj z vašo pomočjo počne.

Narobe svet

Osnovna dejavnost slovenskih zavetišč za živali ni skrb za zadovoljstvo javnosti, društev ali posameznikov, temveč skrb za zapuščene živali, kar zagotavljajo kot izvajanje javne službe za občine in v nekaterih primerih za državo, ter za tiste lastnike, ki svojih živali ne želijo več.

Osveščanje javnosti o pravilni oskrbi živali, o pomenu sterilizacij in kastracij, o pravilnem nakupu živali, o pasjih tovarnah, ..., pomoč prebivalstvu na terenu - tudi pomoč pri iskanju posvojiteljev za lastniške živali in finančna pomoč pri nakupu hrane, plačilu veterinarskih ali drugih storitev, ki jih lastniki živali ne zmorejo, pa organiziranje akcij cenejših sterilizacij/kastracij in podobno, kar spada k zaščiti in pomoči živalim, so v resnici naloge društev za zaščito/proti mučenju živali. Ne naloge zavetišč.



Naloga društev torej ni oskrba in oddajanje živali, temveč, ponavljam – to je dejavnost zavetišč. Naloga društev tudi ni diskreditiranje zavetišč z nenehnim negativnim odnosom do njihovega dela, temveč bi moralo biti sodelovanje z zavetišči na prvem mestu med nalogami vsakega društva za zaščito oziroma proti mučenju živali. Vse v dobro živali. Pa v Sloveniji žal ni tako. Vtis je, da se mnogi aktivisti vsakodnevno borijo, da bi zavetišča za živali na vse načine v javnosti čim bolj očrnili, s tem odvrnili ljudi od njih in živalim onemogočili čim boljšo oskrbo ter ustrezne posvojitve. Ob tem aktivno podpirajo oz. celo pomagajo pri organizaciji in izvedbi uvoza uličnih psov iz tujine, od katerih se nekateri znajdejo v slovenskih zavetiščih in na proračunih občin, lastnikov zavetišč in donatorjev, ki jih prav ti aktivisti tako vztrajno kritizirajo.

Narobe svet in narobe so vas učili nekaj zadnjih let. O tem naslednjič kaj več.

Zavetišča za živali so dolžna sprejeti, oskrbeti in oddati svoje varovance v skladu z zakonodajo in svojimi usmeritvami ter načinom dela. Nekatera opravljajo svoje delo bolj ali manj le v okvirih, ki jim jih narekuje zakonodaja, druga nudijo varovancem več, nekatera celo mnogo več, kot piše v predpisih. Za tisto 'več' potrebujejo sredstva, ki jih ne dajo občine, država ali lastniki v zavetišče oddanih živali. Večino sredstev za 'več' dobijo z materialnimi in finančnimi donacijami, nekaj pa s prodajo reklamnih in drugih izdelkov ali kako drugače.

Za vsa slovenska zavetišča in za vsa slovenska živalovarstvena društva velja ista živalovarstvena zakonodaja, nadzor pa izvajajo iste inšpekcijske službe, ki spadajo pod Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju UVHVVR). Predpisi so našteti na koncu članka.



Kdo prihaja v zavetišča?

Poglejmo samo za pse, saj je pri mačkah zadeva nekoliko drugačna. Najdene mačke so namreč lahko lastniške ali prostoživeče. Ker jih zavetišča po protokolu lahko vračajo nazaj na lokacije, kjer so bile najdene, sta njihova oskrba in financiranje le-te ponekod drugačna od oskrbe psov. V praksi nekatere občine za oskrbo prostoživečih mačk sodelujejo direktno z veterinarskimi ambulantami in ne z zavetišči.

Psi lahko pridejo v zavetišče kot izgubljeni, zapuščeni, oddani ali odvzeti:

- Izgubljene pse je običajno zelo hitro (največ v nekaj dneh) mogoče vrniti lastnikom. Večinoma so označeni z mikročipi in za take je preprosto najti lastnika, ki tudi plača zavetišču z lovljenjem, namestitvijo in oskrbo psa nastale stroške.
Če slučajno izgubljen pes kljub zakonski obvezi še vedno ni označen, ga lastnik, ki ga morda išče, hitro najde po telefonskem klicu v zavetišče ali ko zasledi objavo v medijih ali na internetu. Izgubljeni psi običajno ne iščejo novega doma.
Če izgubimo psa, je vedno najprej treba preveriti, če je morda v zavetišču, vsekakor pa je nujno poskrbeti, da ima mikročip in da so naši podatki v Centralnem registru psov ažurirani.

- Zapuščeni psi so po pravilu z neznano, pogosto travmatično preteklostjo, lahko bolni, poškodovani ali stari, predvsem pa še vedno neoznačeni, kar otežkoča iskanje lastnika, zato ostajajo v zavetišču in iščejo nov dom.
Zadnja leta se v slovenskih zavetiščih pojavljajo tudi zapuščeni psi, za katere se z veliko gotovostjo lahko trdi, da so bili pripeljani iz tujine in izpuščeni v Sloveniji, včasih celo pripeljani v zavetišče pod pretvezo, da so bili najdeni v Sloveniji. Samo nekaj primerov: Tina, Rupsi in Jagoda, še Rupsi in Jagoda, Mojca, 4 psice, ...

- V zavetišče oddajo pse lahko tudi lastniki, in ti psi že takoj iščejo nov dom. Razlogi za oddajo lastniškega psa v zavetišče so različni, kot so različne razmere, iz katerih psi v zavetišče pridejo, s tem pa tudi potrebe po dodatni oskrbi (veterinarski, vzgojni ...).

- Odvzeti psi so tisti, za katere zaradi slabih razmer, v katerih so živeli, inšpektor odredi, da jih lastniku odvzamejo. Taki psi pridejo v zavetišče pogosto s travmami zaradi mučenj ali pomanjkanja. Zelo redko jih je mogoče oddati v tridesetih dneh, saj jih je najprej potrebno fizično in psihično 'spraviti k sebi'.
Odvzeti so tudi pasji mladiči 's Fernetičev', le da ti ne lastniku, temveč posredniku oz. prevozniku.



Kaj vse mora imeti zavetišče za živali?

- Prostor za sprejem strank in vodenje evidenc,
- prostor za opravljanje veterinarskih storitev,
- sanitarne prostore za osebje,
- prostor za pripravo in skladiščenje hrane,
- prostor za shranjevanje opreme za čiščenje in razkuževanje prostorov in opreme,
- prostor za kopanje in čiščenje živali,
- izolatorij za pse,
- izolatorij za mačke,
- bivalne prostore za pse, ki morajo biti zakonsko predpisanih mer,
- bivalne prostore za mačke, ki morajo biti zakonsko predpisanih mer, s prostorom za iztrebljanje in ustreznimi igrali in igračami, vsaka mačka mora imeti ustrezno ležišče,
- bivalne prostore (kletke, bokse oziroma ustrezne posode) za druge hišne živali,
- prostor za bolne in poškodovane živali, kjer temperatura ne sme biti nižja od 20 °C,
- prostor s hladilnico za poginule in usmrčene živali (hladilna skrinja),
- prostor za izpust psov,
- celotno zavetišče mora biti ograjeno in, če osebje ni stalno prisotno, tehnično varovano,
- ustrezno vozilo oziroma vozila za prevoz živali, ki so opremljena na predpisan način,
- stalen in neposreden vpogled v register psov, za kar je potreben osebni računalnik in dostop do interneta,
- najmanj štiri ure uradnih ur vsak delovni dan,
- samostojno ali v sodelovanju z veterinarsko organizacijo organizirano stalno 24-urno pripravljenost oziroma dežurstvo za sprejem živali v nujnih primerih,
- skrbnike živali mora iskati z objavo na zavetiški oglasni deski in tudi preko sredstev javnega obveščanja, ki so pripravljena tovrstna obvestila objavljati zastonj, lahko pa ima tudi spletno stran,
- biti mora zadostno število oskrbnikov, ki morajo biti usposobljeni za delo z živalmi ter za dajanje nujne prve pomoči živalim,
- zagotoviti mora stalno prisotnost ali pripravljenost veterinarja oziroma veterinarske službe.

Iz zgornjega lahko razberemo, da zavetišča za živali ne moremo odpreti kar v vsaki kleti ali na vsakem dvorišču, temveč za to veljajo posebna pravila in predpisi.



Kaj vse mora zavetišče nuditi živalim?

- Zagotoviti ulov in prevoz živali v zavetišče, če najditelj tega ne more storiti sam,
- zagotoviti namestitev živali v zavetišče v roku 24 ur po sprejemu obvestila, če gre za poškodovano žival, pa v roku 4 ur,
- če je žival poškodovana, zagotoviti njen prevoz v veterinarsko ambulanto, po veterinarski oskrbi pa prevoz v zavetišče,
- sprejeti prostoživeče domače mačke, jim po potrebi zagotoviti ustrezno veterinarsko oskrbo, zagotoviti sterilizacijo oziroma kastracijo in jih po okrevanju, če ni interesenta, ki bi jih prevzel v skrbništvo, ustrezno označene vrniti v okolje, kjer so bile najdene, če je okolje primerno za vrnitev,
- sprejeti živali, za katere njihovi skrbniki nočejo ali ne morejo več skrbeti (oddane živali), in pomagati iskati nove skrbnike, lastnik živali pa je dolžan plačati prispevek za delovanje zavetišča,
- vsako novo sprejeto žival namestiti v izolatorij (pse praviloma 10 dni, mačke pa praviloma 14 dni) tako, da ne more priti v stik z drugimi živalmi, pred namestitvijo nove živali mora izolatorij razkužiti,
- najkasneje v 24 urah po namestitvi zagotoviti pregled veterinarja za vsako sprejeto žival,
- odstraniti živalim notranje in zunanje zajedavce,
- preventivno vakcinirati živali proti kužnim boleznim,
- zagotoviti ustrezno nameščenost živali, da se omeji možnost prenašanja okužb, stiki nezdružljivih živali in onemogoči parjenje,
- zagotoviti ločeno namestitev živali z mladiči in bolnih živali od drugih živali,
- redno hraniti živali v skladu z njihovimi potrebami,
- vsak dan dvakrat preveriti splošno stanje in počutje živali v zavetišču,
- vse prostore zavetišča najmanj enkrat dnevno očistiti, prostori, kjer se nahajajo živali, pa po potrebi razkužiti,
- redno odstranjevati iztrebke,
- pred odhodom psa ali mačka iz zavetišča žival označiti z mikročipom za identifikacijo živali,
- psice praviloma sterilizirati, mačke pa sterilizirati oziroma kastrirati (o izjemah odloča vodja zavetišča),
- pri brejih živalih in živalih z mladiči zagotoviti dodaten rok, ko šele lahko začne teči 30 dnevni zakonski rok, ko je dovoljeno žival usmrtiti,
- voditi ustrezne evidence o zapuščenih in pogrešanih živalih, sprejemu živali, vrnitvi živali njihovim skrbnikom oziroma oddaji živali novim skrbnikom, zdravljenju, poginih in usmrtitvah,
- evidencam mora zagotoviti zaščito podatkov,
- za vsako žival posebej imeti kartoteko,
- imeti interni akt o veterinarsko-sanitarnem redu zavetišča.

Iz zgornjega je jasno razvidno, da morajo imeti vsa zavetišča ustrezno velike pesjake in posebne prostore za karanteno ter jo tudi izvajati, za bolne, stare, poškodovane, doječe živali in za mladiče pa primeren ogrevan prostor na 20 stopinj. Vsi morajo imeti opremo za odlov živali in znati morajo z njo ravnati. Za vsa zavetišča je obvezen ustrezno opremljen in označen avtomobil in 24-urni dostop do CRP (Centralni register psov). Vsi morajo za vsako žival voditi predpisane evidence in vsi morajo za živali skrbeti 30 dni.

Nič od zgornjega ni zastonj in ni samo po sebi umevno. Tudi nič se ne naredi samo od sebe. Za vse je potrebna oprema, prostor, znanje, ljudje, čas ... Vse to merimo v denarju. Zavetišča niso dobrodelne ustanove, ne glede na organizacijsko obliko. Vsa pa morajo zagotavljati vse zgoraj našteto. Ne kot aktivno preživljanje prostega časa, temveč kot posel, ki je zelo natančno reguliran in nadzorovan.



Kaj plačajo občine?

Za izgubljene pse, ki jih prevzamejo lastniki, praviloma le-ti tudi poravnajo stroške, ki so od najdbe do prevzema njihovega psa v zavetišču nastali. Nekaj psov pustijo v zavetišču lastniki, ki ob oddaji običajno poravnajo v ceniku določen pavšal. Glavnino stroškov zavetišča predstavljajo resnično zapuščene živali (psi in mačke), po pravilu neoznačene, torej tiste, za katere ni mogoče ugotoviti, kdo je njihov lastnik. Občine, oziroma v primerih inšpekcijskega odvzema UVHVVR (kot je primer odvzema 37 mladičev na Fernetičih), so dolžne pokriti samo osnovne stroške.

Občine plačajo:
- zagotovitev mest v zavetišču - najem enega ali več pesjakov (zakonska obveza zagotovitve enega mesta v zavetišču na vsakih 800 registriranih psov v občini),
- stroške pri odlovu živali (kilometrina in ure na terenu),
- prvo pomoč živali (to pomeni spraviti žival iz šoka in ne zdravljenje poškodb in/ali bolezni),
- 1 krat antiparazitik,
- 1 krat cepljenje proti kužnim boleznim,
- cepljenje proti steklini,
- mikročipiranje,
- potni list,
- sterilizacijo psice,
- sterilizacijo mačke,
- kastracijo mačka,
- 30 dni osnovne oskrbe za žival po ceniku (manjši in večji psi, mačke; za osnovno oskrbo se šteje hrana, voda, ležišče, dnevni izpust oz. sprehod, dnevno čiščenje prostora ...).

30 dni je magična meja:
- do 30 dni bivanja živali v zavetišču = financira lokalna skupnost oz. občine.



Kdo plača ostalo?

- Nad 30 dni bivanja živali v zavetišču = financira zavetišče.

Večina ne pomisli (mnogi žal tudi po razmišljanju ne razumejo), da mora nekdo za vsako žival tudi po 30. dnevu prevzeti odgovornost, skrb in finančno breme. Večina med nami ne bi mogla odgovorno fizično oskrbeti 5, 10 ali več psov: jih vsak dan hraniti, negovati, voditi na sprehode, k veterinarju, cepiti, jim nuditi primerno socialno okolje ... in vse to še v celoti financirati. Ponavadi imamo enega ali dva psa, morda še kakšnega mačka, in to je to. Še ob tem nam včasih ne gre najbolje s časom, energijo, prostorom in denarjem.

Zahteva, da po 31. dnevu od prihoda v zavetišče živali ne evtanazirajo, je v resnici zahteva, da lastnik zavetišča na svoja pleča in za svoj denar doda danes eno, jutri še dve, pojutrišnjem še kakšno ... neoddano žival. Hitro jih po zakonskem roku ostane 10, 20, 30 ali celo več neoddanih, mnoge se zaradi neatraktivnosti za širše množice v zavetiščih kar 'zataknejo'. Imate res pravico zahtevati, da lastnik oz. skrbnik zavetišča za živali v vsem odgovorno skrbi še tedne, mesece, morda celo leta ...? Kako lahko to zahtevate? Odgovorno skrbeti za pse pomeni poleg vsakodnevne ustrezne prehrane, nege, igre, socializacije, ..., tudi redna razglistenja, razbolhanja, cepljenja po protokolu, veterinarske storitve po potrebi, ... Pa sprehode, gibanje, umsko zaposlitev, igrače, socialno življenje ... Za nekaj 10 psov brez plačila? Pa za nekaj 10 mačk brez plačila? Res mislite, da so lastniki zavetišč samo zato, ker imate vi 'radi živalce', dolžni skrbeti v svojem času, v svojih prostorih in za svoj denar za živali, ki jih je zapustil nekdo drug? Niso.

O tem, kaj pomeni za živali obsodba na kletko ali boks za mesece in leta, si lahko več preberete v članku Alje Willenpart, Res ni nič hujšega od smrti?

Razmislite o svojih zahtevah in pričakovanjih še enkrat.



Kaj je zavetiški NADstandard?

Plačana obveznost zavetišča: odlov, če je potreben, sprejem in namestitev živali, veterinarski pregled in prva pomoč, če je potrebna, 1x odstranitev notranjih in zunanjih zajedavcev, 1x preventivna vakcinacija proti kužnim boleznim, 1x cepljenje proti steklini, praviloma sterilizacija pasjih in mačjih samic ter kastracija mačjih samcev, mikročipiranje in izdaja potnega lista, 30-dnevna oskrba in oglaševanje. V kolikor žival ni oddana, je 31. dan dovoljena evtanazija.

NADstandard: Vse, kar je več. Živalim zavetišče lahko nudi nadstandard na mnogo načinov: veterinarska oskrba bolnih ali poškodovanih živali (bolne in poškodovane živali se sicer lahko evtanazira takoj), socializacija, udobna namestitev, posamezni živali prilagojena prehrana, oprema, igra, prevzgoja in socializacija, ..., tudi to, da jih 31. dan ne evtanazira, v kolikor ne najdejo novih domov. Vse to stane in se meri v prostoru, času, energiji in v evrih.



Primer zapuščenega nekastriranega pasjega samca?

Plačana obveznost zavetišča:
Uslužbenec zavetišča sprejme poziv in v roku 24 ur (če je v obvestilu navedeno, da gre za poškodovano žival, potem je predpisan čas 4 ure) odide na teren. Odlovi psa in ga pripelje v zavetišče, namesti ga v karantenski prostor, ga razglisti in razbolha ter nahrani. Uredi dokumente ob prevzemu (zapiše vse, kar je potrebno, psa fotografira). V 24 urah psa pregleda tudi veterinar in ga cepi proti kužnim boleznim. Če z zdravjem psa ni nič narobe, si sledi naslednjih 30 dni v podobnem ritmu (vmes se pes samo preseli iz karantenskega prostora v običajen pesjak): hranjenje, čiščenje prostora enkrat dnevno, menjava vode, izpust oz. sprehod enkrat dnevno. Obenem se odvija tudi oglaševanje. Če se javi posvojitelj prej kot v 30 dneh, uslužbenec uredi posvojitvene dokumente, kot je v zakonu predvideno za posvojitveni postopek, in preda čipiranega ter cepljenega psa skupaj s pasjim potnim listom novemu lastniku. In to je to. Pes je preživel do 30 dni v pesjaku, ni mu bilo nič hudega, imel je osnovno oskrbo ..., je pa še vedno nekastriran in zna se zgoditi, da posvojitelj o psu, njegovem karakterju in njegovih navadah ne bo izvedel ničesar, kar kasneje pogosto pripelje do vrnitve psa v zavetišče, saj večina ljudi izbira psa po izgledu, kar pa ni zagotovilo, da bo sobivanje uspešno.

Če se posvojitelj ne pojavi v 30 dneh, potem lahko pes 31. dan zaspi brez čipa, cepljenja in potnega lista, saj je čipiranje, cepljenje in izdajanje potnega lista za psa, ki nima novih lastnikov, nesmiselno oz. odvečen strošek. Tudi sterilizacija psice je eden od stroškov, ki je dejansko za občino nesmiselen, v kolikor ji zavetišče na koncu računa še evtanazijo iste psice.

Zavetiški NADstandard:
Istega psa bo zavetiški uslužbenec odlovil, pripeljal v zavetišče, razglistil, razbolhal in namestil v karantenski prostor. Že v času, ko je pes v karanteni, se bo osebje ukvarjalo s spoznavanjem psa in njegovih navad ter travm. Po končani karanteni bo psa pooblaščeni veterinar kastriral in začela se bo socializacija. Pes bo hranjen z njegovi starosti, velikosti in počutju ustrezno hrano. Na voljo mu bodo igralni pripomočki, ne bo samo enkrat na dan spuščen v izpust ali odpeljan na kratek sprehod, temveč se bodo oskrbniki z njim intenzivno ukvarjali, da ga čim bolje spoznajo, pa tudi čim bolje pripravijo za odhod v nov dom. Psa preizkušajo v odnosu do ljudi in do drugih živali. Ko pride posvojitelj, mu tako vedo povedati o psu vse, kar je pomembno za uspešno sobivanje v novem okolju. Kot nadstandard se šteje tudi odgovornost pri oddaji živali - ne oddajo je vsakemu, ki bi si to želel, temveč tistim, za katere ugotovijo, da so se že v preteklosti obnašali do svojih živali odgovorno in se nameravajo tako tudi v prihodnje. Tako zavetišče si bo vzelo tudi pravico odločiti, da s strani posvojitelja izbrana žival ni primerna, temveč je bolje, da posvojijo drugo ali sploh nobene. Posvojitelji bi morali biti sposobni to pozitivno sprejeti, žal pa le nekateri razumejo, da je to v dobro njih in živali, ki jo posvajajo. Ob posvojitvi gre pes iz zavetišča kastriran, mikročipiran, cepljen proti kužnim boleznim ter z odpravljenimi notranjimi in zunanjimi paraziti tolikokrat, kolikor je potrebno, cepljen proti steklini in s posvojitveno pogodbo med posvojiteljem in zavetiščem, ki omogoča kontrolo zavetišča nad oskrbo psa pri posvojitelju ter odvzem, v kolikor posvojitelj s psom ne bi ravnal kot odgovoren skrbnik.

Nadstandard, ki ga zavetišče nudi živalim, je tudi v tem, da jih ne evtanazira, razen v primerih, ko so le-te agresivne, poškodovane ali hudo bolne. Če 31. dan pes ni posvojen, temveč je še vedno v zavetišču, se zanj ne bo prav nič spremenilo, temveč bo potekalo vse v ustaljenem ritmu naprej do posvojitve. Včasih traja to samo nekaj dni, včasih nekaj tednov, včasih pa celo nekaj let. Vmes dobi pes vse, kar potrebuje, tudi vso veterinarsko oskrbo, morebitne operativne posege ali zdravljenja, vso nego ..., skratka vse, kot vaš ali moj pes. Vendar vse na stroške zavetišča.

Če strnemo, je NADstandard, ki ga zavetišče nudi živalim, na kratko sledeče:
- bivanje v zavetišču do oddaje, razen v primerih, ko so živali agresivne, poškodovane ali hudo bolne,
- antiparazitik po potrebi (2 krat, 3 krat ...),
- cepljenje proti kugi vsaj 2 krat,
- hranjenje s starosti in zdravstvenemu stanju posamezne živali primerno hrano,
- sterilizacija vseh psic,
- kastracija vseh psov,
- izpust/sprehodi 5 krat dnevno, čiščenje sproti,
- nudenje veterinarske oskrbe vsem živalim brez izjeme kljub temu, da je občine ne plačujejo, kar v praksi pomeni:
* zdravljenje vseh mačjih virusov (herpes, calici, klamidija)
* zdravljenje vseh ozdravljivih poškodb in bolezni: zlomi tačk, čeljusti, drugih poškodb, vnetja, driske, celo avtoimune obvladljive bolezni, zdravljenje ustnih votlin (puljenje zob) ...

Upam, da opazite razliko med tistim, kar je zavetišče dolžno početi in je za to plačano, ter med tistim, kar zavetišče počne prostovoljno na svoje stroške oziroma s pomočjo donatorjev.



Mladiči s Fernetičev?

Ponovimo, da je obveznost zavetišča ob sprejemu enaka za enega ali 37 psov: veterinarski pregled in prva pomoč, 1x odstranitev notranjih in zunanjih zajedavcev, 1x preventivna vakcinacija proti kužnim boleznim, hrana za mladiče, 1x dnevno čiščenje prostorov, ...

Eni bi ob taki oskrbi preživeli teden, drugi ne. Glede na njihovo starost in razmere, iz katerih so prišli, bi bila prognoza v takem primeru zelo slaba. Kako dolgo preživi 37 mladičev, polnih glist, brez posebne oskrbe, brez posebne hrane, brez nenehnega nadzora, brez stalne veterinarske kontrole ...? Pomislite na (enega) svojega psa, ko zboli ali ima drisko. Teh je 37 skupaj, večina je trenutno s posebnimi potrebami. Sredstev za nakup vsega potrebnega nobena država ne akontira, odlogi plačil pri dobaviteljih pa tudi niso večni.

Pred leti so imeli v zavetišču Horjul podoben primer, ko sta bila tujcu zasežena dva šarplaninca. Na plačilo s strani države so čakali polnih 5 (pet) let. Ti mladiči ne morejo čakati pet let, nobeno zavetišče pa ni dolžno nuditi tako posebne oskrbe 37 mladičem samo iz svojih 'rezerv'?

Kaj bo država (UVHVVR) res plačala in kdaj, danes ne ve nihče. V najboljšem primeru le najosnovnejše na mladiča. Največ en antiparazitik in ne toliko, kot jih je vsak med njimi že dobil do sedaj in jih še bo v prihodnje. Največ eno zaščitno cepljenje in ne dveh. Največ sterilizacijo psic in nikakor kastracije samcev. Največ osnovno dnevno oskrbo, ne pa kozjega mleka in kuhanega piščanca. V nobenem primeru pa ne zdravil, infuzij, igel, velikih količin pleničnih podlog, sredstev za sprotno čiščenje drisk in bruhanja ...

O tem, kaj bodo resnično plačali in kdaj, bomo lahko pisali šele nekoč v prihodnosti. Ta trenutek so tukaj mladiči, ki potrebujejo posebno oskrbo in je tukaj zavetišče, ki jim z našo pomočjo nudi vse in še več za to, da bi vsi preživeli ter se razvili v čim bolj zdrave in stabilne pse, ki bodo še dolgo razveseljevali skrbno izbrane posvojitelje, vendar pri tem potrebujejo našo pomoč.


vir Fran


vir SSKJ

Ko se odzovete na prošnjo za materialne in/ali finančne donacije, s katerimi bo zavetišče oskrbelo odvzetih 37, za odhod v svet premladih psov, ali kakšne druge živali, ki potrebuje dodatno pomoč, ste zagotovo z mislimi pri njih, pri živalih, pri teh mladičkih, pri njihovem preživetju in pri skrbi za zagotovitev njihove dobrobiti. Verjamem, da drugače ne more biti in prepričana sem, da je vaš prispevek dan iz srca za živali. Hvala vam!



Zaključek

Kdaj bo javnost zahtevala od kvazi živalovarstvenih aktivistov in posameznikov, da z lastnikov zavetišč preusmerijo svojo agresijo na neodgovorne lastnike živali? Kdaj se bo uprla stalnemu pumpanju o dolžnostih, zaslužkarstvu in krivdi lastnikov zavetišč, medtem ko letno brezvestni kupci kupijo na stotine psov od posrednikov iz pasjih tovarn ali od dvoriščnih rejcev, pa se z njimi ukvarjajo le redki?

Živali ne zapuščajo lastniki zavetišč. Živali zapuščajo njihovi neodgovorni lastniki. Čas je, da se oddaljimo od vseh živalovarstvenih akterjev, ki nam že vse predolgo in vse preagresivno vsiljujejo napačne krivce za polna zavetišča in za splošno stanje v njih.

Jana Pahovnik
13. marec 2017
Vse fotografije © Zavetišče Horjul
Na vseh fotografijah so mladiči s Fernetičev.

Predpisi ...

- Zakon o zaščiti živali (ZZZiv-UPB3, Uradni list RS, št. 38/2013, z dne 3. 5. 2013),
- Pravilnik o zaščiti hišnih živali (Uradni list RS, št. 51/2009 z dne 3. 7. 2009) in
- Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali (Uradni list RS, št. 45/2000 z dne 27. 5. 2000) in
- Pravilnik o spremembi pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali (Uradni list RS, št. 78/2004 z dne 16. 7. 2004).

Ostale predpise, povezane z zaščito živali, najdete na spletni strani UVHVVR.