Potrpežljivo pristopiti, večkrat obiskati, mnogokrat ponoviti in pokazati ... S pravim tonom povedati in na pravi način predstaviti. če je treba, vedno znova in znova.

Z epono (njen vzdevek na mojpes.netu) smo se na mojpes.netu prvič srečali leta 2007, ko nam je prišla predstavit Gmajničarja Jožeta, potem pa še Pomurca Lukca, konec leta 2008 pa je takole pozvala ljudi iz Pomurja k delu v lokalnem društvu za zaščito živali:

"Saj pa imamo internete tu tudi, kje ste vsi?
Ne biti kot jaz ... Poznam zgodbo vsakega izgubljenega psa v tej ljubi Sloveniji ... Ampak, samo moje branje še nobenemu ni pomagalo ... Čeprav sem jim v srcu želela toliko sreče, da sploh povedati ne morem ... Raje tisti, ki posvojiti več ne morete, radi pa te zgodbe prebirate, dajte raje tiste pol ure, eno uro, namesto branja teh zgodb, dejansko kako tako zgodbo (lepo seveda) ustvarit ...

Ne se bati javiti, jaz vem, da ima vsak tako malo časa, še za sebe včasih ... Ampak, če bi nas bilo več in bi vsak kanček prispeval ... Da pelje zjutraj enega kužeka na sprehod, drug pelje kdaj kakšno žival kam, tretji in četrti kdaj pa kdaj opereta brisače, peti kupi kdaj kako kost za glodati ... Pa bi že toliko naredili ... Vsak čist malo ... In vsak, popolnoma vsak bi bil poplačan ... S pogledom na živalico, ki ji je polepšal trenutek, dan, življenje!"


Luka iz Pomurja, 2008

Že pred tem smo 'spoznali' tudi terenko (njen vzdevek na mojpes.netu), ko ji je v srce segla Morova zgodba, potem pa je ostala z nami in skupaj z epono sta nam sproti sporočali, kaj potrebujejo in nas seznanjali s terenskimi zgodbami. Poleg vseh ostalih lokalno aktivnih pomurskih 'mravljic' smo se tudi mojpes.netovci po svojih močeh priključili, vsak s tistim, kar je znal in zmogel. Pa ne bom naštevala vseh oblik sodelovanja, ker to ni bistvo te zgodbe. Tudi ne vseh ljudi in živali, ki so se s svojimi zgodbami tako ali drugače priključili v teh letih. In tudi o zaslugah ne bom pisala ter ne o hvaležnosti in zahvalah. Samo to, da sem sama hvaležna, da sem lahko spremljala in še spremljam delo teh ljudi, da se lahko kaj naučim ter kakšen podatek za 'širšo sliko' in nauk ven potegnem, ter tudi jaz s kakšnim mnenjem, nasvetom ali člankom pripomorem k premikom, ki prinašajo dobro za živali in ljudi v Pomurju. Živali in ljudi, ja. Ampak, brez nič ni nič in tudi samo objavljene ali povedane informacije in mnenja ne bi seme postala, če ne bi bili ljudje dovzetni zanje, če jih ne bi videli, prebrali, o njih razmišljali ... in našli rešitve, ki delujejo v njihovem okolju, ki jih lahko oni udejanjajo ... Še tako krasne ideje niso vredne veliko brez tistih, ki jih zares oživijo.

Brez lastnega miselnega napredka in sprotnega spremljanja svojega dela ter dela drugih tudi napredka za živali ni in ne bo. Vendar to ni problem v Pomurju. Tam so ljudje, ki vedo, da prinaša samo 'rešiti in oskrbeti' dobro samo za eno konkretno žival, vse ostale pa ostajajo 'daleč od srca', ker so pač 'daleč od oči', še posebej tiste, ki se jih še ne da videti in prijeti, ker jih še ni. Žal se slovenska živalovarstvena stvarnost prepogosto srečuje prav s tem problemom - 'rešiti za vsako ceno enega, najpogosteje tistega, s katerim se v živo ali samo virtualno osebno sreča, če se le da, vsem na očeh, o vseh ostalih naj razmišljajo drugi'. Vendar ne v Pomurju.

Za živalovarstvenike pregovorno velja, da z veseljem pomagajo živalim, težko pa delajo z ljudmi. Problemi tako ostajajo. Vendar očitno ne v Pomurju.

Ja, v Pomurju so zagrabili bika za roge, se že pred leti podali na teren, v romske vasi in začeli konkretno delati (predvsem) z ljudmi, s tem pa naredili mnogo več za živali, tudi ali predvsem tiste 'nevidne' in potencialno zanemarjene ali celo mučene, ki se še skotile niso in se prav zaradi vsakodnevnega dela teh aktivistov nikoli ne bodo. In to je to. To je tista ključna točka, ki loči pravega in srčnega živalovarstvenika od iskalcev pozornosti. In v Pomurju vedo, kako se dosega cilje in pokaže rezultate.

Osveščanje in spreminjanje miselnosti ljudi je tek na dolge proge in le redko kdo sproti opazi, kaj vse je bilo že postorjeno. Veliko časa, truda, tudi sredstev je potrebnih, da se v glavi še zadnjega vaščana in meščana zbudi spoznanje, da je šel svet že zdavnaj naprej in da je tudi za žival treba poskrbeti z vsem, kar potrebuje. Ker gre vse počasi, povsem drugače od medijsko ali internetno zanimivih hitrih in javnih akcij, se vmes lahko že kar pozabi, koliko korakov je bilo treba narediti in marsikaj mnogokrat ponoviti, da je uspeh zdaj viden in oprijemljiv.

Nikoli ne bom pozabila epone, ko je ponavljala, da je treba potrpežljivo pristopiti, večkrat obiskati, mnogokrat ponoviti in pokazati ... S pravim tonom povedati in na pravi način predstaviti. Če je treba, vedno znova in znova. Pa se bo enkrat že nekje poznalo. Ne takoj in vmes že nekajkrat obupaš, potem pa te vendarle preseneti izjava ali dejanje človeka, za katerega si še dan prej mislil, da ga ne bo mogoče nikoli 'premakniti' nikamor. In dobiš nov zalet. In pridejo nove vasi, novi ljudje in živali, nove zgodbe.

Poznate živalovarstvenike, ki tvorno sodelujejo z občinskimi veljaki, z inšpektorji, policaji, veterinarji, prebivalstvom po vaseh ... in drugimi ljudmi z živalovarstvene scene? Jaz poznam. Te najdete v Pomurju.

Kje je ključ uspeha na terenu, ki se meri v manj zanemarjenih, manj neoznačenih, manj za razplod sposobnih, manj zapuščenih, manj mučenih ... psih, mačkih in drugih živalih?

Ključ je delo z ljudmi. Ne z živalmi! Z ljudmi!

Potrebno je vzpostaviti stik s tistimi, ki imajo škarje in platno – občine in ožje lokalne skupnosti, inšpektorji, policija, zavetišče, včasih tudi socialna služba ... Pomembni so vrtci, šole, župniki, poštarji, lovci, lokalni mediji ... Pomemben je vsak posameznik. Pomembni so ljudje. V slogi je moč. Vsak lahko pomaga, najbolj ključni pa so prav našteti, saj nam lahko pomagajo udejanjati in naprej premikati prave ideje. Najprej se je treba spopasti s poznavanjem zakonodaje in pristojnosti, razumevanjem poti in ciljev, zavedanjem pomena osveščanja in preventive ... Potem je treba na teren, od hiše do hiše ... In nujno je neizmerno mero potrpljenja imeti ... Z glavo skozi zid ne gre, vrata se odpirajo prej z lepo besedo kot z grožnjami. Vsi ljudje sicer ne želijo pomoči in ne pustijo blizu takoj, pa je treba poskusiti še drugič, tretjič, četrtič ...

Poglejmo, kako to delajo v Pomurju.
Takole epona na mojpesForumu strne poročanje o društvenih aktivnostih:

7. 6. 2014
"V letu 2014 smo se odločili, da bomo dve od 27 pomurskih občin obdelali res konkretno in celostno (najraje bi vse, pa nas je za enkrat žal še premalo). To pomeni, da smo v rednem kontaktu z
- županom občine
- župnikom
- dogovorjeni za predavanja za vse učence
- gremo od hiše do hiše (tako smo jih seznanjali tudi z Akcijo S/K)
- tudi poštar je seznanjen, da nas seznani s kakimi problematičnimi primeri ...
Tudi v ostalih občinah se trudimo, da so vsi ti 'členi' čim bolj pokriti, vendar žal včasih teden, mesec oz. leto prehitro mine."

12. 8. 2014
"Danes smo bili člani DZŽP v Nedelici - od vrat do vrat, po celotni vasi. Delili smo letake, se pogovarjali z ljudmi o prednostih sterilizacij/kastracij in bili pozitivno presenečeni, saj je veliko živali že steriliziranih/kastriranih, nekateri pa so se za ta poseg odločili danes, drugi upajmo, da se še bojo. Nasploh smo bili deležni lepega sprejema.
Ena gospa ima vse 3 mačke sterilizirane. Smo jo vprašali, kaj jo je privedlo k temu, da jih je dala S, pa je rekla, da ji je prej že dosti muc avto povozil, te pa se sedaj bolj doma držijo."



19. 8. 2014
"Danes smo bili člani DZŽP v Gomilici - od vrat do vrat.
Delili smo letake od hiše do hiše, se pogovarjali z vaščani o prednostih sterilizacij/kastracij. Eni majo živali, drugi ne. Ena gospa je rekla, da je njihov muc trenutno na kavču in gospodari. Kastriran. Pa še rekla je: 'Boukše njemi je, kak je moji mami bilou'.
Nekateri pa so se za poseg sterilizacij in kastracij odločili danes, drugi upajmo, da se še bojo/boste.
Jutri nadaljujemo v tej vasi."



20. 8. 2014
"Danes smo v deževnem vremenu nadaljevali naš obisk "od vrat do vrat" v vasi Gomilice, za jutri pa je ostalo le še nekaj ulic. Ponovno smo ljudem predstavili prednost sterilizacij, kastracij in bili lepo sprejeti. Najbolj smo bili veseli, da so se na podlagi našega obiska za sterilizacijo svoje psičke odločili tudi sorodniki od drugod.
Tako smo obdelali že skoraj dve občini, ostaja pa jih še kar nekaj."



25. 8. 2014
"Danes smo začeli z akcijo "od vrat do vrat" v Renkovcih. Veliko je takih, ki svojih živali še nimajo steriliziranih/kastriranih. Predstavili smo jim vse prednosti tega posega ter kakšne so razmere - da je ogromno živali, ki nimajo doma, da so zavetišča polna, pa tudi prednosti, ki jih poseg prinaša njim in njihovi živali osebno.
Kjer ni bilo nikogar doma, smo pustili naše brošure v nabiralniku.
Vsem pa se zahvaljujemo za lep sprejem in za pripravljenost na spremembe na bolje."



Prepričana sem, da bo tale 'od vrat do vrat' povzročil velike spremembe za živali vsepovsod, kjer se bo dogajal. Še večje bodo spremembe, ko se bo glas širil in preko prijateljev, znancev, sorodnikov, sodelavcev ... odšel tudi v druge vasi in druge hiše, kjer še ne vedo, da se da tudi drugače.

Želim si, da bi šlo še kakšno društvo po njihovi poti. Kot je takrat zapisala epona: "Ampak, če bi nas bilo več in bi vsak kanček prispeval ..."

Za vse posameznike pa še enkrat: "Raje tisti, ki posvojiti več ne morete, radi pa te zgodbe prebirate, dajte raje tiste pol ure, eno uro, namesto branja teh zgodb, dejansko kako tako zgodbo (lepo seveda) ustvarit ..."

Vem, da Pomurci nimajo časa prebirati zgodb, jih pa že nekaj let ustvarjajo – klik.

Članom DZŽ Pomurja želim še naprej uspešno delo.

Jana Pahovnik
Gavce, 2. september 2014
Fotografije DZŽ Pomurja


Društvena stojnica


Stojnica v Murski Soboti v sodelovanju z občino Murska Sobota in policijsko upravo


DZŽ Pomurja na oratoriju v Črenšovcih


Predavanje na OŠ Miška Kranjca Velika Polana (skupno 120 učencev in nekaj odraslih iz šolskega osebja)


188 otrok in 30 učiteljev OŠ Črenšovci za lepši jutri živali in ljudi