Avtor Vanja Alič, Dnevnik

Zavetišča za zapuščene živali so le izvajalec dejavnosti, ki jo zakon v reševanje nalaga občinam. A občine plačujejo le prvo pomoč poškodovanim živalim in eventualno evtanazijo, zdravim živalim pa cepljenja, sterilizacijo oziroma kastracijo ter hrano in vodo za prvih 30 dni bivanja.

"Sodelovali bomo samo še s tistimi občinami, katerih občinski svetniki nas ne bodo ozmerjali s kriminalci in zaslužkarji," kar malce prizadeto odvrne Polona Samec, vodja Zavetišča za zapuščene živali Horjul, ko jo pobaramo o cenah njihovih storitev, ki se zdijo v očeh laične javnosti velikokrat predrage. Njene besede se sicer nanašajo predvsem na nedavne izjave kamniškega občinskega svetnika in poslanca Mateja Tonina, ki je med razpravo o podelitvi koncesije za oskrbo zapuščenih živali na nedavni seji občinskega sveta dejal, da se je v 'zavetiščarski' posel zrinila kriminalna združba, ki naj bi se s prevarami prisesala na občinske proračune. Ob tem je problematiziral tudi 500 do 600 evrov, kolikor v povprečju občina nameni za eno zapuščeno žival na mesec, in pomenljivo pripomnil, da je znesek višji od minimalne plače.

Vodja horjulskega zavetišča poudarja, da je po zakonu zapuščena žival na seskih občine le mesec dni. A ker v Horjulu zdravih živali tudi po tem času ne evtanazirajo, kar bi bilo sicer za zavetišče najceneje, so odtlej izključno njihova skrb. Samčeva pravi, da se morajo znajti, kakor vedo in znajo, zato iščejo donatorje in - po zgledu tujine - tudi tako imenovane posvojitelje na daljavo, ki na mesec prispevajo denar za svoje varovance. "Na naši spletni strani si lahko vsakdo ogleda števec, ki za vsako posamezno žival navaja, koliko dni je že v zavetišču. Trenutno imamo enega psa, ki je pri nas že 1500 dni, medtem ko je muck, ki so pri nas že tri ali štiri leta, cel kup. Normalno, da ne bomo v žival vlagali - pa ne samo denarja -, potem pa jo evtanazirali."


foto arhiv zavetišča Horjul


Največji strošek pri zapuščenih živalih predstavljajo veterinarske storitve, hrana in pri mačkah tudi pesek. "To plača občina. Vse drugo, na primer zlomljene tace, plačamo sami. Če bi želeli zgolj zadostiti zakonodaji, bi občini za poškodovano žival zaračunali evtanazijo in stvar bi bila končana. Mi pa v primeru zlomljenih tac celotno rehabilitacijo financiramo iz lastnega žepa, kar nas lahko stane 600 in več evrov," odgovori Samčeva na očitke o hotelsko dragih storitvah.

Največ občinski proračun obremenijo večje psice, najmanj pa prostoživeče oziroma potepuške mačke, ki živijo v kolonijah med stanovanjskimi bloki. "Ljudje jih hranijo, kar je sicer lepo, a več hrane pomeni tudi več mladičev in posledično vedno več lačnih ust. Zato ljudi naprošamo, da nam javijo lokacije, kjer so te neudomačene mačke, da jih polovimo, steriliziramo, označimo konico levega ušesa in jih v najkrajšem možnem času vrnemo nazaj na isto mesto. To počnemo, čeprav pravilnik pravi, da bi morali tudi divje mačke za čas karantene, se pravi 14 dni, namestiti v zavetišče in jih poskušati oddati. S tem pa bi enormno povišali stroške občinam," razloži naša sogovornica.


foto arhiv zavetišča Horjul


V občini Brezovica so imeli pred časom sklenjeno pogodbo z zasebnim zavetiščem v Horjulu, zadnji dve leti pa zapuščene živali vozijo v največje slovensko zavetišče - v Gmajnice, katerega ustanovitelj je Mestna občina Ljubljana. Župan Metod Ropret pravi, da so se 'preselili' zavoljo ekonomskih vzgibov in bližine zavetišča. "Prej smo dobivali račun za vsak posamezen primer, zdaj pa plačujemo mesečni pavšal. Ko smo vse preračunali, smo ugotovili, da je gmajniška zgodba za nas ugodnejša," pove župan.

A na koncu leta se naredi poračun, tako kot pri oskrbi z električno energijo, dodatno pojasni vodja ljubljanskega zavetišča Marko Oman, ki pritrjuje navedbam kolegice iz horjulskega zavetišča, koliko v povprečju znašajo mesečni stroški za oskrbo zapuščene živali. Prepričan je sicer, da je celotna zadeva malce cenejša, če ima zavetišče zaposlene lastne veterinarje. "Dejstvo je, da okoli 350 do 400 evrov predstavljajo samo materialni stroški, ki jih v 30 dneh vložimo, da zadostimo protokolu. Običajnemu človeku se morda zdi vse skupaj drago, a treba je vedeti, da imamo z vidika širjenja bolezni skorajda enake pogoje, kot jih imajo bolnišnice. Razkuževanje prostorov in vzdrževanje sterilnosti močno dvigneta ceno oskrbe. Doma ljudje operejo bivalni prostor svojega psa enkrat ali morda dvakrat na leto - zagotovo pa ne razkužujejo - medtem ko mi to opravimo vsakokrat , preden pride žival noter, in prav tako, ko prostor zapusti," pojasni šef ljubljanskega zavetišča.


foto arhiv zavetišča Horjul


V Društvu za zaščito živali Ljubljana pravijo, da je - ne glede na to, kako zelo radi bi nekateri prikazali izkoriščanje stanja na področju zapuščenih živali in proračunskih sredstev s strani nekaterih zavetišč za lastno korist - zakon o zaščiti živali precej jasen: vsaki zapuščeni živali je občina dolžna zagotoviti namestitev in oskrbo v zavetišču za 30 dni. "Zakon izkazuje voljo in usmeritev družbe. Se pa seveda vedno najde nekaj posameznikov oziroma skupin, ki jim veljavna pravila niso pogodu. Ravnokar smo sprejemali in potrdili spremembe zakona o zaščiti živali, vendar predlogov sprememb na področju ureditve financiranja delovanja zavetišč ni bilo," je jasna Maša Cerjak Kastelic.

Po njenem mnenju tako ljubljansko kot horjulsko zavetišče - društvo za zaščito živali je član sveta obeh zavodov - delujeta precej nad standardom, ki ga predpisuje zakon. O namigovanjih, da nekatera zavetišča služijo na račun zapuščenih živali, pa Cerjak-Kastelčeva pravi, da bi resnično rada videla kakršen koli dokaz za te trditve.

Podobno meni tudi kinolog Jože Vidic, ki pravi, da z zavetišči le popravljamo lastne napake, saj pes ni kriv, če je zapuščen. "Cene v zavetiščih pa so povsem realne glede na delo, ki ga tamkaj opravijo. Takšni so pač stroški. Slišal sem že ljudi reči, da je storitev dražja kot v domovih za starejše občane, ampak treba je vedeti, da so cene v domovih subvencionirane od države," z zanimivo primerjavo postreže Vidic. Po drugi strani, poudarja kinolog, pa je trenutna zakonodaja glede zapuščenih živali zgolj odraz stanja duha v naši družbi: "Odločili smo se, da bomo za zapuščene živali poskrbeli - za razliko od nekaterih držav na Balkanu, kjer vsakega psa brez gospodarja preprosto evtanazirajo. Žal pa nismo še tako daleč kot v Skandinaviji, kjer zavetišč sploh nimajo. To pa zato, ker tam psa nihče ne zavrže."


foto arhiv zavetišča Horjul


V zavetiščih in društvih za zaščito živali opozarjajo, da lokalne skupnosti v večini primerov ne razumejo, v katerem grmu tičita najdražji pes ali mačka. Po njihovem mnenju bi - namesto pritoževanja o predragih storitvah - moral biti osnovni interes vsake občine, da v sodelovanju z zavetišči in Veterinarsko upravo RS najde rešitev, kako v skladu z aktualno zakonodajo označiti vse občinske pse in mačke. S tem bi se stroški lokalnim skupnostim bistveno zmanjšali, saj v primeru, ko lahko v zavetišču s prstom pokažejo na lastnika zapuščene živali, vse stroške naprtijo njemu in ne občini.


foto arhiv zavetišča Horjul

Na mojpes.netu objavljeno z dovoljenjem avtorja.
Vir Dnevnik, 15. april 2013