... ali zakaj je branje oglasov za oddajo psov lahko škodljivo

Vsi psi na slikah so srečni v svojih domovih in ne potrebujejo nobene vaše pomoči.

Marsikaj od tega, kar bom zapisala v nadaljevanju, sem že pisala v mnogih drugih člankih in komentarjih, ne pa še kot samostojen zapis. Glede na dogajanja v zadnjih treh letih bo verjetno odziv buren, pričakujem predvsem huda nasprotovanja. Pa nič zato. Podlaga so vsakodnevna facebook in druga bombardiranja s čustveno izsiljevalskimi oglasi za posvojitev odraslih psov, piko na i za objavo pa so dodali nekateri forumski komentarji v zadnjem času, predvsem pa včerajšnji zapis Sare Reusche, Why You Shouldn't Adopt a Dog.

Začela bom s tistim, s čimer Sara končuje:


Foto AjdaK

Zgornjih nasvetov nikoli ne boste zasledili ob boku oglasov, ki jih objavljajo aktivisti, t.i. 'rešitelji psov'. Tudi premnogi posvojitelji ne pomislijo nanje. Morali pa bi pomisliti nanje vedno, ko berejo oglas, v katerem piše, da prav ta pes potrebuje prav njihovo pomoč, sicer se bo z njim zgodilo nekaj zelo hudega, morda mu grozi celo smrt.

Čeprav so vas ob branju oglasa zalile solze in ste odločeni, da morate v istem trenutku psa iz oglasa za vsako ceno rešiti, butnite z glavo v zid in počakajte, da bolečina mine. Morda vas bo ob tem tudi posvojitveni napad minil sam od sebe. Če vas ne bo, zberite toliko razuma, kot ga premorete in pretehtajte:

- Ali si res neznansko želim psa?
- Ali si res neznansko želim prav tega psa?
- Ali lastnosti prav tega psa ustrezajo mojim željam in mojemu življenjskemu slogu?
- Kaj bom, če pes ni to, za kar ga oglašujejo in bova imela že takoj težave? Kam potem z njim? Ali sem se pripravljen spopasti z vsemi težavami?
- Ali sploh vem, kaj potrebuje prav ta pes?
- Ali znam s psom, v kolikor se izkaže za popadljivega in morda nevarnega?
- Ali sem pripravljen prav temu psu nuditi vse, kar potrebuje, ob čemer moram biti pripravljen tudi na pogosto povsem nepredvidene prilagoditve?
- ... Nadaljujte sami ... Predstavljajte si svoj vsakdan s prav tem psom. Morda vsakodnevne obiske veterinarja, morda posebno individualno šolanje, morda potrebno varstvo, medtem ko ste v službi, ker trpi pes za ločitveno stisko, morda velike stroške ob posebni prehrani, morda težave ob vključevanju v družino, morda ...

Če ste premislili in ste še vedno odločeni, da je prav ta pes za vas in bo prav ta pes v vaše življenje prinesel novo vrednost, ob čemer se v celoti zavedate, kaj (poleg golega življenja, ležišča in hrane) boste tudi vi vrednega prinesli v njegovo življenje, ne odlašajte in pojdite po prav tega psa.


Foto Melani Skornšek

Žal se vsak dan srečujemo z nepremišljenimi in ne dovolj odgovornimi odločitvami posvojiteljev. Tako trpijo oboji - psi in posvojitelji, pogosto cele družine in širša okolica.

Sara opisuje primer plahega psa v novem domu, v katerem si obiskovalci podajajo kljuko. Če je tako tudi v vašem domu, si zamislite, kaj boste storili plahemu samotarju, ko ga boste privlekli v svoj dom, vedno poln obiskovalcev, otrok, drugih živali ... Res, morda mu boste rešili življenje, vendar ga ob tem pahnili v hude čustvene muke. Zavedajte se, da je čustvena bolečina enako kruta kot fizična bolečina. In kakšno življenje s takim psom boste imeli sami? Ob vsakem obiskovalcu boste poslušali neutrudno bevskanje, morda preprečevali celo napadalnost do obiskovalcev, ali morda vlačili tresočega se psa izza pohištva. Ste pripravljeni obiskovalcem zapreti vrata, da ne bo vaš pes nenehno v stresu? Ali je taka žrtev za vas prevelika? Prav, vendar nanjo pomislite prej, preden pogledate oglas in padete v jok, vsekakor pa veliko prej, preden domov privlečete za vas popolnoma neprimernega psa.

Pa poglejmo nasproten primer. Ste sami, vaš življenjski slog je umirjen, večino dneva ste v službi, v prostem času radi berete knjige ali se ukvarjate z ročnimi deli, imate nekaj prijateljev, s katerimi se občasno dobite, zunanji svet pa vas ne zanima več, kot je nujno potrebno. Nekega dne padete na solzavo zgodbico in se odločite, da pes iz zgodbe potrebuje prav vas v vlogi 'rešitelja'. Ob internetnih 'rešiteljskih' ovacijah ga pripeljete domov in kmalu ugotovite, da je pes nadvse živahen, da ima ogromno energije, da si nenehno želi vaše pozornosti, na sprehodu leze v mimoidoče ljudi in pse, ter vas s tem sili v komunikacijo z njimi, da je takoj po sprehodu spet tečen, ker bi se igral ali šel na ponoven sprehod ... Huh. Nič vam ne zavidam. Psu še manj. Boste vrnili psa, oz. kot je v navadi pri nas - izsiljevali po internetu, da nujno rabi nov dom, ker ste ugotovili, da ni pravi pes za vas? Ali boste povsem spremenili svoj življenjski slog in s tem tudi sebe? Tudi to je mogoče, seveda, in vsa čast vam, če ste kaj takega pripravljeni storiti zaradi ene hipne nepremišljene odločitve in želim vam, da vam preobrazba uspe v dobro uspešnega in zadovoljnega sobivanja vas in vašega psa.


Foto Tomaž Hreščak

Poglejmo še kakšen primer. Kar nekaj aktivističnih skupin se ukvarja z 'reševanjem' uličnih psov iz tujine. Zgodbe so za internetne bralce in gledalce slik pogosto prav neverjetne, še bolj neverjetni so opisi psov, s katerimi vabijo posvojitelje k posvojitvi. Pa res drži karkoli od tistega, kar v teh opisih lahko preberemo? V resnici zelo redko. Bolj pogosto se po posvojitvi izkaže, da je bila večina teksta v oglasu namenjenega temu, da najprej ljudi spravi do solz, čemur naj bi sledila hitra oddaja psa, pa kamorkoli in kakorkoli že. Večina 'rešiteljev' je prepričanih, da psi ne potrebujejo drugega, kot veliko ljubezni in so nas o tem pripravljeni prepričevati na vse mogoče načine. Z dejstvom, da se pes morda ne bo vklopil v posvojiteljevo življenje, posvojitelj pa ne v pasje, in bo zato psa morda potrebno seliti od enega do drugega posvojitelja, se v resnici ukvarjajo le zelo redki. Ste pripravljeni uličnega psa, ki je bil skoten na ulici, ki je živel mesece ali celo leta na ulici, in katerega so ljudje na najrazličnejše okrutne načine odganjali, navajati na življenje v vašem družinskem okolju? Niste? Starejši kot je, več kot ima izkušenj z ulice (dobrih in slabih), več dela vas čaka. Ste potem dovolj odgovorni do sebe, do psa in do svoje okolice, da boste šli mimo oglasa?


Foto Katarina P. Herček

Kar pogosto se srečujemo tudi z oglasi, v katerih nam ponujajo 'vedenjsko posebne' pse. To so večinoma psi, ki so že izkazali kakšno plat svoje 'posebne' narave, ali celo psi, ki imajo status 'nevarnega psa'. Sploh je bilo aktualno oglaševanje v stilu 'čas ima do xy dne in do xy ure, sicer bo evtanaziran', ko so imeli v mariborskem zavetišču predvidene za uspavanje štiri take primerke. Čustvenega izsiljevanja je bilo toliko, da ga celo internet težko prenese. Vendarle se je izkazalo, da nekaj zdrave pameti ljudje še premorejo, saj javljanja za njihovo posvojitev ni bilo veliko, čeprav nekateri pri pozivanju drugih niso imeli nikakršnih omejitev. Iz tega ni zdravo sklepati, da so nenadoma slovenski posvojitelji postali odgovorni pri odločitvah za posvojitev, temveč le to, da si problematičnega psa le redki zavestno nakopljejo na glavo. Odločilno je bilo, da je osebje zavetišča povedalo, kakšne probleme imajo ti psi, za razliko od mnogih drugih, ki oddajajo pse, pa o takih stanjih molčijo, pogosto jih celo prepoznavajo ne. Tudi zakonske določbe o visoki ograji, ter obveznem nagobčniku in povodcu za 'nevarne pse', so doprinesle k temu, da se posvojiteljev za te štiri pse ni trlo. Posebno vzgojno oskrbo potrebuje veliko več psov, kot ti štirje oz. še nekaj drugih, ki so trenutno v slovenskih zavetiščih in zanje oskrbniki povedo, da gredo v roke le izkušenim posvojiteljem. Če takih izkušenih posvojiteljev ni, potem pač pes ne more v posvojitev. Na srečo je vsaj v nekaterih zavetiščih čut odgovornosti do varnosti ljudi večji od ljubezni do posameznega psa. Ko bo neodgovorno posvojen pes zaradi napačnih odločitev vpletenih začel zadajati rane, bo prepozno zanj, za posvojitelja in za mnoge druge pse. Saj vemo, kako se zgodbice o napadih in ugrizih psov razplamtijo. Večina ljudi, ki oddaja pse izven zavetišč, o morebitni problematičnosti ali celo napadalnosti psov, ki jih oddajajo, ne bo želela ničesar slišati in ničesar povedati. Če ste posvojitelj, ki pada na jokave zgodbice, o odgovornostih pa ne želi razmišljati in razpravljati, je taka posvojitev lahko za vas in posvojenega problematičnega psa ubijalska. Za neodgovorno 'rešiteljstvo' bi bilo morda potrebno 'oglaševalce' in 'posvojitelje' celo preganjati.


Foto Jerca Vučetič Nagode

Veliko čustev je vpletenih tudi v posvojitve hrtov. Najprej so njihove tragične zgodbe in podrobni opisi posameznih psov. Hrtašem ni mogoče očitati pomanjkljivih opisov ali neodgovorne oddaje psov. Zagotovo ne, saj so postopki pred posvojitvijo zapleteni in natančni. Se pa prepogosto zatakne pri posvojiteljih, ki 'prebavljajo' vse te tragične usode, poslušajo na pol in precenjujejo svoje ter pasje sposobnosti. Stavek 'Posvojen pes mora biti ustrezno dolgo obdobje po posvojitvi obvezno vsepovsod na vrvici.' je za veliko preveč posvojiteljev eden najbolj brezveznih in najbolj pogosto preslišanih napotkov. Če bi mu dajali kakšen pomen oz. ga slišali ter sprejeli, ne bi v zadnjem času pogosto iskali pobeglih hrtov in drugih psov že nekaj dni po posvojitvi. Pravijo, da se na napakah učimo, pa vendar se včasih človek vpraša, ali morajo za napake, iz katerih se posvojitelji nikakor ničesar ne naučijo (če bi se, tega ne bi bilo treba ponavljati, pobeglih psov pa ne iskati), plačevati posvojeni psi? Če menite, da je vrvica za vašega psa omejitev, psa nikoli ne bi smeli posvojiti. Če menite, da je vaše dvorišče s srednje visoko ograjo dovolj za posvojenega hrta, le-tega nikoli ne bi smeli posvojiti. Če menite, da je lahko vaš pes z močno izraženim lovskim nagonom brez povodca, potem takega psa ne bi smeli nikoli posvojiti. Če menite, da je za posvojitev povprečnega psa iz oglaševalske ponudbe dovolj, da imate vi radi pse, ne bi nikoli smeli posvojiti nobenega psa. Če ob branju jokavih oglasov ne znate odgovorno presoditi, kaj lahko prinese posvojen pes v vaše življenje in kaj vi v njegovo, ne obiskujte več strani, kjer take oglase objavljajo. Za vse pse boste tako naredili veliko.

Največ lahko vsi naredimo z lastnim odgovornim početjem in osveščanjem drugih. Čeprav mi bodo mnogi vztrajno oporekali s prepričevanjem, da je treba 'rešiti' vse pse, je naizpodbitno dejstvo, da se vseh psov ne da rešiti in da se vse začne nekje drugje - vedno in povsod v trenutku, ko se odločiš za psa. Vse ostalo so posledice naše prve odločitve. In zagotovo za nobenega psa ni dovolj samo naša ljubezen. Še posebej ne za pse, ki imajo za seboj že nekaj, ponavadi povsem neznane, zgodovine.


Foto Petra Južnič

Aktivizem gre pogosto z roko v roki z neizmerno željo biti opažen, pomemben in spoštovan. Iz množice veliko prej izstopi tisti, ki je naredil enkratno pozitivno dejanje s hipnim učinkom – s posvojitvijo ali kako drugače 'reši' posameznega psa, kot tisti, ki se z mnogimi koraki prebija v boju za izboljšanje razmer – osvešča in spreminja mišljenje, delovanje, obnašanje pri ljudeh, predvsem pa deluje za zmanjšanje števila zapuščenih psov na dolgi rok. Prvi bo deležen ovacij vseh, ki si želijo imeti 'pogum' biti 'aktivisti', drugi bo spregledan, kot da prav ničesar ne dela. Lahko ste eden tistih, ki v resnici stojite na mestu, čeprav vam večina avtorjev čustveno izsiljevalskih oglasov zagotavlja, da boste s posvojitvijo psa naredili kilometre dolge korake naprej na lestvici 'živalskega aktivizma'. Lahko pa ste tisti, ki boste s svojimi lastnimi majhnimi, a izjemno pomembnimi koraki pomagali, da bodo oglasi za oddajo odraslih psov nekoč v bodočnosti postali prava redkost. Odločitev je samo vaša.

Zaključujem s Saro:

Jana Pahovnik
26. marec 2013


Foto Mojca Senegačnik