Obstoj Čivave

Avtorica in foto: Ibolya Godina
Vzrediteljica CHI
Mednarodna kinološka sodnica
Objava na mojpes.netu: 28.10.2008
Vsi materiali so avtorsko zaščiteni, vsakršno kopiranje je prepovedano.

Čivava - od zgodovine v prihodnost, mit in fascinacija

O izvoru čivave, tej kraljevski miniaturi med psi, je bilo veliko napisanega. V njegovi prvotni domovini Mehiki je bilo veliko pričevanj o njegovi preteklosti, obstoju in pomenu v stari srednjeameriški kulturi uničenih. Ostanke tega spet trudoma zbira današnja znanost. Zgodnje najdbe pasjih plastik in zapisi o mitologiji in načinu življenja Majev, Toltekov in Aztekov potrjujejo pomen tega miniaturnega psa v življenju srednjeameriških indijanskih plemen. Pri majhnih, svetih psih so dajali prednost rumeni barvi, veliki glavi in izrazitemu stopu, ki so ga dosegli tako, da so mladiču na nosni greben pričvrstili okrogel kamen. Bil je hišni pes, na pasjih trgih ga je bilo mogoče kupiti ali zamenjati za drugo blago. Bil je predvsem kultni pes, bil je religiozna nujnost. Ko je umrl gospodar, so morale umreti tudi njegove čivave. Ubili so jih s strelom iz loka. V svojih poganskih običajih so ta stara ljudstva sežgala skupaj mrtvega in njegovega psa, ali pa jih skupaj pokopala. Oči čivave se v polmraku svetijo. V starih spisih piše o delu teh psov po smrti tole: "Žareče oči njihovih psov vodijo mrtve preko sedmih jezer teme v sijajne višave večnosti."

Središče tolteške civilizacije je biba Tula (9. stol.), v bližini današnjega Mexica. Tu so bile najdbe te stare pasme zelo številne. Ker najstarejše najdbe izvirajo iz države Chihuahua, so psi dobili ime po njej. Domnevalo se je, da bi se tu moralo najti tudi najstarejše primerke pasme. In res je 1850. leta prišlo do pomembnih najdb in sicer v razvalinah pri Casas Grande, ki veljajo za ostanke palače Montezume I. Azteki so mogočno državo zgradili okrog l. 1500. Moč in bogastvo je imel v rokah gornji sloj prebivalstva, kateremu je bila tudi pridržana pravica do vzreje teh psov. Montezuma II. je imel na stotine teh psov v svoji palači, v vrtovih in v svojem živalskem vrtu. Po legendi naj bi jih pred španskimi osvajalci spravil na varno v področje okrog Chihuahue. In tu naj bi v divjini živele naprej.

Še danes znanstvenike spravlja v začudenje dejstvo, da so se čivave lahko skozi stoletja obdržale čistokrvne, da so sploh preživele in to kljub temu, da je bila pasma mnoga leta povsem ignorirana in v lasti ljudi, ki ji niso posvečali nobene pozornosti.

V naslednjih stoletjih smo vedno znova naleteli na posamezne šibke sledi te pasme. V nekem pismu španskemu kralju Kolumb omenja, da je našel neko majhno vrsto psov, ki so nemi in ne lajajo kot drugi, se pa jih da udomačiti. Neki florentinski trgovec je že pred Kolumbom s svojih prekomorskih potovanj sredi 15. stol. prinesel čivave v svojo domovino.

Čivave vidimo pogosto na slikah starih mojstrov. Vedno in povsod pa predstavljajo posebnost in redkost, ki je navduševala ljudi različnih dežel skozi stoletja. V reviji "Der Hundepost" je 10.10.1886 pisalo: "... Luise Theo je s svoje turneje pa Arneriki prinesla nenavadnega tovariša, čivavo, ki je danes že skoraj izumrla in, ki jo je v glavnem najti le še ob vznožju neke gore, ki je 4 dni potovanja oddaljena od Mexica. Čivave so enako redke kot ptič feniks."

V prvotni domovini Mehiki so veljale čivave v poznem 19. stol. za posebnost zaradi svoje majhnosti. General Porfirio Diaz, mehiški predsednik, je ob koncu 19. stol. podaril znameniti operni pevki Adelini Patti čivavo, ki je bila skrita v šopku rož. Ta je pevko odtlej spremljala na turnejah po vsem svetu. Čivave so bile predvsem priljubljeni suvenirji, ki so jih ponujali na cestah. Mnoge zaradi mraza in zanemarjanja niso preživele.

S čivavo se je začel ukvarjati tudi James Watson, znani ameriški kinološki sodnik in pisatelj. V svojih poročilih iz let 1888 - 1914 piše o zgodnjem uvažanju čivave iz Mehike v ZDA. Opisuje, kako je po naključju na svojih potovanjih prišel do svoje prve čivave, ne da bi vedel, kakšne vrste psa sploh ima in koliko truda bo potrebno, da bo kasneje lahko dobil še enega.

Watsonova poročila so v ZDA rodila nove vzrejevalce in ljubitelje te pasme. Ti so se pasmi posvetili z vso resnostjo, kajti v pradomovini čivave, v Mehiki, vzreji in čistosti pasme niso posvečali veliko pozornosti. Čivave se morajo za svojo čistokrvnost zahvaliti ZDA, ki so jih tako obvarovale pred izgubo svoje indentitete.

Zahvaljujoč vzrediteljem, ki so se naloge lotili z vso resnostjo in ljubiteljem te pasme, se je popularnost civave razširila po vsem svetu, kar ji zagotavlja nadaljnji obstoj. Bodočnost kraljevske miniature psa ni več ogrožena. Čivava ni več tako redka kot feniks, vendar pa svojega gospodarja nosi na krilih sreče.

Ibolya Godina
Vzrediteljica CHI
Mednarodna kinološka sodnica