Veliki šnavcer Tex in njegov vodnik Anton Kugonič
Tega teksta se lotevam zato, ker mi to priliko daje Kinološko društvo Velenje in gospa Jana Pahovnik s svojo spletno stranjo, za kar se jim posebej zahvaljujem. Zahvalo sem dolžan tudi Klubu šnavcerjev in pinčev Slovenije, ki so moja kinološka prizedevanja in njih uspehe tudi objavili na svoji spletni strani. Ta objava je zame zanimiva tudi zato, ker verjamem, da bi lahko kaj koristila mlajšim kinologom. Sam sem bil, in sem tudi sedaj, vesel vsakega novega ali spremenjenega spoznanja na tem širokem kinološkem področju. Vse zvrsti kinologije pa pridobivajo na družbeni pomembnosti in lahko bistveno vplivajo na kvaliteto življenja posameznika in širših družbenih skupin.
V nadaljevanju bom poskušal na osnovi svojih izkušenj in spoznanj odgovoriti na vzorčni vprašalnik o lastnostih velikega šnavcerja. Ker pa je večina pasjih lastnosti zaradi njihove velike sposobnosti prilagajanja pridobljena in ne samo prirojena, bom popreje predstavil sebe s svojimi lastnostmi in s svojimi kinološkimi načeli, kajti moje vedenje, moje vzpodbude, moje omejitve, moja doslednost in površnost itd. postopoma postanejo lastnosti psa, zato je vedenje psa v največji meri zrcalna slika vedenja vodnika.
Za sožitje med človekom in psom morajo obstajati spoštljivi medsebojni odnosi (zavestno uporabljam takšno terminologijo) v urejenem delovnem in bivalnem okolju, kjer je mogoče zagotavljati čim višji zdravstveni standard in kjer so raznolike možnosti vzpostavljanja socialnih stikov z drugimi živalmi, ljudmi ...
Te pogoje Tex ima, saj živi z vodnikom Antonom Kugoničem, starim 63 let in njegovo ženo Vido v stanovanjski hiši na Lipi 55 v Velenju. V tej hiši živita, vsak v svojem stanovanju, tudi hči Nives s svojima otrokoma Piko in Janžem in sin Dejan z ženo Lauro in hčerami Nino, Niko in Nežo.
Poleg Texa, ki je star 5 let, si vsak svoj del hiše delita tudi višavska terierka Pina, stara dve leti in sibirski husky, star 5 let in pol. Vodnica Pine je žena Vida, vodnik huskyja po imenu Opij pa je sin Dejan Kugonič. Vsak vodnik skrbi sam za prehrano, zdravje in fizično kondicijo svojega psa. Le v izjemnih primerih si medsebojno solidarno pomagamo. Zlasti v času počitnic pa vendar več obveznosti do drugih psov v hiši prevzemam jaz, ki to rad storim zaradi psov in mene.
S tako delitvijo dela ter z ustreznim šolanjem in vzgojo vodnikov in psov soustvarjamo tudi čim kvalitetnejše - sproščene in razumevajoče odnose z drugimi ljudmi in živalmi v našem okolju.
S tako vzgojenimi psmi tudi mačku Filipu in ptiču Boliju ni pretežko. Pred leti smo naše življenje delili še z zdaj žepokojno nemško dogo Borom in veliko šnavcerko Maesto, ki je bila odlična mama dveh legel in celih devet let z malim šnavcerjem Nedom. Neda je do A izpita po programu Kinološke zveze Slovenije usposobila moja vnukinja Pika, ko je bila stara približno 8 let. Vsi šnavcerji in doga so bili črne barve in vpisani v rodovno knjigo KZS. Vsi so imeli opravljene vsaj nižje delovne izpite. Na delovnem področju pa sva doslej največ uspela z velikim šnavcerjem Jakom. Iz njegove delovne knjižice lahko razberem, da ima opravljene vse višje izpite po IPO programih. To je po programih Mednarodne kinološke zveze - FCI. Najine sposobnosti sva dokazovala v glavnem v letih 1991, 1992 in 1993 in le nekaj v 1994. letu. V delovni knjižici ima vpisanih 46 tekem, vse po IPO-3 programu, od tega 10 mednarodnih, 35 državnih tekem in dve svetovni prvenstvi. Leta 1992 v Ljubljani in 1993 v Belgiji. Obakrat sva bila uspešna v vseh treh tekmovalnih disciplinah, za kar sva pridobila posebno priznanje FCI organizacije. Navedene tekme so bile odprte za vse vrste službenih psov znotraj FCI organizacije in v takšni konkurenci sva bila z Jakom kot šnavcerjem, veliki izjemi.
Sedaj se trudiva za čim boljše športno - kinološke rezultate z velikim šnavcerjem Tex-om. Opravila sva višje izpite po IPO-1 in IPO-2 programu ter sledarski izpit. Tex je v primerjavi z njegovim očetom Jakom skoraj za 4 cm višji in za približno 9 kg težji. Zato se predvsem zaradi ohranitve njegovega zdravja specializirava za sledenje kot sicer zahtevno disciplino, ki pa je najmanj obremenjujoča za sklepe, relativno težkega (46 kg) psa. S Tex-om sva v sledi po IPO-3 programu bila najboljša od vseh tekmovalcev in si zagotovila 1. mesto v Sloveniji za leto 2000. Sedaj trenirava in tekmujeva po programu za svetovno prvenstvo. Za leto 2001 sva bila med štirimi najboljšimi pari na Slovenskem. V jeseni tega leta se bova pomerila s tekmovalci po tem najzahtevnejšem programu sledenja za pokal Slovenije in si skušala zagotoviti enega od prvih dveh mest, ki sta pogoj za plasma v državno reprezentanco za svetovno prvenstvo, ki bo naslednje leto na Slovaškem. Za dosego najinih ciljev pa vendar ne zadošča samo vztrajno in prizadevno delo na sledarskih terenih, temveč je marsikaj odvisno tudi od športne sreče (žreb, sodnik, tereni, vreme ...) in drugih dejavnikov, zdravje psa, zdravje vodnika itd.
Za kinologe, ki jih zanima zunanja ocenitev Tex-a, navajam, da ima odlično oceno, da ima naslov "CAC" ter da ima vzrejno oceno I / 4.
V opisani 20-letni kinološki karieri si nisem pridobil le veliko izkušenj, temveč sem se dokopal tudi do spoznanj na osnovi kinološke literature. Tiste, ki je bila predpisana za opravljanje izpita za kinološkega sodnika za delo službenih psov ali druge, poljudne, ki jo je sicer veliko, vendar premalo v slovenščini.
Svoja spoznanja rad posredujem vsem, zlasti mladim kinologom, če ga le iščejo. To potrjuje tudi gimnazijska seminarska naloga najstarejše vnukinje Pike z naslovom "Pes - človekov spremljevalec", ki jo je 27. 4. 1999, kot sama pravi: "Za deda naredila Pikica!" Ta dan je bil moj 61. rojstni dan. V nalogi s sedmimi poglavji mi na vsaki od 18-ih strani pove, da je to delala moja vnukinja Pika Krofel, ki je tako precej tudi zaradi psov, zlasti njenega Neda, res moja vnukinja tudi kot dobra kinologinja.
K navedenim splošnim pogojem za uspešen razvoj psa kot živali in kot človekovega spremljevalca, je potrebna tudi vodnikova stalna skrb za zdravje psa. Poleg rednih cepljenj proti kužnim boleznim in proti steklini, je potrebna tudi stalna zaščita proti notranjim in proti zunanjim zajedalcem. Sem prištevam tudi skrb za visoko kondicijo psa. Priporočam, da si vodnik izbere tudi stalnega veterinarja, ki bo lahko spremljal in vplival na zdravstveno stanje našega psa. Moj izbrani veterinar je že več let Milan Matko, dr. vet. med. iz Topolšice.
Po tolikšnem času življenja s psi in okoli psov se počutim bogatejšega, vitalnejšega in srečnejšega.
Vodnik Anton Kugonič
RODOVNE IN DELOVNE KARAKTERISTIKE VELIKEGA ŠNAVCERJA TEX-a
- Vpis v SLR Vš - 00558, poležen 08.06.1996
- Dlaka resasta in črna
- Oče, Jak JRVš - 60195 z opravljenim izpitom ISP oz. IPO-3
- Mati, Orka SLRVš - 00403
- Telesna ocena: odlično, vzrejno dovoljenje oz. ocena I / 4
- Ima opravljene višje izpite po IPO-1 in IPO-2 programu ter sledarski izpit. V letu 2000 je bil državni prvak v sledenju po IPO-3 programu. Sedaj trenira in tekmuje s svojim vodnikom Kugonič Antonom iz Velenja po programu za svetovno prvenstvo, z željo in ciljem, da bosta zastopala Slovenijo na svetovnem prvenstvu.
- Zaradi TEX-ovega in vodnikovega značaja sta že večkrat opravljala svojevrstno terapevtsko dejavnost v Domu odraslih v Velenju.
Kaj počneta veliki šnavcer Tex in njegov vodnik Anton Kugonič?
Mineva približno leto in pol odkar imam na internetu svoja sporočila in zdaj bi jih rad dopolnil z aktivnostmi, ki sva se jih lotila s Texom v tem času.
V letu 2001 in 2002 sva se s Tex-om udeležila vseh enajstih sledarskih tekem, ki jih je organizirala Komisija za šolanje pri Kinološki zvezi Slovenije. Gre za sledarske tekme po programu Mednarodne kinološke zveze FCI za svetovno prvenstvo. Za uvrstitev v državno reprezentanco za svetovno prvenstvo bi moral osvojiti 1. ali 2. mesto. Žal tega rezultata nisva dosegla, v obeh letih sva bila šele četrta. To je za naju tudi nov izziv za nadaljnje delo. Če bova zdrava, če bova še naprej tako vztrajna in če nama bo naklonjeno vsaj malo športne sreče, potem se bova v naslednjem letu kvalificirala v državno reprezentanco.
Vsem obiskovalcem moje internetne strani pa lahko sporočim, da sva s Tex-om, pa tudi z drugimi psi mojih kinoloških kolegov in prijateljev, že večkrat opravljala svojevrstno terapevtsko dejavnost v Domu odraslih v Velenju. Gre za dejavnost s plemenitimi nameni. Zavedam pa se, da gre tudi za veliko odgovornost in to ne le s kinološkega vidika. Dosedanje izkušnje in odzivi so zame več kot pozitivni. Na to temo želim spoznati tudi razmišljanja in komentarje drugih. Preberite več o tej temi!
Anton Kugonič
Velenje, 22. december 2002
Preberite še:
- Veliki šnavcer Tex in varovanci Doma odraslih v Velenju
- Opis pasme veliki šnavcer
- Kinološke urice v Domu odraslih v Velenju
|
