Nevarni psi na razstavah
Datum 9.10.2003 17:18:34 | Rubrika: Razstavljanje
| Nevarni psi na razstavah
K pisanju tega članka me je spodbudil dogodek na pasji razstavi v Ljubljani. Če si ob tem še osebno prizadet, začneš o stvareh globlje razmišljati z različnih zornih kotov.
Kaj se je pravzaprav zgodilo? Beybo, našo neapeljsko mastifko, je napadel samec nemške doge. Žal je Beyba naš prvi mastino, ki se ne zna pretepati, zato se sploh ni branila in je dobila kar nekaj poštenih ugrizov, preden so jo izpod zob pobesnelega psa rešili prisebni razstavljalci. Hvala.
V navodilih organizatorjev razstav piše: "Med razstavo morajo biti vsi psi na vrvici, ostri pa morajo nositi nagobčnik. Lastnik psa je odgovoren za škodo, ki jo povzroči njegov pes."
Pred leti smo na razstavah množično videvali t.i. nevarne pasme (izraz mi ni všeč, saj je lahko ob napačni vzgoji nevaren prav vsak pes), ki so dejansko nosile nagobčnike, zadnja leta je takšnih le za vzorec. Tudi sodniki tem pasmam niso sami pregledovali zobovja, ampak jim je gobec psa odprl lastnik psa sam.
Zadnja leta, predvsem pa po popularizaciji defileja Otrok in pes, vse pogosteje videvam majhne otroke, ki vodijo poleg sebe pse večje in nekajkrat težje od njih. Pogosto v njihovi bližini ni odraslih spremljevalcev. Kaj, če se ravno v tem trenutku zgodi nekaj nepredvidljivega? Tudi popolnoma socializiranemu in vodljivemu psu lahko v določenem trenutku nekaj ni všeč. Ali ga otrok ne more zadržati, ali pes po nepotebnem dobi instinkt čuvanja otroka ali … Preveč je ALI, da bi si katerikoli odgovoren odrasel človek smel privoščiti pustiti psa v čuvanje otroku, sam pa oditi malo naokoli. Tudi v našem primeru je bilo tako. Psico sem v varni razdalji (kolikor je bilo mogoče) na kratkem povodcu peljala mimo, ko je nanjo planil pes, ki ni samo zagriznil in spustil, ampak grizel, dokler ga niso ustavili.
Ko sem si opomogla od šoka, sem začela premišljevati, kaj vse bi se lahko zgodilo, pa se k sreči ni! Otroka bi njegov pes lahko tako nesrečno prevrnil, da bi ga lahko huje poškodoval. Namesto moje mastinke bi mimo prišla neka majhna pasma, rezultat bi lahko bil mrtev pes. Poškodovan bi lahko bil tudi kdo, ki je pomagal končati grizenje. In kje bi se vse to končalo? Na sodišču z nešteto pričami, ki bi trdile vsaka nekaj svojega. Zato se moramo vedno in povsod truditi, da do česa takega sploh ne pride. Če pa se že zgodi, bodimo toliko objektivni, da priznamo svojo napako, se opravičimo in poskusimo spor zgladiti na čimbolj kulturen način. Tudi moji psi so pred leti že poskrbeli za kak manjši pretep, vendar mi je vselej na vljuden način uspelo potolažiti prizadetega razstavljalca.
Ne gre pa prezreti tudi odnosa lastnikov majhnih pasem; ti psički običajno do onemoglosti bevskajo in se zaganjajo v večje, lastniki pa so nanje manj pozorni. Slej ko prej kakšnemu večjemu popustijo živčki in grozilno zarenči in že je okarakteriziran kot nevaren pes.
Obiskovalci-gledalci razstav pa so sploh razred zase!
Ničkolikokrat se mi je zgodilo, da so k mojim psom sami pritekli otroci in poskušali pobožati psa, kot da je plišasta igračka. Kdo bo odgovoren, če se bo v takšnem primeru kaj zgodilo? Po vsej verjetnosti lastnik večje pasme, kljub temu, da je bila primerno čuvana s strani svojega lastnika, na kratkem povodcu in hkrati dovolj oddaljena od najgostejšega razstavnega prometa. Tu bi svojo vlogo morali odigrati starši, ki pa so velikokrat sami še večji otroci. Psi so na razstavah zato, da si jih ogledamo, ne pa, da si brez dovoljenja lastnika po njih brišemo roke!
Kjer se le da, se primerjamo z zahodnoevropsko kulturo, torej se tudi slovenski pesjanarji zgledujmo po njih. Obiskovalci naj povprašajo razstavljalca, ali smejo pobožati psa, vzreditelji naj dobro razmislijo, komu bodo prodali mladička, bodoči lastniki pa, ali je v njihovi zmožnosti obvladati pasmo, ki si jo želijo. Še nekaj let nazaj se mi je zdel zakon ene izmed avstrijskih pokrajin neživljenjski, zdaj sem pa že v dvomih, če jim ne bi dala kar prav, vendar za vse srednje in velike pasme, ne samo za t.i. nevarne. Odločili so se namreč, da mora bodoči lastnik t.i. nevarne pasme pred nakupom psa pridobiti strokovno mnenje, da bo primeren lastnik. Ponekod imajo tudi na vzrejnih pregledih test značaja psa in če ga ne opravi, se ga izključi iz vzreje. Tudi nekateri pasemski klubi, najprej preverijo bodočega člana, preden mu dovolijo včlanitev v klub.
Vse to bi bilo vredno premisleka tudi pri nas, da ne bi prišlo do prevlade moči nad razumom!
Organizatorji razstav pa bi lahko pred razstavni prostor pritrdili tablo: "Med razstavo morajo biti vsi otroci pod nadzorom staršev. Gledalci so sami odgovorni za škodo, če se brez dovoljenja lastnika psa, psu na njegovem prostoru približajo na manj kot 0,5 m."
Nataša Šetinc Dolar
|
|
