Psi v Grčiji in Rimu
Datum 3.12.2012 11:34:20 | Rubrika: Razno
| PSI V GRČIJI IN RIMU Neža Vilhelm
Znameniti mozaik v vili iz Pompejev
Izmed pasem psov, ki jih omenjajo klasični avtorji, so morda najbolj znani hitri lakonijci in težji molosi. Obe pasmi izvirata iz Grčije, Rimljani so ju pa uporabljali za lov (canis venaticus) in za pse čuvaje čred (canis pastoralis). O teh dveh vrstah sta pisala tudi Vergilij in Horacij.
Kato je prvi Rimljan, ki je pisal o kmetovanju, čeprav je delo De agricultura več kot le zbirka nasvetov o uspešnem delu kmeta. Pravi, da morajo biti psi podnevi privezani, da bodo ponoči bolje čuvali. Varon se s tem strinja. V svojem delu De re rustica (iz leta 37 pr. n. št.) je svetoval ženi, ki je ravno kupila kmetijo, naj si kupi nekaj psov, ki bodo podnevi spali v hiši, ponoči pa čuvali posestvo zunaj. Menil je, da nobena farma ni varna brez njih. (I.19.3). Poznali so dve vrsti psov: lovske pse za gonjenje divjadi v gozdu (današnji goniči) in pa čuvaje čred. Varon omenja samo čuvaje - pes čuvaj mora biti pravi mojster, da jo varuje. Imeti mora veliko glavo, spuščena ušesa, močan vrat in ramena, široke šape in močan rep. Njegov lajež mora biti močan in globok. Dlaka naj bi bila bela, da bi se ga lažje prepoznalo v temi. Poskrbeti je treba, da so psi iz dobre vzreje, bolje jih je pa kupiti pri pastirju kot pa pri lovcu, saj je le tako mogoče zagotoviti, da je pes šolan za varovanje ovc in ne za gonjenje divjadi. Vrat naj mu varuje usnjena ovratnica (melium). Ko je volk enkrat ranjen, je manj verjetno, da bo napadel drugega psa, tudi takšnega, ki nosi ovratnico.
Vertrag, prednik današnjih hrtov
Skoraj stoletje kasneje zapiše Kolumela bolj sistematičen prispevek v svojem priročniku o kmetovanju (De re rustica). V tem delu se posveča čuvaju, ki ne samo, da ne pomaga kmetu pri delu, ampak ga odvrača od dela in ga navaja k lenobi. Pravi, da bi morala biti nakup psa ena od prvih stvari, ki jih kmet naredi, saj je pes čuvaj kmetije, pridelkov, gospodinjstva in živine. Pes naj bo velik in ima glasen lajež, saj mora najprej prestrašiti vsiljivca, ko ga ta sliši, nato pa še, ko ga vidi. Tudi barva je pomembna. Pastirski pes naj bi bil čisto bel, saj se ga tako lažje loči od volka v mraku ali temi. Pes čuvaj naj bi bil pa čisto črn, saj črni psi lažje preženejo tatove podnevi in jih zločinci težje vidijo ponoči. Pes čuvaj ne sme biti predivji, saj bi lahko napadal domače, pa tudi preblag ne, saj bi se lahko dobrikal tatovom. čuvaj mora biti kompaktno grajen, z veliko glavo, pokončnimi ušesi, svetlimi očmi. Prsni koš mora biti širok, ramena tudi, noge morajo biti močne, rep pa kratek. Ker mora ostati ob hiši in skednju, hitrost ni pomembna. Pastirski pes, na drugi strani naj bi bil dolg in tanek, močan in hkrati dovolj hiter, da odžene volka ali pa zasleduje tisto žival, ki je vzela svoj plen. Naveden je primer, da so volkovi odnesli prašiče; le te so potem ujeli psi na sosednji 'kmetiji'. Seveda se pojavlja vprašanje, čigave so bile te živali.
Če so priročniki za kmetovanje zanemarjali lovske pse, so ti dobili svoje mesto v drugem literarnem žanru Cynegeticon (latinsko Cynegeticus ali Cynegetica), delo z lovskimi psi. Najzgodnejše in najobsežnejše delo je pripisano Ksenofontu, ki je bil bolj znan po delih Anabasis in Hellenica. Opiše dve različici lakonskih psov, kastorijanca, ki ga je poimenoval po Kastorju, ki naj bi se še posebej zanimal zanj, in lisičarja, ki naj bi bil potomec psa in lisice. Lakonijec naj bi bil velik, z majhno glavo, špičastim nosom, pokončnimi ušesi, z dolgim in trdnim hrbtom ter črnimi in bleščečimi očmi. Bil naj bi svetlo rjave barve z belimi lisami na obrazu, prsih in zadku, lahko so pa tudi črni s svetlorjavimi znamenji. Pes je lovil z nosom, zato naj bi lovil živahno, brez počitka, glasno. Slediti morajo hitro in skupaj. Tako psi plen priženejo do mrež.
"Če vas ne zamika zunanjost in varljiva milina," piše avgustejski pesnik Gracij v svojem delu Cynegeticon in pravi: "Ko pride do resnega dela, ko je potrebno pokazati pogum in kliče bog vojne, potem je treba samo hvaliti in slaviti molose." Molose, težke mastife, so uporabljali pastirji v Epiru v gorovju na severo-zahodu Grčije, da so varovali črede in hiše. V Satirikonu ima Trimalhion ogromnega molosa Scylaxa ki ga je dal pripeljati na verigi ter ga svojim gostom predstavil kot čuvaja hiše in sužnjev. Molosi so sodelovali tudi pri lovu na živali. Marcial v delu De Spectaculis, v seriji pesmi, posvečenih odprtju Koloseja leta 80, opisuje pogled na jelena v amfiteatru, ki ga preganjajo molosi. Ustavil se je pred cesarjevim podijem, zato se ga psi niso dotaknili.
Molos
Tudi Gratij piše, da so keltski psi izjemni - s tem misli na vertrage, ki so predniki današnjih hrtov. Hitreje kot misel ali krilata ptica teče in sledi zverem, ki jih je našel. Arijan veliko piše o psih v svojem delu Cynegeticus, ki je spisano v grščini okrog leta 150 pr. n. št. kot suplement Ksenofontovemu delu. Arijan predvideva, da je Ksenofont vertrage poznal; te so poimenovali tako zaradi njihove hitrosti. Tako Ksenofont ne bi mogel napisati trditve, da psi ne bi mogli ujeti svojega plena, razen po sreči. Plen ob takšnih psih nima niti najmanjše možnosti, da pobegne. "Izjemni psi, najboljši, kar jih je, z izjemnim vidom, telesom, dlako in pojavo." Ti psi morajo imeti dolg trup, ki je močno grajen, smrček, s katerim nakazujejo plen in velika mehka ušesa. Oči so svetleče, velike in jasne in očarajo vsakega, ki jih vidi. Popravlja tudi Ksenofonta: "Barva ni tako pomembna, lahko je kakršna koli, tudi če so psi črni, rjavi ali popolnoma beli.
Vertragi so lovili z očmi, nos jim ni bil toliko v pomoč. Lakonijci, ki jih je uporabljal Ksenofont, so bili počasni, sledili so vonjave. Če je bila sled zabrisana, je plen ušel; zato je Ksenofont opisoval pripomočke pri lovu, kot so mreže. Ob pomoči vertragov je lovec lahko jahal, druge pse je lahko zasledoval peš. Vertragi so bili tako hitri, da so jih uporabljali tudi pri coursingu, športu, ki so ga v drugem stoletju pred našim štetjem uvedli Kelti. Tu gre za simulacijo lova na nizko divjad, pri čemer morajo psi čim hitreje ujeti svoj plen. Tako definira ta šport tudi Arijan.
Cynegetica, pesem v grščini, je pripisana Opijanu in posvečena Karakali, nastala je pa malo po letu 212 pr. n. št., pa priporoča Lakonijca, saj ta neverjetno hitro ujame gazele in srnjad. Opiše tudi molosa. "Neustrašen in izjemno močan, ki napada bradate bike in divje svinje, ki jih ujame in uniči ... Ne odlikuje jih hitrost, ampak izjemen pogum in duh". Lovec ne potrebuje črnih ali belih psov, ki jih uporabljata kmet in pastir. "Med psi so najboljši tisti, ki so črni kot divje zveri, volkovi, ki koljejo ovce, ali hitri tigri ali lisice in leopardi, ali tisti, ki so barve Demetrove. Ti so zelo hitri in močni. Tudi lajati ne smejo, saj je tišina pravilo lovcev in slednikov.
Vrč za pitje, narejen po vzoru lakonijca
Psi iz keltske Britanije so bili uvoženi v Rim še pred zavzetjem Britanije. Grški geograf Strabon omenja pse, ki so po naravi namenjeni temu, da lovijo. Nemezijan pravi v spisu Cynegetica (leta 283), da se ne smemo paziti samo molosov in špartancev, ampak nam tudi Britanija pošilja hitre pse, ki so primerni za lov na našem terenu. Okoli leta 400 je Klavdijan omenjal nesmrtne molose, ki so lajajoč tekli okoli kočij sredi oblakov prahu ... izjemne špartance in britone, ki lahko razbijejo vrste mogočnih bikov. Takšni psi, ki bi lahko bili irski volčji hrti, so lovili zajce v Britaniji od drugega stoletja dalje.
Arijan omenja svojo psičko Horme, vertraga s sivimi očmi, za katero pravi, da je bila tako hitra in pametna, da je bila že skoraj božanska.
Hitrost je bila bistvena kvaliteta lovskih psov; najbolj pogost pridevek pri Homerju je Argos ("hitronogi"), kakor je bilo ime tudi Odisejevemu psu. Argos je pravzaprav edini pes pri Homerju, ki ima ime. Že od mladih tac so ga urili za lov, zato mu ni ušel noben plen. Zvesti pes, ki se ni mogel več premikati, samo z repom je lahko še mahal, je umrl od šoka, ker je prepoznal svojega gospodarja, ki se je vrnil domov po dvajsetih letih. Ajlijan ne sprejema starosti psa, saj pravi, da je največja starost 14 let, Homerjevo pripoved o Argosu pa označi za igrivo Homerjevo pripoved, čeprav Aristotel navaja, da nekateri psi lahko dočakajo 20 let. Odisej hvali Argosa zaradi hitrosti, moči in lepote, ne omenja pa pasme. Glede na to, da je Argos preganjal bolj pohlevno divjad, jelenjad na primer, poudarja pa tudi njegovo hitrost, bi lahko bil Lakonijec. Omenja se tudi pes Peritas, ki ga je imel v lasti Aleksander Veliki, pasme se pa ne omenja.
Psi iz zgodbe o Aktajonu. Ta je videl boginjo Diano golo, zato ga je spremenila v jelena, njegovi lastni psi so ga pa raztrgali.
Evmajovi psi, to je bil Odisejev zvesti svinjski pastir, so bili verjetno molosi. Kot divje zveri ne prepoznajo tujca in pohitijo k Odiseju, renčijo in besno lajajo. Samo trenutek, pa bi te moji psi raztrgali, ud za udom, ga posvari Evmaj, čeprav znana postava naj ne bi predstavljala grožnje. Ko se jim kasneje približa Odisejev sin Telemah, se mu psi dobrikajo, niti oglasijo se ne, ko se jim približuje. Ko se kasneje Atena junaku razkrije, se psi zavejo božanske prisotnosti in se cvileč umaknejo.
Mozaik z začetka referata predstavlja psa čuvaja in je le eden od številnih podobnih mozaikov iz Pompejev. Vidimo ga lahko na tleh hiše tragiškega pesnika; hiša je znana tudi po freski žrtvovanja Ifigenije. Horacij si samega sebe predstavlja kot psa ovčarja, ki bo našilil ušesa in preganjal katerokoli žival že, ki bo bežala pred mano. Da se ne primerja z lovskim psom, je razumeti iz Ksenofontove opombe, da lovski psi ne morejo slediti v snežnem metežu. Arijan je tudi previden glede tega, da bi lovske pse spustil na lov v mrazu (cf. Opijan, ki pravi, da lovec lahko sledi po snegu, psi pa lovijo s pomočjo voha). Ovčar, po drugi strani, pa nima druge izbire, kot da zasleduje volka pozimi, saj je plenilec takrat najbolj lačen.
Čeprav Homer in drugi antični avtorji razvrščajo pse glede na njihovo nalogo (lov, čuvanje hiš in čred), se že pojavljajo posamezne pasme. V grških opisih in predstavitvah se pojavljajo štiri skupine psov: lakonijski ali molosi in kretski; lakonijski psi so se verjetno lahko parili z molosi; melitski psi z Malte so majhni, dolgodlaki psi s kratkimi nogami, primerni za v naročje. Delovni psi, o katerih pišeta Varon in Kolumela, so bili pa verjetno mešanci. Ko so Diogena vprašali, kakšne vrste pes je, je odgovoril: Ko sem lačen, sem meličan, ko sem zadovoljen, pa molos; slednje so hvalili tisti, ki so z njimi lovili, saj jih je bilo težko dohitevati. Škof Sinezij iz Kirene si je dopisoval s Hipatijo; v 154. pismu je potarnal, da je iz njegove hiše izginila Razprava o psih; kako, mu ni jasno.
Pregled antičnih virov je tako končan. Omemb je precej, razberemo pa lahko, da so pse v antiki uporabljali za lov, pašo in čuvanje. Glede na to so se delili tudi na 'pasme', kjer je bila v ospredju funkcija pred videzom.
VIRI
Reference
Hounds and Hunting in Ancient Greece (1964) by Denison Bingham Hull (who includes a translation of Arrian and selections from the Onomasticon by Julius Pollux, both of which are not in the Loeb Classical Library);
Animals in Roman Life and Art (1973) by J. M. C. Toynbee;
Animals in Greek Sculpture (1930) by Gisela M. A. Richter;
Dogs in Antiquity (2001) by Douglas Brewer, Terence Clark, and Adrian Phillips;
Hunting in the Ancient World (1985) by J. K. Anderson;
Arrian of Nicomedia (1980) by Philip A. Stadter; The Hunt in Ancient Greece (2001) by Judith M. Barringer; "Dogs in Ancient Greek Poetry" (1976) by Saara Lilja, Commentationes Humanarum Litterarum, No. 56; The illustration above is from What Life Was Like: When Rome Ruled the World: The Roman Empire, 100 BC-AD 200 (1997) by the Editors of Time-Life Books.
Xenophon: Scripta Minora (1968) translated by E. C. Marchant (Loeb Classical Library);
Lucius Junius Moderatus Columella: On Agriculture (1941) translated by Harrison Boyd Ash (Loeb Classical Library);
Minor Latin Poets [Grattius] (1935) translated by J. Wight Duff and Arnold M. Duff (Loeb Classical Library);
Marcus Porcius Cato: On Agriculture and Marcus Terentius Varro: On Agriculture (1935) translated by William Davis Hooper, revised by Harrison Boyd Ash (Loeb Classical Library);
Martial: Epigrams (1968) translated by Walter C. A. Ker (Loeb Classical Library); Strabo: Geography (1923) translated by Horace L. Jones (Loeb Classical Library); Oppian, Colluthus and Tryphiodorus (1928) translated by A. W. Mair (Loeb Classical Library);
Claudian [On Stilicho's Consulship] (1922) translated by M. Platnauer (Loeb Classical Library);
Horace: The Complete Odes and Epodes (1997) translated by David West (Oxford World's Classics);
Lucan: Civil War (1992) translated by Susan H. Braund (Oxford World Classics); Homer: The Odyssey (1996) translated by Robert Fagles.
|
|
