Kako sem se priključila Ambasadorjem nasmeha Prostovoljno delo
Najprej se bom skregala sama s sabo glede naslova. Delo se vsaj meni zdi nekaj, kar moram početi, da ... Ponavadi zato, da preživim, da nekako skrpam konec meseca z začetkom. če pa nekaj počnem prostovoljno, se po moji kurji pameti ne kvalificira kot delo, ampak kot nekakšen hobi. In hobije opravljamo iz veselja.
Večkrat sem razmišljala o tem, kaj bi lahko delala, kako bi lahko pomagala tistim, ki nimajo. Nikoli ni bilo ne časa ne volje. Sem in tja sem nakazala denar kakemu zavetišču za živali (po navadi Zavetišču za živali Horjul), ampak zavedala sem se, da je to bolj gašenje požara kot pa reševanje problema. Zavedam se, da svetovnih problemov ne morem rešiti, a vseeno pa moram narediti tisto, kar lahko. če sem poštena, se mi loviti živali po terenu ne da (saj vem, no). Klobuk dol pred tistimi, ki to počnejo. Sama se trudim sicer po najboljših močeh, da so pač moje živali pod kontrolo, da se ne parijo kar povprek (in torej ne delajo problemov). če naletim na žival, ki potrebuje pomoč, pomagam. Ampak ne hodim pa po svetu s tem namenom, da bi reševala živali. Mislim namreč, da če želim nekaj dajati drugim, moram biti v prvi vrsti sama navdušena nad tem 'delom'. Saj bo navdušenje odtehtalo kilometre, ki jih je potrebno narediti, pa slabe dneve, morebitne neuspehe, navdušenje bo gotovo premagalo utrujenost, na katero bi se kdaj zgovorila, premagalo bo t. i. pomanjkanje časa, ki pogosto služi kot izgovor, da nečesa ne naredimo.
foto Alenka Klemenčič
Zato sem imela neverjetno srečo, da sem ravno januarja srečala Špelo na Ljubljanski pasji razstavi (čeprav sem iskala 500 razlogov, da ne bi prišla z Nadijo na kavo), ki mi je povedala, da bo kmalu tečaj pri Ambasadorjih. Na to sem seveda pozabila, pa je spet naključje hotelo, da sem na portalu www.mojpes.net videla vabilo za taisti tečaj. In sem šla.
Nisem razmišljala, saj bi tako prostovoljno 'delo' združevalo druženje z ljudmi in delo s psom, kar oboje že tako počnem in mi je v veselje. Zakaj torej ne bi tega veselja delila še z drugimi? Ja, priznam, prostovoljim iz čisto egoističnih razlogov, ker je meni to fino početi. Zakaj? V prvi vrsti sem spoznala nekaj čudovitih ljudi, ki razmišljajo podobno. Imela sem priliko videti ogromno ljudi, do katerih življenje ni preveč prijazno, pa so vseeno pozitivni, optimistični in prav nič zagrenjeni. Ti so spremenili moje življenje za 180 stopinj. Kozarec v hipu ni bil več na pol prazen, ampak na pol poln. Na te ljudi gledam bistveno drugače. Tudi nase. Ja, ti ljudje, s katerimi sem imela v svoji nadvse kratki karieri prostovoljenja priliko delati, so mi dali ogromno. To je ta egoistični del. Zaradi njih se počutim mnogo bolje. Tudi danes, ko gledam slikice in se spominjam obiskov. In močno verjamem, da kot taka lahko tem ljudem vračam ogromno. Jasno, to 'delo' me osrečuje in napolnjuje. Opravljam ga, ker me zelo veseli. Združuje vse tisto, kar imam rada, in me sili, da nenehno napredujem na več področjih: delati moram s psom, utrjevati najin odnos s ponavljanjem poslušnosti in učenjem trikcev, nanj moram biti pozorna in se učiti pasje govorice, da lahko opazim vsak mežik nelagodja, učiti se moram medosebnih odnosov, morda značilnosti raznih bolezni in drugih stanj, da jih lahko prepoznam in se vanje poskušam vživeti. Zdi se mi, da sem s tem našla nekaj, kar me resnično veseli. Prepričana sem, da je le tako prostovoljno 'delo' lahko uspešno in zadovoljujoče za vse strani, ne pa ono, ki ga morebiti kdo opravlja zato, da se ga vidi, ali pa zato, ker je to pač trenutno kul.
Neža Vilhelm
12. julij 2011
|
