Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno ... ... ali kako se je moderno ukvarjati s povečevanjem lastnih težav
V Sloveniji je razmišljanje o spremembah zakonov pravi nacionalni šport. Veliko tistih, ki morda nekega veljavnega zakona nikoli niti prebrali niso, je prepričanih, da ga je treba spremeniti. Pa v zakonih ni vse tako slabo, da je treba cele sisteme menjati. Prav osvežujoče bi bilo, ko bi obstoječe zakone v resnici brali in razmišljali predvsem o tem, katere točke so tiste, ki delajo "na terenu" največ težav. Tako pa jih žal slabo poznajo celo tisti, katerih delo je vezano nanje. Na koncu spreminjajo zakone ljudje, ki "na terenu" nikoli niso bili in ki sploh ne vedo, koliko novih težav bo neka sprememba prinesla.
S spremembami živalske zakonodaje se v zadnjem času ukvarjajo najbrž prav vsi - uradniki na Veterinarski upravi RS (v nadaljevanju VURS), Državni svet RS (v nadaljevanju DS), vrh Kinološke zveze Slovenije (v nadaljevanju KZS), cvet občinskih veljakov in seveda - civilna iniciativa s predstavniki Univerze Maribor na čelu, ter vsi posamezniki, ki jih kakorkoli zanima (ali v resnici ne zanima, pa je moderno biti vključen) "reševanje živalske problematike". Žal se za to početje ne zanimajo tisti, ki bi jih problemi in njihove rešitve, posebej pa rešitve, ki jim jih poskušajo (tudi v njihovem imenu) vsiliti drugi, morali zanimati - odgovorni lastniki živali. Najbolj bodo spremembe teple prav njih, saj je vse usmerjeno na evidentirano in dokazljivo lastništvo.
Lansko leto so po celi Sloveniji zbirali podpise podpore in za Predlog dopolnitev Zakona o zaščiti živali so jih zbrali čez 31.000. Hakeljc je bil, da se je v glavnem v javnosti ves čas govorilo o "živalski policiji", podpisovalo pa idejo o spremembi zakona. Na koncu je "živalska policija" iz predloga praktično izginila, v njem pa se je pojavilo cel kup novih rešitev, od katerih nekatere prinašajo še več vprašanj, kot se jih da postaviti na sedaj veljavni zakon.
Žal večinoma delujejo eden mimo drugega:
1. Univerza Maribor in dr. Mejra Festić z delovno skupino so pripravili svoj Predlog dopolnitev Zakona za varstvo in zaščito živali. KLIK
2. Skupina za pripravo kinološkega zakona, ki deluje v okviru DS, pripravlja Zakon o kinologiji, najbrž na podlagi idej, ki jih je pripravljal predsednik DS in predsednik KZS mag. Blaž Kavčič (in na kratko predstavil na Okrogli mizi, 4. 3. 2010), v katerem bo očitno tudi nekaj "vložkov" s področja zaščite psov. KLIK
3. VURS so na nedavnem sestanku z Zvezo občin Slovenije prav občine "zadolžile" za pripravo novele Zakona o zaščiti živali. KLIK
Iz razpoložljivih materialov je mogoče sklepati, da so pri pripravi prvega delali samostojno, pri pripravi drugih dveh pa so edina skupna nit občine. Namreč, občinam je bila na sestanku v DS "prodana" ideja o "taksah na pse" in občine so to idejo "prodale" naprej VURS.
S takso na pse ni prav nič narobe, ko govorimo o urejenih razmerah. Ko pa govorimo o slovenskih razmerah, je uvedba občinskih taks na pse samo še ena aktivnost v vrsti tistih, ki tolčejo po glavah in denarnicah odgovorne lastnike in skrbnike živali. Neoznačena žival je "nikogaršnja" oz. pravilneje - je "občinska" in za neoznačeno žival ni mogoče dokazati, kdo je lastnik, torej tudi ne, kdo je plačnik takse, kot tudi ne, kdo je plačnik storitev, ki nastanejo ob morebitnem bivanju živali v zavetišču. Rak rana so namreč stroški za živali v zavetiščih, ki bremenijo občine. Bodo torej tudi občine plačevale takso za "svoje" živali?
Prav smešno je že leta gledati, kako se vsi vpleteni ukvarjajo z napačnimi zadevami in iščejo napačne rešitve.
Omejila se bom samo na označene in neoznačene pse in mačke.
Za pse je obvezno mikročipiranje že od leta 2003, za mačke pa ne, le za prostoživeče občinske mačke, ki se jih polovi in sterilizira oz. kastrira in potem spusti nazaj v okolje, se izvaja označevanje z mikročipom ali rezanjem uhljev. Občine so dolžne plačati stroške, ki nastanejo v zavetišču, za vse neoznačene živali, po katere lastniki ne pridejo oz. zanje ni mogoče z gotovostjo dokazati, kdo so njihovi lastniki. Žal je še vedno največ kosmatih prebivalcev zavetišč neoznačenih. Pri označenih živalih problemov večinoma ni, razen pri tistih, kjer se ugotovi, da "lastnikom, razen živali, ni kaj vzeti", torej tudi stroškov ne izterjati. Za označene živali morajo stroške praviloma plačati lastniki.
Če pustimo vnemar zgornjo prvo točko in se posvetimo predvsem drugi in tretji, ugotovimo le, da se vse vrti okrog gašenja požara, prav nič pa okrog zaščite pred požarom. Občine bi rade zmanjšale svoje stroške, zraven pa še pobrale takso. Takso lahko poberejo le od tistih, od katerih se živali nikoli niso in ne bodo znašle v zavetišču na račun občine. Takso je mogoče pobrati samo in izključno od lastnikov živali, ki imamo te živali že evidentirane, od tistih, ki živali ne evidentirajo, pa ne. In prav te neevidentirane živali so porabniki občinskih sredstev že sedaj in bodo tudi v prihodnje, pa še takse lastnikom ne bo treba plačati. Res krasna logika tistih, ki nam po občinah krojijo naše pasje in mačje usode ...
Večina se nas bo najbrž strinjala, da to, kar so nagruntali občinarji, pač niso rešitve. Psov in mačk ne bo prav nič manj na cestah in v zavetiščih, občinskih stroškov zanje prav tako ne. Bojim se celo, da bo označenih živali še manj, neoznačenih pa več, saj se bomo skrajno nepravičnemu sistemu počasi začeli upirati tudi tisti, ki nas imajo sedaj v vseh mogočih evidencah. Evidence so podlaga, da nam pošiljajo "račune". Če prej ne bomo zakapirali, kaj nam pripravljajo, bomo zagotovo takrat, ko nam bodo iz občine poslali prvo položnico. Plačati jo bomo morali, sicer nam bodo znesek izterjali, naš sosed, ki psa in/ali mačka ni nikoli označil, pa se nam bo smejal v brk in nam z vso pravico rekel, da smo bedaki na kvadrat.
Da ne bo zapisano izzvenelo samo kot kritiziranje dela drugih, je tukaj še rešitev - evidentiranje vseh psov in mačk. Najbrž sem jo že tisočkrat napisala, pa ni škode, če jo še enkrat.
Seveda je to nemogoče v enem dnevu, tudi v enem letu najbrž ne bo šlo, če ni šlo v osmih letih. Iluzorno je računati, da bomo sploh kdaj imeli vse živali označene. Vendar je stanje, kot je danes, verjetno mogoče popraviti z manjšimi stroški, kot so stroški, ki jih letno občine porabijo za plačevanje stroškov zapuščenih živali, vsekakor pa so vsakršni stroški, porabljeni za preprečitev požara, bolje in smotrneje porabljeni od tistih, ki so namenjeni gašenju. Še posebej, če požaru ni videti ne konca ne kraja, temveč ga gasilci s svojim početjem še razširjajo.
Najprej bi morale občine prepoznati problem:
Neoznačena žival = občinski strošek.
Označena žival = strošek lastnika.
Rešitev za občine se ponuja sama od sebe. Osebno sem res presenečena, da je občinarji ne vidijo. In presenečena sem, da ne usmerijo svojih aktivnosti v rešitve, ki bi jim v prihodnosti prinašale manj stroškov in težav.
Pred časom, ko sem pisala članek Prava resnica o polnih zavetiščih ..., so me občinarji in živalovarstveniki obtožili, da želim za živali še manj, da bodo zaradi mojega pisanja občine nehale skrbeti in plačevati za zaščito živali, da pumpam občane k uporu in podobno. Nič od tega ne želim, le prebrati je treba članek tako, kot piše - občine poskrbite, da bodo živali na vašem teritoriju označene, pa se boste rešili marsikatere težave. Sodelujte s sosednjimi občinami, da bodo storile enako, saj živali ne poznajo občinskih meja, pa tudi nemarneži, ki žival zavržejo, jo pogosto peljejo v sosednjo občino.
Kako lahko občinarji dosežejo, da so živali v občini označene, če vemo, da to lahko počnejo le pooblaščene veterinarske službe, nadzor pa lahko izvaja edino VURS? Pravzaprav ne vem in pričakujem od občin, da bodo našle ustrezen in učinkovit način skupaj z VURS, Veterinarsko zbornico in lokalnimi veterinarskimi službami. Korak naprej bi bil že s tem, da bi začeli iskati skupne rešitve, namesto da sestavljajo nove nesmiselne predpise, ki bodo tudi za občine prinesli več slabega kot dobrega.
Da se samo za trenutek vrnem k prvi točki in novemu Predlogu sprememb ZZZiv. V njem je nekaj odličnih rešitev, ki lahko prinesejo mnogo pozitivnega za živali, žal pa je precej rešitev na pol ali pa še na pol ne. Ker se bolj ukvarjam s problematiko psov in mačk, pozdravljam evidentiranje mačk že pred odhodom iz legla, kar pogrešam za pse. Le kako so nanje povsem pozabili? Močnejši mačji lobi? Verjetno. Zame je to podatek, da predlagatelji niso iskali pravih rešitev za vse, temveč so vključili predvsem ideje tistih, ki so bili "bolj glasni". Tako pa zakoni ne bi smeli nastajati.
Upam, da ne boste ob branju teh zapisov zamahnili z roko in rekli, da vas to ne zadeva, da niste poklicani za pripravo sprememb zakonodaje ... Ko nas bo udarilo, bo prepozno. Želim si, da bi o napisanem razmišljali, morda celo prebrali kaj več o tem, se pogovorili z lastniki živali v svoji okolici in oblikovali svoje stališče, s katerim lahko nastopate v svoji občini.
Ali se bo po občinah vendarle našlo vsaj nekaj ljudi, ki vedo, kam gredo, ker tole, kar se dogaja trenutno in kar se nam napoveduje v prihodnje, nima ne glave in ne repa?
Jana Pahovnik
26. 5. 2011
Sestanek VURS in Združenja občin Slovenije (maj 2011)Sestanek mag. Blaža Kavčiča in Skupnosti občin Slovenije (junij 2010)Povezave na Predlog dopolnil ZZZiv s komentarji (maj 2011)Cepljenje psov proti steklini in čipiranje JE OBVEZNO (maj 2010)Prava resnica o polnih zavetiščih ... (julij 2010)Kdo je resničen nasprotnik lokalnim skupnostim? (april 2011)Standard in nadstandard v slovenskih zavetiščih za živali (januar 2011)Predlog novega Zakona o varstvu in proti mučenju živali - 1. verzija (junij 2010)Predlog spremembe ZZZiv - Stališče DZZŽ LJ in mojpes.neta (julij 2011)Nadzorstvo nad izvajanjem Zakona o zaščiti živali (december 2009)Kaj storiti, ko najdemo žival? (april 2009)Ko kamni jočejo ... (maj 2009 in maj 2011)čipiranje je očitno samo za bedake! (oktober 2006)
|
