 OSEBNI ASISTENT S ŠTIRIMI TAčKAMI
Iz SLO-CANIS javljajo, da so psa Dona za pomočnika pripravili do konca in Tjaša bo za božička prejela prelepo darilo - svojega nežnega spremljevalca psa pomočnika Dona. Obenem se zahvaljujejo vsem, ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi njihove humanitarne akcije Z malo dobrote do sreče na vrvici. Z akcijo bodo nadaljevali tudi drugo leto in z zbranim denarjem bodo poskušali uresničiti še eno srečo na vrvici. Sporočajo tudi, da so zelo ponosni na dejstvo, da je SLO-CANIS letos v septembru dobil Status humanitarne organizacije, ki jim ga je podelilo Ministrstvo za zdravje.
Podprite humanitarno akcijo Z malo dobrote do sreče na vrvici, prosimo prispevajte 1 Eur preko sms sporočila: PES na 1919. Z donacijo združenju boste pomagali vzpostaviti Center za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov. Hvala v imenu članov združenja SLO-CANIS.
SLO-CANIS, www.slo-canis.net, www.reps.si, info@slo-canis.net, gsm: 041 38 00 39
Tjaša in njen pes pomočnik Don
Sem Tjaša Urbanc, rojena 27.11. 1990. Živim v Goričah, majhni vasi blizu Kranju. Že od rojstva imam cerebralno paralizo, kar pomeni, da potrebujem pomoč pri gibanju. Pri svojem čim bolj samostojnem gibanju sem do sedaj uporabljala le električni voziček. Po besedah dr. Tatjane Veličkovič otroci s cerebralno paralizo nismo bolni, imamo le težave z gibanjem.
Svoja najbolj brezskrbna leta sem preživela v vrtcu Mojca. V njem smo bili le otroci s cerebralno paralizo. Prva štiri leta osnovnega šolanja sem obiskovala osnovno šolo Simona Jenka v svojem domačem kraju. Zaradi arhitektonskih ovir sem se morala za zadnja štiri leta prešolati na osnovno šolo Franceta Prešerna v Kranju. Po Končani osnovni šoli pa so sledila štiri leta odraščanja in učenja samostojnosti. Ker sem si neskončno želela svojo šolsko pot nadaljevati na univerzi, je bila obvezna vmesna postaja gimnazijsko šolanje. Gimnazijo sem obiskovala na Šolskem centru Rudolfa Maistra v Kamniku. To so bila najtežja leta mojega življenja. Zaradi napornega urnika se namreč vsakodnevno nisem morala voziti domov. V času gimnazijskega šolanja sem bivala v Centu za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku, ker sem poleg bivanja obiskovala še ostale dejavnosti, ki so se v centru odvijale. Te dejavnosti so bile: fizioterapija, plavanje, jahanje in delovna terapija. Takrat sem spoznala kako je, če človek pet dni v tednu preživi brez staršev. Ne pretiravam, bilo je zelo težko. Sama sem morala začeti pisati domače naloge. V osnovni šoli mi jih je pisala mama, saj preveč pisanja škodi mojemu zdravju. Pri opravljanju vsakodnevnih življenjskih potreb pa sem potrebovala pomoč. Pri oblačenju in hoji na stranišče mi je pomagala negovalka. Ker jih je bilo več je vedno prišla druga. Razlagati vsakemu posebej kaj potrebuješ in kako naj ti pomaga, ni prijetno. Po uspešno zaključeni gimnaziji sem se vpisala na študij slovenistike in primerjalne književnosti. Za mano je naporno, a zelo uspešno prvo študijsko leto, na Filozofski fakulteti, saj sem opravila vse obveznosti za prvi letnik.
Med tednom bivam v študentskem naselju v Rožni dolini. Tam mi pri vsakodnevnih opravilih pomagajo asistenti. Asistentov pa ni mogoče dobiti takoj in v primeru, da mi kaj pade moram počakati. Pri pobiranju predmetov mi bo pomagal moj novi prijatelj in pomočnik pes Don. Želja imeti psa pomočnika, je v meni zorela dobrih pet let. Lani spomladi sem od Društva študentov invalidov dobila elektronsko sporočilo, v katerem je pisalo, da pes vodič Baron išče lastnika. Meni je bila Baronova slika zelo všeč. Poklicala sem domov in vprašala, če lahko dobim psa pomočnika. Po uspešnem prigovarjanju so domači privolili. Mama je poklicala vaditeljico Darinko, ki ji je razložila, da je Baron že izšolan pes vodič in bi prešolanje trajalo predolgo. V isti sapi pa ji je povedala, da se bo začelo šolanje psička, ki bo primeren za psa pomočnika in bi ga lahko, če želim, izšolala zame. Z mamo sva želeli videti kako pes pomočnik lahko pomaga, zato smo se vsi skupaj odpravili h gospodu Stojanu Rozmanu, ki mi je prijazno pokazal, na kakšen način mu pomaga ljubka psička Kira. Ko sem to videla, me je vse skupaj čisto prevzelo in sem dejala, ja, imela bom psa pomočnika. Med prvomajskimi prazniki se je šolanje za simpatičnega labradorca, takrat še Diega, saj je leglo, v katerem se je skotil dobilo ime po znanih nogometaših, mi pa smo ga preimenovali v Dona, začelo. Prvi mesec je bil namenjen njegovi socializaciji. V naslednjih mesecih pa je vaditeljica Donu postavljala vsak dan nove naloge in ga pripeljala do faze, v kateri pobere stvari, ki padejo na tla, hodi ob vozičku, odpre vrata … Prva dva meseca Dona sploh nisem videla, saj na srečanje še ni bil pripravljen. Potem pa so se snidenja podaljševala in sedaj ostane pri nas čez noč. Skupaj sva opravila prve treninge, na katerih sva se, vsaj tako pravi vaditeljica, odlično odrezala. Še malo pa bova čisto zares živela skupaj pod isto streho. Pa naj še kdo reče, da ljudje s posebnimi potrebami ne znamo živeti polno življenje.
Tjaša Urbanc
Darinka Lečnik-Urbancl, SLO-CANIS
OSEBNI ASISTENT S ŠTIRIMI TAčKAMI
Psi pomočniki? Seveda, kdo pa drug.
Modri ljudje pravijo, da ne naključje, ampak naša izbira spremeni našo pot. Pomembno je, kako in kdaj začnemo svojo pot, naša osamosvojitev pomeni, da gradimo svoje življenje v odnosu so drugih na enakopravnih temeljih. Prazavprav to pomeni, da smo drugačni, bolj samozavestni. Pomembno je, da se odločimo in sledimo svoji odločitvi.
A je Z MALO DOBROTE, možno priti DO SREčE NA VRVICI?
Sreča je včasih kot metuljček. Bolj tečete za njim, bolj beži od vas. Ko pa najmanj pričakujete, vam nežno prileti na odprto dlan. Prav takole se je zgodilo našim prijateljem, ki so si močno želeli osebnega asistenta na štirih tačkah. Psi pomočniki so neprecenljiva pomoč ljudem, ki potrebujejo tako pomoč zaradi svojih telesnih pomanjkljivosti. Pes pomočnik prispeva k zadovoljstvu, prijateljstvu, sproščenemu človeškemu duhu, svobodi ...
Veliko ljudi, se je morda tudi zaradi nenadne hendikepiranosti, oddaljilo od sočloveka, od prijateljev. Pes pomočnik pa jih je pripeljal nazaj v življenje, ponovno so občutili dotik, razumevanje, neskončne poglede ljubezni, prijateljstvo brez besed in vdanosti. Pes pomočnik pomaga izraziti določene omejitve, ki pomenijo pridobitev samospoštovanja in spoštovanja drugih. če zmorejo oni, zmoremo tudi mi. Svoje življenje kjerkoli že smo, in karkoli že smo, moramo nadgraditi s tistim kar imamo.
Novi začetki spremembe, so lahko svež veter v življenju, ki znova napolni naše celice z energijo, ki jo potrebujemo, da gremo korak naprej. Odločite se za prvi korak K SREčI, prosimo, pomagajte pri zbiranju sredstev za šolanje psov pomočnikov. Dovolj bo že vaš SMS z besedo PES na 1919 in darovali boste 1 eur (uporabniki Tušmobila, Simobila in Mobitela) na društvo SLO-CANIS. Veseli bomo tudi večjega prispevka na naš TRR št. SI56 0417 3000 1474 982.
Mag. Darinka Lečnik-Urbancl, maj 2011
Predsednica Slovenskega združenja inštruktorjev - Centra za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov SLO-CANIS, www.slo-canis.net, info@slo-canis.net
 
"Z MALO DOBROTE DO SREčE NA VRVICI"
Sem Tjaša Urbanc, rojena sem 27.11.1990 v Kranju. Stanujem v Goričah 45, pošta Golnik.
Zaradi cerebralne paralize sem vezana na invalidski voziček in odvisna od pomoči drugih.
V življenju si želim večjo samostojnost in manjšo odvisnost, tako doma kot v študentskem domu.
Zato se na Vas, cenjeni donatorji, obračam s prošnjo za donatorstvo v akciji Z MALO DOBROTE DO SREčE na VRVICI - katere cilj je pridobiti in usposobiti mojega psa pomočnika Dona. Iz srca hvala!
Naslov za donacije in informacije:
Slovensko združenje inštruktorjev - Center za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov SLO-CANIS
E-pošta: info@slo-canis.net, info@reps.si, www.slo-canis.net
GSM 041 38 00 39, fax: 02 331-54-11
Pisarna: Bezjakova ulica 151, SI-3241 Limbuš,
TRR št. Nova KBM d.d. SI56 0417 3000 1474 982, s pripisom: TJAŠA
Pošljete lahko tudi vaše SMS DONACIJE s ključno besedo: "PES" na številko 1919 in prispevali boste 1 EUR za šolanje psa pomočnika DONA za TJAŠO.
(MobiteL GSM/UMTS, Si.mobil, Tušmobil. Pogoji in navodila za sodelovanje pri storitvi SMS Donacije so objavljene na naši spletni strani www.slo-canis.net in spletni strani www.reps.si. Hvala!)
 V HUMANITARNI AKCIJI: *Z MALO DOBROTE DO SREčE NA VRVICI* 30.6.2009
zbiramo sredstva za nakup in šolanje dveh psov pomočnikov za ga. Mirico Ačko iz Slovenske Bistrice in g. Stojana Rozmana iz Slovenj Gradca.
V tej vseslovenski akciji, katere cilj je pridobiti in usposobiti psa spremljevalca hendikepirani osebi, bi radi z Vašo pomočjo izšolali dve psički spremljevalki. Psički, labradorki, sta že izbrani in že v šolanju. Zaradi narave akcije je le ta medijsko podprta in delno tudi komercialno usmerjena, tako, da donator oziroma sponzor - ki to želi, se lahko tudi trajno propagira npr. na oprtnici za psa.
Pošljete lahko tudi vaše SMS DONACIJE s ključno besedo: "PES" na številko 1919 in prispevali boste 1 EUR za nakup in šolanje obeh psov. Prispevajo lahko uporabniki Mobitel a GSM/UMTS, Si.mobila, Tušmobila. Pogoji in navodila za sodelovanje pri storitvi SMS Donacije so objavljene na naši spletni strani www.slo-canis.net in spletni strani www.reps.si. Hvala!
Naslov za donacije in informacije:
Slovensko združenje inštruktorjev - center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev
E-pošta: info@slo-canis.net; info@reps.si; GSM 041 38 00 39; fax: 02 331-54-11;
Pisarna: Cesta k Tamu 9, 2000 Maribor,
TRR št. Nova KBM d.d. SI56 04173-0001474982
HVALA VSEM!
Mirica
Moja dolgoletna želja, imeti psa pomočnika, je sedaj, ko se je ponudila priložnost, da mi psa izšolajo strokovno usposobljeni inštruktorji, postala še večja. Tovrsten pes bi bil izšolan tako, da bi mi prinašal in pobiral različne predmete, odpiral vrata..., saj kadar sem sama, tega ne morem storiti. Vsekakor bi mi pes pomenil nekaj več kot zgolj pomoč, pripomogel bi k moji še večji neodvisnosti. Zaenkrat so tovrstni psi pri nas še redki, so se pa v tujini izkazali kot zelo zvesti in zanesljivi spremljevalci. Šolanje takega psa je dolgotrajno in zahtevnejše od šolanja v običajnih pasjih šolah, zato so tudi stroški precej visoki. Žal stroškov ni mogoče sistemsko pokriti, kot je to npr. pri slepih osebah, kjer jih pokrije Zavod za zdravstveno zavarovanje. Sama bom pokrila stroške nakupa psa, vendar brez donatorskih sredstev si šolanja ne morem zagotoviti.
če lahko in če želite prispevati, prosim, prispevajte Vaša donatorska (finančna) sredstva društvu CANIS. Hvala vsem!
Mirica Ačko
Stojan
Stojan s psičko Kiro in inštruktorico Darinko
Sem gibalno oviran, tetraplegija - po poškodbi hrbtenice od vratu navzdol hrom oz. omejen v gibanju, stalno sem vezan na uporabo invalidskega vozička.
Živim sam in imam delno urejeno osebno asistenco. Z usposobljenim psom spremljevalcem bi poleg prijetne družbe pridobil povečanje varnosti, spremstvo in nekaj pomoči - kakšno ne more nuditi pes, ki za to ni izučen. Takšni psi so določene pasme, izbrano leglo, zdravniško pregledani, ... izučeni po posebnih programih ... naučeni na specifične potrebe hendikepa osebe ... Že iz tega skopega opisa poteka si lahko predstavljate, da končni znesek šolanja psa spremljevalca ni mali. Psi spremljevalci - še niso - priznani kot nekakšen "tehnični pripomoček", ki bi bil financiran iz sredstev zdravstvene blagajne ali invalidskih društev, zato smo osebe s hendikepom primorane v organiziranje podpornih akcij in iskanje nosilcev, izvajalcev in podpornikov. Tako treniranje psov kot tudi organizacijo celotne akcije prevzema društvo CANIS.
Zato se na Vas, cenjeni donatorji, z Mirico obračava s prošnjo za donatorstvo v akciji Z MALO DOBROTE DO SREčE na VRVICI - katere cilj je pridobiti in usposobiti psa spremljevalca invalidni osebi. Iz srca hvala!
Stojan Rozman
Zahvala donatorjem!
Hvala, ker ste vstopili v svet drugačnih in zanimivih ljudi. Zahvaljujemo se vam za vašo donacijo, s katero bomo pomagali Mirici in Stojanu izšolati psa spremljevalca.
Slo-Canis
Debata na mojpesForumu
|
