Terapije s pomočjo živali - Združimo moči za več nasmehov
V okviru društva REPS Maribor (Društvo za reševalne pse Maribor) smo se že vrsto let (skoraj 10 let) ukvarjali poleg iskanja pogrešanih oseb, tudi s šolanjem psov spremljevalcev in družnih psov. Zadnjih nekaj let pa tudi s šolanjem psov vodičev za slepe osebe in psov spremljevalcev za osebe s posebnimi potrebami. Naši konkretni projekti so se izrazili v darilu psičke, spremljevalke za osebe s posebnimi potrebami, Lajke VDC Polžu lansko leto (ob 10 obletnici društva) in izšolanju psičke Vindi za slepo osebo iz Mojstrane, gospoda Pavliča.
Ker tako široko delovno področje ni mogoče obvladovati skozi eno društvo, smo se inštruktorji odločili, da ustanovimo novo združenje na nacionalni ravni in vzpostavimo Center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev. In ker smo bili uspešni že prej in ker smo imeli nov zagon, smo izšolali še pet psov pomočnikov: štiri za vodiče slepih oseb in eno psičko za invalidno osebo. Več let se intenzivno ukvarjamo tudi s strokovno pripravo psov kot pomožne terapevte v smislu terapij s pomočjo živali. Trenutno smo v fazi pridobivanja članstva v Svetovni in Evropski zvezi za pse vodiče (IGDF/EGDF). Vse pravno-formalne zadeve pa smo tudi uredili. V mesecu juniju 2008 so bile pri nas na obisku uradne osebe iz IGDF, iz Londona, dali pa so nam pozitivno mnenje in nas že uvrstili na listo članov Evropske zveze psov vodičev.
foto: arhiv SLO-CANIS
V sodelovanju s Slovenskim društvom za terapijo s pomočjo živali-Ambasadorji nasmeha (iz Ljubljane, delujejo od leta 2003) in Društvom za reševalne pse REPS Maribor (delujejo že 15 let), smo to soboto izvedli seminar, ki je požel velik uspeh. V Izobraževalnem centru Pekre se nas je zbralo kar 86. Eminentni predavatelji so nam razkrili veliko teoretičnih in praktičnih osnov, ki so nujno potrebne, da lahko že končno v Sloveniji standardiziramo in poenotimo izrazoslovje in delo, ter preverjanje usposobljenosti pravih terapevtskih parov v okviru dokaj nove dejavnosti, kot so terapije s pomočjo živali.
foto: arhiv SLO-CANIS
Že dalj časa skušamo javnosti dopovedati, da je eno "terapija s pomočjo živali" kot dejavnost, pri kateri ob prisotnosti izšolanega terapevtskega para (vodnik in pes) obvezno sodeluje tudi ustrezni strokovno usposobljen terapevt (fizio-, psiho-, delovni-…) Pri drugi stvari gre za aktivnosti s pomočjo živali. Njihov namen je, da se uporabnik s pomočjo izšolanega terapevtskega para (vodnika in psa) le medsebojno družijo, namen pa ni dosegati specifične terapevtske cilje. In tretje: psi pomočniki. Med nje štejemo pse vodiče za slepe in slabovidne osebe, pse spremljevalce za osebe s posebnimi potrebami in invalide ter družne pse (za starejše ljudi, predstavitve v šolah, vrtcih in podobno). Za določenega uporabnika izšolamo v tem primeru psa s specifičnimi znanji. Šolanje traja od nekaj mesecev do dveh let.
foto: arhiv SLO-CANIS
ZAKLJUčKI SEMINARJA:
1. Novejša zgodovina je začetke terapij s pomočjo živali v ZDA, dokončno opredelila leta l955, ko je mednarodna konferenca "Živali, zdravje in kvaliteta življenja (IAHAIO)" v Ženevi sprejela deklaracijo, v kateri je pozvala vlade in ostale institucije v državah vsega sveta, naj sprejmejo ukrepe za primerno ureditev človeškega okolja tako, da bo upoštevalo tudi potrebe in značilnosti hišnih živali. Institucijam je priporočila, da naj uradno priznajo vrednost terapevtske dejavnosti z živalmi. In kar je najpomembnejše, poudarila je potrebo po poučevanju o sposobnosti teh živali oziroma vključitev tega poučevanja v program šolanja zdravstvenih in socialnih delavcev.
2. In kako je v Sloveniji? V Sloveniji se je v zadnjih dveh letih na strani institucij in na strani vodnikov psov pojavil velik interes po delovanju v smeri terapij s pomočjo živali, vendar v Sloveniji še nimamo ustrezno in enotno verificiranega strokovnega kadra, licenciranih inštruktorjev in ekspertne skupine, ki bi preverjala znanja in usposobljenost bodočih terapevtskih parov, tako kot to imajo naši najbližji sosedi, Avstrijci.
Zadnji čas rastejo društva in klubi, ki v svojih pravilih zapišejo tudi ukvarjanje s "pet terapijami", s šolanjem "rehabilitacijskih psov"..., kot gobe po dežju. V Sloveniji se je začelo zmotno interpretirati vsako dejavnost druženja s psi in predstavitve bodisi po domovih starostnikov, vrtcev, šol kot "terapije s pomočjo živali". Vse več se namreč pojavlja organizacij, ki so se »modno« začele ukvarjati s tako pomembno vsebino, kot so terapije s pomočjo živali. Celo več, take organizacije se imajo za strokovno usposobljene in vešče pri prenašanju znanja, kljub dejstvu, da so z uresničevanjem ideje začeli šele pred kakim letom dni. Ob poplavi informacij, kdo je prvi, edini, najboljši, je institucijam, ki se zanimajo za uvedbo novih programov, težko izbrati prave terapevtske pare. Zavedati se morajo, da tvegajo tudi z nestrokovnimi pristopi, če v institucije povabijo ne dovolj usposobljene pare.
3. Potreben je sistematičen pristop k uvajanju te dejavnosti. Hitrejši razvoj terapij s pomočjo živali, ali v našem konkretnem primeru: psov, je odvisen od organiziranosti in sodelovanja izvajalcev na nacionalnem nivoju in predvsem na izobraževanju in usposabljanju potrebnega kadra.
4. Zelo pomembno je, da terapije izvaja dobro usposobljen terapevt, ki izhaja iz ustrezne stroke (zdravnik, fizioterapevt, defektolog, pedagog, delovni terapevt, psiholog, psihoterapevt...), kar pa je odvisno od terapevtskih ciljev, ki si jih zastavimo. V nasprotnem primeru ne moremo govoriti o terapiji s pomočjo živali in lahko kljub dobrim namenom povzročimo več škode kot koristi.
5. V Sloveniji bomo morali oblikovati, program (morda po vzoru slovenske Fundacije Nazaj na konja) v katerega bi se lahko vključili ustrezni profili strokovnjakov, oziroma vsi, ki uspešno opravijo interni sprejemni izpit iz osnov etologije, kinologije, pedagogike, psihologije in defektologije, saj se poudarja interdisciplinarni pristop, ki temelji na učenju, sodelovanju in povezovanju različnih strok.
6. In za konec: ali smo že sposobni oblikovati pravo mrežo strokovnjakov iz različnih področij in usklajeno pripraviti enotne smernice za vse tiste vodnike s psi, ki jih zanimajo terapije s pomočjo živali? Smo, samo sodelovati še ne znamo.
foto: arhiv SLO-CANIS
Predstavitev avtorice:
Mag. Darinka Lečnik-Urbancl, predsednica Slovenskega združenja inštruktorjev, centra za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev – CANIS. Sem tudi kinološka sodna izvedenka za področje etologije in šolanja psov. Na področju kinologije delujem že 15 let, večinoma na področju šolanja reševalnih psov v okviru društva REPS in zveze NASSAR. Zadnji čas (4 leta) se aktivno posvečam tudi šolanju psov vodičev za slepe osebe in osebe s posebnimi potrebami. Moja raziskovalna pot se nadaljuje v smeri oblikovanja licencirane mreže terapevtskih parov za izvajanje terapevtskih aktivnosti s pomočjo psov.
|
