Juniorji na poti do pravih vodnikov reševalnih psov

Datum 17.4.2006 14:00:30 | Rubrika: Reševanje

Pot, na koncu katere običajen pasjeljubec postane vodnik reševalnega psa, je vse prej kot kratka in enostavna. Večina ljudi, ki se ne ukvarja s šolanjem reševalnih psov, pa o njej verjetno niti ne razmišlja. Ne ve, da morajo kandidati za vodnike oziroma juniorji najprej opraviti sedem teoretičnih in praktičnih izpitov, da lahko sploh pristopijo k izpitom s psi. Najprej se morajo nekaj mesecev skoraj vsako soboto in nedeljo voziti na predavanja v Ljubljano in na Ig, kjer se spoznajo z ruševinami, potresi, prvo pomočjo psu in ponesrečencu, orientacijo, vrvno tehniko in radijskimi zvezami. Nato jih čaka še sedem izpitov. Letošnji izpiti pa so se za večino podmladka Enot reševanih psov Slovenije končali na velikonočno soboto.

Vsako leto se za šolanje reševalnega psa odloči nekaj deset pasjeljubcev, ki se jim to delo zdi zabavno. Inštruktorji od vsega začetka opozarjajo, da ne gre le za zabavo s psom, ampak gre za način življenja, naporne treninge in izpite. Najbolj goreči pa se tega ne ustrašijo in se zadeve lotijo z vso resnostjo. Že med šolanjem pogosto odpadejo tisti, ki ne mislijo resno in tisti, ki jim preživljanje večine prostega časa s psom ne pomeni veliko.
Prva stopnička

Prva stopnička na poti do izurjenega reševalnega tima so izpiti za vodnika. Teoretični del obsega sedem izpitov, na katerih se kmalu pokaže, kdo je dovolj vztrajen. Teoretična predavanja so od januarja do aprila (kdor ima še kakšen popravni izpit, se mu lahko vse skupaj zavleče v konec maja). In čeprav se marsikomu ne da skoraj vsako soboto in nedeljo preživeti v Ljubljani in na Igu, nas je večina letošnjih kandidatov za vodnike to zmogla.

Kandidati za vodnike reševalnih psov smo s teoretičnimi predavanji začeli 7. januarja. Prva postaja je bila poznavanje potresne nevarnosti, ruševin, nevarnosti v ruševinah in načinov reševanja. To je bil za marsikoga tudi prvi stik s poveljnikom vseh Enot reševalnih psov Slovenije Vladom Gerbcem. Kot eden od začetnikov reševanja v Sloveniji, ki ima že več kot polstoletno tradicijo, nam je predstavil vse, kar morajo reševalci vedeti, ko se znajdejo v resnični situaciji. Predstavil nam je različne vrste ruševin in načine iskanja, težave, s katerimi se reševalci soočajo predvsem takrat, ko morajo pomagati pri katastrofah v tujini, zgodovino reševanja v svetu in pri nas, značilnosti psa in njegove nagone (več o tem).

S potresi in potresnim delovanjem nas je seznanil direktor Urada za seizmiologijo in geologijo Renato Vidrih. Spoznali smo bistvo različnih potresnih lestvic in kaj povzročijo različne stopnje potresov. Sledila so predavanja in praktične vaje iz znanja prve pomoči psu in človeku. Za to sta bila zadolžena veterinarka in reševalska kolegica Katja Skulj in zdravnik ter vodnik reševalnega psa (trenutno tudi vodja MERP) Anton Grad.


Za učenje umetnega dihanja nepogrešljiva Ančka

Naslednja postaja v teoretičnem znaju vodnika reševalnega psa je poznavanje radijskih zvez. Teorijo in prakso smo spoznavali v izobraževalnem centru na Igu, kjer so v predavalnici vse dopoldne piskale radijske postaje. Teoretično znanje je bilo pač treba preizkusiti tudi v praksi.

Februarja se je začelo bolj praktično delo orientacije in topografije ter vrvne tehnike. Po tem, ko smo v predavalnici izvedeli, da nas imajo izkušeni orientacijski mački za softiče, smo se pozneje podali v naravo. Miran Udovič oziroma Skavt nam je v roke potisnil risalni pribor, karte in kompase in smo šli. Na orientacijski pohod. Znanje smo nato utrjevali tudi na skupni vaji vseh enot v Podpeci.
Še večje težave pa so imeli nekateri z vrvno tehniko. Plezanje in spuščanje po vrvi za neizkušenega začetnika namreč ni tako lahko, kot se zdi na prvi pogled. Znanje vozlov pa je daleč premalo za varno plezanje. Zato smo se pod vodstvom izkušnega gorskega reševalca Klemna Volontarja najprej urili v telovadnici na Igu. Šele pozneje smo se spravili ven na stolp.




Plezanje v telovadnici...


Zadnji Klemnovi napotki za plezanje po stolpu


Plezanje na stolp...


... in spuščanje s stolpa.

Izpiti

Prvi teoretični izpiti so bili že v začetku marca. V šestih urah smo morali kandidati za vodnike pokazati znanje iz poznavanja nevarnosti v ruševinah in gorah ter prve pomoči psu in vodniku. Le-ta je bila sestavljena tudi iz praktičnega dela, prva dva izpita pa sta bila pismena in se bo naše znanje pokazalo na kakšni vaji.
Večina nas je izpite opravila uspešno, čakal pa nas je še (za marsikoga) najtežji zalogaj. Orientacija in vrvna tehnika. Znanje smo pokazali na velikonočno soboto. Pri orientaciji smo morali v dobri uri poiskati dve kontrolni točki v okolici Iga (najprej na zemljevidu in nato v naravi), pri vrvni tehniki pa smo morali splezati na vrh visoke ruševine, kjer nas je čakal Klemen s tisoč in enim praktičnim vprašanjem o vozlih in njihovi funkciji. Zadnje dejanje izpita je bil spust z desonderjem na trdna tla.


Priprave na računanje kontrolnih točk


Ah, ti vozli...

Večina juniorjev je s sedmimi uspešno končanimi izpiti tako naredila prvi korak do vodnika reševalnega psa. Nekatere čakajo še popravni izpiti, druge sploh prvi izpitni preizkusi. In kljub temu, da vemo, da še zdaleč nismo prvi, ki smo uspešno prestali preizkuse, smo veseli, da nam je to uspelo. Zdaj pa nas čaka najtežji del reševalskega "poklica". Izpiti z našimi kosmatinci in trdo delo do konca življenja.

To, da smo se pol leta s kolegi iz vse Slovenije dobro imeli in se tudi zabavali, pa so na zadnjih izpitih pokazali tisti, ki se z izpita kar niso in niso spravili domov. Nekaj najbolj vztrajnih je namreč počakalo, da so se na trdna tla spustili vsi njihovi kolegi. Vmes so spili še kakšno pivo in kakšno rekli, nato pa se končno razšli.

In se vidimo na naslednji skupni vaji!

Preberi tudi fotoreportažo na: www.erp-obala.com
Za mojpes.net pripravila Tina Lekan




Prispevek natisnjen s spletne strani mojpes.net
//www.mojpes.net

URL za ta prispevek je:
//www.mojpes.net/article.php?storyid=1040