Ena velika družina
Datum 29.12.2005 0:56:52 | Rubrika: Reševanje
| Ena velika družina
Reševanje ljudi s pomočjo psov ima v Sloveniji že več kot polstoletno tradicijo. Šolanje reševalnih timov intenzivno poteka že od sredine 70. let, le 15 vodnikov pa vsako leto pride med najboljše. V državno Mobilno enoto reševalnih psov (MERP) za hitro posredovanje ob potresih doma in v tujini. Sestava za leto 2006 je znana, zadnjo preizkušnjo pa so kandidati novembra opravljali v zapuščeni vasici Zanigrad, ki leži tik pod kraškim robom, malo višje od Dola pri Hrastovljah. In prav tam je bila idelana priložnost za pogovor s "prvim možem" Enot reševalnih psov Slovenije (ERPS) Vladom Gerbcem.
Slovenci so se s šolanjem reševalnih psov začeli ukvarjati pred dobrimi 50. leti. Začetkov se poveljnik ERPS Vlado Gerbec spominja tako: "Začelo se je približno sredi 70. let, ko so se Slovenci seznanili s švicarskimi rezultati. Švicarji so se takrat že ukvarjali z lavinskimi psi in ruševinarji. Takrat smo začeli tudi pri nas razmišljati, da bi lavinske pse, ki smo jih že imeli, prešolali za delo v ruševinah. Priložnost se je pokazala, ko so delali cesto med Ljubljano in Vrhniko in so na Logu podrli nekaj zgradb. Reševalci, gorski reševalci in policaji so svoje pse tam prvič preizkusili. Zanimalo jih je, kako se bodo lavinski psi obnesli pri iskanju oseb, zasutih v ruševinah. In pokazalo se je, da se stvar da speljati, vendar pa je treba ob tem upoštevati nekatere specifike. In takrat se je zadeva začela."
Poveljnik ERPS Vlado Gerbec skrbi za "reševalski" naraščaj
Literature za uporabo ruševinskih psov v slovenščini ni bilo, imeli pa so jo Švedi, pravi Gerbec. Na srečo je bil eden od slovenskih reševalcev poročen s Švedinjo. Z njeno pomočjo je Gerbec prevajal nekakšna "navodila za uporabo". "Ona je brala in prevajala, jaz pa sem pisal," pravi poveljnik ERPS.
Organiziranost ERPS
Pri nas je trenutno v 16. društvih 194 reševalnih timov na različnih stopnjah šolanja.
Skladno z dogovorom z Ministrstvom za obrambo mora biti v Ljubljani in v gorenjski regiji 12 vodnikov, po ostalih regijah pa po šest. Pokriti nista le obdravska in podravska regija, v Prekmurju pa reševalcev ni, ker regija ni potresno nevarna, pojasnjuje Gerbec in dodaja, da reševalcem kljub temu tudi v Prekmurju ni dolgčas, saj morajo pogosto iskati izgubljene v naravi. S čemer se v ERP tudi na splošno največ ukvarjajo.
Sicer pa so naši reševalci, ko se zgodi potres, v stanju stalne pripravljenosti. Poleg tega ima Slovenija pogodbe o sodelovanju s sosednjimi državami. S potresi v tujini pa so pogosto težave. "Naši člani gredo lahko v tujino preko IRO (tisti, ki so opravli Einsatztest), drugače pa ima Slovenija določene povezave tudi preko Združenih narodov in Nata. Žal pa naši reševalni timi lahko pokrivajo območje v obsegu približno 1000 kilometrov, ki se ga da naredit z vozili, saj Slovenija nima transportnih letal," pojasnjuje prvi mož slovenskih reševalcev. "Možnost, da ostaneš živ po potresu, je maksimalno 100 ur, kar je tri dni in pol. In če ti v stotih urah nisi prišel na prizorišče in začel iskati, lahko iščeš samo trupla. To pa ni naš interes, to lahko naredijo domači reševalci sami," pravi Gerbec in dodaja splošno znano dejstvo, da je birokracija včasih prepočasna. "Pri nas pa mora odločitev o intervenciji v tujini potrditi slovenska vlada in šele potem se stvar sproži."
Nastanek MERP
V Sloveniji so najprej poskušali oblikovati skupine vodnikov za regionalne potrebe, potem so ugotovili, da reševalce potrebujejo tudi v državnem merilu. Prišli so do optimalnega števila članov in do pogojev, kaj naj bi ti vodniki in psi znali. Potem se je Kinološka zveza Slovenije vključila v Mednarodno organizacijo reševalnih psov (IRO), ki je uvedla preizkus za mednarodno licenco (Einsatztest), s katerim si vodniki in psi pridobijo dveletno licenco za reševanje v tujini. In to je zdaj smetana svetovnih reševalcev, pravi Gerbec. Tudi letos so se za licenco potegovali slovenski vodniki, uspešen pa je bil le član ERP KD Obala Roman Starman.
Prvi izpiti reševalnih psov so bili v Tržiču leta 1978, MERP pa je potem nastal spontano. Resnično je začel delovati po letu 1991, ko je Slovenija postala samostojna država. Reševalni timi so bili namreč prej organizirani v okviru Jugoslavije. "Čeprav smo bili v takratni situaciji 'Nič nas ne sme presenetiti', so bile zadeve bistveno bolj mobilne kot so danes. Takrat je bila tudi zakonodaja takšna, da so te na podlagi poziva morali pustiti iz službe in so bile refundaciuje urejene. Danes pa je drugače. V resnični situaciji, v resnični katastrofi prvi pridejo študentje in upokojenci, šele potem lahko pridejo tisti, ki so v službah. Pa še ti morajo vzeti redni letni dopust," ugotavlja Gerbec.
Ekipa MERP 2005 na spomladanski skupni vaji v Tržiču.
MERP kot elita
Da so člani MERP elita, je zelo težko reči. "Morda ta trenutek so, ampak čez 14 dni niso več," pravi Gerbec. Skupino, ki nekam gre, mora namreč vedno določiti operativni vodja MERP (ta položaj je od 1. januarja v rokah Antona Grada). Ta ekipo, ki se bo odpravila na iskanje, izbere glede na trenutne razmere. Ne more npr. poslati v akcijo psičke, ki se goni. "Ti človeka lahko presodiš v trenutku resnične akcije, ko vidiš, kako lahko obvlada sam sebe, koliko psihično in fizično prenese. Če ti lezeš po kakšni luknji in prideš do mrliča, namreč ni tako enostavno," opisuje Gerbec in opozarja, da pri tem nastajajo posttravmatični stresi.
Bi torej reševalci, še predno sploh to lahko postanejo, morali opraviti psihološki test? "Psihotestov sicer ravno ne delamo, čeprav sem o tem razmišljal, ko sem se začel s tem ukvarjati. Razmišljal sem, da bi šli ljudje, ki se ukvarjamo z reševanjem v resničnih situacijah, pogledati na patologijo. Pa mi je pokojni profesort Miličinski to odsvetoval. Povedal je, da prav zaradi patologije 50 odstotkov študentov medicine odneha s študijem. Dejal mi je, da je med reševalci 50 odstotkov prostovoljcev, ki so ljubitelji psov in niso ljubitelji trupel," se spomni Gerbec. Edina rešitev v resničnih primerih torej je, da reševalca vržeš v vodo in ga pustiš, da začne plavati. "Ko bo prišel do trupla, bo spraznil želodec enkrat, dvakrat – ta tretjič pa nima več kaj izbruhat in na koncu bo začel trupla gledat kot drva," na podlagi lastnih izkušenj opisuje Gerbec, ki je tudi sam sanjal trupla in se ponoči zbujal. V nosu pa mu je po akciji ostal vonj po truplih in gnijočem mesu. "Običajno vsi, ki smo bili na takšnih deloviščih, nekaj časa doma nismo jedli mesa". Ampak to potem nekako preboliš. Prav zato so terapije posttravmatskega stresa za reševalce po prihodu domov še kako pomembne.
In psi? Oni to doživljajo drugače. "Ko pes pride do trupla, je najprej malo boječ in se poskuša umakniti, potem pa se na to navadi. Na Slovaškem tako šolajo posebne pse samo za iskanje trupel. Za nas pa to ni zanimivo."
Kakovosti MERP-ovca
MERP-ovec mora biti po Gerbčevih besedah velik zanesenjak, imeti mora rad pse, biti mora psihično stabilen, imeti mora primernega psa, biti mora voljan delati, biti mora v dobri fizični in psihični kondiciji, imel pa naj bi tudi veliko časa. "Če primerjamo profesionalizem in amaterizem, je dejstvo, da je tisto, kar naredimo prostovoljci, ponavadi bolj kakovostno od tistega, kar naredijo profesionalci. Mi to namreč delamo iz ljubezni in hobija in s tem lahko naredimo eno kakovostno stopničko višje," pravi Gerbec.
Poveljnik ERPS Vlado Gerbec
Trenutne razmere med slovenskimi reševalci
"Mislim, da smo vsi skupaj kot ena velika družina. Včasih se sicer malce skregamo in se pošiljamo v tri krasne, ampak ko je treba, pa ljudje skupaj stopijo in marsikaj naredijo," odkrito priznava Gerbec. Med slovesnkimi reševalci so različni ljudje, različni karakterji, različnih starosti in poklicev. "Na podagi vseh teh značajev pa se tako najdejo neke smernice, ki vse te ljudi držijo skupaj."
Za mojpes.net pripravila Tina Lekan
|
|
