Izjava za javnost Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin
9. 11. 2018

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je 7. novembra 2018 prejela informacijo o pozitivnem rezultatu preiskave na prisotnost virusa, ki povzroča bolezen Aujeszkega. Prisotnost virusa je bila potrjena pri dveh lovskih psih, ki sta bila udeležena pri lovu na divje prašiče in sta prišla v stik z enim od ustreljenih prašičev na območju Območnega urada Uprave Koper. Eden od psov je poginil, drugi pa je bil po pojavu kliničnih znakov evtanaziran.

Za človeka bolezen ni nevarna.

Bolezen Aujeszkega spada med obvezno prijavljive bolezni, za katere velja, da je ob sumu treba takoj poskrbeti, da se bolezen potrdi oziroma da se sum ovrže. Ob sumu se opravijo potrebne klinične in laboratorijske preiskave.

Bolezen Aujeszkega (BA) ali pseudorabies povzroča herpesvirus tipa 1. Za okužbo s tem virusom lahko poleg prašičev zbolijo tudi prežvekovalci, glodavci in mesojedi, ki za razliko od prašiča praviloma poginejo.

Virus se pri prašičih izloča z nosnim izcedkom, slino, spermo, vaginalnim izcedkom, mlekom, iztrebki in občasno z urinom. Živali se okužijo, če pridejo v stik s prašičem, ki virus izloča, oziroma z materialom, ki je kontaminiran z virusom. Ker se virus nahaja tudi v mesu okuženih prašičev, se lahko prostoživeče mesojede živali okužijo z uživanjem mesa okuženega divjega prašiča, kar velja tudi za pse in mačke. Lovski psi se lahko okužijo že med lovom, če pridejo v stik z obolelim divjim prašičem.


Fotografija je simbolična, © arhiv mojpes.net

Pred dnevi sem dobil v roke strokovno revijo, v kateri je bil članek o skrb vzbujajočem porastu samomorov veterinarjev po Evropi in Ameriki. Govora je o vzrokih tega fenomena, avtor povzema po predavanjih iz evropske skupščine veterinarjev, kjer krivijo za slednje predvsem stres. To me je precej zbodlo, namreč mnenja sem, da veterinarski posel ni nič kaj bolj stresen od np. zdravniškega ali dela medicinskih sester. Pa vendarle je dejstvo, da po zadnjih raziskavah veterinarji v Evropi naredijo samomor 4x pogosteje kot povprečni moški in 1x pogosteje kot zdravniki, farmacevti in tudi zobozdravniki, ki so bili dolgo na prvem mestu. Kje je torej razlog temu, lahko kar rečemo fenomenu med kolegi? V strokovnih psihiatričnih krogih, kjer se s tem problemov pač ukvarjajo, navajajo pri medicinskem osebju (kamor seveda spadajo tudi veterinarji) predvsem visoko stopnjo stresa, burnout in pa lahko dostopnost do sredstev za samomor. Bržkone to vsekakor drži, sam pa menim, da je poleg tega resnični razlog problema samomorov veterinarjev veliko bolj dubiozen in se dotika fundamentalnih vprašanj o smislu naše stroke.

Veterina se je v zadnjih desetletjih radikalno spremenila. Iz agronomsko-medicinske znanosti, ki je bila pač v pomoč človeku pri oskrbi živali se je prelevila v vedno bolj medicinsko vedo, ki ji diktira tempo sintagma "rad imam živali". Ob tem se spomnim, žolčne debate s sedaj že pokojnim profesorjem na vet. fakulteti prof. Špilerjem, ki je vztrajno zanikal možnost, da bi bile živali subjekt in da naj pustim vsako etiko pred vrati klavnic. Čeprav se sam nisem strinjal z njim, je imel možakar do neke mere prav; očitno je vedel, kako lahko oropa človeka vpenjanje etičnega pustulata nad-smisla v veterino. In točno to se sedaj dogaja.


foto arhiv mojpes.net

V vseh državah bivše Jugoslavije je virus stekline še vedno prisoten, podrobnosti glede uspešnosti nadzora nad cepljenjem psov v zavetiščih pa nam pogosto niso poznane, zato obstaja velika verjetnost, da iz teh zavetišč dobimo psa, ki morda še ne kaže znakov stekline, vendar je okužen s povzročiteljem te bolezni ter zato predstavlja veliko nevarnost za zdravje in življenje svojih novih lastnikov v Sloveniji.

Na Nizozemskem odkrili steklino pri dveh psičkih iz bolgarskega zavetišča
Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) poroča, da so Nizozemske veterinarske oblasti pri dveh psičkih, ki sta bila evtanazirana kmalu za tem, ko sta prispela iz bolgarskega zavetišča, potrdili steklino. Psička sta bila iz istega legla in so ju prepeljali iz zavetišča v Bolgariji, posvojili pa sta ju dve različni družini na Nizozemskem. 10. oktobra sta se pri enem od njiju pojavili vročina in paraliza. Stanje se ni izboljšalo. 2. oktobra je psiček ugriznil svojega novega lastnika. 18. oktobra je bil evtanaziran. V tem času se je pri drugem mladiču pojavil hemoragični gastroenteritis, nevroloških simptomov ni kazal. Tudi drugi psiček je bil evtanaziran.


fotografija je simbolična, foto arhiv mojpes.net

Pozivamo vse lastnike živali, da so v poletnih mesecih še bolj pozorni, da svoje živali zaščitijo pred škodljivimi učinki vročine. Pozorni naj bodo zlasti na:

1. Zagotavljanje zadostne količine zdravstveno neoporečne pitne vode
2. Ustrezno zračenje prostorov
3. Zaščito pred neposrednim soncem
4. Zaščito živali med prevozom
5. Nudenje prve pomoči pri vročinskem udaru


Zmožnost uravnavanja telesne temperature, na način ki je značilen za ptice in sesalce, omogoča v vseh okoliščinah bolj ali manj enako telesno temperaturo. Uravnavanje telesne temperature pa ima svoje meje, ki so v določenih okoliščinah vročega poletja tudi presežene.

Mačke in psi izgubljajo toploto predvsem s sevanjem in izhlapevanjem. Ker pa so te živali prekrite z dlako in nimajo žlez znojnic po vsej kožni površini, je oddajanje toplote s sevanjem (skozi kožo) prepočasno. Najpomembnejši način oddajanja toplote pri psih in mačkah je zato izhlapevanje. Hitro in plitko dihanje (sopenje) omogoča odvajanje toplote preko sluznic zgornjih dihalnih poti.


foto mojpes.net

Dobra vila je ves svoj prosti čas posvetila temu, da bi tam nekje, kjer so svet in ljudje pozabljeni, bilo psom lepše, da bi živeli bolje, če že najbolje ne morejo. Ker tudi ljudje tam le životarijo.
In tam živi družina, enaka med ostalimi, od vseh odrinjena, z majhno ljubko Pupiko.

Dobra vila jo je nekega dne vzela s sabo daleč, ker jo je tja pač vodila pot in jo predala v roke dr.M-ju, ki mu je zaupala in je prijazno obljubil, da Pupika ne bo nikoli več imela mladičev, ki bi jo izčrpavali že takrat, ko so v njenem trebuščku, še bolj pa takrat, ko se skupaj z njo borijo za vsakodnevni obrok.

Zvečer je dobra vila pripeljala malo lepotičko domov, družina jo je z veseljem sprejela, a kmalu so ugotovili, da je nežna in mirna Pupika še bolj mirna. Dobra vila jo je obiskala, govorila z dr.M-jem, ki tako, na daleč, ni znal povedati kaj bi lahko bilo narobe. Nič ni bilo videti narobe, pa vendar je bilo nekaj močno, močno narobe.

Dobra vila se je odločila, da mora Pupiki takoj poiskat pomoč. Spet sta se odpeljali daleč, v megli in dežju, po poledeneli cesti, ena nesrečna, ker spet ni vedela kaj se dogaja, druga, ker je trepetala za prvo.
Dr.M je v nekaj minutah ugotovil, da je z ledvicami nekaj hudo narobe. Je krivo uspavalo ali kaj drugega?

Da bo odločitev za obisk bioterapevta lažja, smo za vas poiskali nekaj odgovorov pri bioterapevtu za živali

Martin Simončič je bil zagotovo med prvimi kinološkimi inštruktorji pri nas, ki je zagovarjal šolanje brez uporabe fizične sile in je že v zgodnjih 90-ih letih svoje metode uspešno posredoval številnim tečajnikom. Na njegovih predavanjih smo prav takrat med prvimi pri nas lahko spoznali metodo T-Touch uveljavljene ameriške terapevtke Linde Tellington. In - kot vedno korak naprej - je leta 1997 pričel s spoznavanjem bioterapije, kasneje tudi s študijem pri svetovno priznanem bioterapevtu Zdenku Domančiću. Pri tem je dobil znanje, prakso in teorijo, pa tudi kodeks in uglasitev z duhovno energijo, t.i. iniciacijo.

Mag. Vladimira Erjavec dr.vet.med.

Povzetek
Pasji mladič ima 28 mlečnih zob, ki jih pri odraslem psu nadomesti 42 stalnih zob, vendar se pogosto zgodi, da je število mlečnih ali stalnih zob večje ali manjše od tistega, ki ga določa zobna formula. Če zob resnično manjka, praviloma to za žival nima posledic, vendar predstavljajo nekatere nepravilnosti v številu zob resno napako in možnost prepovedi vzreje.

Abstract
Puppies have 28 deciduous teeth which are replaced with 42 permanent successors in an adult dog, but variations in numbers of teeth are seen quite frequently. If a tooth is actually missing, it is often of no clinical consequence, but some of these abnormalities are considered serious faults and a breeding disqualification.


Slika 1. Nadštevilni inciziv (sekalec) v zgornji čeljusti psa

Bolezni srca so pri psih pogoste, pri starejših psih se pojavljajo kot posledica oslabelosti srca in srčnih zaklopk, pri mlajših pa predvsem kot posledica prirojenih srčnih napak.

Kardiomiopatij je več vrst, najpogostejši sta Dilatativna in Hipertrofična kardiomiopatija. Bolezenski znaki, vzroki zanje in možnosti zdravljenja so primerljivi z boleznimi srca pri ljudeh. Nobena ni ozdravljiva, lahko pa ob pravočasnem odkritju bolezni in zdravljenju, podaljšamo življenjsko dobo psa.

Za pravočasno odkritje bolezni so priporočljivi redni preventivni pregledi. Veterinar posluša srce in izmeri srčni utrip. Lahko zasledi nenormalno bitje srca ali šum na srcu. Detajlni pregled se sestoji iz ultrazvočne diagnostike, rentgenskega slikanja srca in EKG-ja. Priporočljivi so tudi krvni testi, ki lahko nakažejo probleme z metabolizmom, tudi od tega je odvisna izbira pravilne in uspešne terapije.

BIOTERAPIJA

Namen našega delovanja je pomagati živalim in ljudem z eno najstarejših naravnih metod zdravljenja.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je bioterapijo že leta 1976 priznala kot komplementarno metodo zdravljenja.

Bioenergija je povsod prisotna energija (prana, či, bioplazma, duh, bog), brez katere življenje ni možno. Gre torej za čisto življenjsko energijo.

Vse, kar obstaja, kar poimenujemo z živo in neživo naravo, z materialnim in nematerialnim, je v medsebojni povezavi in odvisnosti, vse skupaj in posamezno pa napaja življenjska energija, ki je povsod prisotna in obstaja v neomejenih količinah. Predstavljajte si jo kot ocean, iz katerega lahko zajemate, a vode ne bo nikoli zmanjkalo.

Slov Vet Res 2001; 38 (4): 313-26
UDK 619:616.718.1-007.17:616-073.7:639.7

T. IVANUŠA, M. POGAčNIK

Ključne besede: veterinarska medicina; radiologija; forenzična presoja; kolčna displazija; psi

Kolčna displazija (KD) ostaja eden najpogostejših ortopedskih problemov pri psih. Predstavlja tudi pogost vzrok odškodninskih zahtevkov in nesoglasij med prodajalci in kupci živali. S prispevkom želimo pojasniti vzroke nastanka in opredeliti elemente za forenzično presojo kolčne displazije pri psih.

Kolčna displazija je bolezen, ki nastane zaradi nesorazmerja med mišično maso in prehitro rastjo skeleta. Gre za dedno nagnjenje. Za razvoj bolezni so poleg dednih dejavnikov pomembni tudi stresni vplivi okolja. Kritično obdobje v razvoju in stabilnosti kolčnih sklepov je 60 dni po dnevu rojstva. Dedno nagnjenje, nezanesljiva zgodnja diagnostika, omejena klinična diagnostika, delno zanesljiva radiološka diagnoza podana pri 12. mesecu starosti, so dejavniki, ki KD uvrščajo med tiste bolezni, pri kateri mora biti forenzična presoja natančna, predvsem pa časovno opredeljena.

Prispevek v osnovnem sporočilu opredeljuje forenzično presojo bolezni zaradi ugotovitve odgovornosti vzrediteljev ali lastnikov v primerih odškodninskih zahtevkov. Predlagamo dve različni starostni skupini psov pri ugotavljanju vzroka za KD. Prvo, v kateri je bila z radiološko diagnostiko KD ugotovljena pred 6. mesecem starosti, in drugo v kateri je KD ugotovljena po 6 mesecu starosti. Odgovornost za nastalo napako pri prvi skupini nosi vzreditelj, pri drugi skupini pa se povečuje odgovornost lastnikov obolelih psov.

Ocena temelji na znanih in uveljavljenih podatkih iz literature, ki pojasnjujejo patogenezo in določajo radiološko diagnostiko KD. Med zanimive rezultate uvrščamo tudi kontrolo mejnih stopenj KD pri desetih psih, ki so na podlagi te radiološke diagnoze dobili vzrejno dovoljenje pri 12 mesecih starosti. Vzrejno dovoljenje smo pri psih z mejno stopnjo praviloma odsvetovali. Radiološka kontrola istih desetih psov pri 24 mesecih starosti podpira domnevo, da se mejna stopnja bolezni lahko spremeni v lažjo ali težjo obliko KD. Prva radiološka diagnoza se na podlagi predlagane forenzične presoje ugotovi pri starosti manj ali več kot 6 mesecev. Končne radiološke ocene ("oba kolčna sklepa brez vidnih znakov KD") za pridobitev vzrejnega dovoljenja pasemskim psom pa naj se ne izdajajo pred starostjo 24 mesecev.