14. in 15. januarja 2006 sta se na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani odvijali 2 mednarodni in ena državna razstava. Na moje presenečenje je bilo na razstavo prijavljenih kar 13 papillonov, kar je kar veliko za Slovenske razmere, saj je ta pasma pri nas dokaj redka. Sicer sta Slovenijo zastopala samo moja Geraldine de Pompadour in njen bratec Jonathan de Pompadour, je pa bilo zato videti toliko več tujih psov. Ostali psi so bili iz Švice in Hrvaške. Prvi dan je bila za najlepšo psico izbrana Švicarska psica Beauty Fly Jay Cherry Blossom, najlepši samec in hkrati najlepši predstavnik pasme pa je bil Zkarabis Headline. Sodila je Poljska sodnica Elzbieta Chwalibog.


Multi BIS/BOG, IntCh, VDH Ch, DtCh Zkarabi's Headline
Photo is copyright by Y. Weber, Nightfire's kennel

Dirke z vlečnimi psi se odvijajo v več disciplinah in kategorijah. Tekmuje se v šprintu, na srednjih razdaljah in na daljših etapnih dirkah. Slovenci zaenkrat nastopamo samo v šprintu, znotraj katerega pa je več kategorij:
- Kategorija do 4 psi v vpregi, dolžina proge cca 8 km
- Kategorija do 6 psov v vpregi, dolžina proge cca 12 km
- Kategorija do 8 psov v vpregi, dolžina proge cca 18 km
- Kategorija nad 8 psov v vpregi (neomejeno število), dolžina proge cca 22 km

Obstajata pa še dve kategoriji, kjer tekmuje smučar tekač v navezi s psom:
- Skijöring, smučarja tekača vleče en ali več psov na elastični vezi
- Pulka, prav tako nastopata smučar tekač in pes, vendar so med njima še manjše tovorne sanke


Aleš Vernik prihaja v cilj
Kategorija do 6 psov v vpregi, dolžina proge cca 12 km

V malih puhastih kepicah se prav tako kot v velikih kosmatih kepah skrivajo volčji geni. Volk je prednik vseh psov, malih in velikih, pa če si to priznamo ali ne. Geni starodavnih prednikov v veliki meri narekujejo prirojene vedenjske vzorce, ki pa se jih da s pravočasno vzgojo preusmeriti v nam želene oblike. Psi brez pravočasne in pravilne vzgoje se vedenjsko oblikujejo sami prav na osnovi gensko zapisanih pravil in vsaka oblika vedenja, ki jo tako privzamejo, je po njihovo pravilna, čeprav je za naše pojmovanje nesprejemljiva. Psi so socialne krdelne živali in kljub procesu udomačevanja so ohranili pradavne krdelne instinkte, ki bi jih moral poznati in razumeti vsak psičar. Prav nepoznavanje krdelne filozofije, nepravočasna in nepravilna vzgoja ter napačno šolanje vodijo v nevzgojenost in problematičnost velikega števila naših psov.

Reševanje ljudi s pomočjo psov ima v Sloveniji že več kot polstoletno tradicijo. Šolanje reševalnih timov intenzivno poteka že od sredine 70. let, le 15 vodnikov pa vsako leto pride med najboljše. V državno Mobilno enoto reševalnih psov (MERP) za hitro posredovanje ob potresih doma in v tujini. Sestava za leto 2006 je znana, zadnjo preizkušnjo pa so kandidati novembra opravljali v zapuščeni vasici Zanigrad, ki leži tik pod kraškim robom, malo višje od Dola pri Hrastovljah. In prav tam je bila idelana priložnost za pogovor s "prvim možem" Enot reševalnih psov Slovenije (ERPS) Vladom Gerbcem.

Slovenci so se s šolanjem reševalnih psov začeli ukvarjati pred dobrimi 50. leti. Začetkov se poveljnik ERPS Vlado Gerbec spominja tako: "Začelo se je približno sredi 70. let, ko so se Slovenci seznanili s švicarskimi rezultati. Švicarji so se takrat že ukvarjali z lavinskimi psi in ruševinarji. Takrat smo začeli tudi pri nas razmišljati, da bi lavinske pse, ki smo jih že imeli, prešolali za delo v ruševinah. Priložnost se je pokazala, ko so delali cesto med Ljubljano in Vrhniko in so na Logu podrli nekaj zgradb. Reševalci, gorski reševalci in policaji so svoje pse tam prvič preizkusili. Zanimalo jih je, kako se bodo lavinski psi obnesli pri iskanju oseb, zasutih v ruševinah. In pokazalo se je, da se stvar da speljati, vendar pa je treba ob tem upoštevati nekatere specifike. In takrat se je zadeva začela."


Poveljnik ERPS Vlado Gerbec skrbi za "reševalski" naraščaj

Bi ali ne bi?

Pomembna odločitev. Velika izbira. Mnogo različnih pasem. Veliko različnih možnosti za nakup sanjskega štirinožnega prijatelja!

Pa ste povsem prepričani, da je pes tisto, kar si želite? Kakšen je vaš življenjski stil? Ste športnik ali raje popoldneve preživljate ob televiziji? Si vsa družina želi psa? Ste neučakani in želite psa jutri ali ste pripravljeni nanj počakati nekaj mesecev? Kaj pa, ko boste odšli na dopust ali službeno pot? Kam boste takrat dali psa? Živite v skupnosti, kjer nasprotujejo psom? Imate v družini hudega alergika? Ste že sedaj prezaposleni in ne najdete pravega časa za druženje s prijatelji? Ste pripravljeni brisati "lužice" in odstranjevati "kupčke"? Vam oprema vašega stanovanja veliko pomeni? Vas ne moti vstajanje sredi noči? Imate potrpljenje vsak dan znova učiti psa ene in iste ukaze? Ste pripravljeni tudi v dežju in mrazu sprehajati svojega psa? Živite v mirni soseski, kjer pasji lajež že sedaj moti sosede?

Vprašanj ne zmanjka. Še in še jih je in prav o vseh morate razmisliti, preden se podate na lov za 'svojim najboljšim prijateljem', ki vam bo družbo delal naslednjih deset let ali več. Ko si boste rekli "Želim si psa in pripravljen sem nanj!", se začne za vas pravo delo.

Člani Enote reševalnih psov Obala smo se sredi novembra odpravili na obisk k varovancem koprskega Doma upokojencev. Polepšati in popestriti smo jim želeli eno popoldansko urico, zato smo jih obiskali skupaj z našimi kužki. Po enournem obisku, ki smo ga poimenovali Kinološka urica, smo bili zadovoljni vsi – tako varovanci kot mi.

Čeprav je bila to prva Kinološka urica v domu upokojencev, sta strah in trema minila že ob vstopu v dom, kjer so nas že nestrpno čakali. V dvorani so nas že čakali prvi radovedni varovanci, ki so do konca našega obiska prostor dodobra zapolnili. Tudi strah, kako bodo na številno občinstvo reagirali naši kužki, je takoj splahnel, saj so se na "gnečo" takoj privadili in se pustili čohati z vseh strani.


Naši kužki so se prepustili prijaznemu čohanju.

Na OŠ Franceta Prešerna v Črenšovcih smo se odločili, da bomo Svetovni dan varstva živali (4. oktober) obeležili na prav poseben način. Odločili smo se, da je čas, da na šolo povabimo živali, da se nam same predstavijo.

V sodelovanju s prijaznimi lastniki živali smo za razredno stopnjo pripravili doživljajsko predstavitev živali. Takšna izkušenjska metoda učenja je še posebej primerna za učence nižje stopnje, ker so otroci v tem obdobju veliko bolj vedoželjni in okolico doživljajo mnogo bolj celostno, z vsemi čuti.

Na šolo smo povabili Elvisa Denića, ki je s sabo pripeljal psički, dobermanko Abo in mešanko Daisy.
Pripotovali so s Ptuja. Ko so učenci zagledali v učilnici ti dve psički, niso ostali ravnodušni. Nekatere je bilo strah, drugi so bili navdušeni. Tisti prvi so se hitro pustili prepričati, da sta psički več kot prijazni do otrok in da jih imata celo zelo radi. To sta namreč dokazali. Pokazali sta trike, ki jih znata. Kljub temu, da sta vsako šolsko uro spoznali nove učence, nista mogli skriti utrujenosti, ki ju je zagrabila proti koncu. Lastnika sta na vsak način hoteli prepričati, da ju odpelje raje nekam v naravo ...

Copyright © Jim Willis 2001
Prevod Mateja Hribar, 2001

Ko sem bil mladiček, sem te zabaval s svojimi akrobacijami in te spravljal v smeh. Klical si me moj otročiček in prezrl množico prežvečenih čevljev ter nekaj 'umorjenih' blazin. Postal sem tvoj najboljši prijatelj. Kadar sem bil poreden, si požugal s prstom in mi rekel: "Kako si lahko storil kaj takšnega?", ampak potem si se me usmilil ter me popraskal po trebuščku.

Moje privajanje stanovanju je trajalo malo dlje, ker si bil zelo zaposlen, toda družno sva opravljala tvoje delo. Spominjam se noči, ko sem se stisnil k tebi v posteljo in poslušal tvoje izpovedi ter tihe sanje in verjel, da življenje ne more biti lepše. Hodila sva na dolge sprehode v park, skupaj sva tekla, se vozila z avtom, se ustavila na sladoledu (jaz sem dobil samo tulec, ker si dejal, da sladoled ni za pse). Cele dneve sem dremal na soncu in čakal, da prideš domov.


fotografija je simbolična, © arhiv mojpes.net

"Samo 60.000," pravi glas na drugi strani telefonske zveze, "Prejšnji teden so bili še 80.000, zdaj pa so znižani." In preden se zaveste, stojite pred trgovino z mladičkom v naročju.

Verjetno pa se vam ne sanja, da ste pravkar pomagali največjemu mučilnemu sistemu v živalskem svetu. Pasje tovarne, iz katerih prihaja večina mladičkov, ki jih prodajajo preprodajalci, so legla umazanije in bolezni, kjer so psi zaprti v kletke vse življenje -- dokler niso njihove tačke povsem deformirane in njihova dlaka odpada v kosmih.

Mati mladička, ki ga držite v naročju, je verjetno izmučena, izstradana, bolna; nikdar ni tekala po travi na vrtu, nikdar ni čutila nežnega dotika ljubeče roke. Nikdar ni slišala prijazne besede, nikoli ni dobila popolnega obroka hrane ali tople postelje, v kateri bi se lahko odpočila.

Strah! Strah je eno od čustev, ki nas najlažje in čvrsto stisne v svoj neprijetni objem. Bojimo se neznanega, nerazumljivega in novega. Predvsem pa se bojimo vsega, česar nas je okolje naučilo, da se moramo bati.

Prav v živalih, katerih vrst je na našem planetu v izobilju, je mešanica neznanega in nerazumljivega, torej, razlog za strah pred njimi. In če dodamo še slab ljudski glas, potem dobimo nevarno mešanico strahu, ki pa ni nevarna le nam in našemu psihičnemu ravnovesju, predvsem je nevarna živalim, ki zaradi tega umirajo.

Kako ljudje krotimo ta strah? Najlažje tako, da živalim odvzamemo pravico do obstoja, lastnih nagonov in identitete. Ob pompoznem poročanju medijev, ki veselo pograbijo vsako zgodbo o ugrizu, takoj najprej pomislimo: "Dajmo jih vse pobit!" Pse namreč. Danes bomo slišali ime rotvajler, jutri pitbull, verjetno še doberman ali karkoli drugega, kar je veliko, črno in ima bele zobe. To bo naša reakcija na strah, ki vzpodbudi dvom o varnem sobivanju človeka in psa v urbanem okolju. Zavedati se moramo, da za vsakim psom stoji njegov lastnik oz. vodnik. In odgovornost lastnika je, da svojega psa primerno vzgoji, socializira in mu postavi meje dovoljenega obnašanja v naši družbi. Poskrbeti mora, da je pes vedno pod nadzorom in ne moti drugih prebivalcev.