V Enoti reševalnih psov (ERP) Kinološkega društva Šmarna gora so zadnji septembrski konec tedna znova dokazali, da so izvrstni organizatorji. Že osmo leto zapored so organizirali Talanov memorial, prireditev na kateri se vsako leto zbere več slovenskih vodnikov reševalnih psov s svojimi kosmatinci. Vsako leto pa se jim pridružijo tudi kolegi iz tujine – letos so bili to madžarski in slovaški reševalci. Skupno je letos nastopilo 14 reševalnih trojk.
Memorial Boža Talana, kot je uradno ime enodnevne prireditve, je posvečen dolgoletnemu kinološkemu sodniku in vodniku reševalnega psa, predvsem pa dobremu prijatelju Božu Talanu, ki se je leta 1998 smrtno ponesrečil v prometni nesreči ob vračanju s poletnega tabora reševalnih psov. Letos pa je bila prireditev posvečena tudi prijateljici in vodnici reševalnega psa Mojci Plaznik, ki je umrla v tragični nesreči, ko se je poleti na Svetovnem prvenstvu reševalnih psov v Švici podrl prireditveni šotor.
Vodniki reševalnih psov smo znani po tem, da se radi udeležujemo takšnih in drugačnih dobrodelnih prireditev in preventivnih akcij. Radi se namreč odzovemo vsakemu povabilu, s katerim na svoj način pripomoremo k ozaveščanju ljudi. Tokrat smo se člani Enote reševalnih psov Obala Koper odzvali vabilu članov Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu (SPVCP) občine Izola, ki so z republiškimi in piranskimi kolegi na plaži v Simonovem zalivu organizirali preventivno akcijo v okviru projekta EUCHIRES. Akcija, v kateri Slovenija sodeluje skupaj s 14 evropskimi državami, je bila namenjena ozaveščanju staršev in otrok o tem, kako pomembno je, da so v avtomobilu vedno pripeti. Otroci pa jo poznajo zaradi priljubljene figurice pasavčka, ki jo dobijo, ko so v avtomobilu pripeti z varnostnim pasom. Poznajo jo tudi po geslu »Red je vedno pas pripet!«.
Nekje med skoraj tisočglavo množico izolskih in piranskih otrok, starih med šest ter 12 let, smo tako svoje mesto našli tudi mi s svojimi kosmatinci. Ob zvočni kulisi čukov, ki so zabavali občinstvo, smo otrokom poskušali povedati in pokazati vse, kar znamo. Predstavili smo jim svoje delovanje, jim pokazali, kako so naši kužki poslušni, jim povedali, kako naj se obnašajo ob srečanju z napadalnim psom in dokazali, da naši kužki najdejo tudi skrite (oziroma v resničnem življenju pogrešane) ljudi. A če smo se še tako trudili biti resni, so otroke najbolj zabavali trikci in norčije, ki so jih uganjali naši kužki. Pa nič za to! Skupaj z malčki smo se namreč zabavali tudi mi. Prav tako tudi policisti, gasilci, reševalci in vsi, ki so otrokom v nekaj uricah poskušali pokazati, s čim vse se ukvarjajo.
Tako, prišli smo povsem do konca tegale natečaja, saj smo danes na vadbišču Športno kinološkega kluba Gali v Podutiku podelili nagrade nagrajencem, ki so se nam uspeli pridružiti, manjkajočim pa bomo nagrade izročili v prihodnjih dneh.
Vreme nam je krasno služilo, kot že nekajkrat ;), nagrade so bile vse na kupu in po akademski zamudi 15-ih minut smo začeli s podelitvijo.
Žal je delo zadržalo Vido Klenovšek iz podjetja Boomfoto, potovanje pa nagrajenko v strokovnem izboru Oro. Bon za studijsko fotografiranje smo vseeno dali v hrambo Zavetišču Horjul ;D in zagotovo bo v kratkem predan nagrajenki.
Preživeli smo 3. mojpes.netov piknik, ki je kljub predhodnemu dežju v celoti uspel. Tudi vreme je zdržalo "skoraj" čisto do konca. Mokrota in luže na travnatem poligonu nas niso motile, blata pa ni bilo niti za vzorec, še celo zvečer ne, ko je nebo že zlilo na prizorišče ogromne količine vode. Toliko tistim, ki kljub fotografijam in nepoznavanju terena na vadbišču Športno kinološkega kluba Gali v Podutiku pri Ljubljani podlegajo prepričanju, da je vsepovsod dež povezan z blatom.
Pa gremo na samo dogajanje.
Prva obiskovalca sta s Primorske prišibala že zelo zgodaj, ko so bile priprave še v polnem teku. Malo smo čvekali, sicer pa smo s skupnimi močmi dokončali priprave in ob 11h, ko so začeli prihajati ostali, je bilo vse nared za naše druženje.
čvek se je začel že ob prihodu, darilne vrečke Arden Granga so čakale na "stranke"
Zakaj je potrebno šolati svojega bokserja
Avtor: Aleš Medvešek, avgust 2006
Bokserji so pasma, ki je lahka za šolanje. Tako vsaj izjavlja večina knjig o tej pasmi. Vendar pa po drugi plati večina novincev v pasmi (pa tudi dosti 'starih' bokserašev), ko te knjige pazljivo prebere, opazi (ne pa tudi nujno 'sešteje' ti dve informaciji o karakterju bokserja), da mnogo teh knjig omeni tudi bokserjevo trmo in njegovo svobodomiselnost. Kljub temu, da sta si prva in druga izjava nekako v nasprotju, moramo vedeti, da je glede na namen, za katerega je bila pasma ustvarjena, prav svoboda razmišljanja ena od zaželenih kvalitet te pasme. Bokser namreč ni 'sledilec'. Pasma je vzrejena z namenom dela v moštvu, pri čimer je enako zaželena uporaba lastnih možganov kot tudi sprejemanje vodstva s strani vodnika. Bokser je bil ustvarjen za delo vojaškega psa, za razliko od nekaterih drugih pasem, ki so bile vzrejene s poudarkom na njihovem bolj ubogljivem in človeku bolj podredljivem karakterju in temperamentu, saj različne vrste dela, ki naj bi ga opravljale, od njih zahtevajo natančno upoštevanje navodil, ki jih daje njihov vodnik. Pes ptičar, na primer, ni nič kaj prida pomočnik, če v potankosti ne uboga navodil lovca. In lovec, ki ima takega psa za lov, je prav gotovo možak, ki v svojo lovsko kočo prihaja brez plena v nahrbtniku. Pes, uporabljan za policijsko delo, bo prav gotovo moral biti stoprocentno poslušen in pripravljen brezpogojno upoštevati navodila svojega vodnika. Iz tega razloga so, na primer, nemški ovčarji eni od najbolj vsestransko uporabljanih psov za delo v policiji. Če seveda zanemarimo zgoraj našteta dejstva in se obrnemo k čisti teoriji, pa tudi opravljanje lovskega ali policijskega dela ni nič takšnega, kar bokser ne bi zmogel, če bi ga za takšna dela tudi dejansko šolali. Vendar pa bo vsak 'profesijonalec' za ta dela raje izbral tisto pasmo, ki po značajski in temperamentni plati svoje delo opravlja najbolje - bolje kot vse ostale.
Predlog Zakona o odgovornem lastništvu psov in ravnanju z nevarnimi psi, ki ga je poslanec LDS, mag. Borut Sajovic poslal 7. avgusta 2006 v prvo obravnavo Državnemu zboru Republike Slovenije.
Na mojpesForumu že poteka debata o navedenem predlogu in vabljeni ste vsi, ki vas tematika zadeva (torej vsi prebivalci Slovenije), da podate konstruktivne pripombe, na podlagi katerih se bo lahko oblikoval čim boljši in čim ustreznejši zakon o tej problematiki.
Tudi sam predlagatelj vabi k razpravi:
Želim si, da skupaj napravimo dober zakon tako za ljudi kot tudi za pse, ki so zaradi nevednih in kinološko neizobraženih lastnikov od vsega še najmanj krivi. Vse, ki zakon berete pa prosim, če mi ga z vašimi predlogi in mnenji pomagate izboljšati. Pozdravljam in cenim kritično razpravo na forumu, saj mislim, da je nezadovoljstvo človeka prvi korak k spremenbi in napredku.
Kinološki zdravo, Borut
Slov Vet Res 2001; 38 (4): 313-26
UDK 619:616.718.1-007.17:616-073.7:639.7
T. IVANUŠA, M. POGAčNIKKljučne besede: veterinarska medicina; radiologija; forenzična presoja; kolčna displazija; psi
Kolčna displazija (KD) ostaja eden najpogostejših ortopedskih problemov pri psih. Predstavlja tudi pogost vzrok odškodninskih zahtevkov in nesoglasij med prodajalci in kupci živali. S prispevkom želimo pojasniti vzroke nastanka in opredeliti elemente za forenzično presojo kolčne displazije pri psih.
Kolčna displazija je bolezen, ki nastane zaradi nesorazmerja med mišično maso in prehitro rastjo skeleta. Gre za dedno nagnjenje. Za razvoj bolezni so poleg dednih dejavnikov pomembni tudi stresni vplivi okolja. Kritično obdobje v razvoju in stabilnosti kolčnih sklepov je 60 dni po dnevu rojstva. Dedno nagnjenje, nezanesljiva zgodnja diagnostika, omejena klinična diagnostika, delno zanesljiva radiološka diagnoza podana pri 12. mesecu starosti, so dejavniki, ki KD uvrščajo med tiste bolezni, pri kateri mora biti forenzična presoja natančna, predvsem pa časovno opredeljena.
Prispevek v osnovnem sporočilu opredeljuje forenzično presojo bolezni zaradi ugotovitve odgovornosti vzrediteljev ali lastnikov v primerih odškodninskih zahtevkov. Predlagamo dve različni starostni skupini psov pri ugotavljanju vzroka za KD. Prvo, v kateri je bila z radiološko diagnostiko KD ugotovljena pred 6. mesecem starosti, in drugo v kateri je KD ugotovljena po 6 mesecu starosti. Odgovornost za nastalo napako pri prvi skupini nosi vzreditelj, pri drugi skupini pa se povečuje odgovornost lastnikov obolelih psov.
Ocena temelji na znanih in uveljavljenih podatkih iz literature, ki pojasnjujejo patogenezo in določajo radiološko diagnostiko KD. Med zanimive rezultate uvrščamo tudi kontrolo mejnih stopenj KD pri desetih psih, ki so na podlagi te radiološke diagnoze dobili vzrejno dovoljenje pri 12 mesecih starosti. Vzrejno dovoljenje smo pri psih z mejno stopnjo praviloma odsvetovali. Radiološka kontrola istih desetih psov pri 24 mesecih starosti podpira domnevo, da se mejna stopnja bolezni lahko spremeni v lažjo ali težjo obliko KD. Prva radiološka diagnoza se na podlagi predlagane forenzične presoje ugotovi pri starosti manj ali več kot 6 mesecev. Končne radiološke ocene ("oba kolčna sklepa brez vidnih znakov KD") za pridobitev vzrejnega dovoljenja pasemskim psom pa naj se ne izdajajo pred starostjo 24 mesecev.
V Kopru je bila zadnji četrtek v juliju vaja Mobilne enote reševalnih psov za hitro posredovanje ob potresih doma in v tujini (MERP). Ponavadi sem zadolžena za opazovanje, vlečenje na ušesa in pisanje vtisov. Vendar mi tokrat ni uspelo, saj sem pristala v 'grobu', kjer sem lahko zrla le v temo, se v vročem poletnem večeru potila, poslušala, kdaj bodo psi prišli do mene in ugibala, kateri me je našel in nalajal.
Torej, kje se je 'zataknilo'? Zakaj o še eni uspešni vaji naših najbolj usposobljenih reševalcev, članov MERP, ne morem kaj dosti povedati? Ker me je takoj, ko sva se z Davidom pripeljala na delovišče, ujela vodja delovišča Vera Mikolič in mi dodelila nalogo markerja. Po koncu vaje sta me vodja ERP Obala-Koper in gostitelj tokratne vaje Roman Starman ter vodja MERP Tone Grad vprašala, kaj bom napisala o vaji. Nič, ker nimam pojma, kaj se je dogajalo! Bila sem namreč dve uri v 'grobu'. "Pa napiši 'pismo iz groba'", je rekel Tone. No, pa naj bo.
Po prvem navdušenju nad zdravim leglom se začno za vzreditelja tudi skrbi. Ni dovolj, da poskrbimo samo za prehrano mladičkov in jih, ko pride čas, oddamo novim skrbnikom. Vzreja pomeni mnogo več.
Priznani kinolog E. Trumler razdeli razvoj mladičkov na naslednja obdobja:
- vegetativno obdobje: 1. in 2. teden,
- prehodno obdobje: 3. teden,
- obdobje vtisnjenja: od 4. do 7. tedna,
- obdobje socializacije: od 8. do 12. tedna,
- obdobje rangiranja: od 13. do 16 tedna,
- obdobje hierarhije v tropu: 5. in 6. mesec,
- puberteta: od 7. meseca.
Prvo obdobje po porodu imenujemo vegetativno, saj se psički skotijo zelo nebogljeni. Imajo zaprte oči in ušesa, njihova telesca pa še niso sposobna sama uravnavati telesne temperature. Zato so življenjsko odvisni od zunanjega vira toplote. Grejejo se tako, da se stiskajo k telesu psice. Kadar pa imamo leglo v hladnejšem času, je dobro poskrbeti tudi za dodatno ogrevanje. Še posebej, kadar je leglo številno, psica težko dovolj ogreva prav vse mladičke. Pri ogrevanju z grelci moramo še posebej paziti na vlago v zraku, kajti presuh zrak lahko kvarno vpliva na razvoj mladičkov.
Če le imamo možnost, pripravimo psici kotišče v zaprtem, mirnem in dovolj toplem prostoru, s primerno stopnjo vlažnosti zraka. Kotišče naj bo lahko dostopno in dovolj veliko, da psica udobno leži na boku. V vegetativnem obdobju psički le jedo, spijo, se grejejo ob materi in sorojencih ter rastejo.
Foto: Andreja Strajnar
Pes nakazuje ponesrečenca
Za začetek malo zgodovine
Prvi zapisi o uporabi psa kot pomočnika pri iskanju in reševanju ljudi so znani iz leta 1707 in najdemo jih v dokumentih švicarskega samostana St. Bernard. Vsem je znano, kako so švicarski menihi s pomočjo bernardincev iskali in reševali onemogle potnike na prelazu St. Bernard.
Jana. Vse pravice pridržane.