Člani Enote reševalnih psov Obala smo se sredi novembra odpravili na obisk k varovancem koprskega Doma upokojencev. Polepšati in popestriti smo jim želeli eno popoldansko urico, zato smo jih obiskali skupaj z našimi kužki. Po enournem obisku, ki smo ga poimenovali Kinološka urica, smo bili zadovoljni vsi – tako varovanci kot mi.

Čeprav je bila to prva Kinološka urica v domu upokojencev, sta strah in trema minila že ob vstopu v dom, kjer so nas že nestrpno čakali. V dvorani so nas že čakali prvi radovedni varovanci, ki so do konca našega obiska prostor dodobra zapolnili. Tudi strah, kako bodo na številno občinstvo reagirali naši kužki, je takoj splahnel, saj so se na "gnečo" takoj privadili in se pustili čohati z vseh strani.


Naši kužki so se prepustili prijaznemu čohanju.

Na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani imamo poseben krožek. Ob četrtkih nas obišče skupina prijateljev iz Društva za zaščito živali Ljubljana. Ponavadi sta to Sara (moja kontaktna oseba) s svojima dvema manjšima kužkoma in Nina z mlajšim, vendar se jima tudi ostali pridružijo.

Vodijo skupino naših mlajših otrok, ki se jim včasih pridružijo tudi starejši (žal ne v tako velikem številu, kot smo na začetku upali), ki jih zanima zvedeti več o živalih, predvsem o skrbi za pse. Najprej smo rezervirali samo pol ure za krožek, pa smo ga morali podaljšati, ker smo ugotovili, da je to res premalo za vse informacije. Če je vreme slabo (kar zdaj je), smo ponavadi v naši dvorani, včasih (če ni pretemno in premrzlo) pa imamo krožek zunaj na našem dvorišču.

Ob branju raznih člankov o uporabi živali v terapevtske namene, še posebej psov, se mi je spomladi leta 2002 porajalo vprašanje (morda ne prvič): Ali bi jaz s svojim psom Tex-om lahko kaj podobnega storil?

Vzrok za takšno razmišljanje je bil in je pogojen z mojim in Tex-ovim značajem. Ta se navzven kaže z medsebojno usklajenostjo, s popolnim medsebojnim zaupanjem enega v drugega, z željo in pripravljenostjo kontaktirati z drugimi ...

Da so navedene trditve verodostojne, sklepam po dosedanjih dvajsetletnih izkušnjah, res da na drugih področjih, vendar je to temelj, da lahko presodim, kaj lahko ponudiva, na primer v domu starejših občanov.

Na tej osnovi sem pripravil ponudbo najinih možnih "storitev" in si pridobil soglasje odgovornih. Od takrat naprej se sproti dogovarjamo za urnik in za večino dela, tako da čimbolj ustrežemo ljudem, ki jim je storitev namenjena.

Znanstveniki so enotnega mnenja o pomenu domačih živali, posebej psov, pri zdravljenju pacientov, ki trpijo za stresom, osamljenih ljudi ter otrok. Razmerje med psom in otrokom ima visoko pedagoško vrednost. Že Konrad Lorenz je zapisal: "Pes prispeva k hitrejši socializaciji. Pes in otrok sta prijatelja na Ti; otrok ima vedno ob sebi zaupnika." To je zelo pomembno takrat, ko otrok le s težavo najde pot do sovrstnikov.

Pes zmanjšuje stres

Dr. Alan Beck iz univerze v Pensylvanii (ZDA) priporoča proti napetosti in razdražljivosti: "Vzemite si nekaj minut časa za igro s psom. To je najnaravnejše sredstvo proti stresu."

Psi točno vedo, kdaj sta lastnik ali lastnica nervozna. Tudi če so ljudje jezni, so s psi praviloma obzirnejši kot z ljudmi. Daljše študije Nacionalnega inštituta za zdravje v ZDA so pokazale, da s psi govorimo nežneje kot z ljudmi, izraz na obrazu je bolj sproščen, psa pa se nežneje dotikamo.