Kot vestni vzreditelji dalmatincev poleg vzreje z izključno slušno testiranimi starši, katerih rezultat testiranja je BAER +/+ (kar po 'domače' pomeni, da slišijo na obe ušesi), redno opravljamo tudi slušno testiranje mladičev pri vsakem našem leglu. S tem preprečimo, da bi v nadaljno vzrejo prišel pes, ki je gluh ali delno gluh, saj je gluhota dedna. Žal delne gluhosti ni moč ugotoviti brez elektronskega testiranja sluha in velikokrat se je že dogodilo, da so lastniki, ki so testirali starejše pse in ugotovili, da njihovi ljubljenčki ne slišijo na eno uho, le začudeno ogledovali rezultate testiranja in povedali, da si niso nikoli mislili, da bi lahko njihov pes bil na pol gluh, saj se je vedno normalno odzval na vse zvoke, šume, ...

V soboto, 13. 5. 2006, se je v Studiu Nege za male živali "Iv San Bernard" odvijalo elektronsko testiranje sluha ter pregled pogačice, katere je izvajala priznana veterinarka z Dunaja (Avstrija), ga. mag. Regina Bregenzer, tudi sama ljubiteljica psov in poznana, uspešna vzrediteljica bulterjerjev in kitajskih golih psov.

Ker me je kar nekaj ljudi spraševalo, kako testiranja potekajo, sem želela širši množici povsem preprosto predstaviti v besedi in sliki potek dogajanja, kot sem ga sama doživela.

M. Matko, dr. vet. med.

Sterilizacija je kirurški poseg, pri katerem z ovarihisterektomijo (odstranitev maternice in jajčnikov) ali ovariektomijo (odstranitev jajčnikov) dosežemo neplodnost, sterilnost psice (1).

Za sterilizacijo samcev in samic se v večini dežel uporablja naziv kastracija. Pri nas pa govorimo o kastraciji predvsem pri moških živalih.
Za preprečitev plodnosti zadostuje ovariektomija.
Ovarihisterektomija je najpogostejši abdominalni kirurški postopek v veterinarski kirurgiji.
Ovariektomija se največ opravlja v srednji Evropi in je po mnenju mnogih avtorjev (3) stvar tradicije. V Veliki Britaniji in ZDA pa za sterilizacijo pogosteje uporabljajo ovarihisterektomijo.

Dermodni sinus je tanek cevast ugrez kože na sredi hrbta, ki lahko sega do hrbtenjače. To je kongenitalna (prisotna ob rojstvu) nepravilnost, ki nastane zaradi napačnega ločevanja ektoderma (klični list, ki sprva leži na površju embrija, kasneje pa se iz njega razvijejo povrhnjica, epitelij stomoderma in proktoderma ter nevralna cev). Ta kanal ima vse značilnosti kože: dlake, žleze lojnice in seveda kožne celice.

S časom se kanal polni z odmrlimi kožnimi celicami, dlakami in maščobo in postane zelo primeren teren za razvoj bakterij.
Dermoidni sinus je danes poznan kot tipična nepravilnost pri rodezijskih grebenarjih, vendar se občasno (zelo redko) pojavi tudi pri drugih pasmah psov.

Vsak dan se srečamo z nešteto škodljivimi klicami, ki bi lahko prodrle v naše telo in povzročile bolezen. K sreči ima zdravo telo proti tem klicam učinkovito obrambo, ki je pri živalih in človeku zelo podobna. Če namreč v telo vdre povzročitelj določene bolezni, npr. virus ali bakterija, se začne pred njim braniti tako, da izdeluje protitelesa. Ta skupaj z različnimi obrambnimi celicami in posebnimi snovmi pomagajo uničiti škodljive klice in telesu ozdraveti.

Žal je okužba z naravnim povzročiteljem lahko za žival usodna, saj o bolezen dostikrat zelo izčrpa in poškoduje različna telesna tkiva, v mnogo primerih pa se lahko konča tudi s smrtjo hudo prizadete živali. Vse to lahko preprečimo s cepljenjem.

Kaj je cepljenje?
Pri cepljenju s cepivom vnesemo v telo oslabljenega ali mrtvega povzročitelja bolezni in tako spodbudimo nastanek odpornosti proti tej bolezni. V večini primerov je odpornost dovolj močna šele 10 do 14 dni po prvem cepljenju, traja pa različno dolgo (od nekaj mesecev do enega leta ali več, kar je odvisno od bolezni, vrste cepiva, zdravstvenega stanja živali, njene starosti in pasme). Pri odrasli živali je treba cepljenje v ustreznih časovnih presledkih ponavljati, mlado žival pa je zaradi protiteles, ki jih je dobila od matere, treba cepiti večkrat.

1. Uvod:

Opis pasme veliki švicarski planšarski pes, VŠPP – malo znane pasme v Sloveniji – sem si izbral za seminarsko nalogo, ker sem tudi sam želel izvedeti čim več podatkov o psih, ki jih ljubkovalno imenujejo "SWISSY". Pri nas jih je v rodovni knjigi trenutno 30. Doma imam samico te pasme in že marsikaj vem o njej, še več pa sem izvedel ob zbiranju podatkov in pisanju te seminarske naloge.
Hotel sem priti do dna tudi boleznim, ki najbolj ogrožajo to pasmo, kot je kolčna displazija, ki je najpogostejša in najnevarnejša bolezen VŠPP.

V prvem delu seminarske naloge sem se vrnil v preteklost VŠPP-jev, kjer navajam, kdaj so bili prvič opisani in nekaj drugih zanimivosti iz zgodovine tega psa. Opisal sem lastnosti in splošni videz pasme.

V drugem delu moje naloge raziskujem vzroke in posledice nastanka displazije kolkov, ki ima izvor v nepravilnem križanju te pasme, s katerim so skušali doseči specifičen izgled zadnjega dela telesa psov za razstave in tekmovanja. Na ta način so skoncentrirali gene, ki so deformirali kolčni sklep.

Pomemben del naloge je tudi terapija in zdravljenje te bolezni. Dobil sem podatke, ki so me zelo presenetili, saj so raziskave pokazale, da so terapije z zdravili večinoma močno škodljive za živali zaradi stranskih učinkov. Tako v razvitejših državah uporabljajo pri zdravljenju živali alternativne veje veterinarske medicine.

Dedne bolezni oči (kot so progresivna retinalna atrofija, očesne mrene, glavkom, retinalna displazija) so eden glavnih dednih zdravstvenih problemov, ki se danes pojavljajo pri skoraj vsaki pasmi psov in tudi pasma ameriški koker španjel ni izjema. Vsak vzreditelj, ki želi vzrejati kvalitetno tudi po zdravstveni plati, daje svoje pse redno testirati na te bolezni, marsikje pa so ti testi eden od pogojev za pridobitev vzrejnega dovoljenja.

Testi, ki dajo negativne rezultate pri starših niso garancija, da bodo zdravi tudi mladiči, je pa zato manjša verjetnost za obolelost le-teh in edini način, da se pojav teh obolenj zmanjša s tem, da se obolelih psov ne uporablja za nadaljnjo vzrejo. Zato priporočam vsem bodočim lastnikom ameriških koker španjelov da: