Tekst in fotografije Andreja Frankovič
Naš zgodnjepoletni dopustek je bil malo hecen, praktično zastonj , ampak zelo intenziven . Na državni praznik sva si na rame obesila vsak svoj (pre)težek nahrbtnik, Jagi na srečo ni bilo treba nositi, pa smo šli, po slovenski Jakobovi poti od Ljubljane do Trsta, ca. 140 km. Nič kaj romarsko , pa vseeno je bilo časa za "srečanja s samim seboj" in z bolečimi nogami več kot dovolj ... pohodniško, na easy, brez časovnih ali relacijskih določil . Šotor je bil z nami in spali smo lahko tako rekoč kjerkoli . Glavna skrb je bila oskrba z vodo. Razen žeje se da vse potrpeti.

Do zadnjega dne ni bilo jasno, ali bomo sploh kam šli in kdaj, tako da o kakših pripravah ni bilo ne duha ne sluha ... pa se bolje skoraj ne bi moglo iziti.

Jagi je hrabro prestala svojo prvo, slabi dve uri trajajočo vožnjo z vlakom na relaciji Sežana - Ljubljana. Z nagobčnikom smo malo sleparili. Sprevodnik je vprašal, ali potrebujemo povratno karto, pa sem mu pojasnila, da bomo šli nazaj kar peš. Sploh ni dojel .

Avtorica: Karmen Kajdiž
Mentorica: izr. prof. dr. Andreja Avsec
Povzetek diplomskega dela

Diplomsko delo preverja, kakšne so povezave med spremenljivkami odnosa med lastnikom in njegovim psom (navezanost lastnika na psa in predanost lastnika psu) in lastnikovim zaznavanjem stresa ter subjektivnim emocionalnim blagostanjem lastnika, ki ga v laični literaturi mnogi imenujejo kar sreča. Navezanost lastnika na psa se predvsem navezuje na čustvovanje in doživljanje lastnikovega odnosa do svojega psa, predanost psu pa označuje trdnost tega odnosa. Ob večji predanosti lastnika psu je večja verjetnost, da se lastnik psa ne bi "znebil" zaradi morebitnih visokih veterinarskih stroškov, vedenjskih težav psa ipd.

Primarno nas je zanimalo, ali navezanost lastnika na psa in predanost lastnika psu pomembno napovedujeta lastnikovo subjektivno emocionalno blagostanje in raven zaznavanja stresa v dveh situacijah (v zadnjem mesecu in v času interakcije lastnika s svojim psom).

Ker predhodne raziskave kažejo, da je pomemben napovednik čustvovanja in zaznavanja stresa osebnost posameznika, je v diplomski nalogi doprinos osebnosti in tudi demografskih lastnosti lastnikov psov kot so spol, starost ipd. nadzorovan.

V raziskavi je sodelovalo 471 udeležencev. Povprečna starost udeležencev je bila 34,57 let. Najmlajši udeleženec je bil star 17 let, najstarejši pa 70. V raziskavi je sodelovalo 399 žensk in 72 moških lastnikov psa. Povprečna starost psov je bila 51,19 mesecev, torej nekaj več kot 4 leta. Najmlajši pes je bil star 2 meseca, najstarejši pa 180 mesecev, torej 15 let. 299 psov je bilo pasemskih psov z rodovnikom, 172 psov pa mešancev.


foto arhiv mojpes.net

Da je Mince princeska, ni nič novega. Ko sem ga dobila, je bil diagnosticiran s hipertrofno osteodistrofijo. Kar po kmečko pomeni, da ima na zadebeljenih delih dolgih kosti v nogah luknje. Hvalanevemžekomu so se te luknje odločile, da ne bodo brstele, kar je bil najboljši možni izid za našo rdečo pošast. Zato sva zunanji svet spoznavala šele pri dobrih sedmih mesecih, ko je bilo jasno, da bo s kostkami vse v redu in da ne bo potrebna evtanazija. Že prej, kasneje pa še bolj intenzivno, se je kazalo, da je Minec bolj plašljive sorte. Navajati ga je bilo treba na avtomobile, tovornjake, sesalce, pse ... No, to smo nekako zmogli. Princeska so sicer še vedno prepričani, da je sesalec nadvse grozna žival. Ko se prikaže iz svoje votline, se Mince spravijo v najmanjšo možno luknjo in počakajo, da napad hrumenja mine. Princeska se zaradi svojih naluknjanih kosti ne bi smel igrati s težjimi psi. če se slučajno tega loti in težja žival teče proti njemu, se vrže ob tla in vrešči, še preden sploh pes pride do njega.

Neža Vilhelm


Znameniti mozaik v vili iz Pompejev

Izmed pasem psov, ki jih omenjajo klasični avtorji, so morda najbolj znani hitri lakonijci in težji molosi. Obe pasmi izvirata iz Grčije, Rimljani so ju pa uporabljali za lov (canis venaticus) in za pse čuvaje čred (canis pastoralis). O teh dveh vrstah sta pisala tudi Vergilij in Horacij.

Kato je prvi Rimljan, ki je pisal o kmetovanju, čeprav je delo De agricultura več kot le zbirka nasvetov o uspešnem delu kmeta. Pravi, da morajo biti psi podnevi privezani, da bodo ponoči bolje čuvali. Varon se s tem strinja. V svojem delu De re rustica (iz leta 37 pr. n. št.) je svetoval ženi, ki je ravno kupila kmetijo, naj si kupi nekaj psov, ki bodo podnevi spali v hiši, ponoči pa čuvali posestvo zunaj. Menil je, da nobena farma ni varna brez njih. (I.19.3). Poznali so dve vrsti psov: lovske pse za gonjenje divjadi v gozdu (današnji goniči) in pa čuvaje čred. Varon omenja samo čuvaje - pes čuvaj mora biti pravi mojster, da jo varuje. Imeti mora veliko glavo, spuščena ušesa, močan vrat in ramena, široke šape in močan rep. Njegov lajež mora biti močan in globok. Dlaka naj bi bila bela, da bi se ga lažje prepoznalo v temi. Poskrbeti je treba, da so psi iz dobre vzreje, bolje jih je pa kupiti pri pastirju kot pa pri lovcu, saj je le tako mogoče zagotoviti, da je pes šolan za varovanje ovc in ne za gonjenje divjadi. Vrat naj mu varuje usnjena ovratnica (melium). Ko je volk enkrat ranjen, je manj verjetno, da bo napadel drugega psa, tudi takšnega, ki nosi ovratnico.

Vse ljudi naprošam, da prenehajo z metanjem petard, raket in ostalih pirotehničnih izdelkov, saj s tem vznemirjajo živali, sebe pa postavljajo v neposredno nevarnost. Hrupa se živali izredno bojijo, delovne živali (psi vodiči, psi pomočniki) pa svojega dela zaradi vas ne morejo opravljati, saj jih je preveč strah.

Poleg vsega: ali se res želite izpostavljati takšni osebni nevarnosti? Ali si želite, da bi vam petarda odnesla prst, roko, nogo ali morda razlila oko? Ali si res želite, da bi se del vašega telesa spremenil v ožgan kos cvrčečega mesa? Če je vaš odgovor "ne", denar, ki bi ga sicer namenili za drage pirotehnične izdelke, rajši razdelite med ljudi, ki letos svojim otrokom zaradi pomanjkanja ne bodo mogli kupiti novoletnega darilca.

Aleksandra Surla, slepa lastnica psa vodiča

---

Na mojpes.netu se pridružujemo Aleksandrinemu pozivu in vse ljubitelje pirotehnike tudi sami lepo lepo prosimo, da pomislite na vse živali, ki jih vaše kratkotrajno veselje spravlja v strahoten stres. Veliko psov čuti in izraža posledice enkratnega srečanja s pirotehniko vse življenje, mnogo jih v nenadnem strahu pobegne in med brezglavim begom konča pod kolesi ali kako drugače. če se zaradi vašega pokanja prestraši pes vodnik, ne bo v nevarnosti le on sam, temveč tudi njegov lastnik. Se zavedate vseh teh odgovornosti, ko prižgete vrvico?

Žal se lahko temu v norem decembru izognemo le z vašo pomočjo - tako, da se odpoveste petardam. Vsakemu, ki se bo odpovedal svojemu 'glasnemu' užitku, se v imenu vseh psov in drugih živali že v naprej zahvaljujem.

Jana Pahovnik
23. 12. 2011

Petarde - veseli december za pse ni vedno vesel

Spoštovani,

Kot članica izvedenske komisije, sem leta 2006 sodelovala pri izvedenskem mnenju glede vedenja psa Atosa, rojenega 30.12.2004, št. čipa 705230000029598, nastanjenega v Zavetišču za zapuščene živali Gmajnice, začasno odvzetega skrbnici Zori Roter. Naloga komisije je bilo preučiti "napadalno vedenje do ljudi in živali v preteklosti in preučiti, kakšne so možnosti, da pes napad ponovi" ter "ali skupno sobivanje z drugimi psi povečuje agresivnost psa v posamezni situaciji".

Naša naloga je bila tudi "V primerih ko se psa obravnava z drugimi psi, se pri postopku izvedeništva ugotavlja tudi vpliv drugih dveh psov, in sicer psa pasme bullmastiff z imenom ATLAS, roj. 30.12.2004, št. čipa 705230000022767 in JOY, roj. 24. 5. 2000, št. čipa 705060000008528. Psa sta nastanjena v Zavetišču za zapuščene živali Gmajnice, Gmajnice 30, 1000 Ljubljana".

Komisija je imela enajst srečanj, pogovorov z gospo Roter in gospodom Baričevičem ter na koncu podala svoje mnenje, ki je bilo poslano na VURS.

Komisija ni predlagala vrnitve omenjenih psov in podala tudi obrazložitev za svoje mnenje.

Kasneje so bile izoblikovane druge komisije glede reševanja te zadeve, vendar nisem bila več vabljena kot izvedenka.

Menim, da bi morale biti v zvezi s to tragedijo ugotovljene vse nepravilnosti v ocenah in postopku in znana vsa dejstva. To smo dolžni vsem prizadetim.

Metoda Mikuž, univ, dipl, prav., BSc, PGDip(cabc)(Univ. v Southamptonu, VB)
svetovalka za vedenje družnih živali
zaprisežena sodna izvedenka za kinologijo
kinološka inštruktorica in med. kin. sodnica

Dokumenti: Izvedensko mnenje 1. komisije

Sklep VURS o sestavi komisije in njenih nalogah za izvedbo izvedeniškega mnenja

Program preizkusa vedenjskih značilnosti psa Atosa

Pogovor s skrbnikoma 12. september 2006

Izvedeniško mnenje o vedenjskih značilnostih psa pasme bullmastif Atosa

Nekaj razmišljanj - brez sprememb!

Sem pa vedno nekje "zraven"

V teh dneh sem se že nekajkrat spravila pisat tekst o tem, kako gledam na celotno "pasje" dogajanje zadnjih let in na dogodek, ki je sprožil vse to intenzivno razmišljanje in delovanje. Pa mi ne gre. Vsak dan poskusim, pa nekako ne uspem priti dlje od točk, kaj bi bilo treba postoriti, da bi bilo ... kolikor toliko znosno. Znosno na pasjih, človeških, zakonskih in moralnih točkah. Da bi bilo skupno življenje psov, skrbnikov in vseh ostalih strpno, urejeno, odgovorno, lepo in prijetno.

Vem, da se nič v življenju ne odvija samo v pozitivnih smereh in nekateri pravijo, da naša življenja ne bogatita samo sreča in zadovoljstvo, temveč predvsem ovire in težave. Tale težava, s katero se še posebej v zadnjem času srečujem, je nekako prevelika, da bi na koncu le uzrla točko, kjer naj bi se spet prikazala "sreča in zadovoljstvo". Pa vendar ... upanje umre zadnje.

Seminarska naloga pri splošni maturi

Avtor: Martina Lah
Mentor: Blaž Mršič, prof.
ESIC Kranj – Gimnazija
Kranj, 2008/2009
[objava na mojpes.netu: 31.8.2009]

KAZALO VSEBINE
1. Uvod
2. Odnos Slovencev do živali
2.1. Mučenje živali v Sloveniji in tujini
2.1.1. Primeri namernega fizičnega mučenja živali
2.1.2. Prostoživeče živali
2.1.3. Preprodajalci živali
2.2. Vzorna skrb za živali
2.2.1. Pasji športi
2.2.2.1. Agility
2.2.1.2. Rally Obedience
2.2.2. Vzgoja
2.2.3. Lepotne in veterinarske storitve
2.2.3.1. Sterilizacija in kastracija
2.2.3.2. Evtanazija
2.3. Živali kot korist ljudem
2.3.1. Psi reševalci
2.3.2. Psi kot pomoč slepim in drugim bolnikom
3. Zakonodaja na področju zaščite živali
3.1. Delovanje zavetišč in društev za živali
3.2. Delovanje Veterinarske uprave
4. Anketa
5. Zaključek
6. Viri
7. Priloge

Upepelitev človeškega trupla po smrti se nam zdi nekaj samoumevnega. Vendar pa ko umre naš družinski član, ki spada v splošnem izrazoslovju med domače živali oz. hišne ljubljenčke, upepelitev ni tako enostavna.

O težavah pri postopkih je bilo že nekaj napisanega in ko smo se sami soočili s to izkušnjo, smo se strinjali, da bi bilo dobro, da bi na enem mestu imeli napisane vse korake. Takrat, ko te doleti takšna situacija, si zelo nejevoljen brskati po spletu, klicati naokoli, da prideš do pravih podatkov, saj bi takrat rad imel trenutke za prebolevanje žalosti in soočanje z njo.

Zato smo se odločili, da naše izkušnje in podrobnosti v postopku posredujemo naprej in mogoče s tem pomagamo ljudem, da se od svojih dragih ljubljenčkov poslovijo na takšen način, ko se poslavljamo od človeških prijateljev:

Pri nas smo se morali odločiti za uspavanje. Z veterinarjem, Veterinarsko kliniko za male živali v Lescah na Gorenjskem smo se dogovorili, da uspavanje opravimo zjutraj, da lahko v enem dnevu izpeljemo vse postopke. S svojim avtom smo nato truplo prepeljali v plastični vrečki, ki jo dajo v Veterinarski kliniki, in škatli (škatla mora biti s pokrovom - po pravilih Veterinarske uprave RS, kupite pa jo lahko v Bauhausu, Merkurju ... Mi smo kupili eno kar precej veliko na koleščkih, ki se je kasneje izkazala za dokaj priročno zaradi prenašanja v avto, iz avta) na enoto Veterinarske uprave v Naklo, nato pa v krematorij v Avstrijo skupaj s papirji, ki smo jih dobili pri veterinarju in na upravi.

Na OŠ Franceta Prešerna v Črenšovcih smo se odločili, da bomo Svetovni dan varstva živali (4. oktober) obeležili na prav poseben način. Odločili smo se, da je čas, da na šolo povabimo živali, da se nam same predstavijo.

V sodelovanju s prijaznimi lastniki živali smo za razredno stopnjo pripravili doživljajsko predstavitev živali. Takšna izkušenjska metoda učenja je še posebej primerna za učence nižje stopnje, ker so otroci v tem obdobju veliko bolj vedoželjni in okolico doživljajo mnogo bolj celostno, z vsemi čuti.

Na šolo smo povabili Elvisa Denića, ki je s sabo pripeljal psički, dobermanko Abo in mešanko Daisy.
Pripotovali so s Ptuja. Ko so učenci zagledali v učilnici ti dve psički, niso ostali ravnodušni. Nekatere je bilo strah, drugi so bili navdušeni. Tisti prvi so se hitro pustili prepričati, da sta psički več kot prijazni do otrok in da jih imata celo zelo radi. To sta namreč dokazali. Pokazali sta trike, ki jih znata. Kljub temu, da sta vsako šolsko uro spoznali nove učence, nista mogli skriti utrujenosti, ki ju je zagrabila proti koncu. Lastnika sta na vsak način hoteli prepričati, da ju odpelje raje nekam v naravo ...