Pes nakazuje ponesrečenca

Za začetek malo zgodovine

Prvi zapisi o uporabi psa kot pomočnika pri iskanju in reševanju ljudi so znani iz leta 1707 in najdemo jih v dokumentih švicarskega samostana St. Bernard. Vsem je znano, kako so švicarski menihi s pomočjo bernardincev iskali in reševali onemogle potnike na prelazu St. Bernard.

Pot, na koncu katere običajen pasjeljubec postane vodnik reševalnega psa, je vse prej kot kratka in enostavna. Večina ljudi, ki se ne ukvarja s šolanjem reševalnih psov, pa o njej verjetno niti ne razmišlja. Ne ve, da morajo kandidati za vodnike oziroma juniorji najprej opraviti sedem teoretičnih in praktičnih izpitov, da lahko sploh pristopijo k izpitom s psi. Najprej se morajo nekaj mesecev skoraj vsako soboto in nedeljo voziti na predavanja v Ljubljano in na Ig, kjer se spoznajo z ruševinami, potresi, prvo pomočjo psu in ponesrečencu, orientacijo, vrvno tehniko in radijskimi zvezami. Nato jih čaka še sedem izpitov. Letošnji izpiti pa so se za večino podmladka Enot reševanih psov Slovenije končali na velikonočno soboto.

Vsako leto se za šolanje reševalnega psa odloči nekaj deset pasjeljubcev, ki se jim to delo zdi zabavno. Inštruktorji od vsega začetka opozarjajo, da ne gre le za zabavo s psom, ampak gre za način življenja, naporne treninge in izpite. Najbolj goreči pa se tega ne ustrašijo in se zadeve lotijo z vso resnostjo. Že med šolanjem pogosto odpadejo tisti, ki ne mislijo resno in tisti, ki jim preživljanje večine prostega časa s psom ne pomeni veliko.

Hrvaška ekipa pred začetkom iskanja

Sredi aprila so se v Ljubljani zbrali reševalci iz petih držav. Preizkusili so se na mednarodni vaji, ki so jo pripravili Društvo vodnikov reševalnih psov Slovenije (DVRPS) in oddelek za zaščito, reševanje in civilno obrambo Mestne občine Ljubljana (MOL). Reševalni timi so morali v dveh dnevih opraviti deset preizkušenj, ki so od njih zahtevale veliko znanja, trdega dela, sposobnosti, kondicije in še česa. Vaja je bila pomembna, ker je bila umeščena na urnik strokovnih prireditev Mednarodne organizacije reševalnih psov (IRO), še bolj pa zato, da so reševalci preverili svojo pripravljenost in kakovost svojega dela primerjali s kolegi.

21 reševalnih ekip, v katerih so bili po trije timi (vodniki in njihovi psi), je moralo v dveh dnevih opraviti deset preizkušenj (tri iskanja v ruševini in dve pogrešanih v naravi, orientacijo, vrvno tehniko, nudenje prve pomoči, sled in vožnjo s čolnom). Da so bili uspešni, so morali poiskati najmanj 70 odstotkov skritih markerjev. Uspešnih je bilo devet ekip, med njimi pet slovenskih. Slovenci smo na vaji imeli šest ekip – dve iz Enot reševalnih psov Slovenije, dve so imeli DVRPS, dve pa Klub vodnikov reševalnih psov iz Kranja. Tri ekipe so imeli čehi, pet Nemci in pet Avstrijci ter dve Hrvati.

Iskanje v ruševini

Pri iskanju na treh različnih ruševinah (dve sta bili v nekdanji tovarni koles Rog, ena pa v nekdanji trgovini Astra) reševalci niso vedeli, koliko markerjev imajo skritih. A to se ni zdela največja težava, saj so bila delovišča precej velika in zahtevna. Na zunanjem delovišču v Rogu je bilo poleg velikosti terena in različnih stavb, ki jih je bilo treba preiskati, delo dodatno oteženo zaradi številnih ljudi, ki so se neprestano sprehajali sem in tja. Prav tako so si svoj "štab" tik ob delovišču postavili markerji. Morda je bil odprt ogenj v železni posodo res namenjen zgolj temu, da markerji niso bili lačni (ves čas so si namreč pekli hrenovke), pa se je bolj zdelo, da hočejo otežiti delo psom. Verjetno bi marsikateri raje pojedel dišečo hrenovko, kot pa iskal skrite markerje. Ampak psi na množico ljudi in na hrenovke sploh niso reagirali.

V črni na Koroškem, kjer vsako leto zimski mir skalijo arhitekti gradov pod Peco, so sredi marca mir kalili še vodniki reševalnih psov in njihovi štirinožni prijatelji. Zbrali so se namreč na vaji skupine za iskanje pogrešanih v naravi (SIP). Tokrat so se jim pridružili tudi kandidati za nove reševalce, pred katerimi so še teoretični in praktični izpiti iz orientacije. če so se (bolj ali manj izkušeni) člani SIP potili ob hoji navkreber, pa so se (bolj ali manj izgubljeni) juniorji potili ob iskanju kontrolnih točk.


Uf, kje je sever?!

Enota reševalnih psov (ERP) Obala Koper je minuli vikend v Kopru "gostila" člane Mobilne enote reševalnih psov za hitro posredovanje ob potresih doma in v tujini MERP. Organizirali smo namreč drugo letošnjo vajo, ki je bila na delovišču koprske severne obvoznice v Luki Koper. Razen manjših spodrsljajev je akcija tekla gladko in brez večjih težav. Glavna ugotovitev februarske vaje pa je bila, da vodniki reševalnih psov niso navajeni dela v trojicah, saj večino časa delajo sami s svojimi psi.

Za februarsko vajo si je operativni vodja MERP Tone Grad zamislil delo v trojkah, pri katerem se morajo vodniki veliko usklajevati med seboj. Izbira se je na koncu vaje pokazala kot odlična, saj so vsi ugotavljali, da tega niso navajeni. Večino treningov in vaj (da o izpitih in preizkušnjah niti ne govorimo), so namreč vodniki odvisni sami od sebe in svojega štirinožnega reševalca. Skoraj nikoli pa ne delajo tako, da bi morali reševanje in iskanje pogrešanih usklajevati še z ostalimi člani tima.


Vodniki so se morali na delovišče s psi spustiti po vrvi.

Čeprav je petek, 13., za vraževerne nesrečen in slab dan, pa je bil za novo ekipo Mobilne enote reševalnih psov za hitro posredovanje ob potresih doma in v tujini (MERP) vse prej kot to. Imela je namreč prvi letošnji trenig z novim vodstvom na ruševinah na Igu. Novi šef, Tone Grad, si je za prvo ponovoletno vajo zamislil iskanje dobro skritega markerja in iskanje na bližino, kar pomeni, da so morali vodniki svoje pse zelo aktivno usmerjati po ruševini.

Nova ekipa MERP se je na prvem treningu spopadla z dvema načinoma dela, ki za vodnike in pse nista prav vsakdanja. Ena skupina, ki jo je vodil namestnik operativnega vodje Matjaž Zanut, je iskala dobro skritega markerja, s katerim pes ni imel neposrednega stika. Kot marker je dve uri v dobro skritem "grobu" (skrivališču) na mrzli ruševini vztrajal vodja MERP Tone Grad, psi pa do njega niso imeli neposrednega dostopa. Prav to je bilo za vodnike in pse najbolj težavno, saj – kot je po treningu povedal Zanut – si na rednih treningih reševalci premalokrat vzamejo čas in naredijo zares dobro skrite grobove.


Psi so se na zasneženi ruševini odlično znašli

Reševanje ljudi s pomočjo psov ima v Sloveniji že več kot polstoletno tradicijo. Šolanje reševalnih timov intenzivno poteka že od sredine 70. let, le 15 vodnikov pa vsako leto pride med najboljše. V državno Mobilno enoto reševalnih psov (MERP) za hitro posredovanje ob potresih doma in v tujini. Sestava za leto 2006 je znana, zadnjo preizkušnjo pa so kandidati novembra opravljali v zapuščeni vasici Zanigrad, ki leži tik pod kraškim robom, malo višje od Dola pri Hrastovljah. In prav tam je bila idelana priložnost za pogovor s "prvim možem" Enot reševalnih psov Slovenije (ERPS) Vladom Gerbcem.

Slovenci so se s šolanjem reševalnih psov začeli ukvarjati pred dobrimi 50. leti. Začetkov se poveljnik ERPS Vlado Gerbec spominja tako: "Začelo se je približno sredi 70. let, ko so se Slovenci seznanili s švicarskimi rezultati. Švicarji so se takrat že ukvarjali z lavinskimi psi in ruševinarji. Takrat smo začeli tudi pri nas razmišljati, da bi lavinske pse, ki smo jih že imeli, prešolali za delo v ruševinah. Priložnost se je pokazala, ko so delali cesto med Ljubljano in Vrhniko in so na Logu podrli nekaj zgradb. Reševalci, gorski reševalci in policaji so svoje pse tam prvič preizkusili. Zanimalo jih je, kako se bodo lavinski psi obnesli pri iskanju oseb, zasutih v ruševinah. In pokazalo se je, da se stvar da speljati, vendar pa je treba ob tem upoštevati nekatere specifike. In takrat se je zadeva začela."


Poveljnik ERPS Vlado Gerbec skrbi za "reševalski" naraščaj

KD Šmarna gora uspešno izpeljal še en Talanov memorial

V soboto, 10. septembra, smo se vodniki reševalnih psov z vse Slovenije zbrali v Ljubljani na sedmem Talanovem memorialu, ki ga je organiziralo Kinološko društvo Šmarna gora. 45 vodnikov reševalnih psov (med njimi trije hrvaški) so morali pokazati, kako delujejo kot skupina in kako bi se obnašali v resnični reševalni akciji.

Cel dan so se ekipe, v katerih so bili po trije reševalci, selile po različnih deloviščih (na poligonu, ruševini in v gozdu), kjer so iskale ponesrečence, se "mučile" s poslušnostjo, premagovanjem ovir in dokazovanjem znanja vrvne tehnike ter prve pomoči.

Memorial ni namenjen tekmovanju med vodniki, pravi pobudnik vsakoletnega srečanja in vodnik reševalnega psa z 20-letnimi izkušnjami Marko Bručan iz KD Šmarna gora, pač pa je "simulacija prave akcije," v kateri morajo vodniki pokazati vse znanje, ki so si ga pridobili s šolanjem.


Psi so morali premagati ovire, ki so bile zelo podobne resničnim oviram v pravi akciji.

Med 24. in 28. avgustom 2005 je v Zagorju ob Savi potekal 12. mednarodni poletni tabora usposabljanja reševalnih psov. Letos so ga pripravili Komisija za reševalne pse pri Kinološki zvezi Slovenije, Kinološko društvo Zagorje ob Savi in njihova Sekcija za reševalne pse, ki prav letos praznuje 10. obletnico delovanja. Med 24. in 28. avgustom se je tako v Zagorju zbralo 187 vodnikov reševalnih psov iz Slovenije, Nemčije, Hrvaške, Italije, Avstrije, Švice, Slovaške in Madžarske.


Vodniki so se s psi vsako jutro zbrali in odšli vsak na svoje delovišče.

Psi, ki rešujejo življenja

Človek si je psa udomačil že davno nazaj. Nato ga je začel šolati. Razlog je bil verjetno ta, da bi z njim laže živel in shajal. Kmalu pa so ljudje spoznali, da so psi pametna bitja in so jih začeli šolati za posebne namene. Tudi za pse reševalce. To so tisti kužki, ki rešujejo življenja zasutim pod ruševinami ali pod snegom in izgubljenim v naravi. To so psi reševalci.

Malo zgodovine

Prvi psi reševalci so bili bernardinci, ki so jih vzgajali švicarski menihi v samostanu na prelazu San Bernard. Prvi zapisi o uporabi reševalnih psov tako segajo že v leto 1707. Nato so v začetku minulega stoletja začeli pse za iskanje pogrešanih v tundrah šolati v Skandinaviji, po vsej Evropi pa med vojno za pomoč v sanitetnih enotah.

Leta 1938 je kinolog in gorski reševalec Ferdinand Schmutz dobil idejo o šolanju lavinskih psov (psov, ki iščejo ponesrečence, zasute pod snegom).
Kar 30 let je nato trajalo, da so Švicarji začeli šolati reševalne pse, kot jih poznamo danes. Vsaka država je nato oblikovala svoj sistem šolanja, rezultat pa je vedno enak: pes, ki rešuje življenja.


Reševalec Shark