Iz SLO-CANIS javljajo, da so psa Dona za pomočnika pripravili do konca in Tjaša bo za božička prejela prelepo darilo - svojega nežnega spremljevalca psa pomočnika Dona. Obenem se zahvaljujejo vsem, ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi njihove humanitarne akcije Z malo dobrote do sreče na vrvici. Z akcijo bodo nadaljevali tudi drugo leto in z zbranim denarjem bodo poskušali uresničiti še eno srečo na vrvici. Sporočajo tudi, da so zelo ponosni na dejstvo, da je SLO-CANIS letos v septembru dobil Status humanitarne organizacije, ki jim ga je podelilo Ministrstvo za zdravje.
Podprite humanitarno akcijo Z malo dobrote do sreče na vrvici, prosimo prispevajte 1 Eur preko sms sporočila: PES na 1919. Z donacijo združenju boste pomagali vzpostaviti Center za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov. Hvala v imenu članov združenja SLO-CANIS.
SLO-CANIS, www.slo-canis.net, www.reps.si, info@slo-canis.net, gsm: 041 38 00 39
Tjaša in njen pes pomočnik Don
V četrtek sva z Mincem spet obiskala babice in dedke v Domu za starostnike na Taboru v Ljubljani. Ker že kar en mesec nisva delala (zadnjič so nama pozabili sporočiti, da je najin obisk prestavljen za 14 dni), sva bila oba v četrtek kar utrujena. Danes pa že spet v službo. Mince so me že navsezgodaj grdo gledale, saj so videle, da sem začela pripravljati rdečo torbo, v katero sem zložila posodo za vodo, priboljške (no, tu je še pokazal malo veselja), rutko, glavnik (Kristusove gatke, a še ta šok, ali kaj) in pa žogo (okej, tu je bila uboga rdeča žival že čisto zbegana). Potem pa hop, Mince, v prtljažnik. Gremo! In vai via proti Novemu mestu. Tam so naju že čakali romski otroci, a je moral biti prej na vrsti še kviz. Prišlo je šest malčkov. Ena se je precej bala psov, drugi niso bili čisto prepričani, ali se bojijo ali ne. Pa smo se šli: kako se približati kužku, kako ga božati, kako mu dajati priboljšek, kako in kolikokrat ga peljati na sprehod. Pa s čim ga hraniti (no, ugotovili smo, da človeški ostanki enkrat na teden ne bojo šli skozi). Pes na verigi? Ja, tudi tu morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, a ne? Pa sterilizirati in kastrirati bi bilo tudi potrebno. Skratka govorili smo o temah, ki so nam samoumevne, njim pa ne čisto. Ampak ugotovitev deklice, da je pes skrb in strošek, je pa le dala misliti, da smo se mogoče premaknili za milimeter v pravo smer. Deklica, ki se je bala psa na začetku, ga je na koncu že držala za vrvico, z Mincem sva pa lahko šla mimo, ne da bi jo zadela kap in bi vreščala naslednje tri minute in četrt. Tako da mission accomplished. Imeli smo se luštno, svoje delo smo opravili. In se priporočamo še za kako vabilo ob naslednji priložnosti.
Neža Vilhelm
Kontakt: Ambasadorji nasmeha
Veliko ljudi se psov boji. Nekateri imajo res slabe izkušnje zaradi raznoraznih pobezljanih psov, ki so skakali po njih, jih ugriznili … Nekatere je pa okolica enostavno naučila, da so psi hudi, da jih bodo ugriznili, da so umazani, leglo bolh in bakterij. Večina ljudi živi s tem strahom, čeprav jih ta pri vsakdanjem življenju omejuje. Pohvalno je, da nekateri ljudje želijo ta strah premagati. Nekaj se jih je že obrnilo na naše društvo. Uporabniki spoznajo najprej manjše kužke, se z njimi sprehajajo, spoznavajo njih in njihove navade, preko njih spoznavajo druge pse in njihove navade in obnašanje. Kasneje spoznavajo tudi večje pse iz društva in njihove prijatelje. Tako se postopoma navadijo na pasjo govorico, jo spoznajo in razumejo ter znajo ustrezno odreagirati na pse, ki po svetu hodijo brez nadzora. Tako lahko tudi ugotovijo, kdaj pes res misli napasti in kako se na to odzovejo ter kdaj je pes prijazen in želi samo pozdraviti. Delo poteka individualno in po dogovoru, s tempom, ki je primeren posamezniku.
Kontakt: www.ambasadorji.org
Neža Vilhelm
Najprej se bom skregala sama s sabo glede naslova. Delo se vsaj meni zdi nekaj, kar moram početi, da ... Ponavadi zato, da preživim, da nekako skrpam konec meseca z začetkom. če pa nekaj počnem prostovoljno, se po moji kurji pameti ne kvalificira kot delo, ampak kot nekakšen hobi. In hobije opravljamo iz veselja.
Večkrat sem razmišljala o tem, kaj bi lahko delala, kako bi lahko pomagala tistim, ki nimajo. Nikoli ni bilo ne časa ne volje. Sem in tja sem nakazala denar kakemu zavetišču za živali (po navadi Zavetišču za živali Horjul), ampak zavedala sem se, da je to bolj gašenje požara kot pa reševanje problema. Zavedam se, da svetovnih problemov ne morem rešiti, a vseeno pa moram narediti tisto, kar lahko. če sem poštena, se mi loviti živali po terenu ne da (saj vem, no). Klobuk dol pred tistimi, ki to počnejo. Sama se trudim sicer po najboljših močeh, da so pač moje živali pod kontrolo, da se ne parijo kar povprek (in torej ne delajo problemov). če naletim na žival, ki potrebuje pomoč, pomagam. Ampak ne hodim pa po svetu s tem namenom, da bi reševala živali. Mislim namreč, da če želim nekaj dajati drugim, moram biti v prvi vrsti sama navdušena nad tem 'delom'. Saj bo navdušenje odtehtalo kilometre, ki jih je potrebno narediti, pa slabe dneve, morebitne neuspehe, navdušenje bo gotovo premagalo utrujenost, na katero bi se kdaj zgovorila, premagalo bo t. i. pomanjkanje časa, ki pogosto služi kot izgovor, da nečesa ne naredimo.
foto Alenka Klemenčič
V Idriji se je v soboto, 10. septembra 2011, zgodil Prvi slovenski dan psov pomočnikov. Organizator enodnevne dobrodelne prireditve je bilo idrijsko društvo za šolanje psov pomočnikov K9 Servis. Namen dogodka je bil širšo javnost seznaniti z različnimi tipi psov pomočnikov, jim predstaviti, kako poteka šolanje psov pomočnikov, predstaviti druge kinološke dejavnosti, poiskati ustrezne kandidate za pse pomočnike in zbrati donatorska sredstva za šolanje psov pomočnikov.
Zvezda dneva je bila švicarska bela ovčarka Slo-White Rose Hydrargium Hope - Bela, ki jo je donirala psarna Slo-White Rose, za življenje in delo z gibalno ovirano osebo iz Tolmina pa jo pripravlja Maja Golob, kinologinja, ki se je za usposabljanje psov pomočnikov izobraževala v ZDA.
Bela in Maja
Stanovalci doma so nad temi uricami navdušeni, saj je marsikateri med njimi imel doma kakšno žival. Še posebno radi imajo manjše pse, ker jih lahko primejo v naročje. Veseli so, če zna pes kaj pokazati. Kadar je toplejše in lepše vreme, so kinološke urice zunaj. S temi uricami želimo našim stanovalcem prikazati najrazličnejše pasme psov. Na uricah tudi veselo zapojejo, saj pripelje g. Kugonič kdaj s sabo tudi kakšnega gosta, ki nam zaigra na kitaro, citre, zapoje...
Ne smem pozabiti omeniti naših dosedanjih gostov na uricah in se jim še v imenu stanovalcev zahvaliti. Poleg tega, da imajo radi živali, imajo radi tudi sočloveka in na naše urice prihajajo prostovoljno.
Z g. Kugoničem imava še eno željo . Mogoče se bo kdo izmed vas odločil in nam predstavil svojega psa. Takrat naj stopi v kontakt z kinologom Kugonič Antonom iz Velenja. Psi morajo biti vajeni ljudi, biti morajo nepopadljivi...
Melvina
Kdo smo?
Smo prvo slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali, saj delujemo že od leta 2004. Ime Ambasadorji nasmeha najbolje predstavi naše poslanstvo - kamorkoli pridemo, želimo vzbuditi nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek, saj ga v ozadju večkrat spremlja huda bolečina, žalost in osamljenost.
Zavedamo se odgovornosti, ki jo nosimo, zato so naši pari preverjeni: par mora opraviti poseben preizkus, pes pa je vsako leto zdravstveno pregledan. Tudi to je razlog za naše uspešno delovanje v ustanovah kot so OŠ Jela Janežica, CIRIUS Kamnik, Psihiatrična klinika Ljubljana, OŠ Janka Kersnika Brdo, OŠ Vide Pregarc, Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, itd.
Organiziramo izobraževalne seminarje, strokovna predavanja, predstavitvene obiske v ustanovah z namenom širjenja in zagotavljanja kvalitetne terapije in aktivnosti s pomočjo živali v Sloveniji.
Naš cilj je doseči, da se terapija in aktivnosti s pomočjo živali ustalijo in izvajajo kot priznana oblika pomoči v zdravstvu, šolstvu in na drugih primernih področjih.
Več o našem delu si lahko preberete na naši spletni strani.
V okviru društva REPS Maribor (Društvo za reševalne pse Maribor) smo se že vrsto let (skoraj 10 let) ukvarjali poleg iskanja pogrešanih oseb, tudi s šolanjem psov spremljevalcev in družnih psov. Zadnjih nekaj let pa tudi s šolanjem psov vodičev za slepe osebe in psov spremljevalcev za osebe s posebnimi potrebami. Naši konkretni projekti so se izrazili v darilu psičke, spremljevalke za osebe s posebnimi potrebami, Lajke VDC Polžu lansko leto (ob 10 obletnici društva) in izšolanju psičke Vindi za slepo osebo iz Mojstrane, gospoda Pavliča.
Ker tako široko delovno področje ni mogoče obvladovati skozi eno društvo, smo se inštruktorji odločili, da ustanovimo novo združenje na nacionalni ravni in vzpostavimo Center za šolanje psov vodičev in psov spremljevalcev. In ker smo bili uspešni že prej in ker smo imeli nov zagon, smo izšolali še pet psov pomočnikov: štiri za vodiče slepih oseb in eno psičko za invalidno osebo. Več let se intenzivno ukvarjamo tudi s strokovno pripravo psov kot pomožne terapevte v smislu terapij s pomočjo živali. Trenutno smo v fazi pridobivanja članstva v Svetovni in Evropski zvezi za pse vodiče (IGDF/EGDF). Vse pravno-formalne zadeve pa smo tudi uredili. V mesecu juniju 2008 so bile pri nas na obisku uradne osebe iz IGDF, iz Londona, dali pa so nam pozitivno mnenje in nas že uvrstili na listo članov Evropske zveze psov vodičev.
foto: arhiv SLO-CANIS
Za vse je kriv ljubljanski Grad. Tja namreč vozim na tekanje mojega Minčka. In tam je sprehajal tudi Taru Tomaža. Na sprehodu so ju pogosto spremljali tudi fantje in dekleta iz doma Janeza Levca. Med njimi sta še prav zavzeta za sprehode in prav pridna sprehajalca Klemen in Rene. Ker je bil Minček navdušen nad pasjo in človeško družbo, njegova guvernanta pa se je tudi hitro vživela v družbo, smo kmalu skovali peklenski načrt. Namreč, da bi Mini s svojima starejšima setrskima prijateljema kdaj prišel na obisk v dom. Od zamisli do realizacije ni minilo le malo časa in prvič smo napadli dom z vsemi tremi setri. Zadnjič smo se dobili v okrnjeni postavi, zadali smo si pa nalogo: pogovoriti se o tem, kako kužke negujemo. Ugotovili smo, da je treba kužke česati, jim čistiti ušesa, zobe ... Pa seveda ni manjkalo igre in zabave.
Psi morajo biti izjemno prijazni do ljudi, navajeni gneče in hrupa, saj vemo, da je v skupini otrok vedno živahno in glasno. Imenitno je, če so psi igrivi, živahni in odzivni. Ni boljšega, kot igrati nogomet s trapastim setrom, mu metati palice in se z njim loviti. Lepo je, če se kuža odziva tudi na ukaze drugih in ne samo vodnika. Seveda mu mora biti ta avtoriteta, da lahko kdaj pa kdaj poseže v igro, če ta postane pregroba ali s strani psa ali s strani otrok. Kužki morajo biti sproščeni in igrivi, a vendarle dovolj poslušni, da jih lahko vodnik brez težav ustavlja in usmerja. Zelo pomembna je vloga vodnika. Ta mora otroke opozarjati na pravilno delo s psom in na pošten odnos do živali. Pomembno je, da opozori na morebitne posebnosti njegovega kužka (npr. če psa boli uho, prosi otroke, da naj ne božajo psa po glavi). Sama sem otrokom razložila na začetku, da je moj Redik star kuža, ki ga zelo bolijo zadnje nogice. Zato sem jih lepo prosila, da se z njim ne igrajo, da mu ne mečejo žogic in naj ga ne silijo, da skače. čeprav ga boli, je Redik tako ustrežljiv, da jih bo ubogal. Torej bi kužku škodovali in bi ga bolelo še bolj. Sami med seboj so se opozarjali, naj pazijo na Redika. Namesto igre je dobil pa trojno porcijo crkljanja.
Posedemo se v krog, božamo kužke in se pogovarjamo.
Stanovalci doma so nad temi uricami navdušeni, saj je marsikateri med njimi imel doma kakšno žival. Še posebno radi imajo manjše pse, ker jih lahko primejo v naročje. Veseli so, če zna pes kaj pokazati. Kadar je toplejše in lepše vreme, so kinološke urice zunaj. S temi uricami želimo našim stanovalcem prikazati najrazličnejše pasme psov. Na uricah tudi veselo zapojejo, saj pripelje g. Kugonič kdaj s sabo tudi kakšnega gosta, ki nam zaigra na kitaro, citre, zapoje...
Ne smem pozabiti omeniti naših dosedanjih gostov na uricah in se jim še v imenu stanovalcev zahvaliti. Poleg tega, da imajo radi živali, imajo radi tudi sočloveka in na naše urice prihajajo prostovoljno.
Z g. Kugoničem imava še eno željo . Mogoče se bo kdo izmed vas odločil in nam predstavil svojega psa. Takrat naj stopi v kontakt z kinologom Kugonič Antonom iz Velenja. Psi morajo biti vajeni ljudi, biti morajo nepopadljivi...
Melvina