Gina Spadafori

Razmišljate o nakupu ali posvojitvi psa, pa ne veste, kako začeti? Se počutite izgubljene ob podatku, da lahko izbirate med stotinami različnih pasem? Ali veste, kako morate psa kopati, krtačiti, hraniti in skrbeti zanj, potem ko ga pripeljete domov?

Ob reorganizaciji domače knjižnice mi je v roke prišla knjiga Nenavadne podobe iz Brehmovega življenja živali, ki je bila izdana daljnega leta 1978 pri Cankarjevi založbi. Moram priznati, da sem na to knjigo čisto pozabila, da sploh obstaja.

Avtor gospod Brehm se je rodil še bolj daljnega leta 1829 in zapustil obsežne zapise o živalih (od nižjih do primatov) s celega sveta, ki jih je srečeval na svojih popotovanjih.

Seveda se je dotaknil tudi psov. Zanimivo branje, ki nam odpre okno v preteklost, takratno dojemanje živali, ki je v nekaterih pogledih bolj napredno oziroma pravilno kot danes, v drugih smešno, spet v tretjih zastarelo in zgrešeno.

Kakorkoli že, uživajte ob branju cca. 150 let starih zapisov in ne se jeziti, če je 'Stari Brehm' napisal kaj neprijetnega o pasmi, ki jo imate.

Andreja Herceg

Copyright © Jim Willis 2001
Prevod Mateja Hribar, 2001

Ko sem bil mladiček, sem te zabaval s svojimi akrobacijami in te spravljal v smeh. Klical si me moj otročiček in prezrl množico prežvečenih čevljev ter nekaj 'umorjenih' blazin. Postal sem tvoj najboljši prijatelj. Kadar sem bil poreden, si požugal s prstom in mi rekel: "Kako si lahko storil kaj takšnega?", ampak potem si se me usmilil ter me popraskal po trebuščku.

Moje privajanje stanovanju je trajalo malo dlje, ker si bil zelo zaposlen, toda družno sva opravljala tvoje delo. Spominjam se noči, ko sem se stisnil k tebi v posteljo in poslušal tvoje izpovedi ter tihe sanje in verjel, da življenje ne more biti lepše. Hodila sva na dolge sprehode v park, skupaj sva tekla, se vozila z avtom, se ustavila na sladoledu (jaz sem dobil samo tulec, ker si dejal, da sladoled ni za pse). Cele dneve sem dremal na soncu in čakal, da prideš domov.


fotografija je simbolična, © arhiv mojpes.net

Hsiao Chein-Wen

V odročni, revni vasi severnokitajske province Hopei je živel star kmet, imenovali so ga oče Čang. V okolici je bil dobro poznan, neporočen, reven in ni imel ničesar razen dobrega srca. Ob nekem izredno mrzlem zimskem večeru se je oče Čang vračal domov s polja. Nebo je bilo temno, velike snežinke so se opotekale proti zemlji, drevje in grmovje je povešalo glave. Na svoji poti domov po zaključenem vsakodnevnem delu je bil zmeraj sam, še žival ga ni spremljala. Vse je izgledalo kot mrtvo - razen vetra in snega.

Naenkrat je oče Čang zaznal slaboten šum, tako rahel kot ječanje prestrašenega majhnega otroka. Veter je tulil preko širnih poljan in gozdov. Ni bilo dvoma, ječanje je bilo lahko samo od živega bitja.
"Komu bi lahko pripadal ta žalosten glas?" se je spraševal kmet. Ozrl se je naokrog in poskušal slediti zvoku. Stopil je v kočo, postavljeno ob stezi, ki je vodila med polja. Tam, na šopu slame, je ležal mlad pes, skoraj že skelet, zvit v klobčič. Bil je volčjak z zamazano dlako, izčrpan, kot mrtev. Oče Čang je stopil bliže, se nežno dotaknil živali in jo previdno pogladil preko ušes. Mladi pes se ni zganil, le tresel se je od mraza. Oče Čang je videl, kako se iz pasjih nosnic dviguje tanka bela sapa.

"Oh, ti uboga mala stvar! Si se izgubil", je govoril sam sebi. "Pridi z menoj!" Dvignil je psa, ga stisnil k prsim in ga ovil s svojim suknjičem, da bi ga pogrel.

Avtor: Helmut Paetz

Na križišču za Steinach so na robu ceste stali ljudje. Med seboj so se vznemirjeno pogovarjali.
Berger je pustil, da je avto upočasnil. Upam, da ni nesreča, je nemiren pomislil. Pogledal je v vzvratno ogledalo. Njegov avto je bil v tem trenutku edini na cesti. Vzdihnil je. Bil je dolžen pomagati. In čez pol ure je imel važen sestanek v Steinachu.
Ko je avto stal, je izstopil in šel proti ljudem. Bila sta dva moža in ženska. Med njimi je v travi čepel majhen deček, ki se je sklanjal nad psom. Žival je negibno ležala.
"Kaj se dogaja?" je vprašal Berger z olajšanjem, da ni šlo za človeka.
Eden izmed mož se je obrnil, pogledal njega, nato še avto, ki je stal nekaj metrov zadaj ob robu ceste. "Pes ... Avto ga je povozil ..."