Psica je bila vedno bolj okrogla, doma so že padale stave o številu, barvi, spolu ... razpon med 7 in 11 mladičkov.

Pride četrtek, porod se začne. Po dveh letih brezuspešnih poskusov paritev, potovanj po Evropi, pošiljanja semena, osemenjevanj, namesto okroglih bodočih mamic sloke bodoče ne-mame - končno mladički! In to 9, porod brez zapletov, v šestih urah in pol, vse posteljice skupaj z mladički, po barvi skoraj razdeljeni na pol, po spolu tudi - skratka, vse za v učbenik pod poglavje "brezhibna kotitev psice".

Ker imaš izkušnjo izpred sedemnajstih let, vsakemu novorojencu potisneš prst v usta in potipaš, ali ima trdo nebo zraščeno - in ker ne začutiš nič nenavadnega, ga olajšano predaš materi v nadaljne čiščenje. Potem se zgodi - pri petem ali šestem otipaš anomalijo, luknjo v nebu in se zaveš, da bo mala umrla. Ampak psica je še sredi poroda, zato se posvetiš njej in novemu prihajajočemu mladičku.

Obveščamo vas, da je začel delovati informacijski sistem za kraške ovčarje.

Avtorji sistema
Informacijski sistem (v nadaljevanju IS) za kraške ovčarje smo oblikovali prostovoljci Društva (vsebinski del) v sodelovanju z Biotehniško fakulteto, Oddelkom za zootehniko, (prodekan doc. dr. Drago Kompan), kjer so poskrbeli za programski del in strokovno svetovanje. Našim partnerjem in celotni skupini se na tem mestu še enkrat iz srca zahvaljujemo, saj so s tem vrhunsko izdelanim sistemom omogočili pasmi velik korak naprej.


foto: mojpes.net

Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije - DLVKOS je društvo s 168 člani. Deluje neprofitno, predvsem s ciljem ohranjanja in razvoja naše edine mednarodno priznane slovenske pasme psov - kraševca. Na žalost je kraševec danes ogrožena pasma, saj imamo premalo legel in premajhno število mladičev. Ker je kraški ovčar pravzaprav prisoten samo v Sloveniji (peščica psov tudi izven), je zaradi zagotavljanja ustrezne genske raznovrstnosti in izogibanja parjenju v sorodstvu nujno, da se populacija kraševca poveča.

Kljub temu, da je društvu preko medijev v zadnjih dveh letih uspelo vzbuditi zanimanje za kraševca in se je povečalo povpraševanje, pa je ključno, da na povečano zanimanje odgovorimo z zadostnim številom legel, kvalitetnimi vzreditelji in rodovniško vzrejo.

Tudi zato je DLVKOS v soboto, 26.1.2008 organiziralo strokovno srečanje za obstoječe in nove vzreditelje v Pivnici Anton v Grosuplju.

Avtorica Andreja Strajnar

Po prvem navdušenju nad zdravim leglom se začno za vzreditelja tudi skrbi. Ni dovolj, da poskrbimo samo za prehrano mladičkov in jih, ko pride čas, oddamo novim skrbnikom. Vzreja pomeni mnogo več.

Priznani kinolog E. Trumler razdeli razvoj mladičkov na naslednja obdobja:
- vegetativno obdobje: 1. in 2. teden,
- prehodno obdobje: 3. teden,
- obdobje vtisnjenja: od 4. do 7. tedna,
- obdobje socializacije: od 8. do 12. tedna,
- obdobje rangiranja: od 13. do 16 tedna,
- obdobje hierarhije v tropu: 5. in 6. mesec,
- puberteta: od 7. meseca.

Prvo obdobje po porodu imenujemo vegetativno, saj se psički skotijo zelo nebogljeni. Imajo zaprte oči in ušesa, njihova telesca pa še niso sposobna sama uravnavati telesne temperature. Zato so življenjsko odvisni od zunanjega vira toplote. Grejejo se tako, da se stiskajo k telesu psice. Kadar pa imamo leglo v hladnejšem času, je dobro poskrbeti tudi za dodatno ogrevanje. Še posebej, kadar je leglo številno, psica težko dovolj ogreva prav vse mladičke. Pri ogrevanju z grelci moramo še posebej paziti na vlago v zraku, kajti presuh zrak lahko kvarno vpliva na razvoj mladičkov.


Če le imamo možnost, pripravimo psici kotišče v zaprtem, mirnem in dovolj toplem prostoru, s primerno stopnjo vlažnosti zraka. Kotišče naj bo lahko dostopno in dovolj veliko, da psica udobno leži na boku. V vegetativnem obdobju psički le jedo, spijo, se grejejo ob materi in sorojencih ter rastejo.
Foto: Andreja Strajnar

Tekst in foto Aleš Medvešek, 2005

Pričujoči sestavek je plod osebnih beležk, ki sem jih ustvaril med prebiranjem in študijem kinološke literature, na osnovi pogovorov s kolegi vzreditelji, ki so mi vzor in koristni sopotniki v vzreji; na osnovi relevantnih internetnih virov; ter nenazadnje na osnovi lastnih mnenj, ki sem si jih ustvaril po določenem času, odkar se kinološko udejstvujem - sam sem zelo "mnenjski" človek in imam mnenje skoraj o vsem, sploh o temah, ki zadevajo pse. Obenem so na mnogih premisah, zapisanih v tekstu, osnovani tudi vzrejni pravilniki v nekaterih državah.

Namenjam ga lastnikom in ljubiteljem psov, ki jih zanima tematika vzreje, ali zgolj ljudem, ki se šele odločajo glede lastništva psa, saj jim lahko nudi oporo pri odločitvi za pravega vzreditelja, od katerega bodo dobili svojega psa. V prvi vrsti pa ga namenjam novincem, ki so se odločili, ali pa se še odločajo, da bodo stopili na težavno pot vzreje pasemskih psov, saj jih želim vsaj delno usmeriti v smer, v katero so hodili in hodijo odlični vzreditelji preteklosti in sedanjosti, ki so nam vsem vzor. Hkrati bom opozoril tudi na nekatere deklinacije, "sovražnike", ki prežijo na vzreditelja na vsakem koraku njegove poti od začetka, pa dokler ne zapre svojih vzrejnih knjig in preneha z vzrejo.

Avtor: Aleš Medvešek, 2005

PREDGOVOR

Pred kratkim, se mi je na neki razstavi ponudila krasna priložnost, da sem opazoval sojenje neke sodnice, ter imel ob tem priložnost prebrati tudi nekaj kritik, ki jih je napisala za privedene pse. Slednje so me na koncu tudi spodbudile, da v pomanjkanju literature v slovenščini, ki bi strokovnemu kadru pomenila teoretsko zaslombo pri ocenjevanju psov, zapišem vrstico ali dve o pogosto uporabljani (in to v napačnem kontekstu) besedi KONSTITUCIJA, ki ima v teoretiki kinologije in v splošni biološki, medicinski in veterinarski teoretiki, povsem drug pomen, kot se je med slovenci udomačil v neformalnem govoru in kot se napačno prenaša iz tega neformalnega govora nazaj v strokovno kinološko izrazoslovje. Pričujoči tekst, je plod prevoda zapiskov s predavanj g. Jerusalymskega ter različnega materijala, ki sem ga na tematiko fizioloških in psiholoških tipov (konstitucijskih tipov) našel na internetu. Prav tako sem s pridom uporabil knjigo Splošna živinoreja (Biološke osnove živinoreje), avtorice Nevenke Zabavnik-Cmok, kjer sem našel slovensko terminologijo s pojasnili tipov, ki so v uporabi v strokovni literaturi s področja živinoreje ter medicine in veterine, kar mi je kasneje v veliki meri olajšalo prevajanje in izdelavo zapiskov za tekst, ki je sedaj pred vami.

Zgornja slika kaže tri mladičke iz istega legla, vsi so se skotili z repom, kot ga vidite na sliki (kupiranje repov je na Danskem prepovedano).
Fenotip za t.i. bobtail (rep, ki ni cel) povzroča mutacija na izjemno pomembnem genu, ki je na T lokusu. Ta gen se zato imenuje T gen (T kot tail, angleško rep) ali Brachyury. Produkt T gena – protein T – je zadolžen za aktivacijo nekaterih genov, ki so vključeni v tvorbo mišic, kosti, kit, žil in hrustancev v zadnjem delu telesa.

Aleli, ki so odgovorni za normalen razvoj – divji aleli – so poimenovani z znakom +. Alel, ki je mutiral, nastane z izgubo celih kodirajočih delov T gena in je poimenovan s črko T. Ker kodirajoči del manjka so ti aleli nesposobni tvoriti katere koli produkte genov.


Photocredit Lene Pyndt

Za vzreditelja ni nobena prednost, da ima več psov kot drugi - vsakdo zna zbrati veliko število psov. Bistvo dobre vzreje je, kako imeti in vzrediti boljše pse kot drugi. Možno je, da imamo z majhnim številom psov izvrstnega porekla uspešno psarno. Lahko vsa leta vzrejamo tudi šampionske pse, če le imamo talent, da vzredimo dobre pse, ali dobre pse izberemo, da imamo vsako paritev za umetnost in da imamo število psov ves čas pod nadzorom. Iz različnih vzrokov ni mogoče, da bi imel vzreditelj veliko psov, manjše število psov in osebni kontakt z vsakim od njih pa je velika prednost. Gospa Anne Taylor in njena vzreja labradorjev sta dober primer. Vzreja že 25 let in nikoli nima več kot šest psov v psarni. Svoje pse ima raje kot prijatelje ob sebi. V principu je to "psarna psic", čeprav je njen najbolj znan in uspešen pes rekorder v CC med psi, Ch. Fabracken Comedy Star, "Murphy". On in njegova sestra sta ostala v psarni in oba sta zmagovalca. Ko se je videlo, da je samec lepši, je bila samica podarjena ljubiteljem te pasme. Čeprav je bil "Murphy" pes, ki ga imaš samo enkrat v življenju, po mnenju gospe Anne, pa že razmišlja, da bi zopet obdržala samca.

Nataša Šetinc Dolar je pripravila okvirni izračun stroškov pri vzreji rodovniških pasjih mladičkov. Simulirala je dve legli.

Rodovnik je osebna izkaznica psa. V njem najdete poreklo psa: očeta, mamo, sorodnike za nekaj rodov nazaj, kdo je vzreditelj psa in seveda številko rodovnika in tetovirno številko psa. V nekaterih državah sta tetovirna številka in številka rodovnika enaki (tako kot pri nas), v drugih pa različni. V večini evropskih držav pa se vse bolj uveljavlja označevanje psa z mikročipom. Tudi ta številka mora biti vpisana v rodovnik. Če ste psa kupili v tujini, mora le ta imeti izvozni - export rodovnik, kjer je vpisano v rubriko lastnika vaše ime in poln naslov.
Včasih se zgodi, da rodovniki niso izdani pravočasno (rodovnike izdaja Kinološka zveza Slovenije). Zaprosite vzreditelja, naj vam da v roke vsaj fotokopijo prijave legla, dokler od njega ne prejmete rodovnika.

Nekoč sem obiskala vzrediteljico, gorečo idealistko, ki že leta vzreja, in to z velikim navdušenjem ter prav gotovo v želji, da bi vzredila boljše in lepše pse. Z veliko ljubeznijo so negovani tako mladi kot starejši psi. Tako mi je gospa s ponosom pokazala nekaj psov, ki jih je sama vzredila. Plemenjakinja je bila vedno parjena z najboljšim plemenjakom. Ni zahtevala razstavnih uspehov, čeprav ti niso izostali, vendar pa je bila večina pri njej vzrejenih psov malce plahih in nezaupljivih, čeprav so bili plemenjaki v večini primerov dobri delovni in razstavni psi. Na podlagi njenega vabila sem si prišla ogledati dve legli, stari šest in osem tednov. Mladiči so bili v stranskem delu hiše, v dveh svetlih in čistih prostorih. Vsak prostor je imel direkten zaščiten izhod na prosto. Mladiči, izredno negovani in pravilno hranjeni, so imeli prav vse, kar so si poželeli - veliko prostora, svetlobe, sonca ter mir. Nihče jih ni motil, noben človek niti drugo živo bitje, ne hrup, prav nihče. Vzrediteljica se je mladičem približala čisto potiho, po prstih. Sama nisem smela vstopiti, da ne bi prestrašila pasjih otrok, kot je menila vzrediteljica. Tako niso imeli ti mladiči, ki gredo pri 10, 12 tednih k novim lastnikom, prav nobene možnosti, da bi dobili slabe izkušnje s svetom. Pomembna faza oblikovanja značaja je bila tako zapravljena. Ob oddaji je bilo za mladiče vse, kar jih je čakalo pri novih lastnikih, neprijetna novost, ki so jo njihovi živci težko prenesli; zamujenega obdobja v odraščanju se ni dalo več nadomestiti.