Psi, ki rešujejo življenja

Človek si je psa udomačil že davno nazaj. Nato ga je začel šolati. Razlog je bil verjetno ta, da bi z njim laže živel in shajal. Kmalu pa so ljudje spoznali, da so psi pametna bitja in so jih začeli šolati za posebne namene. Tudi za pse reševalce. To so tisti kužki, ki rešujejo življenja zasutim pod ruševinami ali pod snegom in izgubljenim v naravi. To so psi reševalci.

Malo zgodovine

Prvi psi reševalci so bili bernardinci, ki so jih vzgajali švicarski menihi v samostanu na prelazu San Bernard. Prvi zapisi o uporabi reševalnih psov tako segajo že v leto 1707. Nato so v začetku minulega stoletja začeli pse za iskanje pogrešanih v tundrah šolati v Skandinaviji, po vsej Evropi pa med vojno za pomoč v sanitetnih enotah.

Leta 1938 je kinolog in gorski reševalec Ferdinand Schmutz dobil idejo o šolanju lavinskih psov (psov, ki iščejo ponesrečence, zasute pod snegom).
Kar 30 let je nato trajalo, da so Švicarji začeli šolati reševalne pse, kot jih poznamo danes. Vsaka država je nato oblikovala svoj sistem šolanja, rezultat pa je vedno enak: pes, ki rešuje življenja.


Reševalec Shark

Šolanje v Sloveniji

Pionirja šolanja lavinskih psov sta bila gorska reševalca Milan Perko in Dušan Škrlep, ki sta se leta 1950 udeležila alpinističnega tečaja na Tirolskem, kjer sta videla tudi delo lavinskih psov. Rezultat njunega navdušenja je bil prvi organiziran lavinski tečaj, ki je bil dve leti pozneje v Tamarju. Organizirali so ga pripadniki Gorske reševalne službe, Kinološke zveze Slovenije (KZS) in policije. Leta 1976 je Komisija za rešeavalne pse pri KZS organizirala tudi prvi tečaj za iskanje ponesrečencev v ruševinah. In šolanje vsestranskih reševalnih psov je tako kmalu dobilo temelje in veliko prizadevnih vodnikov.


Ruševine
Foto: ERP Obala

Danes se tako pri nas s šolanjem reševalnih psov ukvarjajo v 14. kinoloških društvih. V okviru KZS tako deluje okrog 150 reševalnih timov, ki se povezujejo v mestne, regijske in državne Enote reševalnih psov (ERP). Znotraj ERP Slovenije delujeta še dve interventni enoti in sicer mobilna enota reševalnih psov (MERP), ki ima 12 članov in je namenjena za posredovanje ob potresih doma in v tujini, in skupina za iskanje pogrešanih oseb (SIP).

Je moj pes pravi za reševalca?

Skoraj vsak pes lahko postane reševalec. V začetku je namreč največ odvisno od njegovega vodnika. Če se bo le-ta odločil za "namensko" šolanje, bo z veliko truda in volje postal vodnik reševalnega psa. Čeprav so "na dobrem glasu" psi srednje velikih službenih in lovskih pasem, pa lahko reševalec načeloma postane (skoraj) vsak pes. Nekaj omejitev je le pri značaju psa. Le-ta mora namreč delati z veseljem, biti mora poslušen in igriv, ne sme biti preveč plašen. Predvsem pa ne sme biti agresiven! (Nemogoče si je namreč predstavljati, da bi reševalec našel zasutega ponesrečenca in ga nato napadel.)

Podobne značajske lastnosti kot pes mora imeti tudi njegov vodnik. Najpomembnejša lastnost vodnika pa je, da je zaljubljen v svojega psa! Da mu posveti ogromno časa (ne samo med šolanjem na poligonu - z njim se mora veliko ukvarjati tudi doma), da rad dela z njim in ob tem uživa. Le tako se namreč med njima tke brezpogojno zaupanje, ki postane zares pomembno šele v pravih reševalnih akcijah. Pes mora namreč zaupati vodniku, da ga le-ta ne bo poslal nekam, kjer je nevarno. Vodnik pa mora svojega psa zelo dobro poznati in mu tudi zaupati, da ne bosta zabredla v težave.

Šolanje reševalca

Tako kot vsakega psa, tudi reševalca lahko začnemo šolati že v njegovi rani mladosti. Šolanje je sestavljeno iz poslušnosti, premagovanja ovir in iskanja. Najbolj pomembno pa je, da psa šolamo popolnoma brez vsake prisile, da trening temelji na igri in pozitivni motivaciji. Pes namreč nikoli ne sme dobiti slabih izkušenj, zaradi katerih mu reševanje človeških življenj ne bi bilo več zabavno. Psa moramo namreč pripeljati do tega, da išče zaradi lastnega in ne zaradi vodnikovega veselja.
Sicer pa je način šolanja odvisen od vsakega posameznega psa.


Stefano in Shark
Foto: ERP Obala

Psa reševalca lahko izšolamo na različne načine, ki temeljijo na vzpodbujanju različnih nagonov psa (lovskega nagona in nagonov plena, sledenja, iskanja, prinašanja, igranja, krdela ter gibanja).
Eno od njih sta uvedla nizozemska strokovnjaka Resi Gerritsen in Ruud Haak in se je v praksi pokazala za zelo uspešno. Le-ta temelji predvsem na lovskem nagonu, ki ga sestavljajo nagon po plenu, nagon iskanja, sledenja in zasledovanja plena. (Podrobneje jo v knjižici Osnove markiranja reševalnemu psu pojasnjuje Matjaž Zanut.) Prav tako se v Sloveniji pri šolanju uporablja metoda, ki temelji na krdelnem nagonu. Ta je primerna predvsem za bolj plašne pse, ki najprej iščejo svojega vodnika, nato družinske člane in na koncu "tujce".

Poslušnost in iskanje

Šolanje poslušnosti poteka po znanih standardih (najprej mala šola, programa A in B. Nikakor pa za reševalca ni primerno šolanje po programu C, kjer morajo psi pokazati tudi obrambo!).

Povsem drugače in nekaj posebnega pa je šolanje iskanja. Le-to se na začetku začne z motivacijo, pri kateri se vodnik s psom na povodcu poigra z žogico v nogavici, ki (skladno z metodo Gerritsenove in Haaka) predstavlja plen (vodnik s tem v psu vzbudi nagon po plenu), ki ga nato poda markerju. Ta z igračko steče stran in se v začetni fazi le uleže na tla nekaj metrov proč. Plen pri tem skriva v roki. Vodnik psa spusti, da steče do markerja, ki ga pes nakaže z lajanjem, praskanjem, ali s prinosilom. (V Sloveniji pse učimo, da nakazuje z lajanjem). Zadnja naloga markerja je, da psu plen prepusti. Kuža, če je zares "nor" na igračko (kar tudi mora biti), z njo steče proč, jo meče v zrak, stresa in na koncu "ubije". Tako pes zadovolji svoj nagon po plenu.


Motivacija
Foto: ERP Obala

Med pomembnejšimi deli treninga je igra, ki mora postati ritual. Navadno igranje z mladičkom (ali starejšim psom) namreč ni dovolj, saj mora imeti igra začetek, trajanje in konec, kar mora nadzorovati vodnik. Sam jo mora začeti, nato pa kužku z občasnim cufanjem za igračo le pomagati. Najboljše je, da se kuža igra, dokler se ne utrudi, potem pa vodnik igračko s psom zamenja za hrano. Z menjavo plena je cel postopek zaključen.

Treningi nato postajajo vse težji. Na začetku je marker še vedno neprestano v vidnem polju psa, nato pa se počasi skrije in ga mora kuža poiskati sam. Pravzaprav išče svojo igračko, marker pa je zanj zgolj tisti, ki jo ima pri sebi.
Pes mora markerja seveda poiskati z vohom. Predvsem na začetku šolanja se velikokrat zgodi, da kuža išče z očmi oz. markerja vidi. A to mu v pravih akcijah, kjer so ljudje zasuti tudi do nekaj metrov pod različnimi materiali, nič ne pomaga. Če imamo ljudje dva milijona vohalnih celic, jih imajo psi 220 milijonov. Vendar pa je treba psa naučiti, da jih tudi uporablja.


Trening
Foto: ERP Obala

Zelo pomembno je psa naučiti tudi nakazovati markerja. Psa, ki rad laja, je najboljše naučiti, da zasuto ali pogrešano osebo nakaže z lajanjem, sicer pa ima vsak pes svoj način, ki ga mora odkriti vodnik sam (kljub temu pa je v Sloveniji ta metoda obvezna, drugače vodnik in pes ne naredita izpitov iz reševanja).
Kljub temu, da se zdi skoraj samoumevno, da psi lajajo, pa učenje nakazovanja z laježem ni tako enostavno in poteka tako, da vodnik med igranjem psa "razdraži" z igračko. Ko si jo kuža želi imeti bolj kot vse na svetu, jo vodnik skrije v zapestje. Čez čas pes začne od razburjenja lajati. Učenje lahko traja tudi do leta, ali dveh, zato vodnik ne sme obupati.

Poleg vodnika je najpomembnejša oseba na treningih reševanja marker. To je oseba, ki se psu s plenom skrije v "grob". Od njega je namreč odvisen konec iskanja, ki mora biti pravilen, da pes dojame, ali je nekaj naredil prav. Prav marker je namreč tisti, ki mora psu ob pravem trenutku, ko le-ta laja proti njemu (ga nakazuje), prepustiti njegov plen (igračko ali hrano). Zato mora vodnik markerja zelo dobro poučiti, kdaj in na kakšen način naj psu da igračo. Kako in kdaj lahko psu preda plen. Vsak pes namreč zahteva svoj nečin, ki ga dober in pozoren vodnik pozna.

Šolanje vodnika

Poleg psa mora biti dobro izšolan tudi vodnik. Poleg vodljivosti svojega psa mora namreč obvladati tudi prvo pomoč ponesrečencu in psu, poznati mora različne vrste ruševin in obnašanje v njih (vodnik lavinskega psa za reševanje ponesrečencev v snegu mora obvladati še nevarnosti v gorah in snežnih plazovih), poznati mora tudi vozle, znati mora uporabljati vrvno tehniko in radijske komunikacije s pomočjo sistema ZA-RE. Vsak vodnik se mora znati tudi orientirati in poznati topografijo.

Najpomembnejše pa je, da se vodnik zaveda, da je reševanje življenj s psom način življenja (in ne le hobi), kar pomeni nenehno usposabljanje, vstajanje sredi noči, če se kjerkoli zgodi naravna nesreča, v kateri rabijo reševalne pse, večdnevno naporno iskanje po zaprašenih, nestabilnih in nevarnih ruševinah, v gozdovih in v snegu.

Za mojpes.net pripravila Tina Lekan